Ponedeljek, 20. 1. 2025, 7.29
5 ur, 27 minut
Pogovor z glasbenikom, pisateljem in kolumnistom Markom Šelićem Marčelom
Srbski raper Marčelo: Ni vrnitve – ali bomo svobodni ali pa gremo po poti Belorusije #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,55
Od naših poročevalcev iz Srbije
Srbski glasbenik, pisatelj in kolumnist Marko Šelić Marčelo je eden od najbolj znanih srbskih raperjev, vsekakor pa najbolj družbeno angažiran.
"Protesti v letih 1996 in 1997 so bili začetek konca Slobodana Miloševića, a je padel šele leta 2000. Moram upati, da tokrat ne bo trajalo tako dolgo." Tako pravi srbski glasbenik, pisatelj in kolumnist Marko Šelić Marčelo, eden od najbolj znanih srbskih raperjev, vsekakor pa najbolj družbeno angažiran. Pogovarjala sva se na dan, ko je voznik v Beogradu zbil 20-letno študentko pravne fakultete, ki se je udeležila protesta v spomin žrtvam zrušenja nadstreška v Novem Sadu. Zakaj meni, da so tokratni protesti v Srbiji nekaj posebnega, kaj pomeni, da se je režim Aleksandra Vučića spustil po toboganu, in ali je res za vse kriv Zahod?
Z Marčelom, ki bo v sredo praznoval 42. rojstni dan, sva se za intervju dogovorila v gostilni Tezga na Skadarliji, kjer ob četrtkih piše kolumne za dnevni časopis Danas. A načrt je padel v vodo: "Ste slišali, kaj se je zgodilo? Ne bo šlo, moram iti na hitro sklicani protest."
S fotoreporterko Ano sva bila že v taksiju, tako da sem predlagal, da prideva ponj in intervju narediva na poti. Tako smo prvi del pogovora posneli v taksiju, drugi del pa na ulici. Hkrati smo v zgodbo nepričakovano vključili še 60-letno Sanjo, ki je vsak dan na ulici in redno bere Marčelove kolumne.
Kako ste?
Pri nas je zdaj to vprašanje izgubilo vsak smisel. Zanimajo me le dogajanja v zvezi s protesti. Vsi smo v tem, podpiramo študente na vse mogoče načine, kolikor lahko. Prinašamo jim hrano in pijačo, sodelujemo na tribunah na fakultetah, sprašujemo, kaj potrebujejo.
Oni budijo družbo, vsi mi pa moramo ne samo vse svoje opravke, ampak tudi življenja dati na stranski tir. Vsi okoli mene tako delujejo. Tudi tole, kar počneva zdaj, sva prilagodila okoliščinam, absolutno nedopustno bi bilo, da bi zdaj sedela v nekem lokalu in pila kavo, ko pa se dogaja protest. Tu torej ne gre samo za našo državljansko dolžnost, ampak tudi za našo dolžnost kot ljudi.
Prvi del pogovora z Marčelom smo posneli v taksiju, drugi del pa na ulici. Razlog? Na hitro sklican študentski protest. Marčelo ne izpusti nobenega.
V letih 1996/1997 ste imeli 14 let.
Jaz sem letnik 1983.
Približno toliko, torej. Ves čas se pojavljajo vzporednice med zdajšnjimi protesti in tistimi takrat, čeprav je tudi kar nekaj razlik. Ne vem, koliko ste takrat razmišljali o dogajanju v družbi, koliko ste ga spremljali?
Tu ne gre za vprašanje, ali sem ga spremljal. To je bilo preprosto prisotno v naših domovih. Ni bilo pomembno, koliko si bil star – jaz sem bil v devetdesetih otrok, a to je bila stvarnost, od katere nisi mogel pobegniti. V soseščini je bila vojna, očetje so bili ali mobilizirani ali pa so hodili "švercat" v Bolgarijo, kupovat cenejše izdelke. Takšna so bila naša otroštva.
Kako ne potegniti vzporednice, če gre zdaj za iste ljudi? Ko rečem iste ljudi, ne mislim na isto vrsto ljudi, ampak na dobesedno iste ljudi z imenom in priimkom (srbski predsednik Aleksandar Vučić je bil visok funkcionar Srbske radikalne stranke Vojislava Šešlja, kasneje pa še v času Slobodana Miloševića minister za informiranje).
To so ljudje, ki so tuje otroke pošiljali v vojne, zdaj pa jih zbijajo z avtom. Preprosto, to se mora končati. Razlika je v tem, da ne gre za isti čas, da na srečo ne poteka vojna. Toda ko govorimo o miselnosti teh ljudi, je neki novinar iz Zrenjanina dejal: če bi lahko, bi streljali na nas. Gre samo za to, da je zdaj drugo stoletje.
"Zdaj imamo novo sestavino – ti otroci so zbudili upanje. Ljudje zdaj verjamejo, da se nekaj lahko spremeni."
Zdaj gre za obračun z vsemi, ki mislijo drugače. Blokade so se začele novembra. Študenti fakultete za dramske umetnosti so protestirali na ulici pred svojo fakulteto, ko so jih pretepli občinski funkcionarji vladajoče stranke. Identificirali so jih, čeprav so se predstavili kot mimoidoči, ki jih je vznemirila blokada prometa. Od takrat takšne incidente spremljamo dnevno.
Vso kariero kritično razmišljate, s svojim delom pošiljate sporočila. Ali je to, kar se zdaj dogaja, nekaj povsem novega? Za kakšen odpor gre, kako iskren je, kakšen potencial ima?
Zagotovo je drugače. Vsi, ki ne pristajajo na nepravičnost, se upirajo ves čas. Toda mislim, da ima zdajšnji upor novo sestavino. Mi smo bili namreč leta na ulicah zaradi obupa, žalosti, jeze, besa, zaradi občutka brezpravnosti in občutka brezprihodnosti – to je beseda, ki jo pišem skupaj. Zdaj imamo novo sestavino – ti otroci so vzbudili upanje. Ljudje zdaj verjamejo, da se nekaj lahko spremeni.
Poleg tega je naravno, da so ljudje, ki so vsaj približno normalni, posebej občutljivi, ko gre za otroke. Oni sicer niso majhni, a so dvakrat mlajši od mene. Tudi zaradi tega je zdaj drugače, a drugače je tudi zaradi povoda protestov.
Tragedija v Novem Sadu z zrušitvijo nadstreška je zagotovo in neločljivo povezana z državo. Očitno gre v ozadju za korupcijo, za dejstvo, da so številni profitirali od tega posla, pri tem pa ga niso dobro opravili. Nadstrešek je ubil 15 ljudi, še dva sta pohabljena. Še isti dan so si želeli umiti roke. Dvakrat so svečano odpirali to rekonstruirano železniško postajo, dvakrat so se fotografirali, govorili so o najvarnejši in najmodernejši postaji v Evropi. Govorili so, postajo smo vam mi naredili, ponavljali so ta "mi". Ko se je zgodilo, kar se je zgodilo, pa so rekli, nismo mi, Tito je zgradil to postajo.
"Ali se bo tole končalo ali pa bomo prešli v veliko bolj odkrito represijo in pravzaprav že diktaturo."
Kakšno je vzdušje v srbski družbi ob vseh teh napetostih?
Protesti leta 1996 in 1997 so predstavljali začetek konca Slobodana Miloševića, a je padel šele leta 2000. Moram upati, da tokrat ne bo trajalo tako dolgo. Rečemo pa lahko, da so tako množični in tako odločni študentski protesti vedno znak, da se zadeve končujejo. Razmere primerjam s toboganom. Lahko je dolg toliko in toliko metrov ali pa mesecev oziroma let, toda s tobogana se ne vračaš nazaj. Ko kreneš navzdol – to je fizika, gravitacija –, ni vrnitve na vrh. Mislim, da je za ta režim trenutno dogajanje več kot tobogan.
Torej ste optimist?
Da, zmeren optimist. Že dva meseca ponavljam. Mislim, da se od tu ne moremo vrniti na isto. Imamo dva scenarija: eden je svoboda, drugi je, da gremo po poti Belorusije, Aleksandra Lukašenka. Ali se bo tole končalo ali pa bomo prešli v veliko bolj odkrito represijo in pravzaprav že diktaturo. Ali bomo postavili piko na i ali pa se bo pika na i postavila na nas.
Je glasba oblika, prek katere se pogovarjate z družbo? Ste namreč angažirani, tu ni olepševanja, politične korektnosti.
Moj poklic je pisanje, ukvarjam se s prozo, glasbo, pisanjem kolumn. Ker gre pri tem za angažirano ustvarjanje, je aktivizem naravni podaljšek. Ko se ukvarjaš z angažiranim ustvarjanjem, je nedopustno, da ne sodeluješ v družbenem dogajanju, ker za tistim, o čemer pišeš, stojiš tudi za ceno svojega življenja. Zato greva zdaj na kraj dogajanja.
Iz taksija na ulico, z ulice v video. Spodaj si poglejte video, v katerem Marčelo deklamira pesem Vatra u mraku (Ogenj v temi).
Kaj ste napisali v kolumni?
Kolumno sem začel pisati v trenutku, ko se je zgodil incident s povoženo študentko. Tu gre za poskus uboja in predstavlja vrhunec eskalacije krize v tej družbi. Hodimo po tanki črti državljanske vojne. Nekateri menijo, da smo že dolgo v verbalni državljanski vojni. To je povsem točno. Režim je razdelil to družbo z zelo globoko brazdo. Mi več ne vidimo drug drugega. To je seveda katastrofa in to je treba zaustaviti.
O tem ni prijetno govoriti, omenili ste državljansko vojno, nekateri menijo, da se dogajanje ne bo moglo razplesti brez prelivanja krvi.
To so strašne slutnje, toda imamo izkušnjo s spremembami po 5. oktobru 2000. Ni veliko prostora za upanje, ker govorimo o istih ljudeh, ni veliko prostora za upanje, da bodo zapustili oblast povsem mirno. To ne pomeni nujno – in jaz res upam, da ne pomeni te strašne besede – krvi.
Toda kri že zdaj prelivajo oni, vidimo, kaj se je zgodilo danes. Zelo mučno in težko je govoriti o tem, ker sta to moja država in moj narod. Nihče, ki je normalen, tega ne želi svoji državi in svojemu narodu. Toda po drugi strani je zadeve treba prignati do konca, ker gre za zlo iz 90. let, ki nas je zavilo v črno in rdeče. Takšen je bil tudi naslov moje kolumne. To, kar delajo danes, je vse, kar znajo delati – ljudi zaviti v črno in rdeče.
Evropska unija se tako zelo spreneveda, da v evroskeptike spreobrača ljudi, ki so vsa ta leta verjeli v EU. Imajo nas za tepce. Vemo, zakaj to delajo. Ni skrivnost, da je vse to povezano z nahajališči litija v Srbiji.
Ko se pogovarjam z ljudmi v Srbiji, številni pravijo: Zahod ni na naši strani. Ali ne gre za razmišljanje, da je vedno nekdo drug kriv, medtem ko bi morali popraviti sebe? Ali pa vendarle ni tako črno-belo in je v obeh plateh zgodbe nekaj resnice?
Da. Seveda si za svoje dvorišče najbolj odgovoren sam, imate prav. Po drugi strani se Evropska unija tako zelo spreneveda, da v evroskeptike spreobrača ljudi, ki so vsa ta leta verjeli v EU. Imajo nas za tepce. Vemo, zakaj to delajo. Ni skrivnost, da je vse to povezano z nahajališči litija v Srbiji. Vemo, kakšni so interesi nemškega kanclerja Olafa Scholza in francoskega predsednika Emmanuela Macrona.
Tega jima ne morem zameriti. Naši ljudje so pogosto v zmoti, ker politiko razumejo skozi emocionalen govor, politika pa je zgodba interesov. Toda načeloma je tako, da ni dobro, da nekdo tako očitno krši evropske vrednote, ti pa ga podpiraš. To se zelo opazi in je licemerno. Ta njihova tišina je zelo glasna.
In ne traja samo 15 minut.
Ne, te tišine je mnogo preveč.
"Lustracije ni bilo, niso ukinili televizije Pink, kar smo upali, da se bo zgodilo. To je bila ena od zahtev, ker so sejali sovraštvo," pravi 60-letna prevajalka Sanja.
Proti koncu intervjuja se Marčelo zaplete v pogovor z mimoidočo. Vpraša jo, kako je, in pove, da protest poteka pred tožilstvom. "Takoj ko sem vas videla, mi je postalo lažje. Vi mene ne poznate, jaz pa vas poznam," se je nasmejala gospa Sanja. "Zdaj smo se vsi spoznali na protestih," je odgovoril Marčelo. Jaz pa sem intervju nadaljeval z gospo Sanjo:
Zakaj še vedno hodite na proteste?
Po 5. oktobru 2000 smo bili srečni samo pol dneva. Pravzaprav je veliko ljudi samo zamenjalo stran. Lustracije ni bilo, niso ukinili televizije Pink, kar smo upali, da se bo zgodilo. To je bila ena od zahtev, ker so sejali sovraštvo.
Kaj nam je še povedala 60-letna prevajalka Sanja, si poglejte v spodnji reportaži.
