Sobota, 1. 3. 2025, 16.43
1 ura, 9 minut
Tako si hočeta Trump in Putin razdeliti svet
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,38
Donald Trump in Vladimir Putin veljata za voditelja, ki sta si zelo blizu.
Kje je razlog za spravljivo politiko Donalda Trumpa do Vladimirja Putina? Poskuša Trump v skladu s svojimi predvolilnim obljubami čim prej končati vojno v Ukrajini, četudi v škodo Ukrajine in Evrope? Želi Trump Rusijo s popuščanjem na račun Ukrajine odtrgati od kitajskega vpliva? Ali pa je v resnici v ozadju Trumpova in Putinova želja po slabljenju Evrope?
Čeprav veliko zagovornikov Rusije govori o tem, da je razlog za vojno v Ukrajini oziroma za rusko-ukrajinski spor širitev zveze Nato, to ne drži. Res je, da so Američani, na primer leta 2008, ko je bil ameriški predsednik George Bush mlajši, zagovarjali približevanje Ukrajine zavezništvu Nato. Ampak takrat sta bila Nemčija pod kanclerko Angelo Merkel in Francija pod predsednikom Nicolasom Sarkozyjem odločno proti.
Strah Rusije pred vključitvijo Ukrajine v EU
V ozadju ruskega napada na Ukrajino torej verjetno ni strah Kremlja pred širjenjem Nata (nenazadnje se je ta z vključitvijo Finske in Švedske še bolj približal Rusiji), ampak strah pred širjenjem EU. Ne pozabimo, ukrajinska kriza se je začela novembra 2013, ko tedanji ukrajinski predsednik Viktor Janukovič na pritisk ruskega predsednika Vladimirja Putina ni želel podpisati pridružitvenega sporazuma z EU.
Ta odstop od podpisa sporazuma z EU je sprožil proteste v Ukrajini, ki so se končali februarja 2014 z odstavitvijo Janukoviča. Njegovo strmoglavljenje pa je sprožilo vstajo ruskega prebivalstva na Krimu in vzhodu Ukrajine. Ta vstaja je imela aktivno podporo Moskve, ki je tudi enostransko priključila Krim k Ruski federaciji.
Kdo si ne želi močne EU?
Putinu seveda nikakor ni všeč močna EU, ki bi z vključitvijo Ukrajine in morda tudi na koncu Belorusije Rusijo potisnila na evropsko obrobje – zemljepisno in geopolitično.
Kriza v Ukrajini se je začela novembra 2013, ko ukrajinski predsednik Viktor Janukovič na pritisk Vladimirja Putina ni želel podpisati pridružitvenega sporazuma z EU. To je sprožilo množične demonstracije proti Janukoviču.
Močna EU najverjetneje – glede na poteze nove Trumpove administracije – ni v interesu niti Washingtona. Spomnimo, da je do poskusov slabljenja EU prišlo tudi v času predsednikovanja Busha mlajšega, ko je v začetku leta 2003 tedanji ameriški obrambni minister Donald Rumsfeld govoril o novi in stari Evropi.
Nova Evropa, ki jo zdaj ZDA puščajo na cedilu
Nova Evropa naj bi bile vzhodne članice EU, ki so bile nekdaj pod sovjetskim škornjem in so podprle ameriški napad na Irak. Na drugi strani je bila po Rumsfeldu zahodnoevropska stara Evropa na čelu z Nemčijo in Francijo, ki nista bili navdušeni nad napadom na Irak.
Ironija usode je, da zdaj Trump pušča na cedilu prav države Rumsfeldove nove Evrope (na primer Poljsko), ki so lahko po Ukrajini nova tarča ruskega napadalnega ekspanzionizma.
Nova Jalta ali novi München?
V povezavi s Trumpovo spravljivo politiko do Putinove Rusije ter srečanjem ameriških in ruskih pogajalcev v Riadu v Savdski Arabiji so se pogosto omenjale vzporednice z delitvijo Evrope na konferenci v Jalti februarja 1945. V Jalti so se sestali ameriški predsednik Franklin D. Roosevelt, sovjetski voditelj Stalin in britanski premier Winston Churchill.
Na konferenci v Jalti, kjer so se februarja 1945 zbrali ameriški predsednik Franklin D. Roosevelt, sovjetski voditelj Stalin in britanski premier Winston Churchill, so brez predstavnikov celinske Evrope razpravljali o povojni ureditvi Evrope. To zlasti ni bilo všeč vodji Svobodne Francije Charlesu de Gaullu. Ta tudi ni bil povabljen na Potsdamsko konferenco. Francija je bila pozneje poleg Zahodne Nemčijo gonilo evropskega združevanja.
Spet drugi, ki so še bolj kritični do Trumpa, srečanja v Riadu in poznejše še ostrejše ameriške politike do Ukrajine niso opisovali kot nove Jalte, ampak so vlekli vzporednice z Münchnom iz leta 1938 (še zlasti po govoru ameriškega podpredsednika J. D. Vancea na letošnji Münchenski varnostni konferenci) ali celo s sporazumom Ribbentrop-Molotov (beri: sporazum Hitler-Stalin) iz avgusta 1939.
Nova delitev sveta?
O nekakšni novi delitvi sveta piše tudi britanski medij Economist: "Ta novi sistem ima hierarhijo. Amerika je številka ena. Potem so tu še države, ki imajo surovine za prodajo, lahko grozijo in jih vodijo voditelji, ki niso zavezani demokraciji. Vladimir Putin želi iz Rusije znova narediti veliko silo. Mohamed bin Salman želi modernizirati Bližnji vzhod in zadržati Iran pod nadzorom. Ši Džinping je tako komunist kot nacionalist in želi oblikovati svet za močno Kitajsko. Šele nato pridejo ameriški zavezniki, katerih odvisnost in lojalnost se vidita kot šibkosti, ki ju je treba izkoristiti."
Če se vrnemo na Nato in EU ter proučimo genezo nastankov obeh teh organizacij, lahko ugotovimo, da je bil leta 1949 ustanovljeni Nato ob svojem nastanku organizacija, ki je imela za cilj preprečiti vojaško širjenje Sovjetske zveze in njenih satelitov.
Razlika med Natom in evropskim združevanjem
Britanski lord Hastings Ismay, ki je bil prvi generalni tajnik Nata, je njegov namen pojasnil z besedami: "Držati Ruse zunaj, obdržati Američane notri in Nemce potiskati dol (izvirnik: Keep the Russians out, the Americans in and the Germans down). Nato je torej preprečeval ameriško izolacionistično politiko, kot jo je stara Evropa doživela po koncu prve svetovne vojne, pa tudi obujanje nemške vojaške moči.
Veliki šok za Evropejce in zlasti Nemce je bil nastop ameriškega podpredsednika J. D. Vancea na letošnji Münchenski varnostni konferenci. Ta nastop in druge poteze Trumpove administracije so celo tako vnetega zagovornika čezatlantskega sodelovanja, kot je najverjetnejši novi nemški kancler Friedrich Merz, spodbudile, da zagovarja obrambno neodvisnost Evrope od ZDA.
To morebitno ponovno nemško vojaško moč je v zahodni Evropi želel preprečiti zlasti Pariz, ki se je še vedno dobro spominjal Hitlerjeve bliskovite vojne iz leta 1940, ki je Francijo potisnila na kolena.
Strah Francije pred ponovnim vzponom Nemčije
Pogosto se o evropskem združevanju po drugi svetovni vojni govori zelo idealizirano, češ da so se evropski narodi, utrujeni zaradi prve in druge svetovne vojne, odločili za združevanje in s tem preprečitev novega spopada. Delno je to res, toda v ozadju so bili tudi geopolitični razlogi, zlasti strah Francije pred novo nemško vojaško grožnjo.
Evropska skupnost za premog in jeklo iz leta 1951 je tako vzpostavila nadnacionalni (francoski) nadzor nad nemškim premogom in jeklom. Premog je bila energija za poganjanje nemške (vojaške) industrije in jeklo glavni material za izdelavo orožja.
Sueška kriza in evropsko združevanje
Toda pravo evropsko združevanje se je začelo zaradi sueške krize oktobra in novembra 1956. Na egiptovsko nacionalizacijo Sueškega prekopa sta se Francija in Velika Britanija odzvali z zasedbo prekopa. Egipt je napadel tudi njun zaveznik Izrael.
Spodleteli francosko-britanski napad na Egipt leta 1956 v času sueške krize je dal veliko spodbudo evropskemu združevanju.
Toda ameriški predsednik Dwight Eisenhower je Veliki Britaniji zagrozil, da bo spravil na tla britanski finančni sistem in britanski funt. Britanski premier Anthony Eden je zato umaknil britanske enote in Francoze pustil na cedilu. Pri francoskem socialističnem premierju Guyu Molletu je bil tedaj ravno na obisku zahodnonemški kancler Konrad Adenauer.
Evropa kot maščevanje ZDA
Mollet je ravno končal telefonski pogovor z Ednom in se slabe volje sešel z Adenauerjem. Ta je Molletu pojasnil, da se ne Velika Britanija ne Francija in ne Nemčija same ne morejo kosati s supersilama, kot sta ZDA in Sovjetska zveza. Ostaja samo ena pot, združitev teh evropskih držav v izgradnji Evrope. "Ne moremo si privoščiti, da bi izgubljali čas ... Evropa bo vaše maščevanje."
Marca 1957 so tako Francija, Zahodna Nemčija, Italija, Nizozemska, Belgija in Luksemburg ustanovile Evropsko gospodarsko skupnost (EGS), predhodnico EU. Leta 1958 je bil ustanovljen tudi Evropski parlament.
