Ponedeljek, 27. 8. 2018, 17.30
6 let, 3 mesece
Ministrski staž: rekorder je Karl Erjavec
Odhajajoči minister za zunanje zadeve Karl Erjavec, ki bo v Šarčevi vladi prevzel ministrstvo za obrambo, je vsekakor rekorder. Na položaju zunanjega ministra je že šest let, v času Pahorjeve vlade je bil dve leti okoljski minister, v prvi Janševi vladi pa je štiri leta vodil obrambni resor. Erjavec, ki na letošnjih volitvah ni bil izvoljen za poslanca, funkcijo ministra tako opravlja že 12 let.
Predsednik DeSUS Karl Erjavec je svojo prvo ministrsko funkcijo dobil po volitvah leta 2004. V času prve vlade pod vodstvom prvaka SDS Janeza Janše, ki do zdaj kot edina slovenska vlada ni predčasno zaključila svojega mandata, je Erjavec od leta 2004 do leta 2008 vodil ministrstvo za obrambo.
Erjavec se na čelu treh različnih ministrstev izmenjuje že 12 let
Po volitvah leta 2008 in oblikovanju vlade pod vodstvom takratnega prvaka SD Boruta Pahorja se je Erjavec preselil na ministrstvo za okolje in prostor. Po reviziji računskega sodišča o ravnanju s komunalnimi odpadki je leta 2010 nato odstopil s položaja ministra.
Pahorjeva vlada je nato razpadla, leta 2011 so sledile predčasne volitve, po katerih je novo vlado kot drugouvrščeni na volitvah sestavil Janša. Erjavec je bil leta 2012 imenovan za zunanjega ministra, slovensko diplomacijo pa je vodil tudi v vladah Alenke Bratušek in Mira Cerarja.
Prvak DeSUS Karl Erjavec se na čelu treh različnih ministrstev skupaj izmenjuje že 12 let.
V novi vladi pod vodstvom prvaka LMŠ Marjana Šarca bo Erjavec tako po šestih letih zapustil zunanje ministrstvo in se po desetih letih vrnil na ministrstvo za obrambo. Prvak DeSUS funkcijo ministra tako opravlja že dolgih 12 let.
- obrambni minister v osmi slovenski vladi (3. december 2004–21. november 2008)
- okoljski minister v deveti slovenski vladi (21. november 2008–2. februar 2010; tekoče posle opravlja do 12. februarja 2010)
- zunanji minister v deseti slovenski vladi (10. februar 2012–20. marec 2013)
- zunanji minister v enajsti slovenski vladi (20. marec 2013–18. september 2014)
- zunanji minister v dvanajsti slovenski vladi (od 18. septembra 2014)
Rupel je slovensko diplomacijo s prekinitvami vodil devet let
Glede dolžine ministrovanja se s predsednikom stranke upokojencev ne more primerjati noben aktualni ali nekdanji minister, niti dolgoletni zunanji minister Dimitrij Rupel.
Rupel je bil na položaj zunanjega ministra prvič imenovan leta 1992, ko je vlado kot premier prvič vodil pokojni Janez Drnovšek. Zunanje ministrstvo je Rupel vodil do leta 1993, šef Mladike pa je znova postal februarja leta 2000. Proti tretji Drnovškovi vladi je bila v državnem zboru nato uspešno vložena interpelacija, zato so vlada in ministri 7. junija istega leta prenehali delati.
Dimitrij Rupel je bil na čelu zunanjega ministrstva s krajšimi oziroma daljšimi prekinitvami devet let.
Sledilo je kratko obdobje vlade pod vodstvom pokojnega Andreja Bajuka, po volitvah pa je konec leta 2000 sledilo oblikovanje nove, četrte Drnovškove vlade. Rupel se je takrat spet vrnil na zunanje ministrstvo, ki ga je vodil do začetka julija 2004, potem pa ga je v takratni Ropovi vladi na Mladiki zamenjal Ivo Vajgl.
- zunanji minister v drugi slovenski vladi (14. maj 1992–25. januar 1993)
- zunanji minister v četrti slovenski vladi (2. februar 2000–7. junij 2000)
- zunanji minister v šesti slovenski vladi (30. november 2000–19. december 2002)
- zunanji minister v sedmi slovenski vladi (19. december 2002–6. julij 2004)
- zunanji minister v osmi slovenski vladi (3. december 2004–21. november 2008)
Rupel je medtem leta 2004 zapustil LDS in prestopil v SDS. Po volitvah leta 2004, na katerih je zmagal SDS, je Rupel v prvi Janševi vladi od leta 2004 do leta 2008 spet opravljal funkcijo zunanjega ministra. Z daljšimi oziroma krajšimi prekinitvami je bil torej na čelu slovenske diplomacije skoraj devet let.
Med politiki, ki so s svojim dolgoletnim delom zaznamovali slovenski politični prostor, je tudi pokojni Janez Drnovšek. Za predsednika vlade je bil prvič izvoljen leta 1992, ta položaj pa je zasedal do leta 2002 z izjemo nekajmesečne prekinitve v času Bajukove vlade leta 2000. Drnovšek je vodil štiri slovenske vlade, leta 2002 je bil izvoljen za predsednika republike.
Kot predsednik vlade je Drnovšek državo vodil skoraj deset let, vodil je naslednje vlade:
- druga slovenska vlada (14. maj 1992–25. januar 1993)
- tretja slovenska vlada (25. januar 1993–27. februar 1997)
- četrta slovenska vlada (27. februar 1997–7. junij 2000)
- šesta slovenska vlada (30. november 2000–19. december 2002)
Pokojni Janez Drnovšek je kot premier vodil štiri slovenske vlade, funkcijo predsednika vlade pa je z nekajmesečno prekinitvijo opravljal skoraj deset let.
Rekorderja Maher in Markeževa odstopila samo pet dni po imenovanju
Poleg tako imenovanih večnih ministrov smo bili v preteklih letih priča tudi ministrom, ki so se od svojega stolčka iz takšnih ali drugačnih razlogov poslovili komaj nekaj dni po svojem imenovanju.
Takšen primer je denimo nekdanji minister za infrastrukturo in prostor Igor Maher iz vrst Državljanske liste, ki je leta 2013 ministrski stolček v vladi Alenke Bratušek zapustil samo pet dni po svojem imenovanju.
Za odstop se je odločil, potem ko so se v medijih pojavile informacije, da je lastnik črne gradnje nad Sečoveljskimi solinami. Maher se je sprva izgovarjal na prejšnje lastnike, da so ti neuspešno poskušali legalizirati objekt, vendar se je izkazalo, da se je sporni objekt na zemljišču pojavil v času, ko je bil Maher že lastnik. Črno gradnjo v Seči je Maher na koncu sam porušil leta 2016.
Igor Maher je novinarjem pred odstopom zatrjeval, da sam ni storil nič nezakonitega in da glede spornega objekta čaka na odločitev o legalizaciji.
Maher je za ministra z najkrajšim stažem veljal dobri dve leti, nato pa je najkrajši ministrski mandat izenačila nekdanja ministrica za izobraževanje Klavdija Markež.
Nekdanja poslanka SMC je bila za ministrico imenovana leta 2015 po odstopu Stanke Setnikar Cankar, ki je šolsko ministrstvo zapustila po razkritju, da je na fakulteti za upravo poleg redne plače v 11 letih prejela tudi za več kot pol milijona avtorskih honorarjev.
Zaradi obtožb o plagiatorstvu je Klavdija Markež kot ministrica za izobraževanje odstopila pet dni po svojem imenovanju. Pozneje je odstopila tudi kot poslanka državnega zbora.
Izbira Markeževe se je hitro izkazala za precej nespametno kadrovsko potezo premierja Mira Cerarja. Ministrica je namreč pri pisanju magistrskega dela prepisovala iz diplomskega dela nekdanjega študenta mariborske ekonomske fakultete.
Da je njen magisterij plagiat, pa je pozneje potrdil tudi senat fakultete za državne in evropske študije, ki je Markeževi odvzel naziv magistrice. Markeževa je po petih dneh dela odstopila z ministrskega položaja, nato je odstopila tudi kot poslanka.
Petrovič in Trop-Skaza zdržala manj kot mesec dni
Poleg Markeževe se je Cerar opekel tudi pri izbiri ministra za gospodarstvo. Nekdanji gospodarski minister Jožef Petrovič je v vladi zdržal zgolj mesec dni, saj so novinarji javne televizije odkrili, da naj bi v času, ko je bil še divizijski direktor DZS, sodeloval pri kartelnih dogovorih glede prodaje pisarniškega materiala državni upravi.
Pri omenjenih dogovorih, ki naj bi se zgodili med letoma 2008 in 2014, je sporne pogodbe v imenu DZS kot takratni divizijski direktor podpisal prav Petrovič. Minister je obtožbe na svoj račun zavrnil, vendar je oktobra 2014 vseeno odstopil s čela gospodarskega ministrstva.
Istega leta, še v času vlade Alenke Bratušek, je sicer manj kot mesec dni po imenovanju na čelo zdravstvenega ministrstva odstopila tudi zdravstvena ministrica Alenka Trop Skaza. Ta je ob odstopu zatrdila, da je s položaja odstopila zaradi pritiskov, podtikanj in očitkov, ki jih je bila deležna tako ona kot njena družina.
Kakšno vlogo so pri njenem odstopu odigrali posli njenega moža Smiljana Tropa, lastnika družbe Klima Ptuj, z državo, ni znano. V javnosti so se takrat sicer pojavljale navedbe, da bi Trop-Skaza na visoki funkciji lahko škodovala poslom svojega soproga.
18