Ponedeljek, 25. 5. 2015, 13.38
7 let, 2 meseca
Doktorica okoljskih znanosti, ki ustvarja večjezične otroške knjige
Najprej je bila napisana pravljica, šele nato je padla ideja, da bi jo izdala kot večjezično knjigo. Tako začetek svoje zgodbe o uspehu opisuje Mojca Stubelj Ars, avtorica Pravljice o Luni – Kako je mali Poni postal velik, ki jo v knjižni obliki lahko preberete v slovenskem, angleškem in italijanskem jeziku.
Več znanstvenih objav namreč potrjuje, da se z večjezičnostjo spremenijo tako kemija možganov kot možganske povezave, večjezični otroci pa dosegajo enake ali boljše rezultate pri vseh kognitivnih testih, hitreje preklapljajo med nalogami in imajo boljšo sposobnost koncentracije.
"Vsem je jasno, da imajo tisti, ki telovadijo vsak dan, več mišic in bolje oblikovano telo, pozabljajo pa na možgansko telovadbo, ker se učinek te ne vidi navzven. No, vsaj dobesedno ne," da primerjavo Mojca, ki je večjezičnost prenesla tudi na svojega otroka, s katerim se doma pogovarjajo v slovenščini in angleščini, v konjeniškem klubu v Italiji pa se srečuje še z italijanščino.
"Pravljico o Luni sem napisala, preden sem sploh vedela, da se bom podala na podjetniško pot. Pomagala sem v konjeniškem klubu, v katerem jaha sin, in konji so se preprosto dotaknili mojega srca. Sanjala sem jih in neke noči, ko zaradi poletne nevihte nisem mogla spati, sem napisala Pravljico o Luni," pravi Mojca, ki se je z idejo nato prijavila na program Podjetno v svet podjetništva, kjer je štiri mesece razvijala tako idejo kot znamko in konec lanskega leta izdala prvo knjigo.
"Po petih mesecih je pri mladih bralcih več kot tristo knjig v Sloveniji, Italiji in Avstriji. Zelo sem zadovoljna, ker so odzivi kupcev več kot odlični, saj otroke knjiga preprosto prevzame, starši pa so temu primerno zadovoljni. V knjižnicah je moj prvenec ves čas izposojen, samoiniciativno pa so me povabili tudi v več vrtcev," je nad razvojem ideje, ki jo je rešila iz brezposelnosti, več kot navdušena.
"Sama sem dislektik, zato sem takoj vedela da bodo moje knjige prijazne do dislektikov. Brati sem začela šele pri desetih letih in se v šolskih klopeh namučila zaradi disleksije, ki v mojem otroštvu ni bila prepoznana. Danes se zavedam, da je ravno ta dar oz. motnja prispevala k razvoju nekaterih drugih talentov in sposobnosti, ki jim imam in so precej neobičajne," razlaga Mojca, ki je odraščala v dvojezičnem okolju, tretjega jezika se je začela učiti že pri petih letih, pri sedmih pa že četrtega.
"Gradim si tim ljudi, s katerimi želim dolgoročno in plodno sodelovati," pravi Mojca, ki se po izidu prve knjige že dogovarja za tri nove, v prihodnje pa si želi, da bi vsako leto izdali vsaj nekaj knjig, pri čemer bi rada sodelovala tudi z drugimi avtorji.
Njena želja je tudi, da bi knjige prenesla v digitalno obliko in bi bile na posebni aplikaciji dostopne tudi na pametnih mobilnih telefonih in tablicah. "Prepričana sem, da je prihodnost v digitalizaciji, čeprav imajo knjige poseben čar in bodo vedno del naše kulture."