"Vladali so pristna evforija, veleveselje in otroška pričakovanja" (foto)

Ste avtor fotografije Zastava na Triglavu, ki velja za enega najbolj prepoznavnih posnetkov iz osamosvojitvenih časov. Za fotografijo ste bili na preži kar nekaj tednov. Kako vam je nastajanje te fotografije ostalo v spominu?

Fotografijo sem posnel 12. junija 1991 za naslovnico slavnostne osamosvojitvene priloge Dela. Že dva meseca prej smo razmišljali, kaj bomo objavili na naslovnici in ker je Triglav simbol Slovencev, sem se odločil prav za ta motiv. Spomnim se, da je bilo dne, ko smo fotografirali, toliko snega, da se Aljaževega stolpa niti ni videlo in da smo krepko kopali v sneg, da smo prišli do stolpa in zapičili zastavo. Kar tri tedne smo čakali na primerno vreme, na pravo svetlobo pa vse do večera.

Zapletlo se je tudi pri slovenski zastavi, ki je takrat uradno še nismo imeli. V parlament sem šel povprašat Ludvika Toplaka, ki je bil takrat na čelu družbenopolitičnega zbora, in ta mi je svetoval, naj fotografiram kar trobojnico, ker grba takrat še nismo imeli. In tako je na vrhu Triglava vihrala zastava brez grba ...

Osamosvojitvenega obdobja se vsi spominjamo po povezanosti med ljudmi, ki je danes tako rekoč nepredstavljiva.

Zagotovo smo bili zelo povezani in enotni, kar je razvidno tako iz rezultatov plebiscita kot tudi iz desetdnevne vojne. Zanimivo je, da tudi med vojno za Slovenijo med ljudmi ni bilo prav nobene panike. Tistega dne, ko je mig JLA prebil zvočni zid, sem bil povsem po naključju na železniški postaji v Ljubljani. Bilo je, kot pravimo, črno od ljudi. Nekateri so stekli v podhod pod tiri, hčerko sem dal kar pod vagon. Sliši se grozno, a res ni bilo čutiti nobene panike.

Ali ste na predvečer osamosvojitve, ko so na Trgu republike prvič izobesili slovensko zastavo, lahko slutili črni scenarij, ki se je že pripravljal v kasarnah JLA?

Z vojno so nam grozili že prej. Vsi smo vedeli, da se pripravlja, a tako kmalu je nismo pričakovali. Glede slovesnosti na predvečer osamosvojitve pa imam povedati bolj malo. Za naslovnico Dela sem moral napraviti fotografijo – naredil par 'škljocev', tekel v redakcijo, izbral najboljšo fotografijo in jo razvil za objavo v večerni izdaji časopisa. Zamudil sem veselje, vrvež med ljudmi. Ko mi je post festum uspelo priti v Cankarjev dom, sem bil priča le še nazdravljanju med politiki.

Kako je bilo naslednje jutro, ko so na ceste prihrumeli tanki?

Navsezgodaj zjutraj me je zbudila žena, češ da se začenja vojna. Še ves neprespan in slaboten od nazdravljanja sem se odpeljal na redakcijo, 'pobral' novinarko in že sva bila v Trzinu, kjer so gazili tanki JLA. Šla sva še do letališča Brnik, fotografirala dogajanje – kaj veliko se takrat res ni dogajalo - in že hitela v redakcijo oddat fotografije. In prav v trenutkih, ko me ni bilo na terenu, se je v Trzinu začelo streljanje, na letališki stezi na Brniku pa sta v ognju umrla dva avstrijska novinarja.

Kmalu so tudi v Trzin prispeli specialci iz Niša, ti pa so bili hujši od vojakov in začelo se je streljanje. Moral sem priti do središča dogajanja, a kaj, ko so bile vse poti blokirane in nisem mogel blizu. Dobro, da sem poznal voznika rešilca – bil je nekdanji plesalec Folklorne skupine France Marolt – legel sem na nosila in mi je z rešilcem uspelo priti v samo središče dogajanja ... po prvo žrtev vojne. Hitro sem napravil nekaj fotografij, nato se je začelo 'pokanje' in moral sem zbežati v skrivališče. Ker so v 'moj' rešilec naložili mrtveca, zame ni bilo več prostora. Skril sem se za hišo, kjer so me kmalu presenetili slovenski policisti, še bolj pa me je presenetilo, ko mi je eden izmed njih dejal: 'Samo poskusi slikati, pa te bom ustrelil.' Včasih ljudje zmotno mislijo, da jim s fotografijo krademo dušo ali da smo ovaduhi in jih bodo identificirali na podlagi naših fotografij.

Ste kdaj dobili navodila glede fotografiranja? Da prikažete slovenske vojake v nadrejenem položaju ali kaj podobnega?

Navodil k sreči nisem dobil nikoli, niti ko sem slikal Tita. Vse je bila moja izbira. Fotograf je tisti, ki gre na teren in nihče mu ne more diktirati, kaj in kako naj fotografira. Mnogi so v tej vojni doživeli šok.

Tudi vi?

Z ženo sva bila tega že vajena. Ženo in otroke sem med vojno večkrat poslal v domačo vinsko klet, opremil z zalogami pitne vode in odšel na teren. Spomnim se potresa v Furlaniji v sedemdesetih. Po naključju sem bil takrat v gledališču in uspelo mi je fotografirati, kako so ljudje bežali. Tekel sem domov po 'ropotijo' v 15. nadstropje – 'ko bi vedeli, kako se je vse majalo,'- pobožal ženo in otroke in odšel.

Je bila desetdnevna vojna za Slovenijo prava vojna? Takoj, ko pade prva žrtev, je to vojna. Brez dvoma.

Ena vaših prepoznavnejših fotografij je tudi fotografija z Brionov, kjer je slovenska delegacija 7. julija 1991 podpisala Brionsko deklaracijo.

Vse je bilo zelo nepričakovano. Popoldne ob 15. uri sem izvedel, da bodo na Brionih pogajanja. Z novinarjem Darijanom Koširjem sva se prebijala celo noč in po skoraj 24 urah prispela na cilj. Tam je nastala znamenita fotografija, a kaj, ko so v Ljubljani pričakovali fotografijo, tako da je Košir ostal tam, jaz pa sem odhitel v Slovenijo, da sem oddal fotografijo. Moja večna težava je bila čim hitrejša oddaja fotografij.

Ko sem končno ves zadovoljen prispel do uredništva, pa so me samo vprašali, ali je kaj mrtvih in ker mrtvih ni bilo, je že kazalo, da fotografije sploh ne bodo objavili.

Na fotografiji je videti, kot da za zaskrbljenim slovenskim omizjem sedi skupina nič hudega slutečih turistov ...

Niso bili turisti, vendar ne vem, kdo so bili (smeh). Vem pa, da je za nasprotno mizo sedel hrvaški predsednik Franjo Tuđman, ki ni bil preveč zadovoljen in je našim politikom namenil le bežen vljudnostni pozdrav. Vzdušje je bilo skrb vzbujajoče in napeto, nihče ni vedel, kaj se bo pravzaprav zgodilo.

Vas je kot fotografa kdaj hromilo zavedanje, da se vam na terenu lahko kaj zgodi ali je bilo pomembno le, da dobite popolno fotografijo?

Vedno imaš to v zavesti, ampak kot urednik sem imel nek čut odgovornosti in ko greš fotografirat, se zavedaš, da te lahko doleti prav vse. To pač spada v naš poklic.

Kakšna so bila vaša pričakovanja ob osamosvojitvi?

Nisem veliko razmišljal o tem, kaj bom od te države dobil. Preprosto smo trobili v skupni rog. Spomnim se, da so med ljudmi vladali pristna evforija, veleveselje in otroška pričakovanja. Nisem pa preveč razmišljal o tem, kaj nam bo to prineslo. Ko si zraven, si zraven s srcem in telesom.

V Jugoslaviji smo kljub vsemu dobro živeli, a bili smo jezni, da gre naš denar na jug, da se kradejo proizvodi naših žuljev. Ko je prišel kak Srb k nam, smo rekli, 'govori slovensko ali pa nič'.

Lahko izpostavite tri najbolj pozitivne dogodke v zadnjih 20 samostojnih letih?

Zadovoljen sem z razvojem mesta Ljubljana in podobo središča mesta. Zadovoljen sem z urejenostjo, ukinitvijo prometa, novimi pridobitvami, kot so mostovi, Brdarjevi kipi, Špica, zbirališča za mlade … Tri pravite? Ja, treh pa ne bom spravil skupaj. Mi pomagate?