Nedelja, 27. 1. 2019, 17.05
5 let, 10 mesecev
Druga kariera: Britta Bilač
"Težko je začeti na novo in težko je sploh dobiti priložnost, da se dokažeš"
Britta Bilač, nekdanja atletinja, evropska prvakinja v skoku v višino in še vedno slovenska rekorderka v tej disciplini, je svojo športno kariero končala pred 20 leti. Priznava, da so bili prvi koraki v njeno drugo življenjsko poglavje kljub diplomi iz prevajalstva vse prej kot lahki. "Dejstvo je, da sem bila pri 30 letih, ko sem končala športno pot, že relativno stara, po drugi strani pa nisem imela nobenih delovnih izkušenj. Seveda to še zdaleč ne pomeni, da si neumen, imaš pač druga znanja. Težko je začeti na novo in težko je sploh dobiti priložnost, da se lahko dokažeš."
Če se Britta Vörös (njena mati je po drugi poroki želela, da ima vsa družina enak priimek), rojena Hesse, ne bi zaljubila v slovenskega atleta Boruta Bilača, bi bila slovenska atletska statistika najbrž prikrajšana za kar nekaj odličij z največjih tekmovanj. A ker je iskra med vzhodnonemško atletinjo in slovenskim specialistom za skok v daljino preskočila, se je Britta leta 1991 preselila v Slovenijo in začela nastopati za slovensko reprezentanco.
Slovenski atletiki je prinesla prvo medaljo z velikih tekmovanj. Leta 1994 je v Helsinkih s skokom prek 200 centimetrov postavila nov slovenski rekord, ki drži še zdaj, in postala evropska prvakinja v tej disciplini. Istega leta so jo športni novinarji Slovenije izbrali za športnico leta.
Leto pozneje je v Barceloni na dvoranskem svetovnem prvenstvu osvojila še srebro in ga dodala k zlatu s Sredozemskih iger v francoskem Narbonnu leta 1993.
Ko je nastopala pod zastavo Vzhodne Nemčije, je leta 1990 na evropskem dvoranskem prvenstvu v Glasgowu osvojila srebro.
Po koncu športne kariere je diplomirala na prevajalski smeri Filozofske fakultete v Ljubljani in rodila hčerko Niki in sina Maxa, s katerima živi v Radomljah (komunicirajo izključno v nemškem jeziku). Ko se je leta 2010 ločila od moža, je morala na novo definirati svoje življenjske smernice.
Čeprav se je decembra lani srečala z Abrahamom, ji nikoli ne bi pripisali te starosti. Še vedno jo krasi sloka postava kot med športno kariero, čeprav je zdaj edini šport, s katerim se ukvarja, vrtnarstvo.
Letos bo minilo 20 let, odkar ste pri 30 letih sklenili svojo športno pot. Razlog za slovo so bile poškodbe in operacije. Se vam je takrat že svitalo, kaj boste počeli v t. i. drugi karieri?
Ne. Res je, kariero sem končala leta 1999, že leto prej pa sem se vpisala na takrat novo smer prevajalstva na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V štirih letih sem opravila vse izpite, oddala sem tudi dispozicijo za pripravo diplomske naloge in mesec dni pred rojstvom hčerke Niki oddala še zadnje seminarske naloge. Zaradi materinstva sem namesto leta 2002 diplomirala leta 2004. Stvari rada izpeljem do konca.
Kakšne ambicije ste imeli ob vpisu na Filozofsko fakulteto?
Kaj pa vem, to je bilo edino, kar sem znala, si pa nikoli nisem želela med prevajalce v Bruselj ali med tolmače, saj se mi je to zdelo preveč zahtevno. Stalno si na poti, ponoči pa se pripravljaš na teme, o katerih teče debata.
Predstavljala sem si, da bom doma sedela za računalnikom in prevajala, zraven pila kavico in podobno. Ko sem bila še otrok, sem si predstavljala, da bom avtorica, pisateljica, da bom ob oknu sedela za računalnikom, zavese bodo plapolale in vse bo super (smeh) …
"Kot otrok sem si predstavljala, da bom avtorica, pisateljica. Da bom sedela za računalnikom tik ob oknu, zavese bodo plapolale in vse bo super."
Menda ste razmišljali tudi o tem, da bi postali patologinja? Od kod takšna želja?
Res je, nekje v 4. razredu, ko se je moja mami, ki je sicer kot medicinska sestra delala v bolnišnici, dodatno izobraževala, sem se zraven izobraževala še jaz. Doma smo imeli ogromno zdravstvenih knjig in najbolj me je fasciniralo, da lahko na podlagi obdukcije ugotoviš, zakaj je nekdo umrl. To se mi je zdelo res fascinantno. Še zdaj me zanima, nisem pa našla še nikogar, ki bi me bil pripravljen povabiti na ogled obdukcije (smeh).
Vam je po koncu kariere kdo pomagal? Vam je to, da ste veliko športno ime, kakor koli pomagalo?
Ne, pa saj si niti nisem želela. Dobila sem tudi Bloudkovo nagrado. Spomnim se, da je bila zraven še finančna nagrada, in to je bilo to.
Če se ne motim, je bila vaša prva služba v hotelu Mons v Ljubljani, kjer ste bili organizatorka dogodkov …
Da, še prej pa sem delala kot prevajalka v prevajalskih agencijah … Prva zaposlitev je bila v hotelu Mons, kjer so me zaposlili prek Olimpijskega komiteja, ki je sodeloval s kadrovsko agencijo Addeco.
Dejstvo je, da sem bila pri 30 letih, ko sem končala športno pot, že relativno stara, po drugi strani pa nisem imela nobenih delovnih izkušenj in tako sem se znašla v dokaj nezavidljivi situaciji. To še zdaleč ne pomeni, da si neumen, imaš pač druga znanja. Težko je začeti na novo in težko je sploh dobiti priložnost, da se lahko dokažeš.
V hotelu Mons sem delala približno leto dni, potem pa sem zaradi rizične nosečnosti ostala doma. Takrat sem bila stara 38 let. Že med porodniškim dopustom sem dobila obvestilo o odpovedi delovnega razmerja. Takrat sem se spet lotila prevajanja in lektoriranja.
"Ko sem pri 30 letih končala športno pot, sem bila že relativno stara, po drugi strani pa nisem imela nobenih delovnih izkušenj in tako sem se znašla v dokaj nezavidljivi situaciji. To še zdaleč ne pomeni, da si neumen, imaš pač druga znanja. Težko je začeti na novo in težko je sploh dobiti priložnost, da se lahko dokažeš."
Ste se na kateri točki kdaj znašli v paniki, češ, kaj bom pa zdaj?
Niti ne, takrat sem imela moža (smeh, op. a.). Vedela sem, da mi bo on pomagal. Panika me je začela grabiti šele takrat, ko sva se ločila. Takrat sem vedela, da bo šlo zares.
Živeli smo v podnajemniškem stanovanju in ko delaš v dokaj nestanovitnem poslu, ko se lahko zgodi, da imaš naenkrat tri projekte, potem pa cel mesec nobenega, in ko ti naročniki lahko plačujejo redno ali pa ne, je lahko težko.
Takrat sem vedela, da si moram poiskati bolj redno delo, ko bom vsak dan hodila v službo in bo plača prihajala ob določenem roku.
Vmes sem delala še pri nekem odvetniku, nato pri stranki pri Zoranu Jankoviću. Zdaj lahko rečem, da je bila to moja najlepša služba. Združili smo se podobno misleči ljudje, vse je bilo zelo pristno, človeško … Ko se je ta zgodba končala, sem se leta 2014 (istega leta je neuspešno kandidirala za županjo Domžal) preselila na Atletsko zvezo Slovenije, kjer je novi predsednik želel k delu pritegniti nekdanje atlete. Tam sem leto dni delala v marketingu.
Delo v marketingu zna biti zelo zahtevno …
Zelo, še posebej, če nimaš česa ponuditi. Primož Kozmus je takrat ravno končeval kariero in nismo imeli ne vem kako odmevnih rezultatov, s katerimi bi se lahko pohvalili. Moja naloga je bila pridobivanje sponzorjev in ko jim poveš, da imaš zelo perspektivne atlete, to ne obrodi kruha. Še posebej, če se za denar boriš s športi, kot so nogomet, košarka in alpsko smučanje.
Britta Bilač v družbi atletskih kolegov Alenke Bikar, Marine Tomič in Primoža Kozmusa.
Je vaše ime vendarle odpiralo vrata?
Bili so sicer veseli mojega klica, a so mi hitro dali vedeti, da moj klic ne bo obrodil sadov. Ne, ime ne pomaga kaj dosti, tako kot ne pomaga kaj dosti moja izobrazba.
Laže je uspeti s strokovno izobrazbo, kot je strojništvo in kaj podobnega. V prevajalstvu vlada ogromna konkurenca. Vsak, ki je dva meseca preživel v Nemčiji, misli, da jezik obvlada, in če svoje storitve za nameček ponuja še pod ceno, je še teže konkurirati.
Že med sodelovanjem z Atletsko zvezo Slovenije sem morala odpreti s. p. in kot samostojna podjetnica delujem še zdaj. Pomagam v računovodstvu, tudi tega sem se morala naučiti na novo, zraven pa še prevajam in lektoriram za kolegico, ki se ukvarja s patenti.
Se zdaj počutite socialno varneje?
Kredita ravno ne morem dobiti, to mi je jasno.
Kaj bi res radi počeli?
To, kar delam zdaj, mi je všeč, se pa ne bi branila krajšega delovnega časa, da bi imela še kaj od dneva. Bila bi kreativnejša, več bi postorila na vrtu. Zdaj pa sem ves čas za računalnikom, in to se mi že pozna (smeh). Zvečer težko gledam …
Z nekdanjim možem Borutom Bilačem, prav tako uspešnim atletom, si delita skrb za otroka. Ali otroka stopata po vaši športni poti oz. po poti vašega nekdanjega moža?
Niki bo letos stara 17 let, Max pa 12. Hči se zraven šole ukvarja še s fitnesom, sin pa dokaj resno trenira nogomet. V prvem razredu so ga opazili in dokaj hitro je prestopil v klub. S tem so se začele vsakodnevne vožnje na treninge in tekme ob koncu tedna … K sreči si obveznosti deliva z bivšim možem.
Ste na lastni koži že okusili kako je, ko se nekateri starši preveč vživijo v vlogo trenerja in dogajanje na zelenici?
V našem klubu teh težav k sreči nimamo, vsi starši so res super, smo pa drugje že naleteli na primitivce, ob katerih se vprašam, ali se to res dogaja. Sina so vabili tudi h košarki in atletiki, pa sem mu predlagala, naj se raje odloči za nogomet. Morda se čudno sliši, a tako je. Od atletike na koncu, vsaj kar zadeva finančne varnosti, nimaš nič, pri nogometu pa je zgodba drugačna.
Se spomnite najvišje nagrade v atletiki?
Sem sploh kaj dobila? Sem, ja, za naslov evropske prvakinje, a res ne vem, koliko. Spomnim se, da sem po evropskem prvenstvu za nastop oz. štartnino na atletskem mitingu dobila pet tisoč nemških mark (2.560 evrov), a sem se dokaj hitro po prvenstvu poškodovala in potem se je moja zgodba hitro končala. Ravno ko mi je dobro šlo …
Še vedno ste slovenska rekorderka v skoku v višino. Vaših 200 centimetrov drži že od leta 1994. Spremljate razvoj slovenske atletike?
Niti ne.
Razen ko se pojavijo zgodbe o dopingu v atletiki in vas pokličemo za mnenje?
Težko poslušam zgodbe o dopingu. Sita sem jih.
Ste bili tudi sami deležni nespodobnih ponudb?
Ne, mislim, da se takšni dogovori dogajajo znotraj zvez, da gre za dogovore med trenerji in funkcionarji, a tega pri nas ni bilo. Slišala sem sicer par stvari, a to so bile zgolj govorice, ki jih nikoli ne bi mogla dokazati. Seveda so bili primeri atletov, ki so se dopoldne komaj premikali po tartanu, popoldne pa so dobesedno leteli.
Na tekmovanjih je znala precej dobro odmisliti zunanje dejavnike in se osredotočiti na svoj nastop.
Pri skoku v višino takih razlik verjetno ni bilo ali pač?
Anabolikov, o katerih se je takrat govorilo, pri skoku v višino po mojem mnenju niti ni bilo, prej bi rekla, da je šlo za psihosubstance za koncentracijo.
Na tem področju niste imeli težav. Zlahka ste odmislili okolico in z njo pritiske.
Običajno mi je to uspevalo, seveda pa so bili tudi dnevi, ko se nisem prepoznala in sem bila že ob prihodu na štadion raztresena.
Kaj pa vzkliki navijačev? Ste jih slišali?
Zgolj kot nek šum, tako kot tale radio, ki nama igra v ozadju. K sreči se mi nikoli ni zgodilo, da bi me kdo izžvižgal ali kaj podobnega, no, to pa bi me vrglo s tira.
Nikoli tudi nisem želela, da bi me družina prišla spodbujat na tekmo. Mislim, da se ne bi mogla zbrati. Preveč bi se raznežila. Imam namreč 14 let mlajšega brata in zagotovo bi me klical s tribune.
Katero zamujeno priložnost najbolj obžalujete?
Nastop na olimpijskih igrah v Barceloni leta 1992 in v Atlanti štiri leta pozneje. V Barceloni sem bila tako živčna, vse me je vrglo s tira. Pa neprestana novinarska vprašanja, kako se počutiš, kaj pričakuješ … Tudi v olimpijski vasi, kjer smo preživeli dva tedna, je bilo vsega preveč. Spomnim se Kubancev, ki so zvečer nabijali glasbo in plesali, za nameček je bilo še strašno vroče, bili smo brez klimatskih naprav …
Britta na sponzorski kartici za avtograme. Mislite, da bi olimpijska medalja pomenila veliko spremembo v vašem življenju, tudi po finančni plati?
Ne vem, bi mi pa pomenila veliko. Tudi ko se pogovarjam s športniki iz drugih držav, kjer olimpijska medalja res ogromno pomeni. Nekateri športniki se vse življenje lahko promovirajo, češ, da so dvakratni olimpijski prvaki ali pa prvaki Commonwealtha in podobno. Tam drugače gledajo na to, meni pa je že nerodno povedati, da sem bila evropska prvakinja.
Zakaj vam je nerodno?
Ker nisem take vrste človek, poleg tega te okolica prisili v to. Nihče v Sloveniji ne vidi rad, če se kdo hvali.
Tudi otroka sta menda od drugih izvedela za vaše športne uspehe.
Ja, ker sem želela, da odraščata kot povsem običajna otroka, in ne kot važiča. Sta pa zelo ponosna, če me še zdaj kdo prepozna.
Nikoli se niste preizkusili kot trenerka v atletiki. Ali za to ni bilo priložnosti ali vam to delo preprosto ne leži?
Nisem tak tip človeka. Da bi pisala načrte treningov … ne, za kaj takega nimam znanja, niti me to ne veseli in ne zanima. Znala sem motivirati sebe za treninge, ne znam pa motivirati drugih.
Zanimivo je, da ko so vas v Nemčiji odkrili, so vas najprej usmerili v balet …
Da, v Nemčiji so res znali poiskati talente. Že v osnovni šoli so prečesali šole … v 1. razredu sem se začela učiti balet. Igrala sem tudi rokomet, kar mi sploh ni bilo všeč. Nato pa nas je več v razredu dobilo vabilo na atletiko, no, tisto pa je bilo res luštno. Dolgo, do 16. leta, smo trenirali vse discipline, tak je bil sistem, čeprav mi to ni bilo všeč. Dobra sem bila samo v skoku v višino. Nisem bila močna, sem pa imela dolge noge in hitra stopala (smeh).
Srednješolska leta ste preživeli na športni gimnaziji, potem pa ste spoznali slovenskega atleta Boruta Bilača. Iskrica je naredila svoje in prišli ste v Slovenijo. Ste kdaj razmišljali, kakšna bi bila vaša pot, če bi ostali v Nemčiji?
Ja, veliko sem razmišljala o tem. Ob razpadu Vzhodne Nemčije in izpisu s fakultete sem se prijavila na razpis Deutche Bank, da bi se tam izšolala za delo na banki in bila sem tudi sprejeta. Maturo sem imela opravljeno in pripravljeni so me bili zaposliti. Ne vem, res bi bilo fino, če bi mi kdo pokazal, kaj bi bilo, če bi bilo (smeh).
Kako ste se iz Nemke prelevili v Slovenko, če je to sploh možno? V vlogi voditeljice na prireditvi miss športa. Kako ste občutili menjavo reprezentance?
Povsem normalno, meni osebno nihče ni rekel nič slabega. Prvič sem za Slovenijo nastopila leta 1992 na dvoranskem prvenstvu v Genovi, kjer sem bila četrta.
Zakaj ste se sploh odločili, da boste nastopali za Slovenijo? Zasledila sem, da so bile razmere za trening v Sloveniji precej slabše kot prej v Nemčiji?
To je res, sem pa bila pri vas svobodnejša v glavi, v smislu, da sem vedela, da se bom ob dobrem rezultatu lahko predstavila tudi na največjih tekmovanjih, kar me je vedno motiviralo. Ob združitvi obeh Nemčij dvomim, da bi se sploh uvrstila v reprezentanco.
Kako pa je s himno? Na evropskem prvenstvu leta 1994 je niste prepevali, ker je niste znali, kaj pa drugače?
Ne, nikoli je nisem pela. Sicer pa je tista podelitev tako hitro minila, da še zdaj obžalujem. Najprej je že sama tekma trajala neskončno dolgo, nato sem morala še na kontrolo za doping in na podelitev sem prispela tik pred zdajci.
Spomnim se, da sta se Rusinji na drugem in tretjem mestu pred podelitvijo naličili – v bližini je bila miza s sponzorskimi ličili – meni pa ni bilo nič jasno. Na podelitvi sta bili "u nulo zrihtani" … jaz pa nič. Vse je šlo mimo mene, žal. Vedno sem si predstavljala, kako bo lepo, kako bom ponosna, potem pa nič od tega.
Predstavljala sem si tudi, kako bom proslavila svoj uspeh, potem pa sem bila tako izmučena, da sem zvečer, ko smo šli z ekipo na pico in sem spila eno pivo, skoraj zaspala za mizo. Tudi naslednje jutro je bilo noro. Letalo iz Helsinkov smo imeli že ob 7. uri zjutraj … na Brniku nas je čakalo cel kup novinarjev, jaz pa nisem bila ravno v formi za pogovore (smeh).
Kdaj ste uspeh doživeli v vsej polnosti?
Leta 1995 v Barceloni, ko sem na dvoranskem svetovnem prvenstvu osvojila srebrno odličje. Zanimivo je bilo na podelitvi, kjer je na najvišji stopnički stala Romunka, ki je nastopala za Nemčijo Alina Astafei, na drugem jaz, tudi Nemka, ki tekmuje za Slovenijo, in na tretjem Nemka Heike Henkel. Tisto je bilo res hecno.
Se še vedno ukvarjate s športom?
Nič. Zero. Nula. Imam pa srečo z genskim zapisom (smeh).
3