Druga kariera
Nedelja, 16. 3. 2025, 11.44
3 ure, 2 minuti
Druga kariera (402.): Annamaria Prezelj
Posebna pot Annamarie Prezelj: Imela sem vse, a nisem bila srečna
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,74
Gostja 402. Druge kariere je nekdanja košarkarica Annamaria Prezelj.
Nekdanja slovenska košarkarica Annamaria Prezelj je leta 2022 pri še ne dopolnjenih 25 letih nepričakovano končala svojo uspešno športno pot. Čeprav je bil konec vse prej kot preprost, pa je nekdanja slovenska reprezentantka hitro zagrizla v izzive, ki jih prinaša druga kariera, poseben poudarek pa danes daje osebnostni rasti in lastnemu zadovoljstvu, ki ga v profesionalnem športu ni (več) našla.
"Imela sem občutek, da imam vse, a mi nekaj manjka. V športu sem dosegla svoje sanje, igrala sem profesionalno, bila v tujini, igrala za reprezentanco, bila na treh evropskih prvenstvih … vse je šlo kot po maslu. Na koncu sem imela vse, a je manjkalo tisto splošno zadovoljstvo, ki ni niti vezano na to, kaj delaš, ampak samo na to, kdo si ti sam s sabo," o svojem nepričakovanem koncu kariere danes razlaga 27-letna nekdanja košarkarica Annamaria Prezelj.
Nekdanja slovenska reprezentantka je pred slabimi tremi leti, ko je bila njena kariera v silovitem vzponu in blizu vrhunca, po dolgi pripravi naredila križ čez svojo košarkarsko pot. Za njo je zdaj dinamično obdobje dveh let in pol, v katerem ji je življenje odprlo številna nova obzorja. "Res sem si hvaležna, da sem si v zadnjih dveh letih kariere začela načrtovati izstop iz košarke. Ker to je res velik šok. Ne predstavljam si, kako je šele, če prideš domov in ne veš, kaj bi sam s sabo," danes pripoveduje nekdanja košarkarica.
"Na koncu sem imela vse, a je manjkalo tisto splošno zadovoljstvo, ki ni niti vezano na to, kaj delaš, ampak samo na to, kdo si ti sam s sabo," pripoveduje Annamaria Prezelj.
Čeprav je bila njena športna upokojitev za marsikoga nepričakovana, pa do te odločitve Prezelj ni prišla čez noč. Kariero je uradno končala 1. maja 2022 pri še nedopolnjenih 25 letih. "Takrat sem si rekla, da je konec. V bistvu sem vedela že tisto celotno sezono v Turčiji, saj sem si po dobrem začetku zlomila dlančnico, zatem sem imela dvakrat koronavirus … nekako sem doumela, da je to moj znak, da je konec. To sem čutila že malce prej, a to ni tako, da se odločiš iz danes na jutri, pri meni je bilo vse skupaj kar proces vsaj enega leta, če ne celo leta in pol. Šele zdaj se mi zdi, da sem nekako predelala celotno pot," poudarja nekdanja košarkarica, ki je bila dolgo časa ena izmed glavnik akterk slovenske reprezentance.
V košarki ni več našla zadovoljstva
Odločitev o koncu je zorela kar nekaj časa. "Od svojega desetega leta starosti sem vsak atom energije vlagala v to, da bom profesionalno igrala košarko. In potem prideš do te ravni, igraš, a to ni to, vsaj zame potem ni bilo več. Nisem bila srečna. Potem pa se sprašuješ, kaj delaš narobe, kje se je zataknilo. Zatem sem tudi sama pri sebi začela raziskovati. Zadnjo sezono sem si rekla, da bom naredila vse, da vidim, ali je kaj v meni ali je prišel čas, da končam. Začela sem delati s športno psihologinjo, bolj ko sem delala z njo, pa sem videla, da hočem imeti svoj čas. Med kariero preprosto ni časa za nič drugega kot za košarko. Čas imaš sprogramiran do minute natančno," pravi nekdanja športnica.
Želela si je več časa zase, več svobode. "V življenju sem želela poskusiti še kaj drugega kot samo košarko. Spomnim se, da sem bila zadnje leto res dobro pripravljena, zelo dobro sem igrala na pripravljalnih tekmah, potem pa sem si zlomila dlančnico. Decembra sem se vrnila in sem odigrala zelo dobro tekmo v gosteh proti Fenerbahčeju. Potem pa sem januarja dobila koronavirus, dva tedna sem bila povsem uničena, bledlo se mi je … To je trajalo 14 dni, potem sem se počasi vrnila v ritem, 15. februarja pa sem dobila koronavirus še drugič. Torej sem se okužila dvakrat v razmiku enega meseca. Sezona je bila nato izgubljena. Ko sem prišla domov, sem imela na mizi kar nekaj ponudb, a sem si vzela nekaj časa za razmislek in me ni več potegnilo v košarko. Začutila sem svobodo, začele so me zanimati druge stvari, vmes sem že študirala psihologijo," se prvih korakov po koncu kariere spominja Prezelj.
Poučevanje joge, gradnja osebnostne rasti, sodelovanje s klubi …
Danes je dejavna na številnih področjih. Poučuje jogo, na področju psihološke dejavnosti deluje s številnimi klubi, hkrati pa na področju komunikacije in javnega nastopanja sodeluje s številnimi podjetji. "Sama sem imela to srečo, da ko sem šla na Poljsko, sem imela res velike težave s spancem in sem tako po naključju našla jogo in jo izvajala pet let res vsak dan. Po koncu kariere sem nato naredila tudi tečaj za učitelja joge in zdaj učim dve skupini jogo."
Od leta 2015 je bila pomemben člen slovenske izbrane vrste.
Joga ji je spremenila življenje. "To mi je potem prineslo tudi meditacijo, ki mi je res pomagala pri športu, da sem se znala umiriti, osredotočiti, da znaš delati s svojimi mislimi. Nihče te ne pripravi na pritisk, na lastna pričakovanja. Iz tega je prišel študij psihologije. V Španiji sem naredila prvi letnik, v Turčiji drugi, tako da sem lani v začetku leta diplomirala. Pet let se ob tem izobražujem tudi iz astrologije, ker sem že od nekdaj verjela, da obstaja nekaj višjega. To mi je pomagalo tudi v športu, potem pa sem ugotovila, da želim to še nadgraditi," pravi Prezelj.
Vedno več na področju psihološke priprave dela tudi s športnimi klubi. "Med drugim sem delala z Nogometnim klubom Vransko in selekcijo fantov do 13 let. Pogovarjali smo se o vizualizaciji, strahu, pritiskih … Vedno več dobivam zanimanja, da ljudje slišijo mojo zgodbo, ker je veliko lažje poslušati nekoga, ki je šel čez vse to, kar greš zdaj ti, kot od nekoga, ki so mu stvari sicer povsem jasne v teoriji, a tega ni nikoli preizkusil v praksi. Ob tem imam v klubih tudi predavanja za starše o tem, kako naj oni podpirajo svojega otroka. Zanimanja je res ogromno. Tudi v šolah se naučiš res malo življenjskih stvari. Skratka zanima me res ogromno stvari, tudi moj agent mi je med kariero vedno dejal, da me samo za igranje košarke zanima preveč stvari," v smehu pripoveduje nekdanja košarkarica.
Sodelovanje s podjetji
Zaveda se pritiskov in odgovornosti, ki jih prinaša šport, saj je to sama doživela na lastni koži. "Tega te nihče ne more naučiti, tako športnika kot njegovega starša. Če imaš otroka, ki je ekstremno dejaven v športu, je to potem povsem drugi ritem življenja tega otroka. In takšen mladostnik ima že tako veliko pritiska, ker so to otroci, tudi sama sem bila takšna, in imajo praktično že dve službi. Takšen otrok res ne potrebuje še dodatnega pritiska staršev, če ne prej, se to odraža potem na prehodu v člansko vrsto, ko ne gre naprej. V tem primeru se vedno spomnim na besede Novaka Đokovića, ki pravi, da na vrhu vsi vrhunsko igrajo tenis, tisti, ki odskoči, pa odskoči zaradi mentalne pripravljenosti. Tako je tudi pri košarki. Veliko ljudi misli, da se motivira samo s pritiskom, a ni tako, hkrati pa je izvajanje pritiska naloga trenerja in ne starša," pravi.
"Delam pa tudi z nekateri podjetji delavnice iz komunikacije, javnega nastopanja ter psiholoških tem, motivacije in podobno. Tudi tu mi je ogromno pomagal šport, kjer se ti v enem letu zgodi vse. Dejansko je uspeh res najbolj povezan z odnosi ljudi v ekipi. To je najpomembnejša stvar. Ljudje tudi najraje spremljamo ekipo, ki morda na papirju ni najboljša, ampak ima tisto posebno kemijo, ki se razume, ki se jo začuti. To ni samo v športu, ampak tudi v poslu, doma … košarka me je naučila tudi, kako je to pomembno v življenju."
Šola košarke Annamarie Prezelj
Hkrati se ves čas izobražuje, zdaj dokončuje tudi študij psihoterapije. Prek Šole košarke Annamarie Prezelj pa ostaja povezana tudi z oranžno žogo. "Že vrsto leto v šoli košarke sodeluje sedem osnovnih šol, to je nekje od sto do 150 otrok. Na dva, tri mesece imamo turnirje, da deklice igrajo med sabo. Predvsem pa je namen, da je nekaj namenjeno tudi dekletom. Takrat, ko smo to šolo ustanovili, smo bili edina šola košarke izključno za deklice. Punce res uživajo v košarki, šport ti da res ogromno, opremi te za življenje, tudi kako sodelovati, imeti zmagovalno mentaliteto, na neki točki te naredi zelo stabilnega," je prepričana Prezelj.
V stiku s košarko ostaja prek svoje šole košarke.
Življenje na Poljskem, v Španiji in Turčiji
Svojo košarkarsko pot je sicer začela v Košarkarskem klubu Domžale, kjer je hitro opozorila nase, nato je odšla na Poljsko, kjer je tri sezone branila barve Gorzowa. Sledila je selitev v vrste španskega prvoligaša Quesos El Pastor, zatem pa se je preselila še v Turčijo.
"Na Poljskem sem res uživala, ker sem že našla mir znotraj sebe. Medtem ko sta bili izkušnji v Španiji in Turčiji že v času koronavirusa, tako da sta bili precej posebni. Nič ni bilo odprto, nismo se smeli družiti. V Španiji je bilo še tako, da so morala biti okna v dvoranah ves čas odprta, ko sem bila jaz tam, je v Zamori snežilo, in spomnim se, da sem se bala podaj, ker te roke od mraza tako bolijo. Zadnje dve leti sta bili res znak, da je čas za naslednje izzive, čeprav bi lahko kariero še nadaljevala. Kdo pa ve, če bi spoznala vse te stvari, ki sem jih do zdaj, če ne bi imela košarke, na koncu pa sem vse te svoje hobije spreobrnila v svojo službo," pravi nekdanja košarkarica.
"Še vedno imamo povsod veliko prijateljev, mi je pa po toliko letih skakanja okoli ugajalo biti nekaj časa doma. Zdaj me spet vleče tudi ven, enkrat sem imela že delavnico v Londonu, zdaj sem bila na Azorih, prej na Baliju," pripoveduje Prezelj.
"Kar zadeva finance in ženski šport, če želiš živeti lagodno, moraš igrati v tujini v boljših evropskih klubih, vsaj v ekipah, ki igrajo Eurocup. Vmes sem zagotovo živela lepo, imela sem privarčevano tudi nekaj za konec poti, niso pa to ogromne številke. Odvisno je tudi, koliko let igraš, ker sem sama v bistvu končala, ko sem šele dobro začela. Tudi agent mi je rekel, da sem dosegla to točko, ko bi se plača izdatno dvignila, ko bi res začela služiti. A sama nisem takšen človek, da bi me gnala želja po zaslužku, na koncu si ves čas prisoten s svojim telesom in psiho in če to ne deluje, tu ne pomaga nobena številka na računu. Mogoče je za koga vredno, zame ni," še dodaja.
Pomemben člen izbrane vrste
Vrsto let je bila tudi eden izmed glavnih členov slovenske izbrane vrste, za katero je debitirala leta 2015. Za člansko izbrano vrsto je zbrala 26 uradnih nastopov, trikrat je nastopila tudi na evropskih prvenstvih.
"Zgodba z reprezentanco se je začela že v mlajših letih," pripoveduje. V selekciji do 18 let je namreč z izbrano vrsto osvojila peto mesto na evropskem prvenstvu v Celju, potem so z reprezentanco do 20 let najprej osvojile B divizijo, pa bile potem na Eurobasketu A divizije srebrne, kar je bila prva medalja za ženske izbrane vrste. Za člansko izbrano vrsto je zaigrala na treh evropskih prvenstvih. "Veliko je res lepih spominov, edini neprijeten reprezentančni spomin pa je moj zadnji EuroBasket v Strasbourgu. Verjamem, da se je tudi iz te izkušnje vsak naučil kaj pametnega," se epizode iz leta 2021 spominja nekdanja košarkarica.
"Pred tem pa je bila reprezentanca zame nekaj posebnega, vedno smo bile tako zelo povezane in dokaz, kako lahko nastane nekaj lepega, če ljudje znamo sodelovati. Vredno je samo takrat. A v športu je to čedalje bolj izjema kot pravilo, tudi v ekipnih športih, kjer je pomembno polnjenje individualne statistike. Spomnim se, da je bilo v Turčiji nekaj soigralk ob mojem zlomu roke kar veselih, ker je to pomenilo, da bodo one igrale več."
"Tudi to je eden izmed razlogov, zakaj sem končala kariero, ker se moje vrednote kot človeka v športu ne spoštujejo. Podobno je zdaj tudi v svetu, kjer postajamo individualna bitja, čeprav je želja vsakega bitja, da pripada, da je viden, slišan," še dodaja.
Izstop iz cone udobja
Kljub pripravam na konec športne poti pa je bil konec kariere za Annamario Prezelj vse prej kot preprost. "Na koncu koncev je šport cona udobja, kolikor se to sliši paradoksalno, ti po nekaj letih kariera postane cona udobja, ker je to vse, kar poznaš, ves čas imaš občutek pritiska, da nikoli ni nič dovolj. V športu je to normalno, v življenju pa potem uvidiš, da včasih tudi ni potrebnih sto odstotkov oziroma da je to v redu."
"Meni je bilo res zelo težko, to je vse, kar poznaš toliko in toliko let. Potem pa tega kar več ni in težko se je spoznati mimo tega. Ob tem imaš včasih težave s povsem banalnimi stvarmi v življenju. Po koncu kariere mi je bilo nenavadno že to, da nekam s sabo vzameš vodo, ker so prej vedno za to poskrbeli drugi, pa tudi kar zadeva avtomobile, stanovanja, to so v večini prej urejali drugi. Na koncu to postane kar izziv," se z ovirami življenja po karieri spogleduje Prezelj.
"Res bi rada vsem športnikom sporočila, da ko začutiš, da prihaja tvoj konec v športu, se je na to res dobro začeti pripravljati. Vsaj v košarki je tega čisto premalo. Ob tem te tudi nihče ne nauči profesionalizma, za vse si odvisen sam od sebe. Premalo se dela tudi na neki vizualizaciji, športni psihologiji, o tem nisem vedela prav nič."
Šport ji je dal ogromno. "Do 24. leta sem sama izkusila toliko stvari, ki jih marsikdo ne do konca svojega življenja. Da ti disciplino in notranjega motivatorja, nauči te zmagovati, izgubljati. Tudi ko stvari ne gredo, se znaš pobrati in greš naprej, tega ne bi nikoli zamenjala. Sem pa začela ob tem razvijati tudi moje druge interese in to je zdaj postalo moj poklic."
Gledati za nazaj, kaj če, je po njenem mnenju izguba časa. "V športu se stvari dogajajo tako hitro, da nimaš čaka razmišljati o stvareh za nazaj. Hkrati je to tudi dobra lekcija za življenje, ker v glavi pogosto držimo kakšne stvari iz preteklosti in jih vlečemo naprej. Če bi šla še enkrat v to zgodbo, bi kakšno stvar gotovo storila drugače, a težje zadeve te na koncu oblikujejo v to, kar si. Zdaj je moj cilj biti zadovoljna v vsakdanu," je jasna Prezelj, ki je pogledala tudi proti svojim naslednjim ciljem. "Prihodnost? Upam, da bom še boljša v tem, kar delam zdaj. To mi je še vedno ostalo od športa, da želim vedno še stopničko višje," je še dodala simpatična nekdanja košarkarica.
Več iz rubrike Druga kariera:
