Dejan Bauman. Slovenski dragulj, ki so ga nogometni bogovi pustili na cedilu.

Sportal Posebna pot Annamarie Prezelj: Imela sem vse, a nisem bila srečna

Javnost ga je doživljala kot slovenskega dvojnika Zvonimirja Bobana, slovitega hrvaškega nogometnega zvezdnika. In to ne le v igralskem smislu, ampak tudi po zunanjosti, zato so ga leta 1990 nič hudega slutečega sredi Beograda napadli in pretepli navijači Crvene zvezde. Zgodilo se je sosledje neverjetnih prigod, večinoma manj prijetnih izkušenj in zdravstvenih tegob, po katerih ni mogel nikoli več zaigrati s takšno lahkoto in eleganco, kot je to počel v mladih letih.

Pozneje je Dejan Bauman resda z načetima kolenoma osvajal lovorike tako z Mariborom kot Olimpijo, a ga je globoko v sebi žrlo spoznanje, da ne more pokazati vsega, kar zna. In kaj 54-letni Celjan, na katerega je slovenska nogometna javnost že kar malce pozabila, čeprav si tega ni zaslužil, počne danes? Dobrodošli v drugo kariero!

Opazilo ga je izkušeno oko Miljana Miljanića

Pokojni srbski strateg Miljan Miljanić je bil sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja navdušen, ko je na turnirju v Prištini na delu spremljal nadarjenega dečka iz Slovenije, ki je takrat nabiral nogometne korake pri Usnjarju iz Šoštanja. Foto: Guliverimage V času nekdanje skupne domovine Jugoslavije, večnarodne in večjezične države, v kateri je živelo krepko nad 20 milijonov ljudi, so slovenski nogometaši le stežka dočakali vpoklic v reprezentanco. Tovrstna čast je doletela le peščico izbranih. Nič jim ni bilo podarjeno, saj za seboj niso imeli vplivnih stricev iz ozadja, ki bi jim lahko pomagali pri večjem pridobivanju priložnosti. Tako so morali slovenski nogometaši, za katere je pred desetletji v očeh nekdanjih južnih bratov v Jugoslaviji veljala šaljiva, a tudi kruta opazka, češ da so smučarji (skijaši), zato naj se raje ukvarjajo z zimskimi športi, pokazati zelo veliko, da so se začeli zanje zanimati selektorji jugoslovanskih izbranih vrst.

Prelomnica za Dejana Baumana je bil nastop na kadetskem turnirju različnih republik v Prištini. V živo si ga je ogledal tudi legendarni Miljan Miljanić, vsemogočni nogometni funkcionar in strateg na krovni jugoslovanski zvezi, ki je imel ogromno moč. Bil je večkratni selektor Jugoslavije, svojčas pa tako spoštovan trener, da je kar tri leta vodil madridski Real. Sloviti Srb je tako na turnirju na Kosovu opazil mladega dečka iz Celja.

Dejan Bauman v dresu jugoslovanske reprezentance do 16 let. Pozneje je nastopal tudi za starejše izbrane vrste. Foto: Osebni arhiv "Po tekmi je prišel do mene in me povabil v reprezentanco. Najprej do 16, nato do 17 let in tako naprej. Čeprav je takrat v javnosti veljalo prepričanje, da selekcije sestavljajo po republiškem ključu in mora tako biti tako vedno zraven tudi eden izmed Slovencev, ni bilo ravno tako. Prevladovali so Srbi, zlasti tisti iz Partizana," je za mlade reprezentance Jugoslavije začel nastopati sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja.

Z Mariborom je bil tepen na vsaki tekmi v BiH

Takrat je v Sloveniji igral, kdo bi si to danes mislil, za NK Usnjar iz Šoštanja. To je bila zelo talentirana generacija, takrat najboljša v Sloveniji, poleg Baumana sta denimo izstopala še Robert Pevnik in Andrej Goršek. "Imeli smo najboljše pogoje za nogomet in se kot slovenski mladinski prvaki uvrstili zelo daleč v jugoslovanskem pokalu," je leta 1986 užival v Šoštanju in opozarjal nase s svojo zlato levo nogo.

V Mariboru je bil kot kadet priključen članom in nato izbran za igralca sezone (1987/88) v medrepubliški ligi. Tako je kot 18-letni up vijolic prejel priznanje še v "starem" Ljudskem vrtu. Foto: Osebni arhiv Ko je prerasel konkurenco, se je vrnil k Celju in že s 17 leti zaigral za člansko zasedbo. Naslednje leto je sledila še višja stopnička v karieri. Dočakal je ponudbo iz Maribora, se pridružil vijolicam in zaigral v medrepubliški ligi. To je bilo tretje najmočnejše tekmovanje v Jugoslaviji, kjer je hitro dozorel. V to je bil primoran, saj so ga zlasti na gostovanjih v Bosni in Hercegovini čakala peklenska in neizprosna dokazovanja. "Joj, tam si jih vedno 'fasal'. Tako rezultatsko kot tudi po nogah. Sploh če si bil kreativec v zvezni vrsti, kot sem bil jaz. Včasih žal ni bilo sistema VAR. Zdaj se vse vidi, takrat pa si mimogrede prejel zaušnico, ki je ni nihče videl (smeh, op. p.). Tako smo bili tepeni na vsaki tekmi v BiH. Tam si lahko pozabil na točke, večinoma smo jih osvajali doma," se je sčasoma navadil realnosti v medrepubliški ligi.

Pri Mariboru si je kot najstnik delil slačilnico tudi z Nikom Čekom, poznejšim branilcem Hajduka, izstopali so tudi Igor Poznič, Peter Binkovski, žal že pokojni Milan Žurman in pa Slavonec Branko Šarenac, ki ga je mladi Bauman oboževal. "Igral je podobno kot Gattuso, rad je tepel druge. Bil nam je v veliko pomoč zlasti za gostovanja v BiH, kjer nas je čuval." Trener je bil Vojislav Simeunović.

V vojaški športni četi je imel ogromno privilegijev

Zvonimir Boban je spadal med najbolj nadarjene zvezne igralce v Evropi, nato pa po odhodu iz Zagreba dosegel največje uspehe v dresu Milana, s katerim je osvojil tudi ligo prvakov. Foto: Guliverimage Baumana so takrat zaradi podobnega igralnega sloga, pa tudi zunanjosti – na trenutke je bilo videti, kot da je njegov brat dvojček –, pogosto primerjali z Zvonimirjem Bobanom. Te primerjave so mu godile, saj je bil takrat Hrvat eden najobetavnejših nogometašev na svetu, ki je leta 1987 z Jugoslavijo postal svetovni mladinski prvak, pri zagrebškemu Dinamu pa dirigent zvezne vrste in tudi kapetan. "Vsi so me hecali. Govorili so mi, da se enako gibava na igrišču in da celo drživa roke v enakem položaju."

Bauman je po koncu sezone 1988/89, v kateri je prvič, a ne zadnjič nosil dres Maribora, odšel na obvezno služenje jugoslovanskega vojaškega roka. Najprej v enoto za voznike in tankiste v Čapljino, potem pa v športno četo v Beograd. "Imel sem veliko privilegijev, saj to ni bila klasična vojska s strogim urjenjem. Ni bilo tistega drila. Sploh nismo imeli kasarne, ampak samo telovadnice in igrišča. Pa stadione," se je junija 1989 v Beogradu pridružil skupini z okrog 25 bolj ali manj že uveljavljenimi nogometaši iz vse države. V njej sta bila tudi takratna zvezdnika mostarskega Veleža Semir Tuce in Sead Kajtaz. "To je bilo odlično. Super sem se imel, saj sem zlahka ohranjal kondicijsko pripravo," se je imel slovenski dvojnik Bobana krasno, saj je lahko obenem igral še tekme za mlado jugoslovansko reprezentanco.

Slovenski "dvojnik" Zvonimirja Bobana je v vojaški uniformi v pisarni športne čete v Beogradu rad prebiral športne časopise. Foto: Osebni arhiv To, kako obetaven nogometaš je bil takrat, potrjuje podatek, da je bil najmlajši na seznamu mladih reprezentantov. Edini je bil rojen leta 1970, vsi drugi so bili starejši. In lahko je igral tudi tekme, čeprav je obenem služil vojni rok. "Povabili so me zraven. Očitno sem bil všeč Miljaniću," mu je godilo, da se je lahko družil z najboljšimi. Kaj bi si takrat sploh lahko želel lepšega?

Šel je do kioska, nato so ga pretepli navijači

Zvonimir Boban je 13. maja 1990 v Zagrebu fizično obračunal s policistom, takratnim miličnikom. Postal je junak hrvaških navijačev, močno pa osovražen pri privržencih Crvene zvezde. Zaradi tega incidenta ni smel kar nekaj časa igrati nogometa, primoran je bil izpustiti tudi nastop na SP 1990 v Italiji. Foto: Guliverimage No, nepredvidljivost življenja in športa mu je hitro pokazala nasprotno. Napočil je trenutek, ko je bilo idile konec. Zgodil se je nezaslišan incident, po katerem se je mladi Celjan, takrat je bil star 20 let, znašel na naslovnicah časopisov. "Bilo je 19. maja 1990, ravno na dan finala pokala med Crveno zvezdo in Hajdukom. Takrat sem bil v vojski, a sem igral za mlado reprezentanco, s katero smo se ravno pripravljali na odhod na tekmi v Španijo," se še danes dobro spomni, kako je postal žrtev zahrbtnega napada, pri katerem jo je skupil le zaradi tega, ker je bil tako podoben Bobanu. Navijači Crvene zvezde so ga nevede zamenjali za Hrvata in se ga fizično lotili.

"Zgodilo se je dopoldne. Bilo mi je dolgčas, zato sem se, oblečen v reprezentančno trenirko Jugoslavije, iz hotela odpravil do bližnjega kioska po časopis. Tam so se že zbirali navijači Crvene zvezde, Delije. Bilo jih je od 25 do 30, nato pa se spomnim, da so se zadrli 'Evo Bobana' (Glejte, Boban, op. p.). Tudi jaz sem se hitro obrnil, saj me je začudilo, kaj počne Boban tukaj. En teden pred tem je namreč na tisti tekmi v Zagrebu med Dinamom in Crveno zvezdo, ki zaradi neredov ni bila odigrana, udaril miličnika ter bil osovražen v Srbiji. Kar nisem mogel verjeti, da so resnično videli Bobana in da si sploh upa takole hoditi okrog Marakane. No, ko sem se obrnil in ga še sam začel iskati s pogledom, pa so bili navijači že pri meni in je že letelo po meni," so udrihali po njem, saj so ga zamenjali za Bobana.

Dejan Bauman v družbi sina Svena z eno izmed številnih takratnih naslovnic časopisov v Jugoslaviji, ki je delila odmevno novico o tem, kako je postal žrtev napada navijačev Crvene zvezde. Foto: R. P.

Nesrečni Bauman jim v tistem vrvežu, ko so po njem padali udarci z vseh strani, ni mogel pojasniti, da se je zgodila napaka. "Sploh nisem mogel odpreti ust. Eden izmed njih je v roki držal celo pištolo. Sicer ne vem, ali je bila prava, a vseeno," nam je zaupal srhljive podrobnosti nepričakovanega napada, ki je takrat odmeval v Jugoslaviji. "Po 'šamarjenju' so si vzeli nekaj sekund premora. To sem izkoristil, prijel športne natikače v roke in bos stekel proti hotelu. Notri sem prišel ves razbit, krvav. Sprva so mi navijači še sledili, a hvala bogu niso šli za mano notri." V hotelu so poklicali policijo, ta pa je naredila zapisnik. Navijačev seveda takrat ni bilo več na spregled.

Z Bobanom se o tem nista nikoli pogovarjala

Davor Šuker, nepozabni kralj strelcev, in Zvonimir Boban, takratni kapetan ognjenih, sta leta 1998 s Hrvaško osvojila bronasto medaljo na svetovnem prvenstvu. Dejan Bauman si je slabo desetletje pred tem z obema delil slačilnico v mladi reprezentanci Jugoslavije. Foto: Guliverimage In posledice? "Pač, malce so me razbili. Bil sem povsem krvav. Po meni so padali udarci. Sprva sem bil v šoku, a je to sčasoma minilo. Zaradi tega moje nogometne igre niso bile nič slabše. To ni bil razlog," se vanj ni nalezel strah, da bi se lahko to še kdaj ponovilo.

Sta o tem kdaj z Bobanom spregovorila kakšno besedo? "Ne. Po tistem incidentu se nisem z Bobanom nikoli srečal. Je vedel za ta incident? Verjetno je, mnogi so o tem pisali. No, telefoniral mi ni (smeh, op. p.). Kaj pa bi mi sploh rekel, kaj ima on s tem? Morda je kdaj o tem kaj komentiral, a z menoj tega ni počel," po tem napadu srbskih navijačev o tem ni nikoli govoril z nekdanjim asom Dinama, ki je pozneje kot dolgoletni član Milana vrhunec dosegel leta 1998, ko je bil kapetan bronastih ognjenih na svetovnem prvenstvu v Franciji.

Pred tem sta si z Bobanom nekajkrat delila slačilnico v mladi reprezentanci. V njej so bili tudi Robert Prosinečki, Davor Šuker … "Prvič se je to zgodilo, ko sem igral še za Maribor. Povabili so me zraven, tako da sem za jugoslovansko reprezentanco odigral prijateljsko tekmo proti enemu izmed avstrijskih klubov," je takrat, čeprav je igral zgolj za tretjeligaša, dobil upanje, da vendarle nekaj velja in spada med največje nogometne upe skupne države.

Zanj so se zanimali trije velikani, a je poslušal srce

Zato ni čudilo, da so si ga takrat želeli v svoje vrste pripeljati najboljši klubi nekdanje domovine. "Hajduk me je želel že prej. Ko sem bil star 15 let, so prišli v Celje in me povabili v Split, a se mi je zdelo prezgodaj," je glas o njegovem talentu do velikana iz Dalmacije prišel že zgodaj. V športni četi jugoslovanske vojske je obudil pogovore s Hajdukom. Bili so uspešni, s takratnim športnim direktorjem Jurico Jerkovićem sta si segla v roke.

Za Dejana Baumana je veliko zanimanje pokazala tudi beograjska Crvena zvezda. Leta 1990 ga je želela pripeljati v Beograd, a se je Celjan odločil za splitski Hajduk. Rdeče-beli so leta 1991 postali jugoslovanski in evropski prvaki, trojno krono pa jim je preprečil ravno Hajduk, ki jih je premagal v finalu jugoslovanskega pokala. Foto: AP / Guliverimage

"Zame sta se zanimala tudi Partizan in Crvena zvezda. Partizanu sem dal vedeti, da bi se odločil zanj in ne za Crveno zvezdo, če bi šel v Beograd. Na koncu pa sem se vendarle odločil za Hajduk. Zanj sem navijal že kot otrok. Že takrat sem imel člansko navijaško izkaznico," je prisluhnil srcu in sklenil pogodbo z belimi. K temu je pripomogel tudi spomladanski obisk velikega hrvaškega derbija, ko je Dinamo pred 50 tisoč gledalci na Poljudu premagal Hajduk s 3:2, Bauman pa si je dvoboj ogledal kot gost splitskega kluba. Vzdušje ga je prevzelo.

Na črno zapustil športno četo in odšel v Avstralijo

Na turneji po Avstraliji je oblekel dres Hajduka z grbom, na katerem ni bilo več zvezde, ampak le hrvaška šahovnica. Tam je tudi uradno podpisal pogodbo s splitskim klubom. Foto: Osebni arhiv O tem, kako pogumen je bil za tisto stresno obdobje, v katerem je počasi, a zanesljivo razpadala skupna država Jugoslavija, potrjuje tudi prigoda, ki jo je opravil z bodočim delodajalcem. Še med opravljanjem vojaškega roka je namreč s Hajdukom odšel na turnejo v Avstralijo. "Napravil sem nekaj, kar ne bi smel. Nobenemu se nisem javil, niti nadrejenemu generalu. Športno četo sem zapustil na črno," se je nasmehnil Celjan, ko se je spominjal turneje v oddaljeni državi, kjer se je leta 1990 pisala zgodovina Hajduka. Imel je srečo, da je imel pri sebi potni list. Vsem, ki so služili vojni rok v Jugoslaviji, so ga ob prihodu v vojsko odvzeli. On pa je imel srečo, saj je bil mladi reprezentant, ki je hodil na tekme v tujino. Tako je imel lahko potni list pri sebi.

"Takrat še nisem bil uradno član Hajduka, a sem v Avstraliji že odigral nekaj tekem. In to ne kot Dejan Bauman, ampak sem bil naveden pod drugim priimkom, saj nisem smel igrati zaradi vojaškega staža," so se pri splitskem klubu poslužili prevare. Takrat je prisostvoval zgodovinskemu trenutku.

Odstranili zvezdo v grbu in prišili šahovnico

"Igor Štimac je predlagal, da pred tekmo izrežemo z dresa takratni grb Hajduka, na katerem je prevladovala petkraka zvezda, namesto njega pa prišijemo šahovnico. Tako smo tudi naredili. Ta poteza je odmevala, hrvaški izseljenci v Avstraliji so bili navdušeni. Ko smo se čez mesec dni vrnili v Split, so nas na letališču pričakali kot junake," je takrat prvič zaigral za Hajduk.

Navijači Hajduka že dolgo veljajo za 12. igralca splitskega kluba. To je svojčas na lastni koži na zelenici občutil tudi Dejan Bauman. Foto: Sportida Ko se je nato vrnil v Beograd, da bi tudi uradno končal vojaški rok in se "razdužil", ni naletel na prijazen sprejem. "Niso bili veseli tega, kar sem naredil. Res ni bilo lepo z moje strani, saj nisem svojega odhoda nobenemu prijavil. Športna četa ni vedela, kje sem. Moral bi se razdužiti do 15. junija, ker pa je turneja v Avstraliji trajala mesec dni, sem v Beograd prišel šele julija," je tako z zamudo končal vojaški rok, po katerem pa vendarle ni utrpel kakšnih kazni ali negativnih posledic. "Bil sem vendarle mladi reprezentant. Miljanić je urgiral in poskrbel, da je vse minilo brez kazni," se je lahko tako posvetil novemu poglavju v karieri. Hajduku in življenju v Splitu.

Nogometni bogovi so ga pustili na cedilu

"Spodnji del moje desne noge je obvisel. Šli so križne vezi, meniskus, hrustanec. Vse je šlo. Pa ravno takrat, ko bi končno lahko zaigral," si je Dejan Bauman le nekaj dni pred načrtovanim debijem za Hajduk huje poškodoval desno koleno. Foto: Osebni arhiv Zaradi takratnih predpisov, Hajduk je kupil Baumana od Maribora, je moral Celjan počakati dva meseca, da je lahko prvič zaigral za Splitčane. Tako na uvodu sezone 1990/91, še zadnje, ki so jo hrvaški in slovenski klubi odigrali v prvi zvezni jugoslovanski ligi, še ni smel kandidirati za nastop. Ko pa sta minila dva meseca, so Baumanu, ki je bil lačen dokazovanja in je na treningih trdo delal, da bi se ob uradnem krstu za Hajduk izkazal karseda najbolje, le prižgali zeleno luč. "Takrat so ravno zamenjali trenerja. Namesto Luke Peruzovića je prišel Josip Skoblar. Prvi dan, ko nas je vodil, smo se pripravljali na pokalno tekmo z Rijeko. Na njej bi lahko prvič zaigral za Hajduk. Na treningu smo igrali med seboj, nato pa je prišlo do največje poškodbe v moji karieri. Ravno takrat," ga je doletela neverjetna smola.

Po tako hudi poškodbi desnega kolena ni več nikoli ponovil predstav, s katerimi se je takrat prikupil selektorjem mlajših jugoslovanskih reprezentanc. "Bilo je v žaru borbe. Verjamem, da ni bilo nalašč. Moja noga se je znašla v škarjah soigralca, med njegovima dvema nogama. Zabolelo je kot še nikoli. Poškodoval me je Marin Lalić, tako kot jaz zvezni igralec. Spodnji del moje desne noge je obvisel. Šli so križne vezi, meniskus, hrustanec. Vse je šlo. Pa ravno takrat, ko bi končno lahko zaigral," so ga nogometni bogovi pustili na cedilu.

V sezoni 1990/91, takrat sta se v zimskem premoru Hajduku pridružila še dva Slovenca, to sta bila Robert Oblak in Sašo Udovič, tako zaradi višje sile ni veliko igral. "Z Robijem in Sašom se nisem veliko družil, saj sta oba prišla v Split z dekletoma iz Slovenije. Tako sem se bolj družil z drugimi soigralci," je dejal in ob tej priložnosti pozdravil oba nekdanja soigralca.

Operacija v Banjaluki ni bila uspešna

Sezona 1990/91 se je za mladega Celjana sprevrgla v nočno moro. Na prvenstvu Jugoslavije je za Hajduk zbral le dva nastopa, povsem pri koncu sezone. Foto: Osebni arhiv To je bila turbulentna sezona, ki jo je Hajduk končal z osvojitvijo pokala, ko je v finalu po zadetku Alena Bokšića premagal takratnega bodočega evropskega prvaka Crveno zvezdo z 1:0. Pred tem je bil na Poljudu sredi sezone prekinjen derbi s Partizanom, ko je Torcida po vodstvu Beograjčanov z 2:0 pritekla na zelenico in nato zažgala jugoslovansko zastavo.

Čutile so se politične spremembe, Bauman pa jih je v Splitu spremljal z nogo v mavcu ali pa z obveznim pripomočkom, berglami. Bil je namreč obremenjen z dolgim obdobjem okrevanja. "S Hajdukom sem imel štiriletno pogodbo. Kmalu po poškodbi sem opravil operacijo v Banjaluki pri nekdanjem rokometašu Nebojši Popoviću, ki je veljal za največjega mojstra za operacijo kolena. Vsi so hodili k njemu. Uporabljal je še staro metodo, ki pa mu na meni ni najbolje uspela," nam je namenil žalostni pogled in se zamislil, saj mu je neposrečena operacija kolena v Banjaluki, tega žal niso takoj vedeli, še dodatno otežila nadaljnjo kariero.

Kmalu po operaciji je opravil še rehabilitacijo v Igalu v Črni gori, nato pa je v Splitu ogromno hodil v fitnes. "Moral sem okrepiti mišice, sodeloval sem zlasti z Luko Radmanom." Na koncu sezone se je tako vendarle vrnil na igrišče. To se je zgodilo aprila 1991, a je začetno veselje hitro splahnelo. "Ni bilo najbolje. Videti je bilo, da operacija ni bila opravljena tako, kot bi morala biti. Izgubil sem pravi občutek za igro. Nikoli več si nisem povrnil starega. Koleno je še vedno plesalo," je bil razočaran, saj je pričakoval bistveno več od dokazovanja pri Hajduku. Mučil se je z igranjem nogometa.

Iz pekla ga je potegnil ortoped Sajovic

V začetku leta 1992 se je vrnil v Slovenijo in znova oblekel dres NK Maribor. Foto: Osebni arhiv Nato je razpadla še Jugoslavija in takrat na Hrvaškem poskrbela za krvavo vojno, tako da se je Split moral kmalu spopasti z nemirnim stanjem, v katerem ni bilo prostora za nogomet. Bauman se je tako v začetku leta 1992 vrnil v Slovenijo. Pridružil se je Mariboru in začel nastopati v 1. SNL.

Zaradi težav s kolenom je trpel ob igranju nogometa, po zimskih pripravah v Ankaranu pa v Valdoltri opravil še eno operacijo. "Koleno je še vedno plesalo. Ko so mi ga odprli, so ga, ne da bi mi kaj povedali, tudi ekspresno zaprli. Mislili so si, bog pomagaj, tega pa že ne bomo delali," se je znašel v novih težavah, saj mu zdravniki na Primorskem niso znali odpraviti muk.

Hvaležen je ortopedu Matjažu Sajovicu, da je vsaj za nekaj časa pozabil na bolečine. Foto: R. P.

"Takrat mi je koleno pogosto plesalo. In če se je to zgodilo, je nato oteklo. Moral sem počakati 14 dni, da je minilo, pa spet poizkusiti. In potem se je vse skupaj ponovilo," je bil ujetnik neprestanih težav s kolenom.

Iz pekla ga je po novi operaciji, bilo je poletje 1992, potegnil celjski ortoped Matjaž Sajovic. Še danes mu je hvaležen, da je lahko po njegovi zaslugi vsaj za nekaj časa pozabil na bolečine. "Športniki so radi hodili k njemu. Smučarka Nataša Bokal je bila vsaj desetkrat, tudi Matjažu Keku, s katerim sta družinsko povezana prek žena, je večkrat čistil koleno. Po operaciji me je čakalo novo dolgo okrevanje," je znova izpustil ogromno tekem, preden se je lahko vrnil na igrišče.

Pogrešal je nogomet. Kot "desetica", dirigent zvezne vrste z zavidljivo ravnijo tehničnega znanja, ki mu je bilo prepuščeno tudi izvajanje prekinitev, je hrepenel po tem, kdaj bo spet lahko "čaral" na igrišču.

V Celju ujel formo, nato je sledil nov šok

Znana celjska naveza iz sredine 90. let prejšnjega stoletja. Asistent Dejan Bauman in strelec Faik Kamberović. Na tekmi proti Izoli, ki so jo Celjani pred 30 leti dobili z 11:0, sta skupaj zadela kar sedem zadetkov. Foto: Osebni arhiv Pri Mariboru po dolgotrajnem okrevanju ni več odigral veliko tekem, spomladi leta 1994 pa se vrnil v Celje. V rojstnem mestu je končno ujel pravo formo, lahko odigral večje število tekem, izkazal se je tudi s številnimi zadetki. Ko se je Celje 5. maja 1995 zneslo nad obubožano Izolo (11:0) in doseglo rekordno visoko zmago, je dosegel kar tri zadetke, a vseeno ni bil prvi strelec tekme. Njegov soigralec Faik Kamberović je dal štiri!

"Kamba (Faik Kamberović, op. p.) je bil igralec in pol. Takrat je imelo Celje odlične odnose z Varteksom. Iz Varaždina smo dobili veliko igralcev, a je bilo tudi obratno. Žal je tako odšel k Varteksu tudi Kamba," se je enega lepših obdobij, vsaj kar se tiče dogajanja na zelenici, spominjal Bauman. Tako je spet užival v igri, a so mu jo nogometni bogovi kmalu znova zagodli.

"Po levem kolenu sem si poškodoval še desno. Magnetna resonanca je pokazala, da so šle le stranske vezi, a sem doživljal enake težave kot prej z desnim kolenom. Igral sem in igral, vmes pa nisem nikoli vedel, kdaj mi bo spet zaplesalo koleno. In ko mi je, mi je oteklo, tako da sem bil spet 14 dni na ledu. In spet igral, pa se je vse skupaj ponovilo. In to se je dogajalo v nedogled. Ni bilo prijetno, res ne. Vse je bilo larifari," je znova pristal v nemilosti težav s kolenom, ki so mu preprečevale še boljše predstave.

Na vročih štajerskih derbijih, Maribor in Celje sta edina slovenska kluba, ki nastopata neprekinjeno v 1. SNL od začetka državne samostojnosti do danes, se je tako meril tudi z nekdanjim reprezentantom Amirjem Karićem. Foto: Osebni arhiv "Nisem ravno igral na silo. A po letu 1996, ko je šlo še drugo koleno, to res ni bilo več to. Pa čeprav sem še naprej igral v Celju, nato pa se leta 1998 pridružil še Olimpiji."

Pridružil se je Olimpiji. Že drugič v karieri!

S Celjani se ni razšel v najboljših odnosih. Foto: Osebni arhiv Kako je sploh prišlo do selitve iz knežjega mesta za Bežigrad? "Zaradi Jedinka Perice. Joj, saj tudi njega ni več. Veliko mojih prijateljev je že bivših," težko sprejema, kako je njegovih sotrpinov iz različnih generacij vsak dan manj.

"Perica je bil res izjemen človek. Takrat me je povabil k Olimpiji. Rekel je, da bi me rad videl za Bežigradom. Ker se mi je takrat iztekala pogodba s Celjem, pogoji pa so bili pri Olimpiji boljši kot v Celju, smo se hitro dogovorili. Bilo je super. Ker je bil predsednik še Ivan Zidar, je bilo finančno zelo urejeno. Res pa je tudi, da niso takrat v Ljubljani vedeli za mojo zadnjo poškodbo. Takrat je bilo tako, da si nekaj tekem manjkal, pa spet igral, pa spet manjkal … Ni še bilo zdravstvenih pregledov, da bi to takoj odkrili. Pri prestopih je bilo tako igralcem lažje. Ni bilo najbolj pošteno, a kaj bi," se je pozneje z zmaji podpisal pod pokalno lovoriko. Ker je imel prste vmes tudi pri mariborski iz leta 1992, je tako z obema največjima slovenskima kluboma osvojil lovoriko.

To pa še ni vse. V zgodovino se je zapisal tudi kot morebiti edini Celjan, ki je kar dvakrat igral za Olimpijo in Maribor. "Saj res, to sem vam na začetku pogovora pozabil povedati. Pri Olimpiji sem bil nekaj časa že kot mladinec. V Ljubljano sem prišel iz Usnjarja, a potem nisem ostal dolgo. Le šest mesecev. In to po svoji krivdi. Zaradi šole," je hitel pojasnjevati, zakaj je tako hitro zapustil mladinske vrste ljubljanskega kluba in se vrnil v Celje.

Tako se je Dejan Bauman v dresu Olimpije potegoval za žogo na večnem derbiju z Boštjanom Žnuderlom. Takrat je za zmaje branil Jasmin Handanović, ki je pozneje postal vratarska ikona vijolic, v ozadju pa spremlja akcijo Kliton Bozgo, ki se je v karieri izkazal v konici napadov obeh slovenskih velikanov. Foto: Osebni arhiv "V Ljubljani nisem obiskoval šole. Prvi letnik strojno-tehnične srednje šole sem opravil v Celju, drugega pa naj bi v Ljubljani. A tam sem bil le vpisan, šole pa nisem obiskoval. Mislil sem, da mi bodo 'uredili na lepe oči', a niso. Po polovici sezone so iz šole sporočili klubu, da me sploh ne poznajo. Tudi doma so mi starši rekli, da bi bilo dobro, če bi naredil šolo. Nikoli namreč ne veš, kaj se ti lahko zgodi v življenju. In točno to se je potem zgodilo. Zato so si želeli, da bi vsaj končal šolo. Da imaš vsaj en poklic, tudi če ga potem ne opravljaš. Včasih je bilo dobro, da imaš končano srednjo ali poklicno šolo," se je zaradi tega vrnil v Celje, a se že leto po tem preselil k Mariboru, potem pa so sledile že znane peripetije v Beogradu, kjer je moral služiti vojaški rok.

Za konec se je odpravil še v Avstrijo

Kariero je končal pri 33 letih, tik pred koncem pa povezavo z aktivnim nogometom ohranjal z nastopanjem v nižji avstrijski ligi. Foto: R. P. Po odhodu iz Olimpije so se stopnjevale težave s kolenom. Bližal se je konec nogometne kariere, v drugi ligi je še nekaj časa igral za Šentjur in mariborski Železničar, nato pa nekaj sezon, takšna je praksa številnih slovenskih nogometašev, ki so zakorakali v četrto desetletje, prebil v avstrijskih nižjih ligah. "Večkrat si bil na treningu, bolje si bil plačan. Ni pa bila pretirana kakovost nogometa. Finančno pa se je to zelo izplačalo, zato sem še nekaj časa vztrajal na igriščih," je tako strast do nogometa z načetima kolenoma vzdrževal na avstrijskih zelenicah, nato pa se pri 33 letih odločil, da bo nogometne čevlje obesil na klin.

Nekdanji dragulj slovenskega in jugoslovanskega nogometa je kariero sklenil z mešanimi občutki. Ponosen je bil na vse, kar je lahko dosegel v danih okoliščinah, ki mu zagotovo niso bile v prid. Zlasti po posledicah najhujše poškodbe desnega kolena, ki jo je staknil le nekaj dni pred prvim uradnim nastopom v dresu velikega Hajduka. Pričakovanje pred dnevom, ko bi uresničil otroške sanje, sta pokvarila neznosna občutka nemoči in razočaranja.

Dobil je tožbo, denarja pa ne

Dejan Bauman skoraj 40 let pozneje. V rokah drži fotografijo, na kateri je poziral kot mladenič v dresu Jugoslavije na koprski Bonifiki. Foto: R. P. Po koncu nogometne kariere še ni takoj prekinil zveze z najbolj priljubljeno postransko rečjo na svetu. Opravil je trenerske izpite, pridobil licence in postal strateg. Prevzel je vodenje mlajših selekcij pri Šentjurju. To je opravljal nekaj let, nato pa je tista iskrica v očeh, zaradi katere bi še vztrajal pri tem delu, počasi ugasnila. "Takrat niti nisem imel ambicij, da bi nadaljeval vse do vodenja članov. Hitro sem končal trenersko kariero," se spominja dogodkov izpred skoraj 20 let.

Želja, da bi se kot trener dokazoval tudi v rojstnem mestu pri Celju, kjer ima dom v neposredni bližini stadiona Z'dežele, se mu ni nikoli uresničila. S klubom se namreč ni razšel v prijetnih tonih. "Ko sem odšel v Olimpijo in mi je s Celjani potekla pogodba, so mi bili v Celju še dolžni denar. Stvar je šla na sodišče, tožil sem klub Celje. Na sodišču sem nato dobil tožbo, denarja pa ne," ga je tako še dodatno minila ljubezen do nogometa.

"S Celjem nismo bili na pravi valovni družini. Bili smo na sodišču, verjetno tudi zaradi tega nisem nikoli delal v klubu," je dodatno pojasnil, kako je imel spore s takratnim vodstvom celjskega kluba, ki nima nobene povezave z zdajšnjim.

Že deset let vozi kombi in uživa

Kaj pa sploh počne Dejan Bauman danes? "Nič kaj posebnega. S športom sem bolj slabo povezan. Dobro, rad pogledam nogomet, to pa je tudi vse. Nogometa ne igram več niti rekreativno. Drugače pa se ukvarjam z avtoprevozništvom. Zadnjih deset let vozim kombi. To delo mi je všeč, dan hitro mine," se je nasmehnil 54-letni Celjan, ki mu je zelo všeč delovni ritem. Ta prinaša kar nekaj ugodja in počitka, ko se lahko dodatno posveti družini ali konjičkom. "Delovni ritem ni prehud. Ne delam vseh pet dni v tednu, ampak sproti. Po dva ali tri dni, nato pa sledi premor, potem spet nekaj dni delam in tako naprej. To mi ustreza. Delo je razgibano, vozim tako po Sloveniji kot tudi v tujini. Nisem pa toliko zdoma kot vozniki tovornjakov, ki vozijo po ves teden ali dva in jih potem ni doma. Tako mi je veliko lažje," ne skriva zadovoljstva z delom.

V dresu Hajduka se že dolgo počuti najboljše. Je njegov strastni navijač. Čudi se nekdanjim nogometašem Hajduka, ki živijo neprimerno bližje splitskemu Poljudu, da ne obiskujejo tekem tako pogosto. "Če bi moj sin Sven živel v Splitu, bi si verjetno ogledal vsak trening Hajduka, kaj šele tekmo," se je pošalil Dejan. Foto: R. P. Tako ima veliko časa tudi za spremljanje nogometa. In to ne le kot ljubitelj nogometa, ampak tudi kot navijač. In to še kako goreč. Ko smo ga vprašali, ali obiskuje tekme Celja, nas je presenetil z odgovorom: "Nič kaj preveč. Žalostno, a resnično, veliko bolj spremljam v živo hrvaško prvenstvo kot pa naše. Večkrat sem na tekmah Hajduka kot na tekmah Celja, Maribora ali Olimpije skupaj," je dodal, kako si že dolgo ni v živo ogledal dvoboja slovenske reprezentance. Ko je pred dvema desetletjema igrala velike tekme prav v Celju, je bil reden gost, pozneje pa ne. Kar se tiče Stožic, je ponudil zgovoren odgovor. "Stožice? Tam sem bil nazadnje predlani na prijateljski tekmi med Olimpijo in Hajdukom," se je nasmejal.

Navezanost, ki jo je težko pojasniti

Tako se je lani odpravil na evropski dvoboj med Hajdukom in HB Torshavnom (2:0) v družbi sina Svena in nečaka Davida. Foto: Osebni arhiv Ljubezen, strast do Hajduka, njegovega nekdanjega kluba, pri katerem mu ni bilo usojeno izživeti sanje, torej še vedno močno utripa v njegovem srcu. Vse je uspel prenesti tudi na sina Svena in ženo Sabino. "To energijo, navezanost na Hajduk, je težko pojasniti. Sven se je rodil leta 2000. Od takrat, ko je malce zrasel, in dopolnil deset let, redno hodiva na tekme Hajduka," se tako največkrat v družbi sina, včasih pa se pridruži še kdo drug, tudi žena, odpravi na Hrvaško na ogled tekme splitskega kluba.

"Na sezono si tako na Hrvaškem ogledamo vsaj 15 tekem. V Splitu največje derbije z Dinamom in Rijeko, drugače pa največkrat odidemo na gostovanja v Zagreb, Varaždin in Pulj. Je pa tudi nekaj izjem. Na Reko, kjer čaka navijače Hajduka tista kletka, ne gremo. Hvala lepa. Tudi v Maksimir ne hodimo več," so se mu zamerile igrice prirediteljev in policije, po katerih so večkrat prazno potegnili navijači Hajduka. Ali so zamudili na tekmo ali pa bili primorani po dvoboju še zelo dolgo čakati na odhod. In podobno.

Ko so se vračali iz Splita, niso spregovorili besede vsaj pet ur

Dvoboj si je z veseljem ogledala tudi njegova žena Sabina. Ko so nekaj tednov pozneje spremljali domači poraz Hajduka proti Ružomberoku, po katerem so Splitčani izpadli iz Evrope, je bilo v družini Bauman prisotno bistveno manj dobre volje. Foto: Osebni arhiv Hajduk se zadnjih 20 let ne more pohvaliti s kaj dosti uspehi. Že vse od leta 2005 namreč čaka na naslov hrvaškega prvaka, seznam bizarnih in sramotnih izpadov v Evropi pa je vse daljši. Lani se je na njem znašel tudi skromni slovaški prvoligaš Ružemberok, trenutno predzadnji na lestvici slovaškega prvenstva, ki je izločil Splitčane po zaslugi tragikomičnega avtogola Hajduka.

Ko so Slovaki skoraj brez enega strela na gol na dveh tekmah izločili Splitčane, pri čustvenih Baumanovih po vrnitvi s tekme ni bilo prisotno kaj veliko dobre volje. "Ko smo se vračali iz Splita, nismo v avtu spregovorili besede vsaj pet ur. Bilo je mučno," je priznal Dejan, ki se kot Celjan sooča z zanimivim pojavom.

"Celje glede gledalcev ne velja za nogometno mesto. V slovenski ligi igrajo Celjani vrhunske tekme, a ni nekega zanimanja. To ni logično. Ko pa gledaš Hajduk, ta redno polni stadione, igre pa nima nobene. Nič od nič. Tako ti ni več dosti jasno. Saj sploh ne veš, kaj je bolje. Hajduku gre glede na to, kako igra, začuda dobro na lestvici, Celjani pa zagotovo v Sloveniji niso več v igri za prvaka in se bodo morali še dobro potruditi, da bodo naslednjo sezono sploh v Evropi," je začuden, da Hajduk v tej sezoni pod vodstvom Gennara Gattusa kljub neprepričljivi in težko gledljivi igri vztraja pri vrhu lestvice in se vseeno spogleduje s tako želenim naslovom prvaka, prvim po 20 sušnih letih.

"Vsako leto so izgovori, zakaj nam ne uspe. Tudi letos ne vem, ali bo. Upajmo, da bo, ampak ..." ga pri Hajduku po zadnjih neuspehih in patetiki, ki vlada okrog kluba s sicer ogromnim proračunom, velikim kar 35 milijonov evrov, ne more več nič presenetiti.

Ko se bosta 10. aprila pomerila Celje in Fiorentina, bo na stadionu Z'dežele več kot 12 tisoč gledalcev. Med njimi bo tudi družina Bauman. Foto: Jure Banfi/alesfevzer.com

Danes bo pred zasloni držal pesti za Kekovo četo, da bi v Stožicah ugnala Slovaško in ostala v drugem najmočnejšem rangu lige narodov, hkrati pa se že nestrpno veseli 10. aprila, ko si bo z družino ogledal veliki spektakel v soseščini. To je razprodani dvoboj v knežjem mestu med Celjem in Fiorentino. "Še pravočasno smo prišli do vstopnic za zahodno tribuno. V četrtek zvečer. Res lepo, da so odprli še to tribuno," se veseli največje tekme Celja v klubski zgodovini. Po dolgem času si bo tako ogledal srečanje na stadionu Z'dežele. Tako kot še 12 tisoč srečnežev, ki so prišli pravočasno do vstopnic. O tako pomembni evropski tekmi, ki bi jo odigral splitski Hajduk, lahko z izjemo finala mladinske lige prvakov (2023), že dolgo zgolj sanja.

Sportal Svetovni podprvak v spustu, ki živi za Sočo in sukenski regut #video

Sportal Nik Čemažar po zgodnjem slovesu kolesarstvo danes spremlja z druge strani

Sportal Jan Žumer: Sem zadnji Slovenec, ki je preskočil osem metrov, in zato sem malo žalosten #video

Sportal Maja Vtič: Kot učitelju ti je pomembno, da pridobiš zaupanje učencev in jih motiviraš

Sportal Mike Urbanija se v drugi karieri vse bolj uveljavlja v trenerskem poslu