Petek, 13. 12. 2024, 4.00
4 dni, 18 ur
Intervju z Andrejo Leški, aktualno olimpijsko prvakinjo v judu
Andreja Leški z začetkom novega leta odpira novo poglavje
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,75
Judoistka Andreja Leški se sprašuje, kako bi vse obveznosti, povezane z olimpijskim zmagoslavjem, izpeljala, če bi zraven tudi redno trenirala.
"Pričakujem, da bo pozornost, ki sem je bila deležna z uspehom na olimpijskih igrah, tudi malo upadla in da bodo ravni dopamina, ki sem ga s tekmami dobivala, počasi usahnile. V ta namen sem tudi že prej preventivno delala s psihoterapevtko, poleg tega imam prijatelje in družino, ki vedo za nevarnosti, ki prežijo na športnike v takih položajih," je v intervjuju za Sportal poudarila olimpijska prvakinja Andreja Leški, ki se dobro zaveda pasti, ki lahko sledijo veliki športni evforiji.
Andreja Leški postaja stalnica prve trojke najboljših športnic Slovenije. Lani je v izboru Društva športnih novinarjev Slovenije (DŠNS) osvojila tretje mesto, letos je aktualna olimpijska prvakinja v judu (do 63 kg) napredovala na drugo mesto, za nepremagljivo Janjo Garnbret, ki je bila za športnico leta razglašena že petič. Korošica je na glasovanju zbrala 305 točk, Koprčanka na začasnem delu v Ljubljani 208 točk, prejemnica velikega kristalnega globusa v smučarskih skokih Nika Prevc pa 108 točk.
Z Leškijevo smo se pogovarjali o odgovornosti, ki jo prinaša zlata olimpijska medalja, pasteh poolimpijske otožnosti in dobrodelnosti.
Andreja Leški v pogovoru za Sportal
Ste se zavedali, kaj vse s seboj prinese olimpijska medalja? Zdi se, da ste tudi zaradi tega dosežka imeli še pestrejša poletje in jesen kot običajno.
Najbolj me je presenetila odgovornost, ki jo prinese zlata olimpijska medalja, glede medijske pozornosti, ki jo tak uspeh prinese, pa mislim, da sem se že prej zavedala, da je to nekaj, kar pride v paketu. Se pa še zdaj sprašujem, kako bi vse te obveznosti, povezane z olimpijskim zmagoslavjem, izpeljala, če bi zraven tudi redno trenirala. Tako da, od zdaj naprej, ko se bodo spet začeli treningi, ne bom več toliko dosegljiva (smeh, op. p.).
Kdaj začnete trenirati?
Kmalu. Z začetkom novega leta odpiram novo poglavje.
Kipec za drugo mesto v izboru Športnice leta 2024 je Andreji Leški predal trener Judo kluba Bežigrad Mitja Železnikar.
Prej ste omenili odgovornost. Že na sprejemu, ki so vam ga po prihodu z olimpijskih iger pripravili v Kopru, ste izpeljali dobrodelno akcijo, kjer so obiskovalci lahko donirali za projekt Palčica Pomagalčica, v zameno pa prejeli majčko z vašim portretom in avtogramom. Je to del odgovornosti, o kateri govorite? Imate kakšno vizijo tudi na dobrodelnem področju?
Da, šlo je za pomoč projektu Palčica Pomagalčica, ujemi svoje sanje (kjer s pomočjo denarnih donacij želijo omogočiti otrokom različnih ranljivih skupin, da razvijajo svoje talente. Z zbranimi donacijami jim želijo omogočiti obiskovanje različnih taborov, tečajev ali treningov, op. p.). V tem primeru smo s starši, ki so mi pomagali pri projektu, videli priložnost, da združimo lepo z dobrim. Zadnji hip smo se organizirali, da zagotovimo majčke in jih prodamo v dober namen, za akcijo Palčice Pomagalčice.
Letos sem bila tudi na dogodku, kjer so Janjo (Garnbret, op. p.) izbrali za novo ambasadorko projekta Botrstvo v športu, tako da sem dobrodelnosti vedno bližje in tudi sama si želim prispevati na ta način.
Nič sicer še ni narejeno v smislu, da bi tudi sama imela svojo fundacijo, se mi pa zdi zelo pomembno, da smo športniki tudi na tem področju zgled vsem drugim. Tako da bom zagotovo nekaj postorila tudi na tem področju.
Družina Andreje Leški na sprejemu olimpijcev v Kopru.
Kaj bi izpostavili kot vrhunec olimpijskega ali poolimpijskega obdobja? Kaj se vam bo trajno vtisnilo v spomin?
Zagotovo dogajanje v Parizu, še bolj pa celoten proces, ki me je pripeljal do tja. Vsa ta krivulja, kako se je vse stopnjevalo, pa potem počasi popuščalo, vse to bo zame ostalo v nepozabnem spominu.
Ste občutili kakšno krizo, poolimpijsko otožnost? Janja Garnbret je po olimpijskih igrah v Tokiu odkrito priznala, da se je, ko je adrenalin popustil, kar težko znašla v novi realnosti. Kako ste se sami spoprijeli s tem?
Mislim, da sem še vedno v obdobju, ko moram biti glede tega zelo pazljiva, in na to pozorna. Pričakujem, da bo pozornost, ki sem je bila deležna z uspehom na olimpijskih igrah, počasi tudi malo upadla in da bodo ravni dopamina, ki sem ga s tekmami dobivala, počasi usahnile.
Tudi sama se kdaj znajdem na razpotju, ko se vprašam, kam zdaj, kaj zdaj … Imam trenutke nevednosti in strahu, ko se sprašujem, kje je zdaj ta pot, ker je bila prej tako vidna in jasna …
V ta namen sem tudi že prej preventivno delala s psihoterapevtko, poleg tega imam prijatelje in družino, ki vedo za nevarnosti, ki prežijo na športnike v takih situacijah.
Na tem področju sem veliko delala preventivno in tudi vem, kako ukrepati v takih trenutkih. Če čutim, da sem se znašla v položaju, ko ne vem, kaj bi, poskušam o tem tudi govoriti, vem, na koga se obrniti, in vem, kdo mi v tem položaju lahko pomaga.
V družbi Darje Garnbret, mame Janje Garnbret, ki je bila v torek že petič razglašena za najboljšo športnico Slovenije.
Kaj bi izpostavili kot glavno nevarnost, ki preži na športnike v takem položaju?
Mogoče je to depresija, ki lahko pride z upadom pozornosti, ki sem je bila deležna kot zmagovalka olimpijskih iger, in ko ljudje nate pozabijo in si prepuščen sam sebi. Takrat je težko najti notranjo motivacijo, ki si jo zdaj ves čas dobival od zunaj.
Preberite še:
