Ponedeljek, 27. 1. 2025, 22.26
22 ur, 20 minut
Intervju s športno plezalko Lučko Rakovec
Lučka Rakovec se vrača po bolezni: Vem, da moram bolj poslušati svoje telo #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
7,60
Športna plezalka Lučka Rakovec je po bolezni pripravljena na nov začetek.
Ena najboljših slovenskih športnih plezalk Lučka Rakovec je konec leta 2023 športno javnost presenetila z objavo na družbenih omrežjih, da je po diagnozi rak na ščitnici prestala operacijo in da se sooča še z drugimi zdravstvenimi težavami. Po letu, ki ga opisuje kot obdobje, v katerem je bilo več slabih kot dobrih dni, je pripravljena na nov začetek, ki vključuje tudi željo po vrnitvi na tekmovanja. Triindvajsetletna Ljubljančanka, ki je leta 2019 pri 18 letih postala evropska prvakinja v težavnostnem plezanju, v intervjuju za Sportal zagotavlja, da bo v prihodnje bolj pozorna na dogajanje v njenem telesu. "Danes vem, da bi bilo lahko drugače, če bi le pozorneje poslušala, kaj mi sporoča telo."
Z eno najboljših slovenskih plezalk Lučko Rakovec smo se pogovarjali o njeni izkušnji z rakom na ščitnici in popolnem porušenju organizma, ki sta jo naučila, da mora bolj poslušati svoje telo.
23-letna Ljubljančanka, evropska prvakinja v težavnostnem plezanju leta 2019 in tretja na tekmi svetovnega pokala v Kranju istega leta, je odločena, da se po dobrem letu dni prisilne pavze spet vrne na tekme. Žal se nova sezona svetovnega pokala začenja prav na prizorišču na Kitajskem, kjer so se septembra 2023 njene težave z zdravjem začele. "Očitno me življenje spet preizkuša," je v pogovoru za Sportal namignila varovanka Anžeta Štremflja v kranjskem plezalnem klubu First Ascent in študentka trženja na Ekonomski fakulteti v Ljubljani.
V intervjuju je spregovorila tudi o svojemu partnerju, prav tako plezalcu Luki Potočarju, udeležencu olimpijskih iger v Parizu in zmagovalcu skupnega seštevka svetovnega pokala v težavnosti leta 2022, ki mu je izjemno hvaležna za potrpežljivost in oporo v najtežjih dneh okrevanja. "Nisem pričakovala, da naju tako huda preizkušnja čaka že pri tako mladih letih, ampak test sva prestala in upam, da je zdaj to to. Da je to edini test, ki naju čaka," upa naša sogovornica, ki si želi samo eno: "Želim si ponovno postati svobodna Lučka – tista, ki uživa v plezanju, ki z veseljem sledi svojim strastem in se ne obremenjuje s stvarmi, ki je ne bi smele težiti." Sodeč po nasmehu, ki je ves čas prisoten na njenem obrazu, je na zelo dobri poti, da ji to tudi uspe.
Intervju: Lučka Rakovec
Lučka, ali lahko rečeva, da bo leto 2025 za vas leto novih začetkov?
Zagotovo lahko rečem, da sem prestala najhujše, zavedam pa se, da me čaka še veliko dela. Nočem, da me to, kar se je zgodilo, opredeljuje ali zaznamuje. Občutek imam, kot da je to, kar se mi je zgodilo, postalo del moje osebnosti. Prevečkrat se ujamem v zanki podoživljanja tistih občutkov, ki so me preplavili, ko je bilo najtežje.
V kakšnem smislu? Občutkov nemoči?
Da, občutek nemoči in strah pred negotovostjo. Ta strah, kaj bo in kaj bi se lahko zgodilo, zdaj nezavedno prenašam v situacije, ki me prej niso obremenjevale. Ves čas razmišljam: kaj pa, če se zgodi to, kaj pa, če pride do onega? A želim si ponovno postati svobodna Lučka – tista, ki uživa v plezanju, ki z veseljem sledi svojim strastem in se ne obremenjuje s stvarmi, ki je ne bi smele težiti. Pot do tega cilja je še dolga, vendar korak za korakom delam na tem.
Ali sodelujete s psihologom?
Tudi. Eno leto sem redno obiskovala psihologa, zato vem, kaj storiti v težkih situacijah. Kljub temu pa sem takšna, da moram do glavnih zaključkov priti sama. Dejstvo pa je, da je to, da se soočam s svojimi strahovi in situacijami, ki me spravljajo v stres, zame velik uspeh.
In potem ste verjetno ponosni nase?
Niti ne, ponos je pri meni malo problematičen (smeh, op. p.). Pogosto hitreje pozabim na dobre dni, medtem ko se slabih še dolgo spominjam. Tudi zdaj, ko je moje zdravstveno stanje precej boljše, ko me pri vsakdanjem življenju nič več ne ovira in lahko vsaj približno normalno treniram, me slab dan, ki včasih pride – pogosto zaradi hormonov in vsega ostalega –, hitro "podre". Takrat si mislim: "Saj je vedno tako." Čeprav to ne drži.
To je nekaj, kar moram sama spremeniti. Pred kratkim mi je eden od zdravnikov dal odličen nasvet, da moram preprosto pozabiti na vse, kar se je zgodilo. Ko mi bo to uspelo, verjamem, da bo vse v redu.
"Pred kratkim mi je eden od zdravnikov dal odličen nasvet, da moram preprosto pozabiti na vse, kar se je zgodilo. Ko mi bo to uspelo, verjamem, da bo vse v redu."
Nazadnje ste tekmovali septembra 2023 na tekmi svetovnega pokala v težavnosti na Kitajskem, potem pa vas na tekmovalni sceni nismo več videli. Kaj vse se vam je zgodilo od takrat?
Popoln kolaps sistema! Začelo se je prav na Kitajskem, na moji zadnji tekmi. Nekaj očitno ni bilo v redu. Takoj po polfinalu, ko sem izvedela, da sem se uvrstila na kvalifikacijske tekme za olimpijske igre, mi je postalo tako zelo slabo, da sem se ulegla na tla in se eno uro nisem mogla niti premakniti. Naslednji dan je bilo prav tako – bila sem povsem nemočna. Komaj sem zdržala polet domov.
Čez nekaj dni se je stanje nekoliko izboljšalo. Spet sem lahko nekaj pojedla in mislila sem, da sem staknila le kakšno kratkotrajno virozo. Nato sem šla na tekme državnega prvenstva – plezala sem solidno in se počutila bolje, a še vedno ne povsem v redu.
Kmalu je prišla nova preizkušnja. V Sloveniji sem staknila norovirus. Spomnim se sobote, ko nisem mogla niti vstati s postelje. Luka me je moral odnesti po stopnicah. Takrat sem vedela, da nekaj res ni v redu.
Odločila sem se obiskati zdravnika. Vzeli so mi kri in ugotovili, da so ščitnični hormoni popolnoma porušeni. Takoj so me poslali na tirologijo, kjer so opravili ultrazvok in punkcijo. Ko sem slišala besedo "punkcija", sem takoj vedela, da nekaj ni v redu.
Čez približno dva tedna sem prejela diagnozo – rak. Sprva nisem vedela, kaj naj rečem ali kako naj se odzovem. Mislim, da sem samo vprašala: "Aha, kaj pa zdaj?" To je bilo v obdobju, ko sem še vedno upala, da se mi bo uspelo "sestaviti" do olimpijskih kvalifikacij v maju.
Diagnozo so mi postavili v začetku novembra, že čez en mesec pa sem bila operirana. Odstranili so mi ščitnico, na srečo se rak ni razširil, kar je bilo veliko olajšanje. Dejstvo pa je, da če bi šlo samo za ščitnico, to morda sploh ne bi bila tako velika težava. A vse, kar je sledilo, je pustilo globoke posledice na mojem telesu in še posebej na mojem mentalnem zdravju.
Danes vem, da bi bilo lahko drugače, če bi le pozorneje sledila, kaj mi sporoča telo. Tudi z vidika tega, da mi nikakor ni uspelo pridobiti teže. Od operacije naprej sem pridobila sedem kilogramov, čeprav ne počnem nič posebnega, prej pa mi to ni nikakor uspelo.
Kakšni so simptomi raka ščitnice? Ali je utrujenost eden od njih?
Da, ampak jaz sem utrujenost vedno povezovala s treningi in obveznostmi na fakulteti. Za vsako stvar sem našla razlog in vse skupaj se mi ni zdelo alarmantno.
Ali ste diagnozo sprejeli zelo razumsko in z načrtom, kako ukrepati?
Da, mislila sem, da se bodo stvari uredile v nekaj mesecih, vendar se niso. Sama sem pri teh stvareh precej nepotrpežljiva in to je bila zame največja težava. Lažje bi mi bilo, če bi mi nekdo določil datum v smislu – 12. januarja 2025 boš zdrava. Rekla bi, dobro, bom že zdržala to leto in pol, vendar žal ni bilo tako.
Stalno sem živela v negotovosti, poleg tega imam težave s stvarmi, nad katerimi nimam nadzora, in nad tem ga res nisem imela. Lahko sem samo čakala, da se stanje izboljša. Vmes sem imela obdobje, ko smo poskusili vse mogoče in sem obiskala vse mogoče zdravnike, ki pa niso odkrili ničesar. Poleg tega sem v tem času začela čutiti anksioznost v zvezi s sto in eno stvarjo v moji glavi, ki mi povzročajo težave, ki jih moram rešiti.
Anksioznost v smislu, da pričakujete, da se bo zgodilo nekaj slabega?
Da.
Ampak toliko slabega se je že zgodilo, da je čas za preobrat.
Res je, ampak nikoli ne reci nikoli. Ob vsaki večji stvari ustvarjam paniko, kar naenkrat me je postalo strah stvari, ki se jih prej nikoli nisem bala. Na primer poleta z letalom. Letim praktično od rojstva, nikoli me ni bilo strah, ne glede na to, kaj se je dogajalo na letalu, zdaj pa ustvarjam pravo drama že, če moram na letalo do Barcelone (smeh, op. p.).
Kako veliko vlogo je imel pri vašem iskanju poti do vnovičnega dobrega počutja vaš partner, prav tako plezalec Luka Potočar?
Ubogi revež (smeh, op. p.). Iskreno nisem pričakovala, da naju tako huda preizkušnja čaka že pri tako mladih letih, ampak test sva prestala in upam, da je zdaj to to. Da je to edini test, ki naju čaka.
Luka mi je v času bolezni ogromno pomagal, predvsem ker me je podpiral na drugačen način. Moja mama, ki jo je zelo skrbelo zame, je v trenutkih, ko sem bila na tleh in izražala svoje skrbi, pogosto padla z mano v to težko energijo. Skupaj sva iskali rešitve in se veliko pogovarjali o mojih težavah.
Luka pa je imel drugačen pristop. On je bil tisti, ki me je spravil v akcijo. Predlagal je, da greva nekaj počet, pomagal mi je, da sem se spravila v boljšo voljo, ko je bilo to mogoče, ko pa ni bilo, je bil vseeno ob meni – tudi če je to pomenilo, da sva samo sedela pred televizijo, medtem ko sem jokala.
Zame je bila to izjemna podpora, a tudi zanj velika preizkušnja, še posebej ker sem imela več slabih dni kot dobrih. Zelo sem hvaležna, da je bil v vseh teh trenutkih z mano. Tudi moja mama mu to pogosto pove, saj ceni, kako zelo mi je stal ob strani.
S partnerjem, prav tako plezalcem Luko Potočarjem, na prireditvi Športnik leta
Ali ste v tem času našli kakšno dejavnost, ki vam je bila v posebno veselje?
Zelo pogosto sem hodila na sprehode. Po mestu, okoli Bleda ... In če sem si sredi noči zaželela oditi na sprehod, smo šli na sprehod. Luka, pes in jaz. Vsak večer sva šla v mesto, da sem bila zunaj in med ljudmi. Poleg tega sem že prej rada kuhala, no, vmes sem to voljo malo izgubila, ker nisem imela apetita, vendar sem jo potem spet dobila. Začela sem tudi risati.
Prej ste omenili, da ste na vaši zadnji tekmi septembra 2023 izvedeli, da ste se uvrstili na kvalifikacijske tekme za olimpijske igre. Na novinarski konferenci pred začetkom lanske sezone je selektor Gorazd Hren rekel, da se boste sami odločili, ali boste nastopili ali ne, pozneje ste sporočili, da se boste nastopu odpovedali. Ali je bilo takrat preveč vsega?
Takrat sem bila miselno naravnana tako, da grem na tekmo, vendar brez posebnih pričakovanj glede rezultata. Plezati sem začela zelo zgodaj, že februarja, saj mi je to predstavljalo pobeg iz okolja, v katerem se je bolezen dogajala. Preprosto sem želela biti nekje drugje, med ljudmi.
V tistem obdobju niti nisem slabo plezala – morda bi bila lahko celo uspešna, kdo ve. A vse do maja 2024 nisem čutila nobene želje po vrnitvi na tekmovanja. Preprosto nisem imela tistega zagona ali veselja, zato mi je bilo odločitev lažje sprejeti.
Ali vam je bilo težko biti v plezalni družbi? Ko drugi tekmujejo, vi pa ne …
Na začetku mi je bilo nekoliko nenavadno, ko sem bila na tekmah prisotna kot navijačica in ne kot članica reprezentance, a sem sčasoma sprejela, da je tako.
Reprezentančni trenerji so mi vseeno omogočili, da sem lahko hodila na treninge in priprave ter ostala del ekipe, čeprav nisem tekmovala. Za to sem jim izjemno hvaležna. Lahko bi se odločili, da me ne vključijo, dokler ne bi bila pripravljena, zato sem še toliko bolj cenila njihovo podporo.
To mi je zelo pomagalo – vsaj za trenutek sem lahko odklopila misli o bolezni in se posvetila nečemu, v čemer sem včasih resnično uživala. Takrat sicer nisem več čutila enakega veselja kot prej, a sem ves čas vedela, da želim ostati povezana s plezanjem.
Zavedala sem se, da bo vrnitev na vrhunsko raven težka, saj sem izpustila celo leto, a kljub temu je to še vedno nekaj, kar me vleče naprej.
Lučka Rakovec je leta 2019 osvojila naslov evropske prvakinje v težavnosti, njena kolegica Urška Repušič pa je postala evropska prvakinja v balvanskem plezanju.
Novembra lani ste preko družbenih omrežij sporočili, da imate še vedno željo tekmovati. Želja se je očitno vrnila.
To sem vedela že nekaj časa, nisem pa tega želela javno sporočiti, ker si nisem želela nalagati bremena.
Nova tekmovalna sezona v športnem plezanju se bo začela aprila. Ali se je veselite ali čutite tesnobo?
Težava je v tem, da je prva tekma ravno na Kitajskem, kjer se je vse začelo. Če bi bila prva tekma v Innsbrucku, bi bilo povsem drugače. Očitno me življenje še vedno preizkuša (smeh, op. p.).
V novi sezoni se obetajo spremembe glede kvot, vsaki državi bo pripadlo manj kvot. Ali vas to skrbi?
Iskreno se s tem nisem ukvarjala. Ko se bom namreč vrnila na tekme, hočem biti tako dobro pripravljena, da se mi ne bo treba ukvarjati z vprašanjem kvot. Sicer pa imamo pred vsako tekmo izborne treninge, na katerih se pokaže, kam kdo sodi.
Kakšni so vaši športni cilji za leto 2025?
Želim se vrniti na tekme, in to zdrava, ne bom pa se obremenjevala z rezultatom. Spet hočem biti jaz, s tem pa bodo prišli tudi rezultati. Najprej moram najti sebe, potem bom našla tudi rezultate.
Preberite še:
