Luka Fonda: Brez ustrezne infrastrukture vrhunski dosežki v slovenskem športnem plezanju ne bodo trajali v nedogled

S tekmo v balvanskem plezanju ta konec tedna v Meiringenu v Švici se začenja sezona svetovnega pokala v športnem plezanju. V Švico je odpotovalo 12 slovenskih tekmovalcev, med trenerji je tudi Fonda. Foto: Urban Urbanc/Sportida 41-letni Luka Fonda je že vse življenje tesno povezan s plezanjem. Ljubezen se je rodila v skali. To so bila zgodnja leta novega tisočletja, ko ni razmišljal o gibanju v umetnih stenah, niti ni iskal priložnosti na tekmovanjih v športnem plezanju. Plezal je zgolj zaradi užitka, ne dokazovanja in preštevanja oprimkov, ki jih bo zmogel na posamezni smeri. Komaj polnoletnega je zasvojila fotografija, ki je, potem ko so njegovo kakovost prepoznale večje blagovne znamke, prisotne v športu, preraslo v glavni vir prihodka.  

Zadnjih sedem let živi zelo intenzivno. Iz minute v minuto … Težko reče ne. V njegovem življenju, ki ga zasebno že nekaj let deli z Mino Markovič, vrhunsko športno plezalko, ki se že 15 let enakovredno kosa s tekmeci v svetovnem pokalu, se prepletajo fotografija, treniranje reprezentance (je eden od treh reprezentančnih trenerjev v članski konkurenci) in otrok, skrb za balvanski plezalni center Plus Climbing v Kopru (z 900 kvadratnimi metri gre za največji tovrstni center v Sloveniji in regiji), ki je zrasel na njegovo pobudo in z njegovimi sredstvi. Priznava, da bi moral biti tudi podjetnik, a je to njegova šibka točka. Za zdaj.

Prvega aprila je minilo leto dni, odkar ste v Kopru odprli nov center za balvansko plezanje (Plus Climbing), ki je več kot dobrodošla pridobitev za slovensko športno plezanje. Zanimiv datum.

Res je, malo za šalo, malo za res.

Kako bi povzeli to leto, če se osredotočiva na delovanje centra?

Z vidika obiska, tudi otrok, in z vidika sprejetja okolice sem izredno zadovoljen.

Pa s finančnega?

Tega ne vem, ker je dobra prekratka, da bi lahko ocenil. Veliko smo vložili in veliko še nameravamo.

Dvorano za balinarje na koprski Bonifiki ... Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Ste najemnik prostorov, v katerih so včasih domovali koprski balinarji. Kako ste jih pridobili?

Ko se je pojavilo javno povpraševanje, sem oddal prijavo. Prepričan sem bil, da nimam nobenih možnosti. Zrisal sem projekt in ga oddal, nato pa po 14 dneh dočakal klic, da so izbrali mene in moj predlog in da imam 14 dni časa, da se odločim.

Spomnim se, da takrat dva tedna nisem spal, sem si pa mislil, zdaj ali nikoli, in tako se je začelo. Center smo postavljali približno deset mesecev.

Kaj je bila takrat za vas največja težava?

Denar in vse drugo. Postavitev takega centra ni majhna stvar, že z logističnega vidika gre za velik zalogaj. Tudi če imaš denar, se vse skupaj ne zgodi kar tako.

Moram povedati, da mi je pri postavitvi centra pomagalo ogromno ljudi. V ožjem krogu smo bili štirje, še dva plezalca iz Kopra (Jaka Petruša, Jan Pinter) … Sledilo je iskanje materialov, izvajalcev, statikov, konstrukcijski, mizarski del, steno sem izrisal sam  … Zavedal sem se, da bom v bistvu samograditelj.

To je trajalo vse poletje, septembra smo steno začeli tudi dejansko postavljati. V mislih sem imel, da bi jo odprli že februarja, nazadnje se nam je izšlo do aprila.

Ste imeli pred tem ogledane tudi druge lokacije?

Že ko sem postavil bolder steno v Sežani, sem iskal ustrezen prostor v Kopru. Dogovarjal sem se za neki drugi prostor, a se nazadnje ni izšlo.

... je s pomočjo prijateljev ... Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Kako ste vse skupaj financirali?

Vzel sem posojilo.

Mislim, da smo za zdaj v center vložili že pol milijona. Na neki način je postavitev tega centra Kickstarter, saj ljudje, ki so vanj vložili čas in pomagali graditi, zdaj sem hodijo plezat.

Večina proizvajalcev plezalne opreme nam je šla na roko, tako da jo odplačujemo naknadno.

Se bo to kdaj obrnilo, se vam bodo vložena sredstva vrnila, ali je pomembno predvsem to, da center živi?

Meni je pomembno to, da center živi. Če bi želel iz tega potegniti denar, bi ga seveda vložil kam drugam, to nam je vsem jasno.

Kdo so vaši obiskovalci?

Vsi, najmlajša je stara štiri leta, najstarejši obiskovalec, ki pleza dvakrat tedensko, pa 79 let. Pa seveda slovenske reprezentanca v športnem plezanju … Točno ta je bila moj glavni motiv.

Infrastrukturno smo namreč izredno podhranjeni. Verjamem, da brez centra v Kopru v balvanskem plezanju v lanski sezoni ne bi bilo takega napredka in spodbudnih rezultatov. Saj se da "flikati," a ne v nedogled.

Kar zadeva infrastrukturo, smo v slovenskem plezanju v ultra, ultra in še enkrat ultra zaostanku za našimi konkurenti, vsaj kar zadeva profesionalno plezanje. Pustimo razvoj otroškega plezanja ob strani …

... v 10 mesecih spremenil v največji center za balvansko plezanje v Sloveniji. Tudi po zaslugi centra Plus Climbing so slovenski plezalci lani še nadgradili svoje nastope v balvanih. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Čez leto in pol nas čakajo olimpijske igre v Tokiu, kjer bo prvič na programu tudi plezanje, mi pa nimamo niti ene same stene za hitrostno plezanje. (Na OI v Tokiu bodo podelili samo en komplet odličij, in sicer v kombinaciji balvanskega, težavnostnega in hitrostnega plezanja, prav zadnjemu se posvečajo samo v peščici držav, op. a.)

Dal sem pobudo za postavitev hitrostne stene, pripravljen sem dati tudi prostor in jo vzdrževati, nisem pa pripravljen vanjo investirati. Mislim, da je zdaj še kdo drug na vrsti, da premakne figuro.

In kakšni so bili odzivi na pobudo o postavitvi stene za hitrostno plezanje v Kopru?

Na Planinski zvezi Slovenije so idejo podprli in kot sem izvedel iz neuradnih virov, jo je podprl tudi koprski župan, vendar pa vanjo ne bi investirali. Bili smo tudi na sestanku na ministrstvu za šport. Obljube so, dejanj pa še ni bilo.

Foto: Urban Urbanc/Sportida

Olimpijski komite Slovenije nas sicer podpira, vendar pa, vsaj kot je meni znano, nimajo sredstev za investicije.

Jasno je, da se brez ustrezne infrastrukture vrhunski dosežki v slovenskem športnem plezanju ne bodo nadaljevali v nedogled. Takih dvoran, kot jo imamo v Kopru, bi moralo biti v Sloveniji vsaj štiri ali pet. Nujno. Če želimo ohranjati raven, ki jo dosegamo trenutno.

Eno je izobraževanje, vzgoja otrok, drugo pa je imeti prostor za trening reprezentance. V Kopru nismo sposobni tako hitro prilagajati plezalnih smeri na steni, kot jo reprezentanti potrebujejo, saj je to fizično nemogoče.

Smeri, ki so primerne za reprezentanco, so namreč neprimerne za vse druge. Vse je treba spet podreti in namestiti na novo. Delamo vse noči …

In tukaj se zatakne s komercialno dejavnostjo plezanja, s katero financiramo najemnino, elektriko, vodo, sodelavce.

Če pa imaš prostorov več, je zgodba drugačna. Vsaka od telovadnic bi si lahko privoščila, da bi imela en segment, postavljen za tekmovalce, tekmovalci pa bi s tem pridobili širino. En dan bi treniral v Kopru, drugi dan v Mariboru, tretji dan spet nekje drugje.

Cvet slovenskega športnega plezanja se je v začetku tedna predstavil na novinarski konferenci v Plezalnem centru Ljubljana. Foto: Urban Urbanc/Sportida

Kako je s tem v tujini?

Samo v Tokiu, torej v enem mestu, imajo 400 takih "gymov", zato je tudi splošna raven plezanja na višji ravni. Pri nas si ne moremo privoščiti zahtevnih smeri za splošno javnost, saj mladi ali neizkušeni plezalci ne bi mogli niti štartati.

Če pa imaš dovolj infrastrukture, potem je zgodba drugačna. Čez pet let bi bila že vstopna raven višja, kot je danes. Težavnosti bi lahko bile višje tudi za laike.

Opažam, da se v Sloveniji favorizira samo določene športne panoge, zato sem kar nekoliko razočaran nad vsem skupaj. Tako na državni kot na lokalni ravni. Ne razumem, zakaj je v Sloveniji športno plezanje tako malo cenjeno. Dvakrat zapored smo zmagali v pokalu narodov! To pomeni, da smo najboljši na svetu. Bili smo prvi v težavnosti in tretji v balvanih.

In to, da nam nihče ne pride nasproti, da ni nikogar, ki bi želel vlagati v plezanje in bi prepoznal naš potencial, mi je nepredstavljivo. Šele zdaj smo na primer dobili generalnega pokrovitelja (Prva osebna zavarovalnica) in posneli prvo televizijsko reklamo.

Mi je pa všeč, da zanimanje za rekreativno plezanje narašča. Ljudje so ugotovili, da je to kul za razvoj otrok, psiho, medgeneracijsko povezovanje, in upam, da bo to pripomoglo k tekmovalnemu športu. To je res sreča. Če se to ne bi zgodilo, ne bi imeli možnosti … Ko sem še plezal, se je mama vedno bala, da bi se ubil v Himalaji! Kakšni Himalaji!

V slovenskem športnem plezanju imamo res izjemne ljudi, tudi če izvzamemo Janjo Garnbret (dve sezoni najboljša na svetu, op. p.). V primerjavi z drugimi panogami imamo izjemen nabor oz. širino, sredstev pa imamo izredno malo.  

Janjo Garnbret, dvakratno zmagovalko skupnega seštevka svetovnega pokala, prihodnji mesec čaka matura. Foto: Žiga Zupan/Sportida

Naše sosede, Avstrija, Italija …, so v trenutku, ko se je izkazalo, da bo plezanje del olimpijske družine, dobile neobičajno visoke proračune za športno plezanje.

Da o Franciji in Švici sploh ne govorim. Tam so v dveh mesecih zgradili plezalne olimpijske centre! Švicarska reprezentanca ima olimpijski center, ki je namenjen samo njim, za preostalo javnost je zaprt. Imajo trenerje, ki imajo plačo in se ne ukvarjajo s stvarmi, o katerih se zdaj pogovarjava midva. Opravljajo zgolj delo trenerja in ne zraven še organizatorja, ki kupuje letalske vozovnice, kot to počnemo mi, in podobno.

Njihov fokus je tam, kjer mora biti! Ne pogovarjajo se o tem, kdo bo jutri pometal blazine v dvorani! Razlika je neprimerljiva.

Nekaj časa še lahko držimo tempo, imamo ogromno znanja in perspektivnih plezalcev, vem, da zelo dobro delamo … A če sva midva oba sposobna voziti avto, ti pa jutri dobiš ferrarija, jaz pa sem primoran še naprej voziti ford fiesto, se ve, kdo od naju bo boljši.

Kaj bi potrebovali? Bodiva konkretna. Več centrov za plezanje?

Potrebovali bi ustrezno infrastrukturo, trenerjem pa bi morali zagotoviti takšne pogoje, da bi se lahko posvečali zgolj svojemu delu.

Če govorim zase, lahko rečem, da se moram bistveno preveč ukvarjati z birokracijo, logistiko, kot na primer rezervacija hotelov, najem kombijev, urejanje vizumov, iskanje sponzorjev …

Včasih koga iz tujih reprezentanc vprašamo, koliko so odšteli za letalsko vozovnico, pa se samo čudijo, ker sami s tem nimajo opravka.

Ne želim blatiti zveze, daleč od tega, vem, da ima ogromno dela in se trudi v vseh smereh, samo nekaj bo treba spremeniti za kakovostni napredek.

Lukova partnerka Mina Markovič je ena najuspešnejših tekmovalk v športnem plezanju. Ta konec tedna se začenja že njena 15. sezona v svetovnem pokalu, kjer je osvojila že vse. Manjka ji le olimpijska medalja. Premierna priložnost bo za športne plezalce leta 2020 na OI v Tokiu. Foto: Žiga Zupan/Sportida

Zagovarjam postopnost. Mina (Markovič, op. a.) je recimo zmagovalka vsega mogočega, tudi Janja je izjemno uspešna – je sploh prva plezalka, ki so jo opazili tudi slovenski mediji …

Torej, najprej moraš biti dober, potem moraš to graditi, kot v Sloveniji počnemo že 15 let, in če želiš biti sponzorsko zanimiv, potrebuješ tudi medijsko podporo.

V plezanju ste že vse življenje. Kakšne pa so bile vaše ambicije?

Imet se fino. Vem, da sem v plezanje zabredel zelo globoko, a njegova tekmovalna plat v smislu, da bi plezal zaradi rezultatov, me nikoli ni zanimala.

Zakaj ne?

Morda zato, ker smo bili drugačna generacija. Zrasli smo v skali, umetnih sten takrat skorajda ni bilo. Mi smo naredili šele tretjo (v Divači). Kot srednješolec sem se sicer udeležil dveh tekem, vendar nisem dosegel vidnejših rezultatov. Mislil sem si, kaj bom zdaj hodil na tekme, v čem je fora?

Mi je bil pa vedno izziv plezati zunaj, čim bolj raznoliko, po vsem svetu, potem sem zajadral še v fotografijo.

Prva prava plezalna izkušnja je bila v Afriki leta 2002, kamor smo šli z Matjažem Jeranom, pokojnim Rokom Šišernikom, Stankom Grudnom, kot prvi Slovenci smo splezali najtežjo športno plezalno smer v Severni Keniji. Štiri mesece nas ni bilo doma …

Moja filozofija plezanja niso bile tekme, tekmovalni šport se je začel razvijati šele pozneje.

Postopoma sem začel trenirati otroke, reprezentanco …

Najpogosteje ga boste srečali s fotoaparatom v roki. Foto: Urban Urbanc/Sportida

Kaj je vaš primarni dohodek?

Fotografija je bila prva, ki mi je odprla možnosti. Fotografiram že vse življenje, si pa nikoli nisem predstavljal, da bi se s tem lahko preživljal.

Menda ste na svojem prvem potovanju v ZDA leta 1996 z očetovim fotoaparatom Zenit posneli nešteto filmov, a ste bili zelo nezadovoljni z izkupičkom.

Res je, pošteno sem se zamislil (smeh, op. p.). Posnel sem sto filmov, od tega sta uspeli le dve dobri fotografiji. Lahko rečem, da sem se fotografiranja učil iz lastnih napak.

Pomemben preboj se je zgodil z začetkom internetnega obdobja. Začel sem objavljati svoje fotografije, to je bilo v začetku leta 2000, in bilo so opažene. Kmalu sem dobil ponudbe blagovnih znamk,  ki v svetu plezanja res veliko pomenijo. Priznam, nekoliko sem se ustrašil, saj to ni šala, mi je pa predstavljalo res izziv.

Od adidasa, kjer sem eden od treh njihovih fotografov, do Red Bulla, Petzla, La Sportive itd.

Ta svet je v vseh pogledih zelo drugačen od fotografskega sveta, ki ga poznamo v Sloveniji. Tako finančno kot drugače.

Denar, ki sem ga zaslužil s fotografijo, sem vrnil v plezanje, saj sem po njegovi zaslugi sploh kaj zaslužil.

Danes je veliko dobrih fotografov, mislim, da se ločimo predvsem po detajlih. Težko si predstavljam, da bi znal posneti dobro fotografijo v deskanju, lahko pa jo naredim v plezanju, ker do tega čutim strast.

Foto: Urban Urbanc/Sportida

So vas prej omenjene blagovne znamke same opazile?

Da, še nikoli v življenju nisem nikomur poslal fotografij z željo, da bi jih objavili. Je pa težko, dobrih fotografov je ogromno.

Kaj odloča?

Ogromno dejavnikov. Od upoštevanja rokov, človekovega značaja, želje, prilagodljivosti, idej …

Lani so vam na prizorišču tekme svetovnega pokala v Arcu v Italiji iz avta ukradli vso fotografsko opremo. Vam je uspelo kak kos dobiti nazaj?

Ne, nikoli je ne bom videl. Sem pa izredno hvaležen vsem, ki so mi pri tem pomagali. Prijatelji so v Kopru so namreč organizirali nedeljsko ligo plezanja z namenom zbiranja sredstev za nakup nove fotografske opreme in odziv je bil res velik. Kar nerodno mi je bilo. Pomagali so mi tudi pri adidasu in Canonu …