Veslanju in nogometu rekel ne in postal eden največjih v odbojki

V zadnjem času se v slovenskem prostoru pogosto pojavlja ima Andrea Giani in zagotovo ni malo takih, ki se sprašujejo, kdo je Italijan, ki vodi slovensko odbojkarsko reprezentanco. Predstavimo ga, da ga spozna širša slovenska javnost, ki je šport ne zanima preveč. Zdaj že nekdanji odbojkar je v dvoranski odbojki osvojil vse, kar se osvojiti da, in sicer tako v klubski kot reprezentančni konkurenci. No, skoraj vse, edina lovorika, ki mu je dvakrat spolzela med prsti, je naslov olimpijskega prvaka. A zdaj 45-letni italijanski strokovnjak, ki tudi na trenerskem področju napreduje s svetlobno hitrostjo, še zdaj ni obupal nad tem, da se bo enkrat na njegovih prsih svetlikalo tudi olimpijsko zlato.

Glede na to, da ste se rodili v Neaplju, kjer je na prvem mestu nogomet, nam povejte, kdaj ste prvič slišali za odbojko in se zaljubili vanjo. Res je, da sem se rodil v Neaplju, a nikoli nisem tam živel. Mama in oče sta živela v Sabaudii, mestecu blizu Rima. Ko sem prišel na svet, se je mama, ki je bila Neapeljčanka, vrnila v rodno mesto, oče pa se je takrat kot trener veslanja mudil v tujini. Kmalu nas je pot spet vodila nazaj proti Sabaudii, kjer pa sem kot najbrž vsak sin veslača najprej poprijel za veslo in ta šport treniral kar nekaj let. A s približno enajstimi leti, ko sem se malo resneje srečal z žogo, sem se vanjo takoj zaljubil. Začel sem hkrati trenirati tako odbojko kot nogomet. Ob devetih zjutraj sem imel nogometni trening, kjer sem bil vratar, ob 12. uri pa še odbojkarskega. Tako je bilo eno leto, pozneje pa sem igral le še odbojko.

Ste čutili kakšen pritisk očeta, da bi vendarle morali postati veslač, kot je bil on? Seveda si je želel, da bi nadaljeval tradicijo v družini, a ko sem enkrat začel trenirati nogomet in odbojko, me veslanje ni več zanimalo. Poskusil sem, nisem bil slab, a treningi so trajali tudi od štiri do pet ur, kar ni šala.

Je bil oče razočaran, ker se je sin drugače odločil? Ne, niti malo.

Tako nogomet kot odbojko ste začeli trenirati v Sabaudii, pa ostaniva samo pri odbojki. Kako se je vse skupaj začelo? Vaš napredek je bil izjemen, ni minilo dolgo, ko so vas k sebi že vabile največje ekipe v Italiji. Tako je, začel sem pri Sabaudii, ki je takrat igrala v drugi italijanski ligi. Trenirati sem začel pri enajstih letih, samo dve leti pozneje pa sem že igral za prvo ekipo, kar je čudilo prav vse. Kmalu so me prišli gledat tudi skavti iz prve lige, tudi iz Parme in Modene, kjer sem pozneje preživel vso kariero. Imel sem poskusno obdobje tako v Modeni kot Parmi, na koncu pa izbral drugo.

Deset let ste igrali tako za Parmo kot Modeno. Z obema ste osvajali lovorike, kje ste se bolje počutili? Težko je reči, saj je šlo za povsem različna kluba in drugačni izkušnji. Ta dva kluba sta bila tako kot Juventus in Milan pri nogometu. Parma je zdaj malce manj prepoznavna kot Modena, a smo vseeno trikrat zmagali v prvenstvu. Ko je počasi tonila, sem se preselil v Modeno, kjer sem nato igral do konca kariere.

Zanimivo je, da ste igrali le za dva kluba, najbrž pa ponudb ni manjkalo niti iz tujine. Seveda ne, vabili so me v Ravenno, Treviso, Milano, tudi v Rusijo, Brazilijo in na Poljsko, a ostal sem v klubu z bogato tradicijo in izjemnimi navijači. Ni mi žal, da sem se tako odločil.

V italijanski reprezentanci ste debitirali februarja leta 1988, ko ste imeli 17 let, kariero pa končali z rekordnimi 474 nastopi. Vsaj tako pravi statistika. Če smo pošteni, imam še kakšnega več, saj nekaj časa niso vodili statistike, tako da imam okoli 500 nastopov. Prej kakšnega več kot manj, a to niti ni pomembno.

Ste pričakovali tako visoko številko, ki je na primer v nogometu skoraj nemogoča? Nikoli nisem razmišljal o tem in težko odgovorim na to vprašanje. Število nastopov za klub ali reprezentanco je odvisno od veliko dejavnikov. V športu začrtane poti ni, je pa res, da če zdaj pogledam številko, ta ni nizka.

V odbojki ste osvojili vse tako s klubom kot reprezentanco. Se da primerjati lovorike s klubom s tistimi z reprezentanco? Katere imajo večji pomen? Igrati za klub ali za reprezentanco je nekaj povsem drugega. Seveda je lepo zmagati v "scudettu" (italijansko prvenstvo, op. p.) ali ligi prvakov. To je poseben občutek, a povsem drugačen od tistega, ko zmagaš na evropskem ali svetovnem prvenstvu s svojo reprezentanco. Vrh vsega pa so seveda olimpijske igre, kjer je zmaga v odbojki vredna več kot vse druge lovorike.

Ta pa je edina, ki vam manjka v vaši bogati karieri. Dvakrat ste bili zelo blizu. V Atlanti leta 1996 so vas v finalu premagali Nizozemci, v Atenah leta 2004 pa Brazilci. Če se danes spomnite na to, vas verjetno kar malce zmrazi. Seveda, to je zadeva, na katero še danes marsikdaj pomislim. V tistem obdobju smo osvajali vse – svetovna, evropska prvenstva in svetovno ligo – ter bili skoraj nepremagljivi. A na olimpijskih igrah nam je kot zakleto vedno malce zmanjkalo. Imeli smo izjemno ekipo, postavljen sistem, ki je deloval, a dnevna forma v finalih olimpijskih igrah ni bila na naši strani. Bili smo blizu, a ni šlo. Kot sem že rekel, želja vsakega športnika je zlata olimpijska medalja, to je res tisti vrh, saj se vpišeš med nesmrtne in postaneš legenda. Škoda, da mi v taki karieri, kot sem jo imel, ni vsaj enkrat uspelo stopiti na vrh.

Torej bi zamenjali tri naslove svetovnega prvaka za enega olimpijskega? Ne, to pa ne. Osvojiti tri zaporedne naslova svetovnega prvaka je nekaj najtežjega ali skoraj nemogočega, saj moraš biti v samem vrhu brez odstopanj kar 12 let. Vsako veliko tekmovanje je zgodba zase. Na svetovnih in evropskih prvenstvih smo začeli zgodbo in jo tudi končali, na olimpijskih igrah pa tega konca ni bilo.

Bili ste izjemen igralec, o tem ni dvoma, kot najbrž ni dvoma o tem, da boste čez nekaj let tudi eden najboljših trenerjev na svetu, sploh če boste napredovali kot v zadnjih letih. Kdaj ste začeli razmišljati o trenerskem poklicu? O tem sem začel razmišljati po 30. letu starosti, kariero pa sem končal pri 37 letih. Ta poklic mi je bil vedno všeč, zato se mi je zdelo naravno, da po uspešni karieri ostanem v odbojki in igrišče zamenjam za klop.

Takoj, ko ste končali igralsko kariero, so vas že postavili za trenerja Modene. Res je, to, da nekoga brez trenerskih izkušen postavijo na čelo tako dobrega kluba, je bilo za Italijo zelo čudno. Sicer so me zamenjali po pol leta, a sem takoj dobil novo priložnost kot trener Rome.

Tam ste bili štiri sezone in se zelo izkazali. Osvojili smo drugo ligo in pokal v drugi ligi ter se uvrstili v serio A1.

Je biti trener ali igralec nekaj povsem drugega? Ni težko to, da kot trener fantom kažeš vaje in z njimi malce telovadiš, nekaj drugega pa je ustvariti pravi odnos med igralcem in trenerjem, ki omogoča optimalno delo za napredek prvega in drugega. Na tem področju sem ogromno delal in se izobraževal pri drugih bolj izkušenih trenerjih. Najpomembnejša stvar je, da nikoli ne smeš razmišljati kot igralec. Na začetku je bilo drugače in sem se čudil preostalim, ker jim meni preproste stvari niso bile jasne in jih niso razumeli. Šele nato sem spoznal, da je moja naloga, da posameznika to naučim in iz njega potegnem maksimum.

Od katerih trenerjev ste se največ naučili? Imel sem nekaj zelo dobrih trenerjev. Lahko rečem, da me je največ naučil Julio Velasco, omeniti pa moram tudi Bebeta in Angela Lorenzettija.

Zdaj ste trener Verone in Slovenije. Bo zdaj za vas napornejše? Ni velike razlike. Če nekaj delaš s srcem, ti to ni težko in naporno. Malce težje je le moji družini, drugače pa zame to ni nič novega, vse leto sem v pogonu že od leta 2010.

Zaradi Verone ste takoj po osvojitvi evropske lige izgubili svojega najožjega sodelavca in pomočnik Matea de Cecca, ki se je moral vrniti in zdaj vodi priprave vašega kluba. Vsekakor ga pogrešam, saj sva ekipa. Njegova odsotnost se pozna predvsem med tekmami, kjer sva res uigrana ekipa. Je pa res, da sva z Matteom veliko stvari postorila že na samem začetku. Fantom sva pokazala, kaj želiva od njih, kakšen bo naš sistem, zato je zdaj veliko lažje tudi z drugimi pomočniki. Zelo sem zadovoljen tudi s Samom Miklavcem, ki je zelo izkušen.

Bi vam de Cecco lahko pomagal vsaj na evropskem prvenstvu? Ali tudi to ni bilo mogoče? Ne. Verona ima visoke cilje v tej sezoni, zato si ne more privoščiti, da bi za toliko časa ostala brez obeh trenerjev. Poskusili smo vse, a Verona je ostala neomajna.

Ko smo že pri Veroni, zakaj ste pustili, da je vaš igralec iz reprezentance Mitja Gasparini odšel v Francijo, zamenjali pa ga je Srb Saša Starović? Ekipa se mora občasno malce premešati. Mora imeti določeno evolucijo, saj lahko le tako napreduje. Vsaka ekipa ima nosilce in tudi mlade, ki jih priključiš. Od časa do časa se morajo zamenjati med sabo tudi najboljši, da dobiš ekipo, ki je zmožna še bolj rasti kot predhodna. Včasih nimaš namena nobenega prodati, a se kar zgodi.

Je torej Gasparini odšel na lastno pobudo ali ga je v to "prisilil" klub? Klub.

Za vodenje slovenske reprezentance ste se dogovorili marca letos. Je bilo od tedaj pa do zdaj vse v redu ali kaj pogrešate? Morate vedeti, da sem sem prišel z dokaj zahtevnim programom, ki ga potrebujem za uspešno delo. Ne glede na to, kaj sem se dogovoril z Metodom ali Gregorjem (predsednik in sekretar OZS, op. p.) oz. ju prosil, vedno sta držala obljubo in mi izpolnila željo. Z vsem sem več kot zadovoljen. Zadovoljen sem tudi z nekaterimi objekti za trening, takih nimajo niti v Italiji.

Se je, odkar ste trener Slovenije, zgodilo kaj smešnega, zanimivega, kar bi lahko izpostavili in delili z nami? Nič takega se ni zgodilo, vsaj ne, da bi se spomnil.

Torej ste ves čas resni? Ne, to ne, v ekipi vlada res pozitivno vzdušje. Vse je zelo sproščeno. Glede na to, koliko časa smo skupaj, se mi zdi to zelo pomembno. Seveda so tukaj pravila, ki jih je treba spoštovati, a fantom dam tudi veliko svobode. Po treningu lahko delajo, kar hočejo, tudi po večerji, to pa mi potem fantje s stoodstotno disciplino vrnejo na igrišču.

V italijanski reprezentanci ste bili deklica za vse. Selektor vas je uporabil skoraj na vseh položajih. Korektor, sprejemalec in tudi bloker. Ne dvomimo, da bi bili tudi odličen libero, morda tudi podajalec. Je v slovenski reprezentanci morda kakšen odbojkar, ki bi lahko enakovredno igral na toliko položajih? Ne, nikakor ne. Seveda lahko daš igralca, kamor želiš, a takega, ki bi lahko na isti ravni konkurenčno igral na več položajih, ni.

V višino merite 196 centimetrov, kar je kljub izjemnemu odrivu (107 centimetrov s stegnjenimi nogami) za blokerja dokaj malo. Takrat je še nekako šlo, v zdajšnjih časih pa bi imel proti fantom, velikim 210 centimetrov ali več, velike težave. Skoraj nemogoče je, da nekdo z mojo višino igra kot bloker.

S Slovenijo ste dogovorjeni za dvoletno sodelovanje. Kaj sledi po poteku pogodbe, podaljšanje? Težko je v tem trenutku reči, saj bo velik odvisno od rezultatov, ki jih bomo dosegali. Vedno, ko se konča neko obdobje, zdaj bo to po evropskem prvenstvu, se pregleda, kaj smo storili, kaj smo delali prav in kaj ne, zato smo se tudi dogovorili za dvoletno pogodbo. To je maksimalno obdobje, kar zadeva trenerja. Ko se to izteče, se ugotovi, ali sta obe strani zadovoljni, in če sta, se zadeva seveda podaljša. Tukaj ne vidim nobene težave.

Velikokrat ste že dejali, da so vaše sanje voditi italijansko reprezentanco in z njo osvojiti tisto zlato, ki vam še manjka. Seveda so to sanje, voditi reprezentanco svoje domovine je nekaj posebnega, a v tem trenutku o tem sploh ne razmišljam. Vesel sem, da sem dobil priložnost za vodenje tako kakovostne reprezentance, kot je slovenska.

Ko ali če pokliče mati Italija, torej najbrž ne boste veliko razmišljali? Težko je reči, a še vedno sem Italijan, je pa tudi res, da sta trener in igralec nekaj povsem drugega. Če neka država osvoji olimpijsko zlato, so ponavadi junaki le igralci, trener pa je odrinjen malce na stran. Lahko povem, da trenutno razmišljam le o Sloveniji. Vsak dan si prizadevamo za to, da bi skupaj prišli čim višje in čim bolj napredovali.

Slovenija je, roko na srce, v primerjavi z drugimi velesilami še vedno palček. Do kam lahko popeljete tega palčka, kaj je njegov maksimum? Vsekakor je bila v preteklosti največja težava Slovenije to, da je odigrala premalo močnih tekem z največjimi reprezentancami sveta. S tehniko ali fiziko ni nikakršnih težav, v tem je povsem primerljiva s preostalimi reprezentancami. Treba pa bo biti potrpežljiv in v nekaj letih, po nekaj deset odigranih močnih tekmah se bo pokazala tista prava vrednost slovenske reprezentance. Uvrstitev v svetovno ligo je zagotovo prava pot, da ekipa še dodatno napreduje. Menim, da bi v približno treh letih morali priti do ravni, na kateri se bomo uvrstili na svetovno prvenstvo in olimpijske igre. Tega smo zagotovo sposobni.

Vedno, ko gre Slovenija na kakšno veliko tekmovanje, imamo visoka pričakovanja, a smo bili v zadnjem času velikokrat razočarani. Ne mislim le na odbojko, ampak na vse ekipne športe. Mnogi so prepričani, da gre za slovenski sindrom. Kaj menite o tem? Mislim, da ne moremo govoriti o miselnosti, ki je nagnjena k izgubljanju na odločilnih tekmah. Menim, da gre tukaj za povsem preprosto razlago. Treba je pogledati le izkušnje igralcev na najvišji ravni. Koliko igralcev igra v najboljših klubih in kakšno vlogo imajo tam? Če pogledamo zdajšnjo reprezentanco, bosta v prihodnji sezoni samo Tine (Trentino) in Klemen (Macerata) igrala v res vrhunski ekipi, preostali pa v malo slabših. Ni dovolj, da igrajo v tujini, pomembno je tudi, kje igrajo in kakšno vlogo imajo.

To je tisto, kar loči dobre od boljših ekip. Tukaj ne gre za nikakršno bolezen ali slovenski sindrom, kot ga imenujete. Nekateri igralci tekme odločajo v klubih in take potrebujemo tudi v reprezentanci. Kot sem že rekel, imamo zdaj samo dva taka, v najboljših reprezentancah v Evropi pa je teh malo več. Seveda pride dan, ko premagaš tudi Brazilce, a če ni izkušen in kilometrine na najvišji ravni, bo pri tej zmagi tudi ostalo, naslednje štiri tekme z njimi pa boš gladko izgubil. Moj cilj je, da z dobrimi predstavami slovenske reprezentance fante spravim v najboljše klube po Evropi, kjer bi imeli vidne vloge. Pomembno je tudi, da se najboljši slovenski mladi fantje kalijo v najboljših slovenskih klubih in igrajo v ligi prvakov. Pa ne samo, da igrajo, igrati morajo s ciljem, da zmagajo.

V slovenskem odbojkarskem svetu se že dalj časa govori, da je slovenski strokovni kader, sploh za članske reprezentance, prešibek, premalo izkušen in s premalo znanja. Z vsemi uspehi ste vi to le potrdili, zato si ti ljudje podobno zgodbo želijo tudi pri ženski reprezentanci. Kaj menite o tem? Ne vem, zakaj tako mislijo. Dejstvo je, da sam ne bi mogel doseči teh rezultatov, če fantje ne bi že prej dobro delali na reprezentančnih akcijah. Vsi ti fantje so se odbojke naučili v Sloveniji, šli so skozi roke slovenskih trenerjev, kar pomeni, da se dela dobro. A odbojka ni šport, kjer bi bili pomembni le fizična priprava in tehnika, tukaj so tudi disciplina, sistem in seveda glava. To so vse stvari, ki še kako vplivajo na rezultat. V svoji karieri sem videl ogromno talentiranih igralcev, ki so bili tudi fizično in tehnično brezhibni, a ker glava ni bila tam, kjer bi morala biti, so poniknili v sivem povprečju.

Med kariero ste se najbrž srečali z veliko slovenskimi odbojkarji. Se vam je kateri še posebej vtisnil v spomin? To sta zagotovo Jasmin Čuturić in Gregor Jerončić, proti katerima sem tudi igral. Gregor je bil res odličen, a je imel veliko težav s poškodbami.

Kaj lahko poveste o Mateju Černiču, sicer slovenske gore listu, s katerim sta skupaj igrala za Italijo? Matej je bil velik talent, ki je svoje odlike pokazal šele po tridesetem letu starosti, prej pa ni bil preveč dober. Matej je imel vse, a manjkali sta prava glava in disciplina, da bi lahko postal še boljši.

Govorite o disciplini zunaj igrišča? Da, nekaj je trening tri ali štiri ure na dan, a pomembno je tudi, kaj počneš vmes. Tukaj govorim o počitku, zdravi prehrani, uživanju alkohola in vseh razvadah, ki ne delajo usluge vrhunskim športnikom. Mislim, da je disciplina zunaj igrišča nasploh slovenska težava. Pa ne govorim o svojih fantih, ki so fenomenalni in pravi profesionalci. Na splošno gledano je ravno to tisto, kar velikokrat ovira slovenske športnike.

Kaj pa menite o Slovencih na splošno? Tudi če bi se trudil in razmišljal ves dan, ne bi mogel reči ničesar slabega o Slovencih. Lahko rečem, da sem izjemno vesel, da delam v takem v okolju in s tako krasnimi ljudmi. Slovenski narod je odprt, nežen, povsem drugačen kot italijanski. Razliko še posebej opazim, ko se vrnem v domovino.