Prek meja
Sreda, 7. 8. 2024, 4.00
3 mesece, 2 tedna
Prek meja (11.): Zlatan Ibrahimbegović
Zlatan Ibrahimbegović si je moral novo življenje ustvariti v Avstraliji
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,97
Zlatana Ibrahimbegovića, nekdanjega vrhunskega kajakaša na divjih vodah, ki danes še vedno deluje kot trener, je življenjska pot odnesla v daljno Avstralijo, kjer si je moral po sili razmer na novo ustvariti življenje. Ni mu bilo lahko, saj ga je v to prisilila vojna v nekdanji Jugoslaviji. V vmesnem obdobju je nekaj časa preživel tudi v Sloveniji. Danes v deželi "tam spodaj" živi že skoraj trideset let in nam je v pogovoru opisal tudi nemilo ozadje svojega življenja, ko mu je bilo vse prej kot lahko. Moral je preplezati marsikatero življenjsko oviro. Pa mu življenje v Avstraliji danes ustreza?
Zlatan Ibrahimbegović je v svojih športnih letih blestel kot kajakaš, saj je že pri 19 letih postal jugoslovanski državni prvak. Zelo dobro mu je šlo na mednarodnih tekmovanjih, uvrščal se je na stopničke. Bil je eden tistih jugoslovanskih športnikov, ki je leta 1972 tekmoval na olimpijskih igrah Münchnu, kjer pa zaradi družinske tragedije na tekmi ni mogel dati vsega od sebe.
Slovenija mu je zelo blizu, saj se je med svojo športno kariero odločil, da bo študiral na fakulteti za šport v Ljubljani. Kar nekaj let je preživel v Ljubljani, treniral in se med drugim preživljal tudi kot učitelj smučanja. Po nekaj letih se je vrnil v Banjaluko. Tragično je izgubil svojo prvo ženo, a čez nekaj let mu je uspelo na novo zaživeti. Ko se je zdelo, da se je njegovo življenje vendarle postavilo na pravo mesto, je v nekdanji Jugoslaviji izbruhnila vojna. Komaj je ušel najhujšemu, za nekaj let z družino prišel v Slovenijo, nato pa ga je pot odnesla v Avstralijo, mesto Perth, kjer danes živi že skoraj trideset let.
Pri svojih 76 letih je še vedno športno aktiven. Pravzaprav vsak dan naredi nekaj zase in še vedno ima v sebi tekmovalno žilico. Ravno pred kratkim je tekmoval na veteranskem tekmovanju v kajaku na divjih vodah. Ko smo ga zvedavo vprašali, kako mu je šlo, nam je v smehu odgovoril: Vse sem jih 'nabrisal'.
Trenutno potekajo olimpijske igre v Parizu. Leta 1972 ste na olimpijskih igrah v Münchnu tekmovali tudi vi. Kako se jih spominjate?
Tisto leto sem bil v življenjski formi. Dva tedna pred olimpijskimi igrami je starejši brat umrl v prometni nesreči z motorjem. To me je precej potrlo. Nisem mogel ne jesti ne spati … Pred časom sem gledal fotografijo iz otvoritve in videl, da sem bil povsem posušen. Bil sem videti kot mrlič. V tistem trenutku nisem mogel ničesar storiti.
Še danes dela kot zasebni trener.
Kdaj ste končali svojo kariero?
Končal sem jo leta 1977 in postal trener. Nekaj časa sem še rekreativno tekmoval. Na fakulteti sem se specializiral za kajak in kanu na divjih vodah ter za alpsko smučanje. Kljub temu da sem študiral, sem veliko veslal in treniral. Dokončal sem študij, saj takrat nisi mogel pričakovati, da bi lahko živel od veslanja. Za to praktično ni bilo nobenih možnosti.
Kdaj ste prišli prvič živet v Ljubljano?
Leta 1972, torej po olimpijskih igrah, sem šel študirat in bil na fakulteti tudi asistent za zimske športe. Preživljal sem se z učenjem smučanja v tujini. Lahko rečem, da sem v študijskem času nekaj zaslužil. Nisem se mogel pritoževati, da nisem imel od česa živeti. Bil sem neodvisen. V Ljubljani sem živel do leta 1978. Poročil sem se in odšel v Banjaluko, ker žena ni mogla dobiti službe v Ljubljani. Sicer sva nekaj časa živela v Ljubljani.
To je žalostna zgodba, saj mi je žena dve leti zatem umrla. Umrla je tri tedne po porodu, tako da sem ostal sam s hčerko. Mama mi je pomagala, kolikor se je dalo. Po treh letih sem se znova poročil. Nato je izbruhnila vojna in za tri leta sem se vrnil v Ljubljano. Na srečo sem takrat dobil službo v ljubljanskem klubu, da smo se lahko preživljali. V Ljubljani smo bili tri leta. Po tistem smo dobili vizo za Avstralijo in z ženo ter z dvema otrokoma odšli v Avstralijo.
Kako vas je zaznamovala vojna v nekdanji Jugoslaviji?
Leta 2016 je bil na olimpijskih igrah kot trener libanonskega tekmovalca. Na sliki s Petrom Kauzerjem, ki je tistega leta osvojil srebro.
Iskali so me, da se grem borit za srbsko vojsko, ampak tega nisem želel. Zato smo pobegnili in imel sem srečo, da sem imel možnost, da sem se vkrcal v letalo za Beograd. Iz Beograda sem šel z avtobusom na slovensko mejo z madžarsko. Peš smo prečkali slovensko mejo, nato pa so nas s tovornjakom pripeljali v Ljubljano. Živeli smo v stanovanju, kjer sem živel v študentskih letih. Lastnica je imela prostor in smo se lahko pri njej nastanili. Očitno sem pri lastnici pustil dober vtis. Res sem imel srečo, da sem dobil službo v ljubljanskem klubu. Pravzaprav so me rešili in lahko rečem, da so bili težki časi. Tudi žena je dobila službo, tako da smo nekako preživeli. A tudi v Sloveniji je šlo takrat vse na slabše in marsikaj je takrat propadlo. Morali smo oditi.
Zakaj ste se odločili za Avstralijo?
Mama in ženina sestra sta živeli v Avstraliji. Pomagali so nam pridobiti begunske vize, saj se v Bosno nismo mogli vrniti. Zato smo prišli v Perth.
Zlatan Ibrahimbegović se še danes udeležuje tekem in je še vedno zelo uspešen.
V Perth ste se preselili leta 1995, torej ste tam že skoraj trideset let. Kako se spominjate prvih dni v Avstraliji, ste doživeli kakšen kulturni šok?
Prva težava je bila, ker nisem znal angleškega jezika. Tam si dobil človeka, ki je obravnaval vaš primer. Vprašali so me, kaj bi rad delal. Povedal sem jim, da sem profesor telovadbe … Rekli so mi, da če želim biti profesor, moram znati akademsko angleščino. Torej govoriti in pisati. Moral sem iti na tečaj in dve leti sem vsak dan hodil od devetih zjutraj do petih popoldan na tečaj. Takrat sem dobival socialno pomoč. Na srečo sem se vmes povezal s tamkajšnjim kajakaškim klubom. Delal sem kot trener in na ta način nekaj zaslužil, sicer ne bi mogli preživeti od socialne pomoči. Ko sem končal tečaj angleščine, sem lahko začel delati v srednji šoli kot profesor športne vzgoje.
In ko ste prej omenili šok … Na državnih šolah imaš trideset ali štirideset nacionalnosti, zelo mešano je. Plača je bila v redu, a obnašanje otrok ni bilo najbolj primerno, medtem pa imaš ti kot vzgojitelj povsem zvezane roke. Tudi tona glasu ne smeš spremeniti, saj se takoj pritožijo. Tega dela preprosto nisem mogel opravljati.
Potem sem šel delat za avstralsko komunikacijo, kjer so priključevali kabelsko televizijo in podobne stvari. To je bila sanjska služba. V štirih mesecih sem zaslužil toliko denarja, da sem imel depozit, da sem lahko dobil posojilo za hišo. Načrt sem imel, da bi si hišo kupili v petih letih, nam je pa je uspelo v dveh letih. A žal sem si pozneje pri delu poškodoval hrbtenico. Moral sem iti na dve operaciji in pustiti službo.
Verjetno ste potem iskali novo službo?
Ko sem se pozdravil, so imeli razpis za kajakaške trenerje v državni ekipi in sprejeli so me, tako da sem deset let delal kot trener. Bila je dobra služba in dober zaslužek, samo veliko sem bil odsoten od družine. Doma sem bil le štiri mesece na leto, preostalo so bila potovanja po svetu. Tudi tega mi je bilo dovolj. Vrnil sem se domov in začel v Perthu delati kot zasebni trener. In to že delam zadnjih 15 let.
Značilna ulica v Perthu
Prej ste omenili, da ste zaradi dobro plačanega dela hišo lahko hitro odplačali. Kako pa si je bilo sicer v Avstraliji na novo ustvariti življenje?
Ko sem jaz prišel v Avstralijo, sem bil star 47 let. Tisti, ki v Avstraliji dobro služijo, gredo pri teh letih lahko že v pokoj. Torej, če bi jaz prišel v Avstralijo star 27 let, bi mi bilo veliko lažje. Pri 47 letih pa sem moral precej garati … Moram priznati, da sem imel ob vsem tem srečo, da so mi priznali diplomo. Nekateri, ki so fakulteto končali na Hrvaškem, niso mogli v službo. Morali so iti na dodatno šolanje. Ljubljanska univerza tukaj dobro kotira in tega nisem pričakoval. Sem pa rekel, da v šolo ne grem delat, kar tam je noro. Tudi trenerska diploma mi je pomagala, saj sem lahko kot profesionalni trener dobil službo. Delal sem tudi na inštitutu za šport v Melbournu, Sydneyju … To je bilo deset let garanja. Če si trener, delaš tudi ob sobotah in nedeljah. Če bi lahko vse zavrtel nazaj, bi veliko prej prišel v Avstralijo. Pri mojih letih je bila kar težko.
Za moje otroke pa je bila to odlična odločitev. Obema hčerkama je uspelo. Seveda, treba je delati in se učiti. Nič ne boste dobili podarjenega. Imate pa vse možnosti, da vam uspe. Lahko vam povem, da je starejša hčerka že tri dni po tistem, ko je končala študij, dobila telefonski klic in so jo povabili na razgovor za službo. Pravzaprav v Avstraliji ne delajo samo tisti, ki nočejo delati. Mislim, da je tukajšnja brezposelnost okrog tri odstotke. Eni tukaj živijo in nimajo niti enega dneva delovne dobe.
Kaj pa vam je v Avstraliji najbolj všeč?
Najbolj mi je všeč, da mi ni bilo treba skrbeti za otroke. Moji hčerki sta imeli tudi srečo. Tukaj so dobre samo zasebne šole. So pa tudi nekatere državne šole, ki so zelo kakovostne, v katere se ne moreš kar tako vpisati. Če želiš priti v takšno šolo, moraš biti na določenih področjih zelo dober. Na primer umetnost, glasba, znanost, matematika … Mojih hčerki sta imeli srečo, ker sta bili vključeni v glasbo. Imeli sta avdicijo in so ju sprejeli v eno izmed elitnih državnih šol. Na ta račun nam ni bilo treba plačati 50 tisoč avstralskih dolarjev na leto (30 tisoč evrov). To mi je bilo zelo všeč.
V Perth so se z družino preselili leta 1995.
Kakšen je ritem življenja v Perthu?
Na zahodnem delu Avstralije živijo malce bolj lagodno in imajo veliko denarja. Ravno pred kratkim so nam neselektivno dali 750 dolarjev za elektriko. Ko smo imeli tukaj covid-19 in kot trener nisem mogel delati, sem dobival dobro nadomestilo. Po tej plati imajo to zelo dobro urejeno.
Verjetno vam tamkajšnje vreme tudi bolj ustreza?
Pravzaprav je bilo vreme največji šok za nas. Ko sem prvič priletel sem, sem mislil, da nekje v bližini gori. Ko sem stopil iz letala, je bilo 37 stopinj Celzija, ampak tega se s časom navadiš. Bil sem tudi na 47 stopinjah Celzija. Prav tako sem okrog pogledoval, če so kje kakšni hribi, a tega ni. Hribe zelo pogrešam. K sreči smo pozneje imeli takšno finančno stanje, da smo zadnjih deset let skoraj vsako leto šli smučat na Japonsko, Novo Zelandijo …
Še vedno se zelo rad usede v čoln in tudi še tekmuje.
Kaj poleg planin, kot ste že povedali, najbolj pogrešate?
Najbolj pogrešam planine in reke. Tega sem se navadil v Sloveniji, saj sem vsega skupaj v Sloveniji preživel 12 let. Imel sem veliko prijateljev, sošolcev … In če bi se kdaj vrnil, bi se najraje vrnil v Slovenijo. Prav tako tudi moji otroci. Tri leta so živeli v Sloveniji in imajo še vedno prijatelje tam. Prav tako obvladajo slovenščino.
Ste kdaj v teh letih razmišljali, da bi se vrnili?
Ne, ni te možnosti. Tukaj smo si ustvarili novo življenje. In kot sem že rekel, če bi prišel nazaj, bi se najraje vrnil v Slovenijo. Sicer sem večkrat prišel v Slovenijo. Pravzaprav sem se leta 2000 za dve leti vrnil v Slovenijo kot trener na klubu.
Ravno smo vas ujeli, ko ste končali trening v fitnesu. Ste še vedno aktivni?
Vsak dan naredim nekaj zase in imam to srečo, da je pet minut stran od našega doma indijski ocean. Surfam s čolnom, ko so valovi. Res je super. Lahko povem, da je Perth idealen za surfarje.
Je veliko morskih psov?
Tega je veliko. Ko sem prišel sem, sem šel v vodo in šel brez težav plavat tudi sto ali dvesto metrov od obale. Danes pa grem v morje do gležnjev, če je zelo mirno morje, do kolen. Vedno gledam proti morju in nikoli ne obračam hrbta (smeh, op. p.). Pridejo povsem do obale. Ravno pred kratkim so po tukajšnjih poročilih pokazali, ko je bilo več kot sto morskih psov na enem mestu. Namreč poginil je kit in so se prišli hranit. To je bilo vsega 500 metrov od obale. Kita so morali odstraniti in ga nekam zakopali. Obala je sicer čudovita.
Kakšna je kulinarika v Avstraliji?
Lahko vam povem, da je tukaj kulinarika z vsega sveta. Kar si zaželite, boste dobili tukaj. Tukaj najdete slovensko hrano, tudi slovensko pivo. Mesa ja veliko in je tudi zelo kakovostno. Tudi čevapčiče boste našli tukaj.
Verjetno imate tudi veliko avstralskih prijateljev?
Imam. Ko sem delal v Melbournu in v Sydneyju, sem spoznal veliko prijateljev. Tudi tukaj v Perthu, tako da nisem izoliran in lepo so me sprejeli.
Preberite še:
