Petek,
11. 4. 2014,
20.04

Osveženo pred

8 let, 7 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2

Natisni članek

Natisni članek

Dejan Kontrec slovenska hokejska reprezentanca HDD Olimpija

Petek, 11. 4. 2014, 20.04

8 let, 7 mesecev

Dejan Kontrec: Trudim se, da bi reprezentanti igrali z veseljem, ker jaz nisem

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2
Slovenski hokej je z nastopom reprezentance na olimpijskem turnirju v Sočiju doživel enega največjih uspehov, a stanje doma ni ravno rožnato. O križih in težavah smo se pogovorili z Dejanom Kontrecem.

Danes je Dejan Kontrec v vlogi generalnega sekretarja glavni operativec Hokejske zveze Slovenije, nekoč pa je bil izvrsten hokejist, ki je za slovensko reprezentanco zbral 153 nastopov. Vzdevek Kontra ga kot napadalca ni definiral, zaradi njega ni bil specialist za protinapade, pravi: "Ta vzdevek izhaja iz priimka Kontrec. Ni vplival na mojo igro, vedno sem bil bolj podajalec, za protinapade so skrbeli drugi." Odgovor na poizvedovanje o vzdevku je bila pravzaprav edina lahkotnejša tema dolgega in izčrpnega pogovora, ki se je vrtel pretežno okoli težav najhitrejše moštvene igre pri nas. In teh res ni malo.

Leta 2001 ste bili reprezentant, ko se je Slovenija prvič uvrstila na svetovno prvenstvo skupine A. Letos ste bili kot funkcionar Hokejske zveze Slovenije priča nastopu risov na olimpijskem turnirju v Sočiju. Se zavedate zgodovinskosti teh dogodkov? Veseli me, da sem bil v eni ali drugi vlogi prisoten v hokeju, ampak zame je bilo več drugih dogodkov, ki morda niso bili ravno zgodovinski, a so vseeno zaznamovali to obdobje. Do teh smo prišli na določen način, stvari, ki jih omenjate, so bile le vrh vsega tega. Mislim, da smo imeli v tistem času, ko smo se prvič uvrstili v skupino A, zelo dobre igralce, zelo dobro reprezentanco. To je bil naš vrhunec, ko smo se prebijali iz jugoslovanskih časov prek vseh skupin do najvišje. Takrat je razpadla Sovjetska zveza in je bilo toliko več reprezentanc, ki so opravile podobno pot.

Te olimpijske igre pa so nov mejnik. Svetovna prvenstva so vsako leto, olimpijske le vsaka štiri, zato je ta uspeh toliko večji. Ne smemo pozabiti na dosežke Anžeta Kopitarja, ko je postal ne samo član NHL, ampak tudi viden igralec te lige, osvojil je tudi Stanleyjev pokal, in Jana Muršaka, ki je tudi igral na najvišji ravni. To so mejniki, postavljeni že pred Sočijem. Tudi drugi reprezentanti so pristavili svoje. Naša reprezentanca je bila sestavljena iz igralcev, ki so večinoma igrali doma, zdaj je ravno obratno. To je bila njihova nagrada, vsi igrajo v močnih klubih, da ne govorimo samo o NHL in KHL.

Če človek danes pogleda reprezentanco, Kopitarja, Muršaka, legionarje, ki v močnih tujih klubih igrajo pomembne vloge, si misli, da gre za hokejsko pravljico. Se to pozna pri vpisu v šole hokeja, pri številu navijačev? Zagotovo se pozna. Pri vsakem takem dogodku se vpisi povečujejo, ampak hokej je vseeno specifična stvar. Imamo le sedem dvoran in v teh moramo zagotoviti kar najboljše pogoje, kar zadeva led. V tem trenutku, letos in lani lahko rečem, da vsi klubi v Sloveniji z mlajšimi selekcijami delajo dobro. Kar kaže na to, da se delo ni nikoli poslabšalo. Že v naših časih so v vseh teh centrih delali dobro, to je ostalo. Imamo prvake iz različnih selekcij. V našem obdobju sta bila to Olimpija in Jesenice, zdaj so se preostali približali, kar zadeva delo z mlajšimi selekcijami.

Letos imamo različne prvake v vseh selekcijah. Lani se je zgodilo isto. To je razveseljivo, pomeni, da nas ne čaka tako slaba prihodnost, ampak mogoče še veliko več igralcev, kot smo jih bili navajeni do zdaj. Povečanje te baze bo prineslo dodatne možnosti, selektorju še toliko več izbire, najbrž ne bo več takšnih težav, kot smo jih imeli v preteklosti. Ostali bomo pri tem modelu dela z mladimi, omejeni smo, kar zadeva dvorane, to je dejstvo, ampak s tem se ubadamo že 30 let. Dvoran nikoli ni bilo več, prej manj, zdaj jih imamo, kolikor jih imamo, a smo vseeno dosegli dobre rezultate.

Zdaj pa pridemo do te največje težave slovenskega hokeja, članskih klubov, profesionalnih ekip. Kaj se pravzaprav dogaja? To je večplastno vprašanje. Ni samo hokejsko, ampak vsesplošno. Hokej, vrhunski šport na sploh se dogaja zaradi ljudi, ki delajo dopoldne in grejo popoldne na kakšno tekmo. To je zanje neka vrsta razvedrila. Ampak če ljudje ne delajo in nimajo denarja, da bi ga zapravili, nimajo denarja za vstopnice, pač ne pridejo. Če ga sponzorji nimajo, gospodarstvo pa ni na določeni ravni, da vse skupaj podpre, je težko. Mi namreč ne proizvajamo, mi imamo igralce in smo porabniki denarja, ki ga proizvajajo drugi. In ga morajo najprej proizvesti, da ga mi lahko zapravimo. Če ga oni ne, ga tudi mi ne moremo zapraviti. To je začaran krog, s katerim se spopadamo vsi v Sloveniji.

Če hočemo imeti kakovostno tekmovanje, to stane. To zdaj vidimo. Za sodelovanje v ligi EBEL je potreben proračun okoli milijona in pol evrov. Avstrijski in italijanski klubi to imajo, pri nas je takšno vsoto težko nabrati. Razen v nogometu, pa še tam je izjema predvsem Maribor, ki zbira denar iz tujine in se s tem projektom ukvarja že vrsto let, so danes vsi slovenski klubi v velikih težavah.

V čem je največja težava? Kako stanje vidite v krovni slovenski hokejski organizaciji? Kdo si zasluži javni poziv k resnejšemu delu? So to sponzorji, država, je treba spremeniti kakšen zakon? Veliko stvari bi se lahko spremenilo. Da bi se klubi lažje financirali z obiskom tekem, da bi delež denarja dobili tudi od prodane pijače, da bi prodajali navijaške artikle, točili pivo, da bi bila mogoča kakšna davčna olajšava … Veliko je mogoče narediti. Saj to ni nič revolucionarnega, Avstrijci to imajo, veliko stroškov si povrnejo že z obiskom. Ljudje hodijo na tekme in s tem pomagajo klubu. Vprašanje je tudi moralno. Povsod po svetu ljudje kupujejo vstopnice, saj se zavedajo, da s tem pomagajo klubu, tudi tako imenovani obiskovalci VIP-ovci se zavedajo, da to nekaj stane. Pri nas pa bi vsi radi vse zastonj.

Vsak gledalec je po svoje sponzor, toliko kot jih je, toliko klub zasluži in s tem lahko preživi. Nekaj stvari se bo pri nas v prihodnosti zagotovo spremenilo. Športna društva bodo morala delovati kot podjetja, toliko kot boš imel, toliko si boš lahko privoščil. Trenutno imamo s poklicnim športom velike težave.

Slovenska vlada je pred kratkim sprejela program športnega razvoja za prihodnjih nekaj let. Se ti ljudje sploh kaj pozanimajo pri športnih zvezah? Ste vi dobili sogovornika, vas je kdo kaj vprašal? To so posveti in raznorazni sestanki, ki se jih udeležujemo tudi mi, a gre za zelo veliko besed in govorjenja, jaz pa mislim, da toliko govorjenja sploh ni potrebnega. Nekatere stvari je treba zelo racionalno in hitro rešiti. Mi nimamo kaj čakati, vse se nam lahko podre. Trenutno lahko rečemo, da se z mladimi dela dobro, da ostajajo in imamo potencial, a če v tem ne bodo videli smisla, bodo začeli prekmalu odhajati v tujino, kar za nas ne bo dobro, saj ima tujina dovolj svojih.

Če tja prideš kot anonimnež, se zate ne potrudijo, če pa prideš kot igralec, ki ga hočejo, so zate pripravljeni tudi nekaj narediti. In take igralce bi radi pošiljali v tujino. Tako kot fantje, ki so trenutno v reprezentanci, ki so se dokazali v ligi EBEL, pa so jih videli in so šli. To potrebujemo. Ne pa, da hodijo v tujino mladi igralci in se potem vračajo razočarani ali poškodovani. Zaradi tega se nam mudi. Vemo, da je gospodarstvo tam, kjer je, in ni mogoče pričakovati, da se bo stvar obrnila v dveh mesecih.

Je pa dejstvo, da se morajo tudi ti športni funkcionarji, športni direktorji in trenerji zavedati, da ne morejo kupiti po 15 tujcev samo zato, da bodo na koncu lahko rekli, češ, zdaj smo pa prvi ali drugi. Treba se bo sprijazniti s tem, da smo deseti. To je zdaj realnost. Čez tri leta bomo mogoče peti, nato drugi … In to s svojimi igralci in veliko cenejšo ekipo. Ampak vsi skupaj smo malo razvajeni. Živeli smo v zelo nerealnih časih. Bilo je kar precej denarja, najlažje je bilo kupiti tujce, teh je bilo kar naenkrat ogromno.

Zdaj denarja ni več, tujci za malo denarja so takšni, kot so, domačih igralcev ni. Ker so jim ti tujci vsa ta leta odžirali mesta. Zdaj je čas, ko je treba strniti vrste in začeti delati. Vlagati v prihodnost. Čudežne palice ni, kot športnik se zavedam, da je treba garati. Za razvoj je potreben čas, mi pa smo ubirali bližnjice in jih zdaj plačujemo povsod.

Ena od teh hitrih rešitev, ki ste jih omenili, je najbrž tudi vaš projekt Team Jesenice. Reševanje jeseniškega hokeja … Ne morem reči, da je to kakršnakoli rešitev. Je samo pomoč, ki vodi k rešitvi. Če ne bi bil hokejist in se sam ne bi dobro zavedal, od česa bo hokejska reprezentanca odvisna čez pet ali deset let, tega ne bi počenjal. S tem sem si otežil delo v Hokejski zvezi Slovenije. Zadolžena je za reprezentančni hokej, za reprezentančne uspehe.

Kar zadeva te uspehe v zadnjih štirih letih, tako finančne kot rezultatske, smo jih dosegli. Ker sem bil tudi sam igralec, mi ni vseeno, kaj bo prevzel nekdo za menoj, kaj bo čez pet let. Nimamo ogromno denarja, a se trudimo in se zavedamo, da je treba malo stisniti in zdaj vlagati v prihodnost. Pa ne, da smo v Jesenice vložili veliko več kot v preostale klube. Sploh ne. Tudi Olimpija je naš dolžnik, dolguje skoraj toliko, kot bo stal ves projekt Jesenice. Torej pomagamo, komurkoli lahko, a to ni naša dolžnost.

Kakšno je trenutno stanje na HZS? Pred časom so bile velike težave, veliki dolgovi … Stanje je takšno kot povsod, kar težko. Imamo dolgove, dogovarjamo se z dobavitelji, če ne bi bilo vložkov v klube, bi bilo stanje na zvezi pozitivno. Ne bi imeli dolžnikov, poslovali bi okoli ničle. Pokrili smo ogromno dolga, točne številke zdajle nimam, ampak bodo znane in jih bomo objavili. Za vse te stvari imamo računovodski servis, odvetniško pisarno, strokovni svet, trenersko organizacijo …

To ni več tako kot prej, ko so se stvari delale kar malo po domače. Tudi odločitev o pomoči klubom je bila sprejeta na strokovnem svetu. Tega se ni kar nekdo spomnil, vedeli smo samo to, da bomo čez pet let potrebovali igralce za reprezentanco, ne moremo namreč pričakovati, da bodo Razinger in druščina igrali sto let. Ko bodo oni nehali igrati, bo že prepozno. Zdaj moramo razmišljati, kako bo čez pet let.

Letos so v finalu državnega prvenstva spet odigrali večni derbi, ki je požel nekaj navdušenja, očitali so mu le, da je bil prekratek. Po nogometnem modelu dveh tekem je minil ekspresno. Ali razmišljate o vrnitvi finalne serije? Jaz bi si zagotovo želel, da bi bilo sedem tekem in na vsaki od njih po sedem tisoč gledalcev. In da imamo ne samo dva profesionalna kluba, temveč sedem. Ampak kdo bo to plačal? Na koncu pride račun. Vsaka tekma stane 3.500 evrov. Mi smo jih letos na HZS v imenu Jesenic izpeljali 25. Zdaj pa si sami izračunajte, kakšen strošek je to. Na teh zaslužijo vsi, sodniki, varnostniki …

Vsi, le hokejisti so v Sloveniji zastonj. Živel sem v veliko lepših hokejskih časih. Rad bi, da bi se vrnili, ampak s stokanjem, negativizmom in nerealnimi željami nam to zagotovo ne bo uspelo. Zgodbo je treba zgraditi. Nisem kriv, da so klubi v milijonskih dolgovih. Pojma nimam, kam so vlagali, težko komentiram, zakaj so tam, kjer so. Lahko pa naredimo nekaj za prihodnost. Radi bi finale na štiri tekme, ampak v letošnji obliki, ko smo štiri lige igrali v sedmih dvoranah, je bilo pred sezono nemogoče zadeti sistem. Kaj pa, če bi bila Olimpija v finalu lige EBEL ali kateri drug slovenski klub v finalu lige INL? Potem bi rekli, da ne moremo igrati tekem druge za drugo. In tu je še reprezentanca ...

Če za zdaj pustimo ob strani vse težave s klubi, kakšna je realna predstava delujočega slovenskega državnega prvenstva na HZS? Že v tem obdobju nam je uspelo nekaj zgraditi. Veste, kaj smo podedovali? Tri klube! S tremi klubi je težko narediti državno prvenstvo. Najprej smo se lotili lige INL (avstrijske mednarodne hokejske lige, op. p.), finančno pomagali najprej Triglavu, nato še vsem preostalim. Odločili smo se za samo dve leti. V drugi sezoni smo iz treh klubov prišli na šest. Zdaj imamo skoraj idealne pogoje, samo dveh profesionalnih klubov nimamo. Z njima bi imeli res vse. Postavljeno bi imeli vso piramido. Nekateri govorijo, da je INL nesmiseln. Sam mislim, da je to dodana vrednost, če pa kdo misli, da je državno prvenstvo dovolj, lahko igramo tudi samo to. Zdaj ga vsaj lahko, ko imamo šest ekip. Pred dvema letoma ga ne bi mogli. Ni bilo Celja, Bleda, Jesenice so razpadale …

Je to sodelovanje v avstrijskih ligah dobro za slovenski hokej? Mislim, da je. Z več vidikov. Kar naenkrat se lahko vsi držijo razporeda tekem in se ne dogovarjajo, kdaj se igra, vsi igrajo ob isti uri. Tekme se snemajo, kar je bila prej velika težava. Rezultati v živo na spletu so bili strašna težava. Zdaj je kar naenkrat to mogoče v vsaki dvorani. Očitno nam morajo tujci samo nekaj določiti in je mogoče vse. Naši igralci tako igrajo proti boljšim, kakovostnejšim ekipam in napredujejo. A da imajo težke tekme in dostojne nasprotnike in da potrebujemo dva profesionalna kluba, Jesenice in Olimpijo, kar je vizija HZS – več jih v Sloveniji tako ali tako ne bomo mogli financirati – je pa dejstvo. Dejstvo, povezano z milijonom ali dvema milijonoma evrov, česar pa HZS ni sposoben zagotoviti. Pomagamo lahko za en INL in vložimo do 100 tisoč evrov, milijonu in več pa se zagotovo ne moremo približati.

Tudi najbolj higienično ni, da bi HZS financiral klube … Sploh ni logično. Niti praktično. Za nas, za vso pisarno to pomeni veliko dela za nič. Nihče ni imel nič od tega, le to, da se zavedamo, da je to posebnost. Pomoč. Imamo samo sedem klubov, še to je dosežek, imeli smo le tri. V vseh občinah sem prosil, naj bo led zastonj. Ne le na Jesenicah, tudi v Mariboru, Celju in na Bledu. Po naši želji, da pomagamo članskemu hokeju, ledu ne plačujejo. Prek HZS je oprema zastonj. Vse ekipe so dobile vso opremo, hlače, rokavice, čelade. Na vseh ravneh pomagamo, plačujemo sodnike, prevoze, kotizacije …

Vse to stane. Namesto da bi, kot v vseh normalnih okoljih, klubi imeli zvezo, da lahko delujejo, po zgledih v tujini, je pri nas obratno. Pa še o tem slišim kritike. Ali je nam tega treba? Bili smo sedmi na olimpijskih igrah, imamo vrhunsko trenersko ekipo, organizacija je urejena. Nisem ne pravnik ne finančnik, ampak za seboj imam pravno in finančno službo, trenersko organizacijo, strokovni svet.

Vse te stvari, ki jih imajo svetovne zveze. Delujemo pa … Primerjajte to z drugimi slovenskimi športnimi zvezami, da ne rečem mednarodnimi, s katerimi se tako ali tako nima smisla primerjati, koliko ljudi imajo zaposlenih. Pri nas samo dva trenerja subvencionira država, skupaj smo štirje zaposleni in smo v hokeju sedmi na svetu.

Hokej je v primerjavi z naštetimi športi tudi dražji … Vsako leto imamo svetovna prvenstva v vseh selekcijah. Kar je posebnost. Na IIHF (Mednarodni hokejski zvezi, op. p.) kritizirajo, pa ne tega, da imamo vsako leto prvenstvo, ampak da se porazdeli premalo sredstev. V nogometu se porazdeli toliko sredstev, da lahko vlagajo v mlade, mi si brez sponzorjev in državne pomoči niti potovanj ne moremo privoščiti. Tu so ženska reprezentanca, reprezentanca do 18 let, do 20 let in pa člani. Vsako leto ti ljudje nekam potujejo. Kakšen strošek je to. Drugi imajo na dve leti evropsko in na štiri leta svetovno prvenstvo. S kakšnimi majhnimi finančnimi vložki dosegamo take rezultate. Državna pomoč, ki sem jo omenjal, ni ravno izdatna.

Če ocenjujemo samo hokejsko zvezo, za katero smo zadolženi jaz kot direktor, pa predsednik in vsi zaposleni, mislim, da poslujemo dobro. Podedovali smo dolgove in jih večinoma sanirali, trudimo se sproti plačevati vse, kar je mogoče. A je težko. V vseh teh letih nismo imeli nobene izvršbe. Naš račun v teh štirih letih ni bil nikoli blokiran, vemo pa, da je bil prej blokiran celo desetletje. Vodenje zveze sem vzel kot izziv, da dokažem, da je mogoče sestaviti ekipo ljudi, ki bo z dobrim delom pripeljala do dobrih rezultatov, v kateri bodo reprezentanti igrali z veseljem, ker jaz nisem. Bile so različne težave.

Teh se spomnimo. Težave z izplačili nagrad, zavarovanji … … s palicami, z opremo. Z vsem! Zdaj pa reprezentanti z veseljem pridejo sem, ker se imajo dobro. Ker je dobra druščina ljudi in s tem pridejo tudi rezultati. Vsi smo del ekipe. Ne samo trener in igralci, vsi delamo za isto stvar. Tudi mi naletimo na težave, a se o njih pogovorimo. Dokazujemo, da je to mogoče. V štirih letih nam je, lahko rečem, v tistem, kar smo se namenili storiti, uspelo. In sem povsem zadovoljen, a mi ni vseeno, kaj se bo dogajalo v prihodnosti. Zato delamo stvari, ki sicer zdaj niso naše poslanstvo, dolgoročno pa so. Kot sem rekel prej: odvisni smo od tega, kaj bodo delali klubi.

Morda to niso vaše konkretne naloge, poslanstvo pa vendarle … Da. Poslušamo očitke Jeseničanov, kako je Team Jesenice umetna tvorba. Je to pomembno? Ne bi začenjal nečesa, kar ni bilo pravno čisto. Nismo vijugali. Bistvo je to, da so ljudje stali v vrstah za karte, da je bilo na tekmi dva tisoč obiskovalcev, bistvo je, da imajo ti igralci kje igrati. To je poslanstvo. Da imam zaradi tega težave, mi pa res ni jasno. Samo smejim se lahko. Stokrat bi naredil enako. Takšna ozkoglednost je težava, zaradi katere smo tam, kjer smo. Vsi bi sekali ovinke. Pri nas očitno ne smeš biti pošten in uspešen.

Če se bo kje izkazalo, da sem kaj prekršil, bom pa tudi kaznovan, prevzel bom odgovornosti za svoja dejanja. Še enkrat bi naredil vse enako. Rezultat so namreč zadovoljni igralci, gledalci in sponzorji. Drugi me ne zanimajo. Poglejmo Soči, olimpijsko reprezentanco, ki je združila vso olimpijsko odpravo. Za ljudi po vsej Sloveniji so bili dosežki naših olimpijcev ena od redkih pozitivnih stvari. To je poslanstvo športnikov.