Druga kariera
Nedelja, 24. 7. 2022, 12.20
2 leti, 4 mesece
druga kariera (270): Gal Koren
Po težji poškodbi moral končati kariero, a ostaja v športu, v katerem je skoraj vse življenje
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,14
Nekdanji hokejski napadalec Gal Koren danes deluje kot trener v Celju.
Tekma Olimpije z Linzem februarja 2021 je življenje Gala Korena precej spremenila. Težje poškodbe zadnje lože, raztrganina je bila dolga kar 27 centimetrov, in zdravnikovih besed "Lahko kar pozabite na šport" ni bilo lahko sprejeti. A po prvotnem šoku se je moral sprijazniti, da je pri 29 letih, mnogo prej, kot je načrtoval, igralske hokejske poti konec. Se pa s tem njegovo udejstvovanje v športu, v katerega vlaga debeli desetletji, ni končalo. Nepričakovano je pristal v trenerskih vodah, ki so mu že v prvem letu dale precej lekcij, pa tudi spoznanje, da ima več potrpljenja, kot je menil.
Gost 270. izdaje Sportalove rubrike Druga kariera je precej sveži hokejski upokojenec Gal Koren. Pa to sploh še ne bi bil, če mu načrtov ne bi preprečila poškodba, ki jo je staknil pred letom in pol na obračunu Alpske lige.
Domžalčan je prve in zadnje hokejske korake naredil pri Olimpiji. Zelo zgodaj se je podal v tujino, v sezoni 2007/08 je igral za Češke Budejovice v kategoriji do 18 let. Pot ga je od tam zanesla v Mannheim, kjer je prav tako nastopal v selekciji do 18 let, pa v kanadsko mladinsko ligo WHL. Od tam pa v Zagreb k Medveščaku, kjer je začel člansko poglavje in pri katerem je, kot pravi, preživel najlepše čase. Za medvede je igral v ligi EBEL, z njimi pa je okusil tudi Kontinentalno hokejsko ligo in postal prvi Slovenec z zadetkom v KHL. Sledila je vrnitev v Ljubljano, kjer je z dvema postankoma na Slovaškem (Zvolen) in na Otoku (Manchester Storm) ostal do konca igralske kariere, v kateri je nosil tudi reprezentančni dres.
Februarja 2021 si je na tekmi Alpske lige huje poškodoval zadnjo ložo, zaradi česar je moral predčasno končati kariero.
Poškodba prehuda, da bi lahko nadaljeval kariero
Nenadejan konec je prišel februarja lani, kaj kmalu po koncu Olimpijine tekme v Alpski ligi. "Žal je tako, da vrnitev ni bila mogoča, igranje sem zaradi hujše poškodbe zadnje lože moral končati. Rehabilitacija je trajala zelo dolgo, mislim, da je preteklo kakšnih sedem, osem mesecev, da se je kolikor toliko zaraslo. Menili so, da bi se lahko lepše zaraslo, se vrnilo v prvotno stanje, brez operacije. Zaraslo se je, a mišica je zdaj krajša za šest centimetrov, strganih pa je bilo 27 centimetrov. Stanje še danes ni povsem dobro. Ob normalni hoji je sicer v redu, ob kakšnih večjih naporih, če pretiravam, pa kar čutim, da ni vse, kot bi moralo biti," nam je iz Češke, kjer smo ga zmotili med hokejskim kampom, sporočil 30-letnik.
"Največji šok je bil, ko sem po poškodbi prišel k zdravniku, ta pa je rekel: Vi lahko kar pozabite na šport. Takrat mi je bilo najhuje. Potreboval sem nekaj dni, da sem si opomogel. Predvsem mentalno."
"Potreboval sem nekaj dni, da sem si opomogel. Predvsem mentalno."
Skoraj čez noč se je moral sprijazniti, da bo moral opustiti aktivno igranje športa, v katerega se je zaljubil še kot otrok, da načina življenja, ki ga je poznal dolga leta, ne bo več.
"Največji šok je bil, ko sem po poškodbi prišel k zdravniku, ta pa je rekel: Vi lahko kar pozabite na šport. Takrat mi je bilo najhuje. Potreboval sem nekaj dni, da sem si opomogel. Predvsem mentalno. Če nekaj delaš vse življenje, nato pa ti nekdo reče, da tega ne smeš več početi, seveda ni lahko. Sprva sem si mislil, kaj mi govori, a ko sem na koncu premislil, stvari preštel, se vprašal, ali je res vredno tvegati, da se na koncu zgodi še kaj hujšega, sem vedel, da je to to, da je kariere konec," se bridkega spoznanja spominja nekdanji hokejski napadalec.
Z Olimpijo, pri kateri je začel in končal igralsko hokejsko pot, se je v sezoni 2018/19 veselil trojne krone.
"Zagotovo mi je hokej sprva manjkal, ne nazadnje je bil zadnjih 20, 25 let del mojega življenja, nato pa kar odrežeš, kar naenkrat tega ni bilo več. Fantje so začenjali sezone, jaz pa ne, čeprav sem nameraval vztrajati še kar nekaj časa. Morda je bilo lažje le takrat, ko sem šel na dopust in si rekel: 'Še dobro, da mi ni treba trenirati.' (smeh, op. a) Sicer pa, da, hokej sem pogrešal, a sem se sprijaznil. Morda je bilo lažje, ker sem ostal v njem," pravi o tem, kako težko se je bilo sprijazniti s predčasnim slovesom od igranja.
A prav dolgo brez hokeja ni bil. Hitro se je našel v trenerskem poklicu. Postal je trener v Celju, kjer je v zadnji sezoni pomagal tako pri nižjih selekcijah kot članih, ki jih bo vodil tudi v prihodnje.
"Vse se je zgodilo povsem po naključju. Domen (trener pri HK LedX Celje Domen Ramšak, op. a.) me je v Celju prosil za pomoč pri kampu. Strinjal sem se. Iz tega so se stvari nadaljevale tako, da sem bil od dva- do trikrat na teden pripravljen pomagati pri mlajših selekcijah, na koncu pa se je razvilo v to, da sem skrbel še za člansko ekipo."
V trenerstvu se med kariero ni videl
Kot pravi, si med kariero ni zamišljal, da bi po njej deloval kot trener. "Pravzaprav prav veliko nisem razmišljal, kaj točno bom po karieri, še manj sem razmišljal o tem, da jo bom tako hitro končal. Nekatere stvari sem med kariero sicer imel v mislih, vedel sem, da želim ostati v športu, a šport je širok pojem. V trenerstvu se nisem ravno videl."
Kaj hitro po predčasnem koncu igralske kariere (pri 29 letih) je odprl vrata druge kariere. Znašel se je v trenerskih vodah, čeprav med kariero o teh ni razmišljal.
Vsak dan te čakajo izzivi
Po enem letu v novi vlogi je mnenje spremenil. "S časom je postajalo vse bolj zanimivo. Iz dneva v dan te čakajo novi izzivi, iz dneva v dan poskušaš s temi fanti nekaj doseči. Na začetku sem imel kar nekaj težav, saj fantje niso imeli kakega cilja. Hodili smo na tekme, igrali, a zelo težko je bilo doseči to, da so si želeli nekaj več, da nismo le igrali, ker je bila pač na sporedu tekma. Zdi se mi, da mi je v tem pogledu kar uspelo," pripoveduje o svojih nalogah, velik del teh je zajemal tudi mentalni vidik: "Da. Tega je bilo zelo veliko. A moram jih pohvaliti. Spremenili so se. Nastala je skupina fantov, s katero je res dobro delati, tako da se veselim nadaljnjega sodelovanja z njimi. Kolikor bom lahko, pa bom pomagal tudi pri U17 in U19."
V vlogi trenerja se pogosto preseneti
Se je v vlogi trenerja kdaj presenetil? "Vsak dan (smeh, op. a.). Neprestano se znajdeš v položajih, ki jih ne moreš predvideti. Na primer, ko sem na začetku prišel na trening, najprej sploh nisem vedel, koliko fantov imam. Na začetku je bilo res težko. Tu je še vodenje tekem, s katerim nisem imel izkušenj. Ko začenjaš, niti ne veš, kako bo … Poskušaš najti svoj način, kako boš deloval. Ugotovil sem, da imam veliko več živcev, kot sem mislil. Menil sem, da mi bo veliko težje delati in imeti potrpljenje, ko nekaj ne bo šlo. Potrpljenje pri tem res potrebuješ. Videl sem, da ga imam kar veliko. Vsak dan se učim, tako kot se ti fantje vsak dan naučijo kaj novega. Treba se jim je prilagoditi, v to dati sebe, oni pa te morajo upoštevati. Le če gre za obojestransko stvar, lahko stvari uspevajo."
Se je v vlogi trenerja kdaj presenetil? "Vsak dan (smeh, op. a.). Menil sem, da mi bo veliko težje delati in imeti potrpljenje, ko nekaj ne bo šlo. Potrpljenje tu res potrebuješ. Videl sem, da ga imam kar veliko."
"Povsem drug svet"
Mnogo potrpljenja pa zahteva dejstvo, da v Sloveniji, ko beseda nanese na hokej, o profesionalizmu lahko govorimo le v redkih primerih. Celje žal ne spada mednje. Daleč so časi, ko so v knežjem mestu po osamosvojitvi s trenerjem Vladimirjem Krikunovim, kopico ruskih oklepnikov in slovenskih reprezentantov mešali štrene večnima tekmecema iz Ljubljane in z Jesenic.
Koren, ki ima trenutno začasno trenersko licenco, se je v zadnjem letu spoznal z realnostjo članskega hokejskega amaterizma. Kako zahtevno je delati s fanti, ki morajo manevrirati med šolo, službo, hokejem?
V Celju deluje kot glavni trener članov, pomaga pa tudi pri mlajših selekcijah.
"To je povsem drug svet. Nikakor ga ne moremo primerjati s tistim, v katerem imaš lahko ves dan v glavi le hokej in nič drugega. Ti fantje imajo svoje obveznosti, ki jih opravljajo čez dan, zvečer pa še trenirajo. O tem lahko rečem le: vsa čast za ves trud, ki ga prinesejo na treninge, da so ti dobri. Povsem drugače je, ko s hokejem služiš, ko veš, da greš zjutraj na trening, potem pa si skoraj ves dan prost oziroma imaš morda še nekatere obveznosti, povezane s hokejem. Precej težje pa je, če si v klubu, ko si mora fant na koncu še sam kupiti palico, vlagati denar v hokej, ker ga ima rad, a z njim ne služi, na koncu pa gre še v službo, da bo zaslužil za življenje," pripoveduje o dveh različnih plateh hokeja, s katerima se je srečal oziroma se še srečuje.
"Ni lahko, moram pa pohvaliti predsednika Vida Valenčaka in Domna, saj stvari v klubu v večini urejata onadva. Res se razdajata, da gredo stvari naprej, da ne ostajajo na isti točki. Ogromno je stvari, ki jih Vid naredi, a se jih na zunaj morda nikjer ne vidi, so pa zelo pomembne," je zadovoljen z delovanjem vodstva kluba.
V dresu Medveščaka, pri katerem je začel člansko pot. Zanj je igral tako v ligi EBEL kot KHL, v kateri je zapisan kot prvi Slovenec z zadetkom.
"Med kariero sem najbolj užival v Zagrebu. Tam je bilo res fajn. Ne le v hokejskem smislu, tudi vse preostalo. Čas v Zagrebu je bil vrhunski."
Člansko moštvo Celja bo v prihodnji sezoni vodil v ligi IHL, Pokalu Slovenije in državnem prvenstvu, v katerem so v zadnji sezoni obstali v četrtfinalu.
In kje se vidi čez pet let? "Iskreno, ne vem. Lahko rečem, da me je trenerstvo pritegnilo, a še vedno poskušam gledati širše. Bomo videli, kaj bo prinesel čas."
