Druga kariera
Nedelja, 7. 7. 2019, 15.21
5 let, 4 mesece
Druga kariera (113): Matjaž Kopitar
Pogreša romantiko v športu in je na preži za potencialnimi NHL-ovci
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,72
1
Matjaž Kopitar te dni kot strokovni vodja sodeluje na hokejski akademiji Anžeta Kopitarja in Tomaža Razingarja, na kateri se bo v dveh terminih zvrstilo okoli 130 otrok.
"Morda sem se v preteklosti prehitro zadovoljil s tem, kar sem dosegel. Če bi zdaj lahko zavrtel čas nazaj, bi še bolj trdo treniral in bi bil še boljši igralec," se hokejskih igralskih dni spominja novi, stari selektor slovenske reprezentance Matjaž Kopitar, ki je v rubriki Druga kariera spregovoril tudi o delu proskavta NHL kluba Los Angeles Kings.
Po štirih letih bo selektorsko taktirko slovenske hokejske reprezentance znova vihtel Matjaž Kopitar, ki je že v igralskih časih – največji del je preživel na Jesenicah, s katerimi je v vitrino postavil več lovorik, igral med drugim tudi za Bled, Maribor, Celovec, bil pa tudi član jugoslovanske in slovenske izbrane vrste – vedel, da bo po karieri hokeju roko podal v trenerskih vodah. Kot trener je zadnjič deloval v sezoni 2016/17 v švicarski drugi ligi, zdaj ga je pomanjkanje adrenalina spet pripeljalo na trenerski stolček. Ob tem ostaja proskavt za Evropo NHL moštva Los Angeles Kings, za katerega bo še naprej iskal potencialne NHL-ovce. S 53-letnikom, ki te dni kot strokovni vodja deluje na akademiji Anžeta Kopitarja in Tomaža Razingarja ter bdi nad sinovimi pripravami za novo sezono čez lužo, smo se pogovarjali o nekih drugih hokejskih časih, ko v športu ni manjkalo romantike, o služenju denarja, ki ga je odpeljalo tudi v gozd, jeseniški slačilnici kot svetinji, ki danes to ni več, (ne)izkoriščenih potencialih …
Kot proskavt Los Angeles Kings išče potencialne kandidate za vstop ali vrnitev v ligo NHL tako na reprezentančnih kot klubskih tekmah.
Čeprav so hokejske lige poleti zaprle vrata, vam dela ne manjka. Trenutno kot strokovni vodja sodelujete na hokejski akademiji sina Anžeta in Tomaža Razingarja, pa pri pripravah Anžeta na novo NHL sezono, pred dnevi ste se vrnili iz Kalifornije ... Ste sodelovali tudi na razvojnem taboru Los Angeles Kings?
Bil sem v Los Angelesu, a tokrat ne na t. i. development kampu, na katerem sodelujejo hokejisti, ki so bili na naboru izbrani letos, pa tisti, ki so jih izbrali na naborih pred leti, in nekateri povabljenci.
Lani sem pomagal na tem kampu, letos pa sem odpotoval v Kalifornijo zaradi različnih stvari. Med drugim smo se dogovorili glede reorganizacije mojega dela kot proskavta Kingsov v Evropi. Pred letošnjim letom namreč nisem imel izkušenj s tem, kako stvari potekajo, zdaj sem videl, kaj od mene pričakujejo, in jim predstavil svoj pogled na to, kako bi delo lahko potekalo bolj optimalno.
Ob vrnitvi na selektorsko mesto slovenske hokejske reprezentance boste še naprej opravljali tudi skavtsko službo pri Kraljih. Kaj obsega vaše delo kot proskavt Los Angeles Kings za Evropo?
Gre za to, da nekateri igralci dozorijo, napredujejo pozneje in bi si kljub temu morda zaslužili priložnost v ligi NHL. Imamo tudi igralce, ki so že igrali v ligi NHL, pa morda niso bili zadovoljni s pogoji, igralnim časom, zdaj pa na primer igrajo v Kontinentalni hokejski ligi (KHL). Ogromno igralcev je v ligi KHL zadovoljnih, njihovo finančno stanje je tam bistveno boljše, saj v ligi NHL za nekega nepreverjenega igralca ne bodo ponudili višje plače od minimuma.
Kot proskavt tako potuješ po turnirjih, si ogleduješ vse te igralce, pišeš poročila o njihovi igri, vnašaš informacije v posebno bazo, ki je dostopna klubom lige NHL. Če se klub odloči za podrobnejšo analizo določenega hokejista, informacije o njem najde v sistemu, v katerem si lahko ogleda poročila vseh skavtov. Nato ga analizirajo, lahko sledijo še konferenčni klici ipd.
Skavtska služba je precej manj stresna kot selektorska, pravi Kopitar.
Je kakšen igralec, ki ste ga opazili v zadnjem letu, že blizu lige NHL?
Nekateri so že. Žal ne v našem klubu, a nekaterim je uspelo. Vsak turnir si ogleduje vsaj 32 proskavtov, vsaka ekipa ima na turnirju vsaj enega oglednika. Vsi dobro vemo, kaj je hokej, tako da ti nekdo hitro pade v oči.
Se pa zgodi tudi, da imaš na turnirju prav določeno nalogo. Da moraš na primer poiskati ofenzivnega branilca, defenzivnega branilca, krilo, centra, vratarja … Potem se osredotočiš prav na določeno pozicijo in iščeš potencialne kandidate.
Turnirje spremljate v živo, na prizorišču. Koliko ste zaradi službe odsotni?
V klubu bi najraje videli, da bi bil kar vseskozi (smeh, op. p.). Lani je bilo na začetku kar malce stresno, saj nisem povsem vedel, kako bi se vsega skupaj lotil. Pomoči ni. Potovanja, nastanitve v hotelih, vstopnice za tekme si moraš urediti sam. Pri tem so mi na začetku pomagali amaterski skavti Kingsov, najprej v Pragi na enem od mladinskih turnirjev, kjer so mi veliko stvari razložili, potem mi je pa kar steklo. Za prihajajočo sezono imam že narejene načrte, kaj in kako si bom ogledal.
Za dvakratne prvake lige NHL si igralce "ogleduje" tako na reprezentančnih kot klubskih srečanjih.
Si boste ogledovali predvsem reprezentančna tekmovanja?
Tudi. Letos na primer na pokal Karjala ne morem, saj grem z našo reprezentanco na turnir v Latvijo. Bom šel pa decembra v Moskvo. Februarja so švedske igre, kjer me spet ne bo, saj imamo predolimpijske kvalifikacije, bom pa zato maja na svetovnem prvenstvu skupine A. Pred svetovnim prvenstvom bom pa videl, kako bo s turnirjem na Češkem.
Kar se tiče klubov, bom po reorganizaciji podrobneje spremljal švicarsko, finsko in slovaško ligo. Ko se odpravim v neko državo, na primer v Helsinke, sem tam kakšen teden in si poskušam ogledati čim več tekem, vmes pa pišem poročila.
Ligo KHL imamo skupaj. Nemec Stefan Ustorf, ki je Kingsov drugi proskavt v Evropi, pa bo pa imel na skrbi Nemčijo, Švedsko in Češko. Vsak bo imel svoje področje.
Omenili ste, da boste imeli pod drobnogledom tudi švicarsko ligo, v kateri bo Jan Muršak z Bernom branil naslov prvaka. Pred meseci je dejal, da je končal reprezentančno kariero. Se boste z njim še pogovorili, morda poskušal prepričati, da bi še vztrajal?
Z vsemi se bom pogovoril. Tudi z njim, pa tudi s tistimi, ki so jih nekateri morda že prečrtali ali pozabili nanje. Ogledal si bom tudi tekme na Jesenicah, kjer upam, da se bodo stvari kolikor toliko uredile, pa tudi v Ljubljani.
Na Hokejski zvezi Slovenije si želijo, da bi novi selektor obiskoval reprezentante v klubih v tujini, kar do zdaj ni bila praksa. Koliko časa vam bo ostalo za to?
Dovolj. Svoja potovanja v vlogi skavta za Los Angeles bom izkoristil tudi za to, da bom obiskal naše hokejiste in se pogovoril z njimi. Tega v preteklosti nisem počel, saj vemo, da slovenska zveza nima takšnega proračuna, da bi kar potovali naokoli. Vem, da sem vedno govoril, da se je treba vsaki stvari stoodstotno posvetiti, a verjamem, da bom lahko dobro združeval obe službi.
Je skavtska služba precej manj stresna od selektorske?
Zagotovo. Kot skavt lahko gledaš tekmo brez stresa, uživaš v njej, opazuješ določenega igralca, vseeno ti je, kdo zmaga, pri selektorski službi pa je vse drugače. Narediš vse za to, da bi tvoja ekipa zmagala. Prisoten je adrenalin. In prav ta adrenalin mi je manjkal. Tudi to je eden od razlogov, da sem se vrnil.
V Mariboru ste ob koncu kariere delovali tudi kot trener. Ste takoj vedeli, da želite ostati v hokeju kot trener?
Da, kar hitro sem vedel. A kot trener-igralec sem najprej deloval v avstrijski drugi ligi. Igral sem v tem tekmovanju, pri trenerstvu pa sem v Beljaku pomagal Dragu Horvatu. Imela sva malčke in mlajše dečke. Ker sem bil zaseden z igranjem, je Drago delal več, jaz malo manj. Takšni so bili moji trenerski začetki.
S trenerskim delom se je začel ukvarjati že med igralsko kariero.
Nato sem se vrnil na Jesenice, kjer sem vodil selekcijo do 14 let. Na Jesenicah smo s somišljeniki želeli iz hokeja narediti nekaj več, a sem moral prav jaz oditi, ker naj bi bil jaz pobudnik tega, da bi naredili nekaj bolje. "Zjagali" so me. Takrat me je poklical Andrej Verlič in vprašal, ali bi prišel v Maribor. Odločil sem se, da grem. Tako se je začela mariborska zgodba.
Z ženo, s prijatelji smo imeli v tistem času objekt, v katerem smo imeli restavracijo, kavarno, prostore pa smo dajali tudi v najem. Takrat je žena z obema otrokoma ostala na Gorenjskem, jaz pa sem odšel v Maribor. Tam so nato rekli, da bi pri članih potrebovali še kakšno igralsko pomoč, tako da sem malo odigral še nekatere domače tekme. Ne proti najboljšim ekipam, ampak proti tistim moštvom, proti katerim smo vedeli, da bi lahko zmagali.
Spremljajte Sportalovo nedeljsko rubriko Druga kariera
Z ženo Matejo sta varčevala med celotno njegovo hokejsko kariero.
Koliko se je dalo v vaših časih zaslužiti s hokejem, vložiti v nekaj za prihodnost?
Nekateri od hokeja niso privarčevali nič za po karieri, nekateri so se odločili drugače. Andrej Razinger na primer, s katerim sva nekoč skupaj igrala, je rekel, da bo šel po karieri v železarno, v "fabrko" in tam dočakal pokoj. S tem ni nič narobe, a meni ni bilo do tega.
Z ženo Matejo sva že med celotno mojo kariero razmišljala, da bova po njej nekaj imela, da po karieri ne bi bilo treba v takšno službo, v kateri bi delal po osem ur na dan. Nekako nam je uspelo. Varčevala sva celotno kariero, nato kupila zemljo, leta 1994, ko sem zadnje leto igral na Jesenicah, preden sem prišel na Bled igrat, sva odprla ta objekt.
Ko smo ga gradili, smo delali vsi, veliko so pomagali tudi oče, tast, prijatelji. Takrat ni bilo tako, da bi kar najel arhitekte in gradbince, pa bi bilo vse narejeno. Sam sem poleti tri leta delal v gozdu, da sem zaslužil "cimpr" za hišo. Zgodaj zjutraj sem odšel v gozd, "teral" motorno žago do 15. ure, prišel domov, zvečer šel na trening. Po dva meseca poleti je bilo vseskozi tako, ampak sem si s tem prislužil stvari.
Imel sem cilj, da bi imela lokal, na koncu smo imeli še restavracijo in dodatne prostore. Vse to smo imeli za eksistenco. Ko se je pa z Anžetom začelo resneje dogajati, smo to prodali in šli po drugi poti.
Razmišljali ste pametno.
Morda sem tako razmišljal, ker sva bila z Matejo že zelo zgodaj skupaj. Če bi imel bolj proste roke, bi ga morda pa več "lumpal" naokoli in bi bilo zagotovo slabše.
Se vam zdi, da športniki danes dovolj razmišljajo o tem, kaj bodo delali po hokeju? Večina ne bo zaslužila dovolj za življenje po športu.
Eni so toliko pametni, da študirajo, saj vidijo, kakšno je stanje v Sloveniji s hokejem, dobijo nato službe in pustijo hokej, kar je seveda slabo za hokej. Za njihovo življenje je pa to normalno.
Ti, ki so nekaj zaslužili, pa vsi v nekaj investirajo. Vsi nekaj imajo. Konec koncev sediva v lokalu enega od njih (Tomaža Razingarja, op. p.), ki je razmišljal in še vedno razmišlja. Verjamem pa, da lahko pride do težav pri tistih, ki niso dovolj zaslužili in ki morda niso opravili šole. Pri teh pa verjamem, da je težava.
"Ko sem bil pionir ali pa mladinec, si nisem upal niti pogledati v slačilnico članov Jesenic. Ta je bila kot nekakšna svetinja. Nihče se ni prosto sprehajal po njej, danes pa, ko opazujem, se vsi sprehajajo povsod, kar po mojem mnenju ni prav," pogreša romantiko v hokeju.
Pogrešate romantiko v hokeju? V vaših časih je je bilo verjetno več?
Uf, zagotovo jo pogrešam. Menim, da je je vse manj v večini športov, v hokeju pa sploh.
Kje je to najbolj opazno v hokeju?
Že v na videz manjših stvareh. Ko sem bil pionir ali pa mladinec in sem hodil mimo članske slačilnice Jesenic, če so bila vrata odprta, si nisem upal pogledati notri. Članska slačilnica Jesenic je bila kot nekakšna svetinja. Nihče se ni prosto sprehajal po njej, danes pa, ko opazujem, se vsi sprehajajo povsod, kar po mojem mnenju ni prav.
Takrat je bila moja edina želja enkrat zaigrati za Jesenice. Takrat so bili drugačni časi glede tujine. Če si bil na Jesenicah, si imel službo v železarni, hranarino, še določene druge ugodnosti, pa igral si jugoslovansko hokejsko ligo, ki je bila dobra. V njej so bili tudi Partizan, Crvena zvezda, pozneje Medveščak, Olimpija, Jesenice, Celje, tudi druge ekipe so bile dobre. Če si se malo narobe obrnil, si hitro izgubil … Meni je bilo odlično.
Spomnim se, da sem hodil v prvi letnik srednje šole in prejel vabilo Borisa Svetlina, ki me je povabil samo na treninge. Če sem se jih hotel udeležiti, sem moral priti dopoldne, jaz pa sem bil ravno prvi letnik pedagoške gimnazije, saj sem imel željo iti na Fakulteto za šport. Če mi ne bi uspelo, sem si rekel, da bi imel vsaj to. A ko je prišla ta ponudba in je pretehtala ljubezen do hokeja, nisem dal šole le v drugi, ampak v peti predal. Začel sem trenirati in naslednje leto že igral za Jesenice. Potem so mi pomagali v organizaciji, da sem dokončal tehnično šolo, tako da sem do izobrazbe ravno tako prišel.
"Ljudje so vse skupaj drugače doživljali. Ko si prišel takrat na tekmo, je bilo vedno 3.000 ali 4.000 gledalcev. Ko je prišla Olimpija, se jih je nabralo 7.000."
Ljudje so vse skupaj drugače doživljali. Ko si prišel takrat na tekmo, je bilo vedno 3.000 ali 4.000 gledalcev. Ko je prišla Olimpija, se jih je nabralo 7.000, ali pa ko je bil Partizan dober, ker imamo mešano skupnost na Jesenicah, je bilo tudi 6.000 gledalcev. Ljudje so radi prišli, prepoznavni smo bili.
Če bi lahko zavrtel čas nazaj, bi še bolj trdo treniral, sploh danes, ko vidim, da so možnosti drugačne, in bi bil še boljši igralec. Takrat smo bili pa morda prehitro zadovoljni s tem, kar smo dobili na Jesenicah. Vsaj tako mislim, ali pa smo bili morda tako vzgojeni.
Bi torej rekli, da svojega potenciala niste izkoristili v popolnosti?
S to glavo, ki jo imam zdaj, bi zagotovo takrat precej stvari drugače naredil. Zagotovo bi treniral kot "norec", da bi dosegel še kaj. Saj so bili tudi hokejisti še pred mano, ki so dokazali, da se da, brata Hiti, Pavel Kavčič, pa Mustafa Bešić, skupaj sva igrala na Jesenicah dve sezoni, pa je odšel v Italijo. A moral si biti res boljši.
Očitno so oni bolj profesionalno razmišljali kot mi. Jaz sem relativno mlad prišel v prvo ekipo, pri 18 letih, ampak sem se morda res kar zadovoljil. Ne vem, nimam odgovora na to vprašanje. Pravim pa, da je bilo res lepo takrat hokej igrati. Zelo drugače kot danes.
Preberite še:
1