Petek, 21. 8. 2015, 19.42
9 mesecev, 3 tedne
Fabian Dahlem: Ne bi se vrnil, če ne bi verjel, da bodo stvari letos urejene
Pri Olimpiji so si v zadnjih mesecih prizadevali za prisilno poravnavo in pobegnili stečaju. Da se bo pot Olimpije nadaljevala, je bil ves čas prepričan tudi Fabian Dahlem, ki verjame v novo zgodbo.
Zagovornik trdega dela, nepopustljivosti, neštetih ponovitev in vztrajnosti Fabian Dahlem bo tudi v prihodnji sezoni vodil hokejiste HDD Telemach Olimpija. Zmajevo gnezdo je spoznal že lani, ko se je Olimpija vrtela v začaranem krogu praznih obljub in grehov iz preteklosti. Ne skriva, da je bilo zadnjih nekaj mesecev sezone peklensko težkih, a jih noče pogrevati. Želi le pozitivno gledati naprej. S klenim 49-letnim Nemcem smo se pogovarjali o njegovih varovancih, spominih na slabe dni, izzivih v prihodnosti, za katero verjame, da jo bo pisala nova Olimpija, navadah Slovencev in tudi slovenski kuhinji.
Po vseh selitvah in iskanju ledu na Jesenicah in v Zalogu ste končno v svojem hokejskem domu, v Tivoliju. Kako se počutite? Vesel sem, saj je res lepo biti spet doma, spet v svoji pisarni. Bilo je malce izzivov, saj nismo imeli svojih garderob, vseskozi smo se selili z opremo, a moram reči, da so bile razmere v zadnjih dveh tednih in pol dobre. Trenutno sem zelo vesel.
Zagotovo veliko bolj, kot ste bili po zadnji tekmi državnega prvenstva na Jesenicah, ko ste izgubili finalno serijo. Takrat vam je na obrazu pisalo, da ste popolnoma izmučeni. Če bi ocenjevali na lestvici od 1 do 10, kako izpraznjeni ste bili takrat, kako težko vam je bilo? Ne spomnim se več oziroma se tistega obdobja nočem več spominjati. Po 54 tekmah lige EBEL, ko smo končali sezono v Gradcu, sem bil zadovoljen, a dogajanja po tem ne želim pogrevati. Takrat je vse ušlo izpod nadzora. Tako trenerjem kot igralcem. Rad se spominjam lepih trenutkov. Iz slabih izkušenj se želim veliko naučiti, a jih nočem več obujati. To je preteklost, jaz pa želim pozitivno gledati v prihodnost.
Sicer pa je trenerjevo delo vedno zahtevno. Brez dvoma je bilo zelo utrujajoče, a imeli smo dolgo poletje, da smo se lahko regenerirali. Zdaj sem se vrnil in počutim se bolje, kot sem se kdaj prej. Oziroma, bolje rečeno, pripravljen sem veliko bolje, kot sem bil lani, ko sem bil vržen v razmere, za katere nisem vnaprej vedel, kako se bodo razvile. V enem letu dela pri Olimpiji sem se veliko naučil, tako da bo lažje.
Kako ste se v Nemčiji napolni z energijo? Ste si privoščili počitnice v gorah ali na morju? Po več kot osmih mesecih neprestanega dela v Sloveniji se mi je že prvi dan ob vrnitvi domov zdelo, kot da sem na počitnicah. Rad sem doma, z družino, ženo, otroki in svojimi psi. Res sem užival v poletju.
Sem bolj človek za gore kot morje. Lahko sem srečen, da tam, kjer živim, le prečkam cesto in imam pred seboj hribe in veliko gozda. Tako sem bil veliko na prostem, v gozdovih, sprehajal sem pse, veliko tekel. To mi je povsem zadoščalo. Sem tudi ljubitelj gorskega kolesarjenja. Kolo sem tokrat pripeljal tudi v Ljubljano in komaj čakam, da se lotim nekaj resnih vzponov.
Tudi vi objemate drevesa kot vaš pomočnik Bojan Zajc, ki je nekoč dejal, da se sprošča na ta način? (smeh, op. a.) Po koncu sezone, ko mi je Bojan svetoval, naj objamem drevo in si povrnem nekaj energije, sem to res naredil. Nič ni narobe z ljudmi, ki radi objemajo drevesa, a tega ponavadi ne počnem.
Ste po naporni sezoni veliko razmišljali, kako naprej? O tem, ali sploh ostati z Olimpijo, ki se je odločila za izziv prisilne poravnave? Preden sem zapustil Ljubljano, to je bilo dan po 50. obletnico dvorane Tivoli – udeležil sem se slovesnosti –, sva se z Markom (Popovičem, predsednikom Olimpije, op. a.) usedla ob pijači in se pogovarjala. Oba sva bila predana svojim načrtom. Moj prvi cilj je bila vrnitev v Ljubljano. Seveda so se pred tem morale nekatere stvari urediti. A Marku zaupam, imava res dober odnos. Hvaležen sem zanj, saj so z njim stvari lažje.
Nato sem se malo umaknil. Mislim, da ni nič narobe s tem, da je bilo poleti nekaj zatišja in me mediji niste mogli spraševati, kaj se dogaja. A ves čas sem bil predan temu, da se vrnem, čeprav vem, da nas čaka še veliko dela, da bomo klub postavili na noge.
Zanimivo, da ste se želeli vrniti, čeprav je pred vašimi očmi vse razpadalo … (trenutek tišine) Morda je bilo celo bolje, da smo, ko so stvari pri nas v zadnjih mesecih začele razpadati – in to je zadnjič, da razpravljam o teh zadnjih tekmah –, izgubili finale državnega prvenstva, kot da bi zmagali. Lahko celo rečem, da je bila to najboljša stvar, ki se nam je takrat lahko zgodila. Prepričan sem, da se v nasprotnem primeru, če bi zmagali, stvari ne bi začele spreminjati. Zdaj pa imamo možnost, da začnemo na novo. Včasih so namreč takšne slabe izkušnje odličen temelj za nov začetek.
Kakšen občutek ste imeli ob predlogu za prisilno poravnavo? Ste bili pozitivni? Mislil sem si, da bodo stvari dobro izpeljali, saj je Marko profesionalec. Ve, kaj govori. Vedel sem, kaj predvideva prisilna poravnava, in stvari so zvenele zelo razumno.
Zakaj smo vas potem tako dolgo čakali? Predsednik je rekel, da boste tu že maja, prišli ste julija. Če fizično nisi nekje prisoten, to še ne pomeni, da ne moreš delati. Ob tem, da sem trener, sem tudi športni direktor, tako da sem imel veliko dela z iskanjem igralcev. Poleg tega so se Marko in preostali pristojni ljudje ukvarjali s prisilno poravnavo in stvarmi, na katere sam nisem imel vpliva. Sem pa imel popoln nadzor nad tem, kar sem hotel delati, tako da s tem, da sem v Ljubljano prišel pozneje, ni nič narobe.
Kako resno "v igri" se vam je zdelo ime dvakratnega prvaka lige NHL Toma Barrassa, ki so ga med poletjem omenjali kot mogočo zamenjavo za vas? Mislim, da vsi vemo, kdo je ta človek. Rekel bom le, da je bila to lepa zgodba, a s tem se nisem preveč obremenjeval.
Kratko in jedrnato. Kaj pa naj rečem? Poznam ozadje zgodbe in vem, kakšen je vzrok, da se je pojavilo njegovo ime. Vem, da me Marko ni hotel zamenjati.
Torej je to želel nekdo drug? Pomembno je le, da si s predsednikom zelo zaupava, sva predana svojim besedam in imava res trden odnos. In to trdno vez si želim prenesti na igralce, na navijače, na vse, ki nam pomagajo, saj bomo le tako lahko napredovali.
Resnično verjamete, da je to nova Olimpija, nova zgodba, da ni stricev iz ozadja, ki bi vlekli svoje niti? Kaj me želite vprašati? (premor) Da, to je nova zgodba. A da bi bila uspešna, potrebuje podporo. Potrebujemo podporo starih sponzorjev, potrebujemo nove sponzorje, potrebujemo ljudi, ki bodo hodili na tekme in nam s svojim obiskom pomagali. Lani sem spoznal mnogo ljudi, ki so mi pripovedovali najrazličnejše zgodbe, zakaj ne prihajajo na tekme. Zdaj imamo novo zgodbo in čas je, da ti ljudje pridejo in nas podprejo.
Bodo vaše zahteve – med drugim ste zahtevali ustrezno zdravniško in fizioterapevtsko oskrbo, ki bi v praksi tako ali tako morala biti vselej prisotna – izpolnjene? Glede tega sem zelo pozitiven. Iščemo najboljše mogoče rešitve, te pa so seveda pri nas povezane z denarjem. A dogovarjamo se, v tej smeri je bilo doseženega že kar nekaj napredka, tako da sem zadovoljen.
Omenili ste finance. Bo po vašem mnenju s finančnega vidika ta sezona tekla bolj gladko, kot je lanska? Verjamete, da ne bo predčasnih odhodov? V preteklosti – lani vas je sredi sezone zapustil vodja Andy Chiodo – so fantje predčasno bežali zaradi finančne nediscipline. Ne bi se vrnil, če ne bi verjel, da bodo te stvari letos urejene. Tokrat imamo poslovni načrt in stvari v njem se zdijo veliko bolj smiselne, kot so bile prej. Seveda je na nas, da se ga držimo. In to prav vsi. Od menedžmenta do trenerjev in igralcev.
Naj povem, da težava ni klub z nizkim proračunom, pač pa to, da se ne znaš držati načrta. Vsakomur bi moralo biti jasno, da lahko zapravi le toliko, kot zasluži. Če se tega ne držiš, boš hitro v težavah, pa tudi če zaslužiš veliko. Kot igralec sem bil dvakrat v ekipi, ki je med sezono bankrotirala, in vem, kako težko je. Pri klubih z nizkim proračunom pa moraš biti še toliko bolj pazljiv.
Lani ste po enem od hudih porazov v ligi EBEL dejali, da bi bila Olimpija s tem proračunom odlična za tretjo nemško ligo, Oberligo. Kje je Olimpija proračunsko letos? Da. Mislim, da smo še vedno nekje v tem rangu. Seveda bi bilo vse lažje, če bi imeli več denarja, a o tem ne smemo razmišljati. Mislim, da bi se morale prej druge ekipe, ki imajo na milijone – in ko omenim milijone, mislim resno – več od nas, vprašati, kako je mogoče, da jim kdaj delamo težave.
Kakšen je vaš cilj v ligi EBEL letos? Pri napovedih moramo biti res zelo previdni. Še posebej moštva, s katerimi smo si bili lani po točkah blizu, tu mislim predvsem Innsbruck, imajo letos veliko boljšo ekipo. To še ne pomeni, da bi morali biti zato boljši od nas.
Pri tujih okrepitvah, ki smo jih dodali ekipi, je bilo letos drugače kot lani, ko smo imeli malo časa, da smo jih dobili. Letos tudi veliko bolje poznam slovenske igralce. Vem, česa je kdo zmožen in česa ne. Igralci, ki smo jih letos pripeljali, so igrali z značajem, kar nam je lani manjkalo. Od njih se bodo, vsaj upam, mlajši lahko veliko naučili. S to ekipo bi morali biti boljši, a nikoli ne veš, ali bo dovolj, da se povzpneš na lestvici in uvrstiš v končnico.
Dobro je tudi, da si končnico spet lahko zagotovimo v drugem delu sezone, v dodatnih tekmah, ko bomo zagotovo boljši. To je za nas plus. Uvrstitev na prvih šest mest v sezoni bi bil večji dosežek od čudeža na ledu. Počakajmo do konca rednega dela in upajmo, da bomo takrat v najboljši formi. Morda bomo do takrat še koga dodali, vselej pogledujemo proti mladim slovenskim fantom.
Kako bi opisali tuje okrepitve, ki ste jih izbrali? Olivier Roy je mlad, a hiter in talentiran vratar. Slišal sem veliko pozitivnega o njem, saj je pri Stocktonu (liga ECHL, op. a.) igral za mojega prijatelja in se izkazal. Seveda pa bomo potrebovali igralce, ki bodo garali pred njim.
Roland Kaspitz je pomembno ime, ki ga v tej ligi vsi poznajo. Je velika okrepitev, ki prinaša izkušnje, in garač, kar mi je na treningih zelo všeč. Upam, da bomo z njim ob številčni premoči močnejši. Guillaume Desbiens – zagotovo se ljudje spomnijo pretepa z Grozo (Boštjanom Groznikom, op. a.) – je močan hokejist, igralec z značajem, pravi vodja. Upam, da bo on tisti, ki bo zadeval umazane zadetke iz bližine gola. Takšnega igralca lani nismo imeli.
Tu je še Stefan Chaput, ki je na splošno dober igralec. Je hiter in spreten, lahko igra tudi na telo, je izjemno premeten in ima dober pregled nad dogajanjem. Mislim, da lahko preseneti.
Se morda Chaputa spomnite iz druge nemške lige, ko ste vodili Crimmitschau, on pa je igral za Ravensburg? Da. Želel sem ga pripeljati v Crimmitschau, a žal si ga nismo mogli privoščiti in je šel v Ravensburg. Tam je igral za mojega dobrega prijatelja Petrija Kujalo, ki mi je povedal veliko dobrega o njem. Nato sem še sam malo poizvedoval, si ogledal kar nekaj videoposnetkov lanskih tekem Dresdna, kjer je igral, in si rekel: "Ta fant bi bil za nas res lahko velika pridobitev."
Lani ste dejali, da vam je bolj kot končnica pomembno to, da igralci napredujejo kot hokejisti. Kako ste zadovoljni z njihovim napredkom? Letos že po dveh tednih in pol delujemo bolje, kot smo lani ob prvem premoru lige. Šele po premoru so začeli igrati tako, kot sem želel, da igrajo. Nekateri so res napredovali, kar je letos naša prednost. Fantje poznajo sistem, vedo, kaj hočem. Smo velik korak pred lansko sezono. Želim pa si, da bi fantje res vsak večer dali vse od sebe ter da bi ekipo vzljubili in se z njo poistovetili tudi navijači.
Bo tudi letos vodilo tekma za tekmo? Da. Še vedno bomo med mlajšimi ekipami, zato ne potrebujemo dodatnega pritiska. Mislim, da je najpametnejši pristop, da je naš cilj vsako tekmo prikazati najboljšo predstavo, se ne ustrašiti nasprotnikov, garati, biti lačen zadetkov in nato videti, kakšen bo razplet. Upam, da nas nasprotniki po teh okrepitvah ne bodo več jemali z levo roko in nas bodo malo bolj spoštovali.
Malce odmisliva hokej in se posvetiva Sloveniji. Tukaj ste že več kot leto dni, dobro ste jo že spoznali. Kakšna se vam zdi? Lepa. Lahko se le ponavljam. Rad sem tukaj, res uživam. Slovenija je lepa država, Ljubljana pa lepo mesto. Polna je Japoncev in ljudi z vsega sveta, ki so sem prišli, da bi si jo ogledali. Prvih nekaj dni, preden sem se preselil v stanovanje, sem bil še v hotelu in naletel na starejši japonski par. Malce smo poklepetali in povedala sta mi, kako uživata tukaj in kako lepa je Ljubljana. To, da si Ljubljano pridejo ogledat Japonci, pove veliko.
Ko ste ravno omenili stanovanje ... Ste še vedno v istem kot lani, ko je vaše okno gledalo v steno oziroma ste ob pogledu skozi okno videli le zid? Joj, sem vam res to lani povedal? (smeh, op. a.)
Vi ne, nam je pa nekdo drug. Ne, zdaj imam drugo stanovanje, lepo stanovanje. Ko se zbudim in pogledam skozi okno, vidim zelenje in naravo, voham svež zrak …
Me veseli. Kaj pa Slovenci, kakšni se vam zdijo? Kolikor sem vas spoznal, ste zelo preprosti, delavni in pošteni.
Zanimivo, da ste omenili poštenost, potem ko ste lansko sezono preživeli pri Olimpiji, kjer je bilo v preteklosti veliko nepoštenosti in praznih obljub … (smeh, op. a.) Pa saj skoraj povsod lahko naletiš na koga, ki ni med najbolj poštenimi. Trenutno se ne spomnim, ali sem v Sloveniji spoznal kakšnega takšnega (ob tem z rokami pokaže narekovaje, op. a.). Ampak večinoma ste bili do mene pošteni in prijazni.
In če nas primerjate z Nemci? Veliko bolj sproščeni in preprosti ste od Nemcev. Ti želijo biti vedno zelo resni. Slovenija mi je pomagala, da sem se malo sprostil in sem zdaj značajsko nekje vmes med obema državama. Mislim, da imata obe državi veliko pozitivnega, mešanica značaja obeh držav bi bila odlična kombinacija.
Kakšna se vem zdi slovenska hrana? Vam je všeč? Navdušen sem nad čevapčiči, a so me že poučili, da niso tradicionalna slovenska hrana. Všeč so mi kremne rezine, na splošno imate veliko dobrih sladic.
Pa kranjska klobasa? Odlična je.
In prekmurska gibanica? Verjetno sem jo že poskusil. Imate veliko odličnih sladic, to je res. Sicer pa se tu, tako kot po vsej Evropi, meša veliko hrane z vsega sveta. Ni nekih mej. K vam prihaja na primer avstrijska hrana in obratno. Osebno mi je všeč sredozemska hrana, pa italijanska kuhinja, še posebej pa sem navdušen nad pikantnimi stvarmi.
Imamo Slovenci kakšno navado, ki v Nemčiji ni tako pogosta? Oh, seveda. Ste verižni kavopivci (smeh, op. a.). Radi sedite zunaj, pijete kavo ter razpravljate, razpravljate in razpravljate. In s tem ni nič narobe. Moraš delati, kar ti je všeč.
Kaj pa slovenščina? Res škoda, da moja slovenščina ni boljša. Moja babica – stara je 94 let, v poznih 60. letih se je preselila iz Nemčije v Kanado in zdaj živi v Vancouvru – mi je dejala, da naj se, če se bom vrnil v Slovenijo, naučim slovenščine ter še bolje spoznam vašo kulturo in tradicijo. Mislim, da sem se v tem letu v Sloveniji o njej naučil že veliko. Predvsem o njeni zgodovini, ki je zelo pomembna, saj té družba ne pozabi. Kar zadeva jezik, pa moram reči, da je angleščina veliko lažja kot slovenščina.
(Pogleda proti pomočniku Bojanu Zajcu, ki je ravno vstopil v pisarno, op. a.) Sicer pa, če bi obveljale Bojanove besede, potem nekaj slovenskih besed poznam. On se namreč vedno šali, da smo Nemci kar nekaj besed, na primer "šraufenciger", ukradli od vas (smeh, op. a.). Šalo na stran. Upam, da bom našel kaj prostega časa in se potrudil, da bi bila moja slovenščina boljša, čeprav priznam, da se je tega jezika res težko naučiti.
Vam je ob babici tudi žena pred vrnitvijo dala kakšen nasvet? Rekla mi je, naj se poskušam malo umiriti in sprostiti ter najti neko pravo ravnotežje. Da ne bo le delo, delo in delo.
Pa vaš nasvet oziroma sporočilo navijačem? Še enkrat bom ponovil. Lani sem spoznal veliko ljudi, ki so mi dejali, da bi prišli na tekme, a le, če se bodo stvari spremenile. Zdaj imate priložnost. Na vas je, da podprete Olimpijo. Če boste prišli na tekmo, boste s tem podprli Olimpijo, mlade fante in tudi slovenski hokej. Več ko vas bo, lažje bo za nas, saj je veliko lažje igrati, če so tribune polne.
Seveda se ob tem zavedam, da morajo biti stvari vzajemne in da bo veliko odvisno tudi od naših rezultatov. A prosim, nehajte govoriti, pač pa preprosto pridite na tekme, podprite nas in bodite naš dodatni igralec.