Danes mu je žal, ker se ni bolj veselil svojih dosežkov #video

Foto: Klemen Korenjak Andrej Hauptman, letnik 1975, je aktualni selektor slovenske članske kolesarske reprezentance ter najverjetneje novi športni direktor kolesarskega moštva UAE Emirates, ki ima v svojih vrstah tudi Tadeja Pogačarja in Jana Polanca. Hauptman je svojo športno pot sklenil leta 2007.

Ker je to potezo moral potegniti zaradi bolezni (aritmija srca in kronično črevesno vnetje), ne slabih rezultatov, poškodb ali prevelike obremenjenosti s kolesarstvom, je potreboval kar nekaj časa, da se je tudi miselno sprijaznil z drugo kariero, ki jo zdaj gradi kot trener in zadnji dve leti tudi kot selektor.

Hauptman je lastnik enega največjih dosežkov v slovenskem kolesarstvu: leta 2001 je bil na svetovnem kolesarskem prvenstvu v Lizboni v cestni vožnji odličen tretji, istega leta je prejel Bloudkovo nagrado in bil izbran za športnika Slovenije. Leto pozneje je bil na svetovnem prvenstvu v belgijskem Zolderju četrti, na olimpijskih igrah leta 2004 v Atenah pa je zasedel peto mesto. Štiri leta pozneje si je v Pekingu zadal lov na olimpijsko medaljo, a ga je predčasno ustavila bolezen.

Kako danes gleda na svoje dosežke v kolesarstvu? Kako dojema fenomen Primoža Rogliča, edinega slovenskega kolesarja, ki je na svetovnem članskem prvenstvu osvojil bolj žlahtno kovino kot naš tokratni sogovornik (leta 2017 je bil na SP v Bergnu na Norveškem izjemen drugi), le da v drugi disciplini, v vožnji na čas? In kako napreduje projekt, ki ga želi končati že dalj časa?

Leta 2017 je nastopil mandat selektorja slovenske članske kolesarske reprezentance. Pod njegovim mandatom je Primož Roglič osvojil naslov svetovnega podprvaka v vožnji na čas. Foto: Vid Ponikvar

Začniva z najbolj aktualno temo – Dirko po Italiji, kjer ste prvih deset etap doživeli neposredno, v vlogi športnega direktorja pri moštvu UAE Emirates Jana Polanca in Tadeja Pogačarja. S kakšnimi vtisi se vračate?

Da, zanimivo, na Giro sem se vrnil po 15 letih. Nazadnje sem bil tam leta 2004, še v vlogi aktivnega kolesarja. Je bila pa zdaj izkušnja povsem drugačna. Takrat sem bil povsem osredotočen na dirkanje, medtem ko sem se zdaj na Giru znašel v vlogi športnega direktorja, ki ima nalogo pomagati kolesarju, ga čim bolj podpirati. Lepo je bilo spet biti zraven …

Na večjih tekmovanjih, kot so evropska, svetovna prvenstva in olimpijske igre, vidiš samo tiste kolesarje in osebje, ki so vpleteni v reprezentančne selekcije, na Giru pa srečaš precej več ljudi, tudi takih, s katerimi smo pred leti skupaj dirkali in ki so zdaj vpleteni v organizacijo Gira.

Giro mi je bil od nekdaj blizu, verjetno tudi zato, ker sem večino življenja dirkal za italijanska moštva.

Andrej Hauptman o velikem presenečenju, ki so mu ga prijatelji pripravili za 40. rojstni dan:

Predvidevam, da se večina pogovorov na Giru vrti okrog Primoža Rogliča.

Roglič je na Giru od prvega dne tema pogovorov številka ena. V kolesarstvu je tako kratek čas, da ljudi zanima vse. Poleg tega je njegova zgodba res posebna.

Menda ste bili med prvimi, ki jih je Roglič pri 23 letih poklical, češ da bi se rad po smučarskih skokih začel ukvarjati s kolesarstvom.

Verjetno je pred mano poklical še koga. V klubu Rog, kjer sem takrat deloval, je najprej poklical Mira Miškolina, ki ga je napotil k meni, kot trener pa je v začetku z njim sodeloval Marko Polanc, tako da si jaz posebnih zaslug pri tem ne bi lastil.

Lani sta si z Rogličem predhodno ogledala traso dirke na svetovnem prvenstvu v Innsbrucku. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Kako ste se odzvali ob informaciji, da je star že 23 let, pa bi rad poskusil še v športu, ki zahteva precej kaljenja?

Na začetku sem bil, tako kot večina, skeptičen. Če bi mi takrat kdo naštel, kaj vse bo Primož dosegel, bi ga vprašal po zdravju, zdaj pa vidimo, kje je.

Zakaj je tam, kjer je?

Vsi testi so dokazovali, da je poseben. Sicer pa pravim, da nihče ne more biti vrhunski šampion, če nima že posebnih predispozicij. Primož ima poleg tega celoten paket, ima zmagovalno miselnost, izredno je osredotočen na rezultat, za nameček pa se nikogar ne ustraši. Spoštuje vse, verjame pa v svoje sposobnosti in se nikakor ne bo podrejal, kaj šele ustrašil.

Te dni je na Giru veliko govora o domnevnem nesoglasju med glavnima favoritoma za zmago: Vincenzom Nibalijem in Primožem Rogličem.

Je mogoče, da bi Vincenzu Nibaliju, kapetanu ekipe Bahrain Merida, ki zadnje dni javno kar precej blati Rogličevo taktiko na dirki, uspelo preostale ekipe nagovoriti, da bi mu pomagale in da bi se odlepil od Rogliča?

Težko je reči, kakšno taktiko bodo ubrale ekipe. Lepota kolesarstva je tudi v tem, da ne zmaga vedno najboljši, ampak tisti, ki prvi prečka ciljno črto. To je bilo tudi meni zelo všeč, kajti sam sem bil le redko najboljši, a sem se vedno zavedal, da je kolesarstvo izredno nepredvidljiv šport, in to tudi izkoristil.

Pravi Giro za skupno razvrstitev se je šele dobro začel, marsikaj se lahko zgodi … Vedno je ogromno taktiziranja, ko gre zares, pa vsaka ekipa gleda predvsem nase. Vsi bodo zavezniki, dokler jim bo to ustrezalo, ko bo šlo zares, pa se bo vsak odločil zase in se boril za svoj rezultat.

Hauptman je bil na olimpijskih igrah v Atenah leta 2004 peti, kar je še vedno najboljši slovenski olimpijski rezultat v kolesarstvu. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Pri opisovanju Luke Dončića se pogosto omenja njegovo košarkarsko inteligenco, lahko pri Rogliču govorimo o izostreni kolesarski inteligenci?

Seveda, tudi pri kolesarstvu je zelo pomembno, da si v pravem trenutku na pravem mestu. Sicer pa so kolesarji na največjih dirkah z radijsko povezavo povezani s športnimi direktorji v spremljevalnih avtih, kjer dobijo res vse informacije.

Od tega, kje je cesta slaba, kje so zoženja, celo računalniški programi jih opozarjajo na posebnosti, a na koncu je še vedno kolesar tisti, ki se mora v delčku sekunde odločiti. Šampioni, in Primož to zagotovo je, se običajno odločijo pravilno.

Še en slovenski kolesar močno opozarja nase, in sicer Tadej Pogačar, s katerim ste že od nekdaj tesno povezani. Vas je presenetilo, kako suveren je že v svoji prvi sezoni v ProTouru? Po odličnem začetku in zmagi na Dirki po Algarveju je zmagal še na Dirki po Kaliforniji, ki je dirka svetovne serije.

Da, tudi Primož me vsako leto znova preseneti. Njuna pot je različna. Tadej se je s kolesarstvom začel ukvarjati v kategorijah dečkov, ves čas je kazal velik talent. Sodelovala sva že v mladinskih kategorijah, v Rogu, kjer je začel svojo pot in vztrajal vse do prestopa v tujino.

V klubu je sodeloval z vsemi klubskimi strokovnjaki, od Mihe Koncilja, ki hodi po šolah in išče mlade talente. Mislim, da je zasluga vsega kluba, da je Tadej tam, kjer je. Sicer pa je za Pogačarja, Mateja Mohoriča, Jana Polanca in Simona Špilaka zaslužno celotno slovensko kolesarstvo. Njihovi uspehi so nagrada za slovensko kolesarstvo. Kažejo na to, da se pri nas dela dobro, zato tudi smo tam, kjer smo.

Hauptman o mladem (a velikem upu) slovenskega kolesarstva Tadeju Pogačarju: Tadej je po eni strani zrel za največje dirke, kar je že dokazal, po drugi strani pa bo treba biti zelo previden. Zavedam se, da je pri 20 letih sposoben velikih stvari, bo pa treba paziti, da ga ne preobremenimo in da mu ne preprečimo, da bi ob pravem času dosegel tisto, česar je sposoben." Foto: Getty Images

Tadej Pogačar je v intervjuju za naš medij dejal, da bo verjetno že prihodnjo sezono nastopil na eni od tritedenskih etapnih dirk, najverjetneje na Giru ali Vuelti. Kakšno je vaše mnenje o tem?

V ekipi je dilema, ker je Tadej po eni strani zrel za največje dirke, kar je že dokazal, po drugi strani pa bo treba biti zelo previden. Zavedam se, da je pri 20 letih sposoben velikih stvari, bo pa treba paziti, da ga ne preobremenimo in da mu ne preprečimo, da bi ob pravem času dosegel tisto, česar je sposoben.

Izredno skromen je. Kako ga vi vidite?

Res je skromen, to mu verjetno tudi pomaga, da je še bolj uspešen. Na kolesu, ko gre zares, pa hitro preklopi.

Večji del kariere je Hauptman dirkal za italijanska moštva. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Ozriva se še v vašo kolesarsko zgodovino. Kariero ste končali leta 2007, pri 32 letih. Kako dolgo ste potrebovali, da ste tudi v glavi zares prerezali popkovino s svetom aktivnega kolesarstva?

Zelo dolgo, vsaj pet let, razlog pa je v tem, da sem se s kolesarstvom prenehal ukvarjati zaradi bolezni, ne zato, ker bi imel kolesarstva dovolj. To sem težko sprejel, danes pa s tem nimam nobenih težav.

Sicer sem dokaj hitro zagrizel v vlogo trenerja, a s koncem kariere se res dolgo nisem mogel sprijazniti. Ampak ko zdaj razmišljam o tem, ugotavljam, da to sploh ni čudno.

Pogovarjal sem se s številnimi kolesarji, za katere bi mislil, da so dosegli vse, kar se je dalo, in da so pomirjeni, a v resnici ni tako. Športna kariera postane način življenja. Bolj ko si uspešen, težji je prehod v drugi del življenja.

Vam je manjkala rutina ali evforija ob uspehih?

Manjka ti predvsem način življenja, ki si ga bil vajen. Zame kolesarstvo ni bilo samo način življenja, ampak tudi hobi, nekaj, s čimer sem bil napol zasvojen.

Ste bili ob koncu kariere deležni kakšne pomoči?

Imel sem to srečo, da sem v KD Rog, kjer sem leta 1987 začel svojo športno pot, počasi tudi končal. Takoj so mi priskočili na pomoč iz Kolesarske zveze Slovenije in matičnega kluba, tako da sem res zelo hitro zaplaval v trenerske vode.

Čeprav je bilo to po eni strani zelo težko, pa je bilo tudi preprosto, saj sem takoj lahko začel delati v drugi službi in glede tega nisem imel nobenih težav.

Pred tremi leti pa sem se prijavil še na projekt Dvojna kariera športnikov – razvoj kadrov v športu, ki ga vodi Olimpijski komite Slovenije. Bil sem sprejet in pridobil štipendijo, kar mi je omogočilo, da sem bil tri leta zgolj selektor na kolesarski zvezi, družinski človek, in da sem se zraven še izobraževal. Na mariborski pedagoški fakulteti končujem študij športnega treniranja, manjka mi samo še diploma.

Bo ta povezana s kolesarstvom? Boste obdelali fenomen Primoža Rogliča?

Ne (smeh, op. a.), lotil se bom testiranj v kolesarstvu, primerjal laboratorijske teste in rezultate na cesti ter ugotavljal, koliko nam testiranje pomaga pri rezultatih.

Od nekdaj sem si želel imeti tudi formalno izobrazbo in vesel sem, da se mi bo ta želja s pomočjo projekta tudi uresničila.

Ste šolo v času kolesarske kariere postavili na stranski tir?

Dokončal sem srednjo strojno šolo in se takoj zatem vpisal na Fakulteto za šport, a po pol leta obupal. Takrat mi študija ni uspelo uskladiti s kolesarstvom, sem pa željo po študiju vedno imel. Tudi sicer se trudim, da stvari, ki se jih lotim, tudi dokončam. In študij je bila ena redkih stvari, ki sem se je lotil, pa je nisem dokončal.

Delo, ki ga trenutno opravljam, bi lahko opravljal tudi brez formalne izobrazbe, je pa dejstvo, da ti vsaka šola da širino. Mislim, da mi bo tudi ta pomagala pri delu in pri tem, da storim kakšno napako manj.

Hauptman je svoj največji uspeh dosegel 14. oktobra 2001, ko je bil v Lizboni na svetovnem kolesarskem prvenstvu med člani odličen tretji. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Kakšne spomine imate na svoja zlata kolesarska leta? Kaj je bil razlog za preskok v sezoni 2001, ko ste na svetovnem prvenstvu v Lizboni na cestni preizkušnji osvojili 3. mesto? Istega leta ste na Giru dosegli dve etapni zmagi.

Da, moje zlato obdobje je nekje od leta 2001 do leta 2004. To je bila moja tretja sezona, prišel sem v najboljša leta za kolesarstvo, vse se mi je izšlo.

Kaj je bila vaša največja odlika?

Mislim, da nepopustljivost. Morda je ta celo bolj izstopajoča kot talent. Ko sem začutil, da mi lahko uspe, nisem več popustil.   

Kako gledate na svoje dosežke?

Pravzaprav nikoli nisem mislil, da so nekaj posebnega, ker sem bil ustvarjen tako, da sem takoj po koncu dirke pozabil na rezultat. Ko sem bil tretji na svetovnem prvenstvu, sem si rekel, da bom prihodnje leto zmagal. Šele danes, ko sploh več ne vem, kako je bilo, mi je žal, da se takrat nisem bolj veselil. Tako pa sem se skušal čim prej resetirati. Usmerjen sem bil zgolj v prihodnost.

(Leta 2015 se je v intervjuju za naš medij na temo primerjanja rezultatov v kolesarstvu Hauptman spraševal, ali je več vredno sedmo mesto Tadeja Valjavca na Touru ali njegovo tretje na svetovnem prvenstvu. "Morda je zanj težko biti tretji na svetu, jaz pa sem lahko le sanjal o tem, da bi bil nekoč sedmi na Touru. To je tako, kot da bi ugotavljal, ali je boljši nekdo, ki je na 800 metrov tretji, ali nekdo, ki je bil na 42 kilometrov peti. Težko je.")

Primož Kozmus je nekoč dejal, da ste vi najbolj tragičen lik v slovenskem športu. Kako se vidite sami?

Sebe ne vidim kot tragičnega lika. Res je, da sem leta 2007, na vrhuncu svojih moči, zaradi bolezni vse leto preživel v bolnišnici in med drugim razmišljal o tem, česa vsega ne morem več in kaj bi bilo, če bi bilo, a sem se z leti navadil sprejeti stvari take, kot so.

Predvsem na to, da na življenje gledaš z vidika, kaj lahko počneš, ne z vidika, česa ne moreš. Tako kot pri dirkanju se moraš osredotočiti na to, kaj zmoreš, medtem ko se s stvarmi, na katere nimaš vpliva, ni treba obremenjevati. To povzroča samo slabo voljo.

Ampak ni ravno preprosto priti do tega spoznanja ...

Res je, ampak meni je uspelo. Vesel sem, da sem, kjer sem, da sem še vedno v športu, da se ukvarjam s stvarmi, ki me veselijo, da imam družino, na katero sem lahko zelo ponosen. Hude tragike ne vidim. Morda se ti svet res podre, ko zboliš, a če se trudiš, se prej ko slej odprejo nove priložnosti.

Zadnja ura dirke na svetovnem prvenstvu v Lizboni leta 2001:

Ali tudi vaš sin Jakob kaže kolesarske želje?

Ne, rad gre z mano na kolo, mislim pa, da ne bo kolesar. Nekaj časa je igral nogomet, zdaj pa ga zanima tenis. Podpiral ga bom pri vsaki odločitvi, nikakor pa ga ne bom nikamor silil. Mislim, da je prav, da gre po svoji poti. Morda bi ga dejstvo, da sem jaz kolesar, v svetu kolesarstva samo oviralo.

Starejša hči Klara se ukvarja s konji, ti so njena velika ljubezen.

Kaj vas čaka v prihodnje? Kakšen dogovor ste sklenili s klubom UEA Emirates?

Letos bom prisoten samo na nekaj dirkah, toliko, da se navadim ekipe in vidim, kako stvari delujejo. Kaj več mi tudi časovno ne bi zneslo, saj moram dokončati diplomo, prihodnje leto pa bom verjetno že v vlogi športnega direktorja.

In selektorja?

Da, mandat na KZS mi poteče konec prihodnjega leta, verjamem pa, da delo selektorja lažje in bolj učinkovito opravljaš, če si na dirkah več v stiku s kolesarji. Ne vidim težav, da ne bi mogel usklajevati obojega.

Se boste potegovali za nov selektorski mandat?

Najprej bom izpeljal tega, potem pa bom videl, kako se bom odločil.