Petek, 17. 1. 2025, 6.37
12 ur, 43 minut
Motnje hranjenja pogoste tudi v športu
Jan Tratnik odkrito o bulimiji: Takrat sem se znašel v začaranem krogu
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,38
Jan Tratnik brez zadržkov govori o svoji izkušnji z motnjo hranjenja v začetku svoje športne kariere.
Slovenski kolesar Jan Tratnik, ki bo v novi sezoni združil moči s Primožem Rogličem v ekipi Red Bull - BORA - hansgrohe, je ponovno javno spregovoril o motnjah hranjenja, s katerimi se je soočal v zgodnjih letih svoje kolesarske kariere. Borba z bulimijo ga je skoraj privedla do tega, da bi se poslovil od vrhunskega športa.
Težave z motnjami hranjenja so se za Jana Tratnika začele v sezoni 2011, ko je iz slovenske kontinentalne zasedbe Zheroquadro Radenska prestopil v belgijsko kolesarsko ekipo svetovne serije Quickstep Cycling Team, današnjo ekipo Remca Evenepoela.
"Opravili smo nekaj testov, in ko smo videli moje vate na kilogram (proizvedena moč, deljena s kilogrami), je nekdo namignil, da bi bil lahko res zelo dober na vzponih, če bi izgubil še dva kilograma, zato sem jih poslušal," je Tratnik pripovedoval v intervjuju za CyclingWeekly. "A ker nisem imel veliko maščobe, je bilo to težo resnično zelo težko izgubiti. Tako se je začelo, ker nisem vedel, kaj naj naredim," se spominja Tratnik, ki je v tistem obdobju štel komaj 21 let.
"Da bi se znebil dveh kilogramov, sem svoje obroke zmanjšal skoraj na minimum, a je bilo to zelo težko, saj sem izgubljal tudi mišice," je povedal Tratnik. "Ves čas sem bil lačen, dobesedno sem stradal. Jedel sem samo dva obroka dnevno, pa še to le majhne porcije."
Tratnik leta 2011, v obdobju, ko se je ubadal z motnjami hranjenja.
Raje bruhal, kot stradal
Tratnik je priznal, da ga je premalo zaužite hrane pripeljalo do občasnega prenajedanja, nakar se je v strahu, da bi se zredil, prisilil k bruhanju. "Nisem prenesel občutka prestradanosti, zato sem se raje najedel preveč. A ker me je bilo strah, da bi se zredil … Znašel sem se v začaranem krogu, iz katerega nisem znal pobegniti," je priznal Tratnik.
"Če mi kdo reče nekaj, za kar vem, da ni dobro zame, tega seveda ne bom storil"
Tudi v sobotnem intervjuju je za Sportal Tratnik leta 2019 brez zadržkov spregovoril o tej temi. "Takrat sem stoodstotno izvajal vse, kar so mi rekli, vendar nisem poslušal svojega telesa. Zdaj je drugače. Če mi kdo reče nekaj, za kar vem, da ni dobro zame, tega seveda ne bom storil.
V preteklosti me je najbolj zdelala prehrana – zdravnik je zahteval, da svojo težo znižam na največ 60 kilogramov (na prvem pripravljalnem kampu sem imel 64 kilogramov in skoraj nič maščobe), kar sem skušal doseči ne glede na to, da sem se zato slabo počutil. Danes tega ne bi več storil. Če vem, da mi nekaj prija, bom to pojedel, na koncu je pomembno samo to, da si dober in dosegaš rezultate.
Takrat se mi je vse podrlo. Mislim, da moje telo potrebuje vsega po malem. Če imaš normalne obroke in ješ zdravo hrano, ne moreš zgrešiti. Če sem lačen, jem več, in če nisem, jem manj – ne oziram se na kalorije, to prinaša preveč stresa. Že lani (leta 2018, v ekipi Bahrain Merida) sem ekipi povedal, da ne želim, da se kdo vmešava v mojo prehrano. Na dirki nas pogosto tehtajo in nam merijo maščobe – povedal sem, da ne želim, da se kdo vmešava v to, da imam na primer na začetku leta preveč maščobe. Mislim, da vsak profesionalni kolesar, predvsem izkušenejši, najbolje ve, kaj mu ustreza in kaj ne. Če pa je mlad, še posebej – pri 20 letih se telo še razvija," je ugotavljal Tratnik.
Projekt: Odprimo trenerjem oči
Da so motnje hranjenja v športu zelo pogosto prisotne, so v začetku leta ugotovili tudi na zaključni konferenci projekta Eating Disorders in Sport: Opening Coaches' Eyes, ki so jo izvedli na Fakulteti za šport v Ljubljani. "Vemo, da so motnje hranjenja povsod okoli nas. V naših telovadnicah, na stadionih, v dvoranah, tudi tam, kjer mislite, da jih ni. V športu je to del našega življenja," je v svojem zaključnem nagovoru izpostavila vodja projekta dr. Saša Cecić Erpič, ki je nedavno v pogovoru za Sportal povzela glavne poudarke projekta.
"Namen projekta je opozoriti, da se morajo trenerji ob delu s športniki vprašati, ali je to, kar njihovi športniki počnejo, posvečenost športu, ki vodi v dober rezultat in dobro telesno ter duševno zdravje, ali pa je šlo njihovo prizadevanje čez mejo in gre za obsesivnost, ki vodi v različne težave, tudi motnje hranjenja," pojasnjuje sogovornica.
Pravi, da je o motnjah hranjenja treba govoriti, ker imajo te daljnosežne in resne posledice za celo življenje. "Gre za resno motnjo, ki je zelo pogosta, pri čemer se dogaja, da tudi trenerji pogosto gledajo vstran in si zatiskajo oči, po drugi strani pa je tudi veliko trenerjev, ki se sicer zavedajo resnosti stanja in vedo, da bi jih to moralo skrbeti, ne znajo pa k temu pristopiti, niti ne znajo prepoznati znakov, tudi če jih, pa ne vejo, kaj narediti."
