Nedelja, 10. 9. 2017, 14.05
7 let, 2 meseca
DRUGA KARIERA (20.): SANI BEČIROVIĆ
Sani Bečirović o sanjskem mehurčku vrhunskega športnika
Zdaj že dve leti nekdanji košarkar Sani Bečirović kot dvajseti gost rubrike Druga kariera o novem delovniku, vzgoji otrok, težavah nekdanjih košarkarjev, ribolovu …
Veljal je za enega najobetavnejših slovenskih košarkarjev. Svojo nadarjenost je tudi spretno dokazoval, dokler mu niso pri dvajsetih letih zdravniki sporočili, da ima artritis, ki je prerasel v artrozo. V kolenskem sklepu ni imel amortizacije. Ogrožena ni bila le kariera, temveč tudi normalna hoja. "Nisem se dal," se spominja danes 36-letni Sani Bečirović, ki ni le shodil, temveč se je vrnil na največji košarkarski oder. Med drugim je bil s Panathinaikosom evropski klubski prvak. Igral je za številne ugledne klube. Dolga leta je bil uspešen reprezentant. Poslovil se je leta 2015. Danes pa …
Kje je danes Sani Bečirović?
Doma. V 80 odstotkih uživa družinsko življenje in se skuša maksimalno posvečati ženi ter 12-letni hčerki in tri leta mlajšemu sinu. S košarko ostaja povezan kot oče košarkarja in agent. Veliko stavi tudi na Košarkarsko šolo Sanija Bečirovića.
Dom ste si ustvarili v Ljubljani …
Da, na Kodeljevem, v neposredni bližini fakultete za šport.
Vas mika, da bi prestopili še fakultetni prag?
Velikokrat ga prestopim, a le zaradi fitnesa. Študij? Bojim se, da sem ta vlak zamudil. Kot športnik sem se resetiral in prešel v druge vode tudi brez študija.
Kakšen je vaš delovnik?
Začne se z družinskim zajtrkom, ki je pomemben ritual. Če mi čas dovoljuje, se nato rad ukvarjam s kakšnim športom. Skrbim za svoje telo, da se ne bi številka na tehnici povečala za 25 kilogramov. V delu dneva sem pisarniški človek. V prvi vrsti vzdržujem stik s košarkarji. Med popoldnevi sem oče, ki spremlja opravljanje domačih nalog, ali pa voznik.
Jasno, to je le klasični dan. Zgodi se, da sem nato dva tedna zdoma. Pretekli teden sem bil v Grčiji in Srbiji, prihodnji teden pa potujem na Kitajsko, kjer bom deloma službeno, pot pa bom izkoristil tudi za obisk očeta.
Kaj pa hobiji?
Nov hobi so motorji. Žal zaradi tega zapostavljam ribolov, ki je moja dolgoletna ljubezen. Vcepil mi jo je oče Memi, jaz pa jo uspešno prenašam na otroka. To je hobi, ki razbistri možgane. Je lažja oblika meditacije. Ko sva z očetom lovila, sva prav ob ribniku sprejela marsikatero pomembno odločitev. Tam so misli čiste. Ribolov zahteva, da si na nekaj osredotočen, a v prvi vrsti je pomembno, da se sproščaš v naravi.
Kaj pa ribiški rekord?
Krap, ki je tehtal 22 kilogramov. A to je športni ribolov, ki deluje po pravilu ujemi-spusti. Rad imam ribe, a tiste, ki jih ujamem, vedno vrnem v vodo.
Govorite z nasmeškom, sproščeno … Dokaz uspešnega prehoda iz sveta vrhunskega športa v novo življenje?
Moja največja nesreča v karieri je bila poškodba, zaradi katere sem pri vsega dvajsetih letih skorajda končal kariero. Zaradi nje sem bil na košarkarskem igrišču prikrajšanj za marsikaj, a danes vam lahko rečem, da je ta nesreča obenem tudi moja največja sreča. Poškodba mi je dala širino. Pri 20 letih sem spoznal, da obstaja življenje po košarki. Nanj moraš biti pripravljen. Ker sem čez noč ostal brez zdravja, sem se zavedal, da bom morda ostal brez tistega, kar edino znam. To pa je igranje košarke. Na srečo sem imel ob sebi družino, ki mi je pomagala prebroditi krizo. Res je, po tistih težavah sem še dolgo igral, a vseskozi vedel, kaj me čaka po koncu kariere. Prav zaradi tega je bil moj prehod v novo življenje zelo preprost. Vedel sem, da moram poiskati rutino, ki mi jo je pred tem dajal šport. Od desetega leta sem vseskozi vedel, kakšen je moj urnik. Sestavljali so mi ga drugi. Zdaj si ga moram sestaviti sam.
"Uživam v novem življenju!" Ker se zavedam pomembnosti teh vprašanj, sodelujem tudi s podjetjem Icam&Partners iz Lugana, ki se ukvarja s financami športnikov. Pomagam z nasveti pri prehodu v novo kariero. Kako živeti po karieri? Kako ravnati z denarjem? Kako se spopadati s fazami, ki jih prinaša novo življenje? Izzivov je veliko.
Dotakniva se faz, ki spremljajo športnika ob prehodu v drugačno življenje.
Prva faza je svoboda. Začuti jo vsak športnik, ki se odloči za tekmovalno slovo. Od finančnega položaja pa je odvisno, kako široka je ta svoboda in kako dolgo bo trajala. Sam sem to svobodo izkoristil za opravljanje izpita za motor. Naučil se bom smučati ali pa si z družino privoščil počitnice januarja ali oktobra. Za navadnega smrtnika je to lahko nekaj povsem običajnega, za športnika ne. Vse to mi je bilo prepovedano.
Druga faza je zavedanje, da je treba v življenju vendarle nekaj početi. Pri tem je zanimivo, da zgolj 12 odstotkom nekdanjih košarkarjev uspe v povsem drugem okolju. Nekdo ima avtopralnico, nekdo restavracijo … Težave nastopijo, ko se košarkar zave, da na novem področju ni tako uspešen, kot je bil pod koši, obenem pa mu prav nič ne pričara čustev, ki jih je doživljal kot športnik.
Jasno, tu je tudi finančna plat. Preprosto, zavedati se je treba, da takšnih prihodkov, kakršnih si bil vajen, ni več. Temu je treba prilagoditi tudi način življenja. Mnogi se s temi spremembami ne znajo spopasti. To lahko vodi tudi v alkoholizem ali druge oblike odvisnosti, posledično do družinskih razdorov in stalnega nezadovoljstva.
Pred enim tednom se mu je med košarkarskimi upokojenci pridružil tudi prijatelj Primož Brezec.
Ima uspešen športnik občutek, da bo takšno življenje kar trajalo?
Točno tako. Vse je samoumevno. Vrhunski športnik se mora zavedati, da spada v peščico privilegiranih. Dela, kar ima rad, za marsikaj pa skrbijo drugi. A takšno življenje se konča. Zaslužki so v času aktivne kariere za običajnega človeka povsem nerealni, za nameček športnik nima pravih stroškov. Za vse poskrbi klub. Kot bi živel v pravljičnem mehurčku. A ta mehurček enkrat poči. Nastopi kruta realnost, na katero moraš biti pripravljen.
Kakšna je razlika v prehodu v drugo kariero med košarkarjem, ki je zaslužil več milijonov dolarjev, in košarkarjem, čigar prihranki so skromni ali nični?
Milijonar ima prašička, ki mu ob pametnem življenju omogoča daljše prehodno obdobje. V petih letih pa mora vsak nekdanji športnik poiskati novo animacijo, novo iskrico, ki ga zadovoljuje. Manj premožni so prisiljeni takoj poiskati novo zaposlitev.
Kako skrbite za svoj hranilnik, za svojega prašička?
Ključna je disciplina. Ponavljam, jaz sem se s temi vprašanji ukvarjal že pri dvajsetih letih. S svojim življenjem sem zadovoljen.
Verjetno pa nikoli več ne boste zgolj z eno potezo na noge dvignili polne dvorane.
To so tisti občutki, o katerih sem govoril. To je sreča, ki te spremlja kot košarkarja. Če bi zadel na lotu, bi bila sreča verjetno kratkotrajna, v športu pa kar traja in se ponavlja. Ponavljam pa, da pride konec in selitev v novo realnost.
Igralski pečat je pustil tudi v reprezentanci.
Kako pa premožen športnik vzgaja otroka?
Izpostavili ste enega najtežjih delov vzgoje. Otroka se morata zavedati, da sta privilegirana, saj imata na razpolago več kot marsikateri vrstnik. Jasno jima mora biti, da je to posledica dela mame in očeta. Njuna pot je še pred njima. Prav zaradi tega ju učim, da moraš denar ceniti. Predvsem pa ne pomeni prav veliko, če ga nisi zaslužil sam. Verjamem, da sta sin in hčerka na dobri poti.
Ko govoriva o koncu vaše kariere, ne morevo mimo dejstva, da sta se ob naznanitvi upokojitve takoj preselili v Atene in prevzeli vlogo pomočnika trenerja Panathinaikosa.
Ponudbe Panathinaikosa in Aleksandra Đorđevića se ne zavre. Ko sem vstopil v to zgodbo, sem bil prepričan, da bo dolgoročna. Če bi se to uresničilo, bi bil najin pogovor danes povsem drugače obarvan. Tedaj sem se veliko naučil. Dobil sem širino, a obenem spoznal, da bi moral družino znova potisniti na stranski tir. Iskreno, nisem verjel, da trenerska služba terja celega človeka. Po dolgi karieri, v kateri je bila družina v drugem planu, tega nisem hotel. Da, želim ostati povezan s košarko, a ne za vsako ceno.
Ko je sredi sezone Đorđević zapustil Panathinaikos, ste se od Aten poslovili tudi vi. Odrešitev?
Da. Spoznal sem, da me trenerstvo sicer mika, toda v domačem okolju. Nočem zveneti prepotentno, a razmere doma niso bile skladne z mojimi ambicijami, zato sem se odločil za drugačno pot.
Še kdaj med trenerje? "Nikoli ne reci nikoli," odgovarja Sani.
Vrniva se k vaši novi karieri. Kaj odlikuje dobrega košarkarskega agenta?
Dobremu agentu je košarkar vse. Ko sem bil še sam košarkar, mi je pogosto veliko pomenilo že agentovo kratko telefonsko sporočilo. Le toliko, da košarkar ve, da ga ima agent v mislih. Sem na začetku te poti. Zanimajo me predvsem mladi fantje. Poskušam jim pokazati pravo pot. Žal se prehitro odločajo za prevelike korake, zaradi česar plačujejo visoko ceno. Zavedati se moramo, da je Luka Dončić en sam. Redkokdo lahko pri trinajstih letih zapusti dom in resnično uspe v tujini. Res je, da so košarkarski pogoji v Sloveniji slabši kot nekoč, a sem vseeno privrženec dela v domačem okolju, v katerem mora košarkar najprej pustiti pečat.
Kakšna pa je vizija vaše košarkarske šole?
Primarni cilj je razvoj košarkarjev. Osnova. Želimo, da košarkarji do šestnajstega leta postanejo taktično dovolj zreli za preskok v profesionalni klub. V tej zgodbi nam manjka le zadnja stopnica. To je klub, v katerega bi nato lahko prehajali mladi košarkarji.
To naj bi bil Maribor Branik?
Takšna je bila ideja, takšna je bila moja želja, a žal ni bilo zaupanja v nekdanjega košarkarja, da bi mu predali ključe. Ko sem namreč predstavljal projekt obujanja košarke v Mariboru ter povezovanja moje šole in Branika, sem želel položaj direktorja. Nismo našli skupnega jezika. Škoda.
3