Druga kariera
Luka Dončić
Nedelja, 24. 11. 2019, 15.59
4 leta, 12 mesecev
DRUGA KARIERA (133.): VLADO ILIEVSKI
Makedonski Ljubljančan na novi poti
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,34
2
Vlado Ilievski v družbi žene Anje, ki je zaslužna tako za njegovo ljubljansko ustalitev kot tudi zavidljivo znanje slovenskega jezika.
Kot osnovnošolec se je Vlado Ilievski v domači Strumici učil o Ljubljani kot glavnem mestu najbolj severne republike tedanje Jugoslavije. Takrat seveda ni mogel slutiti, da bo prav slovenska metropola njegov dom. Tudi ko je pred 18 leti prvič prestopil prag Tivolija, ni vedel, da ga bo to okolje tako zelo zaznamovalo. Prepotoval je košarkarsko Evropo, a (p)ostal Ljubljančan. Igral je za Olimpijo, igral je za Cedevito. Nikoli za Ilirijo. Zdaj se v prvem poglavju svoje druge kariere kot predsednik Ilirije trudi, da bi ta ljubljanski drugoligaš postala strateški partner Cedevite Olimpije.
12. 12. 2002. Eden tistih večerov, ko so vse ljubljanske košarkarske poti vodile v Tivoli. Ta je bil, tako kot že tolikokrat prej, poln do zadnjega kotička, navijaška energija pa takšna, da se je ne bi branilo nobeno športno okolje. A zdelo se je, da je Božidar Maljković na klopi Unicaje le našel način, kako streti trd ljubljanski oreh. Španci so nekaj sekund pred koncem vodili z rezultatom 82:81.
Goran Jurak je podal izpod koša. Žogo je še globoko na svoji polovici prevzel Vlado Ilievski in krenil v bliskovit napad. Pri črti za tri točke si je naglo utrl pot med dvema gostujočima košarkarjema. Ko so ga nato v raketi pričakali Milan Gurović z dvignjenima rokama in za njim še Ademola Okulaja in Louis Bullock, se je lahkotno dvignil v zrak in z lebdečim polaganjem, ki ga je v nadaljnjih letih nato dodobra izpilil Juan Carlos Navarro, z njim pa je še v dresu Reala in nato ob prehodu v ligo NBA tekmece v obup spravljal tudi Luka Dončić, žogi ob zvoku sirene našel pot skozi obroč.
"Olimpija, Olimpija," je ob novem košarkarskem prazniku donelo s tivolskih tribun, ko se je Ilievski na parketu znašel v čvrstem primežu presrečnih soigralcev. "Nekdo mi je dejal, da se je navijanje v šišenski okolici razlegalo še 15 minut po tekmi," se ob omembi enega svojih najbolj dragocenih evroligaških košev nasmehne danes 39-letni Vlado Ilievski, ko nam skoraj 17 let pozneje na "kraju zločina" stisne roko.
Po tistem norem košu je igral marsikje. Tudi v sloviti Barceloni, pa v tedaj zavidljivo močni Sieni ter v rimski Lottomatici, Baskonii, Anadolu Efesu … Tudi v zagrebški Cedeviti. Vračal se je tudi v Olimpijo in bil eden redkih igralcev tega kluba, ki so doživeli evroligaško navijaško norišnico tako v Tivoliju kot tudi v Stožicah.
Ponosni Makedonec, ki se je vselej brez oklevanja žrtvoval za reprezentanco, hkrati pa že kakšno desetletje in pol – Ljubljančan. Tu si je namreč z ženo Anjo Vilfan, hčerko enega od velikanov slovenske košarke Petra Vilfana, ustvaril dom in družino. In tukaj zdaj poganja tudi prve korenine druge kariere. V Tivoliju. Kot predsednik Ilirije.
Kdaj ste zaslutili, da Ljubljana ne bo le običajna postaja na vaši poti, ampak nazadnje dom?
Verjetno takrat, ko sem spoznal svojo bodočo ženo in sva začela pisati skupno zgodbo. Kot košarkar sem se veliko selil. Poleti sem se vračal. Kam? V Ljubljano. V Makedonijo vse manj in manj, čeprav je jasno, da stikov s svojo domovino nikoli nisem pretrgal in jih nikoli ne bom. Zaradi mame in brata se skušam pogosto vračati v Makedonijo. A če poskušam odgovoriti na vaše vprašanje, bi dejal, da sem v določenem trenutku ob poletnih odhodih iz tujine domov, začutil, da je ta dom v resnici Slovenija. Me je pa Ljubljana hitro očarala. Poleg lepote samega mesta predvsem njena umirjenost, kakovost življenja, bližina raznolikih pokrajin in dobre prometne povezave. Živel sem v velikih mestih. Tudi v Rimu in Istanbulu. Tam sem še toliko bolj uvidel, kako pravšnja je Ljubljana zame, za mojo družino in pravzaprav naše dojemanje življenja.
Hitro ste spregovorili tudi slovensko …
Tudi to je ženina "krivda". Že od samega začetka je z menoj govorila slovensko in me, ko sem začel osvajati vaš jezik, vztrajno popravljala. Tudi ko sem bil v tujini, sem ohranjal stik s slovenskim jezikom. Bral sem slovenske medije in gledal slovenske televizijskem programe.
Zdaj v Ljubljani odpirate novo stran. Druga kariera. Predsednik Ilirije. Ste izziv namenoma iskali doma?
Vedno me je vleklo v trenerske vode. V zadnjem delu svoje kariere nisem bil le trenerjeva podaljšana roka, temveč sem tudi razmišljal kot trener. Včasih celo preveč. Ker pa družinske okoliščine, o katerih sicer ne bi podrobno razglabljal, zahtevajo starševsko prisotnost, sem trenersko misel opustil. Želel pa sem ostati v košarki. Zdaj sem izziv našel pri Iliriji. Sem predsednik, hkrati pa skrbim predvsem za športni del projekta. To je bil klic, ki ga nisem želel zavrniti. Klub ni bil v najboljšem stanju. Še vedno ni. Imamo nekaj dolgov, ki pa so obvladljivi in ne ogrožajo obstoja Ilirije. Trudimo se, da bi klub postavili na zdrave temelje.
Košarkarske čevlje je na klin obesil leta 2017.
Dojemate to kot službo?
Vodenje kluba je zelo občutljiva dejavnost. Če govoriva o časovni komponenti, vsekakor je služba. Toda uživam. Zame v športu ni lepšega kot to, da pomagaš novi generaciji igralcev. Z njimi in trenerji vsi skupaj rastemo. To je zgodba, v kateri se vidim. Upam le, da nam bodo prisluhnili pravi ljudje, pravi entuziasti.
Predsedniška funkcija v športu ni poklicna …
Tudi ta ni. Nisem zaposlen. Moje razmerje s klubom se bo morda v prihodnosti spremenilo. Zdaj pa je pomembno, da postavimo klub na noge. Ne, nismo še tam. Delam prostovoljno. Nisem prišel z mislijo, da bi tukaj služil. Zato bom ob klubu razvijal tudi druge poslovne ideje.
Ilirija je bila v zadnjih letih zgodba o uspehu, ki ste jo pozorno spremljali. Bliskovit preboj iz tretje v prvo ligo, nato obstanek tam in … razpad. Pravijo, da se na napakah učimo. Kakšne napake so delali vaši predhodniki?
Ko se klub povzpne na raven prve lige, potrebuje močnejše zaledje. Povezava s poslovnim okoljem je nujna. Ker je to ljubljanski klub, je še toliko bolj zaželena vez z lokalnim poslovnim okoljem. Te vezi ni bilo. Finančne noge so bile preveč trhle. Klub tega ni mogel zdržati. Škoda. Vseeno pa korak nazaj razumem kot nov začetek. Prva liga je naš cilj. Ambicij ne skrivam. Toda ne z glavo skozi zid. Najprej se moramo finančno stabilizirati. Pa tudi če se nam kdaj uspe prebiti v prvo ligo, tam ne bomo brezglavo napadali najboljših. Stabilnost in dolgoročno delo morata biti vodilo Ilirije.
Na kakšen način v mestu iščete svoj prostor ob Cedeviti Olimpiji?
Smo samostojen klub, svoja zgodba, a prihodnost vidimo prav v povezavi s Cedevito Olimpijo. Smo na dobri poti, da v očeh Olimpije postanemo strateški partner. V tej sezoni so nam posodili 17-letnega Aleša Malovčiča, ki je naš prvi strelec in skakalec, ter Petra Vujačiča, s katerim smo prav tako veliko pridobili. Ne le mi. Tudi Olimpija. Cilj je, da se igralca, ki branita naše barve, v Olimpijo vrneta bolj kakovostna in z več izkušnjami. Seveda pa delamo tudi z našim mladinskim pogonom in razvijamo svoje igralce.
Ilirijo torej vidite v vlogi strateškega partnerja. Kaj pa Olimpijo?
Upam, da bo uspešna. V nekdanji Jugoslaviji in nato tudi po razpadu države je bila vlečni konj slovenske košarke. Uspeh Olimpije lahko znova dvigne slovensko košarko na višjo raven. Vseeno pa ne pričakujem čudežev čez noč. To je proces. Tako kot v našem primeru. Le da na najvišji ravni, predvsem pa je potrpežljivost okolice neprimerno manjša kot pri nas. Prvi rezultati dobrega dela so že vidni. Prihodnje leto bodo zanesljivo še veliko bolj.
Poudarjate ukvarjanje s športnim delom Ilirije in sodelovanje z Olimpijo. Verjetno pa vas čaka tudi gradnje finančne konstrukcije kluba?
Ne le mene. Za to bom skrbel skupaj z upravnim odborom. Del prihodkov dobimo s pomočjo MO Ljubljana. Ključno pa je, da na trgu najdemo dolgoročnega generalnega pokrovitelja, ki ne bo dal le denarja, temveč se bo videl v tem projektu. Se pa zavedam, da je boj za ta denar zahteven, predvsem pa vlada med vsemi društvi precejšnja konkurenca.
Olimpija kot odskočna deska: Vlado Ilievski in Ariel McDonald
Kako pa kot šef Ilirije, ki domuje v Tivoliju, gledate na dogajanje pri Slovanu, kamor se je vrnil Janez Rajgelj?
Iskreno, všeč mi je, da se Slovan znova dviguje. To našega dela ne omejuje ali ogroža. Verjamem, da je dovolj prostora za vse. Želim jim napredovanje. Si predstavljate drugoligaški derbi Slovan-Ilirija pred tisoč ali več gledalci? Olimpija, Slovan in Ilirija. To je ta osrednji ljubljanski košarkarski bazen, ki mora živeti, pri čemer je jasno, kdo je paradni konj. Drugi klubi smo lahko valilnica, iz katere bo črpala Olimpija. Le ona ima lahko ta evropski predznak.
Slovenija je lahko srečna, da ima Dončića
Kot dvajsetletnik se je Ilievski kalil pri beograjskem Partizanu. Danes z navdušenjem in, kot pravi sam, tudi osuplostjo spremlja nekega drugega dvajsetletnika. To je Luka Dončić. Izpostavlja predvsem zrelost pri teh letih. "Slovenija je lahko srečna, da ga ima. Je eden od tistih športnikov, ki Slovenijo lahko spravi na svetovni športni zemljevid," o zvezdniku Dallasa in slovenske reprezentance razmišlja tokratni gost rubrike Druga kariera. Več v spodnjem videu …Pogovor sva odprla z vašim dojemanjem Ljubljane in Slovenije kot novega doma. Kakšna pa je bila Slovenija v vaših očeh, ko ste bili, tedaj še v nekdanji skupni državi, makedonski osnovnošolec?
Zaradi geografske lege smo bili malce bolj povezani s Srbijo. Bil sem tudi del ene od zadnjih generacij, ki se je učila srbohrvaščine. V spominu imam, da smo morali vedeti nekaj o vseh republikah. Slovenija? Na misel mi prideta Triglav kot najvišja gora in Oton Župančič.
Ste kot mladi športni navdušenec spremljali tudi Petra Vilfana?
Žal sem malce premlad, da bi ujel njegova glavna igralska leta. Moje spremljanje košarke se je začelo z Draženom Petrovićem in njegovo Cibono, nato seveda nadaljevalo z Jugoplastiko in Partizanom. Za Petra Vilfana sem slišal, a sem se o njegovi karieri podučil šele pozneje.
Kakšen tast pa je bil v obdobju vaše igralske kariere? Je bila ob nedeljskih kosilih košarka prepovedana tema?
Ne, ne. Ker smo vsi košarkarji po duši, smo se vedno pogovarjali tudi o košarki. V svojih pogledih je bil vedno zelo realen. Da, tudi kritičen, a vedno je znal poiskati spodbudne besede. Takrat sem že vedel, da je legenda balkanskega košarkarskega prostora, zato je bil vsak njegov nasvet zlata vreden. Ima pa vsak košarkar svojo zgodbo. Verjamem, da sem se v svoji zelo približal ciljem ali kar sanjam.
Vlado Ilievski na zanj nepozabnem EuroBasketu 2011
Na kaj ste najbolj ponosni?
Na to, da sem kot otrok iz majhnega makedonskega mesteca sanjal o karieri vrhunskega športnika, kar mi je na koncu tudi uspelo. Nihal sem med več športi. Prva ljubezen je bil nogomet. Toda ko sem se znašel v košarki, poti nazaj ni bilo več. Prihajam iz države, ki ni dala veliko športnih velikanov. Športni bazen je majhen. Zaradi tega sem ponosen na celotno pot.
Tudi na reprezentančno. Leta 2011 ste se z makedonsko reprezentanco zaustavili tik pod stopničkami evropskega prvenstva, na četrtem mestu. Redko vidimo posameznika, ki bi se tako v celoti predal projektu, kot je to tedaj veljalo za vas.
To so lepi spomini. Posebna zgodba. Dokaz, da lahko uspe tudi majhna Makedonija, na katero ni nihče računal. Težko poiščem besede, s katerimi bi opisal, kaj sem tedaj čutil in kako so nas sprejemali Makedonci. Ni pa se zgodilo čez noč. Ta reprezentanca je rasla desetletje. Zadnji košček v mozaiku je bil Bo McCalebb. Nekaj podobnega kot šest let pozneje za Slovenijo Anthony Randolph. Žal mi je le, da se naša zgodba ni nadaljevala in razvijala. Imeli smo tudi nekaj smole. Govorim o EuroBasketu 2013, kjer smo na prvi tekmi jeseniške skupine izgubili proti Črni gori, potem ko je sodnik spregledal tekmečevo vlečenje mrežice. Če bi dobili tisto tekmo, bi se lahko prvenstvo obrnilo v drugačno smer. Dokaz naše kakovosti je bila namreč nato naša zmaga proti Srbiji s Teodosićem, Bogdanovićem in drugimi odličnimi košarkarji.
2