Liga NBA
Nedelja, 19. 7. 2020, 4.08
4 leta, 4 mesece
Skok v športno preteklost
To je človek, ki močno zapleta sestavljanje lestvic najboljših vseh časov
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,03
1
Ob ligi NBA ves čas poteka tudi debata o največjem košarkarju vseh časov, ki ga v ZDA označujejo kar s kratico Goat (Greatest of All Time). Debata je dobila še dodaten zagon ob nedavnem dokumentarnem filmu o velikem Michaelu Jordanu, ki mu večina priznava ta laskavi status, pri sestavljanju lestvic najboljših igralcev v zgodovini lige NBA pa se stvari zapletejo. Čeprav ljudje radi slavijo odlične strelce, mojstre preigravanj in atraktivnih potez, se preprosto ne morejo izogniti manj atraktivnim delom igre, mdr. obrambi, in eden največjih mojstrov te je bil Bill Russell, rekorder po številu naslovov prvaka lige NBA.
Trenutno največji zvezdnik ameriške košarke LeBron James se je pred časom kar sam označil za največjega vseh časov ter k zavijanju prisilil kar nekaj milijonov parov oči po svetu, a človek, ki je v 17 sezonah v ligi NBA osvojil tri naslove prvaka, bil štirikrat izbran za najkoristnejšega igralca rednega dela in trikrat končnice ter je s 34.087 točkami tretji na večni lestvici najboljših strelcev, čeprav ima pred seboj najbrž še nekaj let igranja na najvišji ravni, ima vsekakor podlago za takšno trditev.
Gospodar prstanov
Kritiki so mu navrgli, da najboljši vseh časov pač ni, saj je bil Michael Jordan z nekaj manj doseženimi točkami boljši vodja svoje ekipe in je Chicago Bulls popeljal do kar šestih naslovov prvaka lige NBA. Seveda so mnenja o največjem vseh časov deljena, vselej so odvisna tudi od obdobja, med Jordanom in Jamesom se je govorilo o Kobeju Bryantu in Shaquillu O'Nealu, pred Jordanom o Kareemu Abdulu Jabarju in Magicu Johnsonu, še malo prej o Larryju Birdu, Jerryju Westu, Oscarju Robertsonu in Wiltu Chamberlainu … pa vedno tudi o Billu Russllu.
Najbolj atletski košarkar vseh časov?
James je nedvomno kralj sedanjosti, kar je v času družbenih omrežij in informacijske hiperdostopnosti dovolj, da ga današnji ljubitelji košarke povzdigujejo prek vseh zgodovinskih velikanov. Tako se je pred kratkim nekdanji Jamesov soigralec pri Clevelandu Kendrick Perkins že v vlogi analitika poskušal izogniti zagatni temi o "največjem vseh časov" in LeBrona označil za "najbolj atletskega košarkarja v zgodovini lige NBA". To je lep in inteligenten kompromis, ki ga ne bo moč kar tako izpodbiti, si je bržčas mislil. In se motil.
In 56 I could have made the Olympics in high jump but turned it down to play basketball instead we could only play one sport then. Track and Field News ranked me #7 high jumper in the world, I was ranked #2 in the US @ the time. @celtics @NBA pic.twitter.com/6FqZjiMlhG
— TheBillRussell (@RealBillRussell) June 17, 2020
"Ste resni?"
Na ta zapis se je prek Twitterja odzval 86-letni Bill Russell, legenda legendarnega kluba Boston Celtics. "Leta 56 bi se lahko udeležil olimpijskih iger v skoku v višino, pa sem namesto tega raje igral košarko. Takrat si lahko nastopil le v enem športu. Sicer sem bil drugi najboljši skakalec v višino v ZDA, revija Track & Field pa me je postavila na sedmo mesto na svetu," je zapisal Russell in se pohvalil, da je slovel tudi kot izvrsten šprinter. Kendrick Perkins je svoje besede vzel nazaj.
Košarkarska gora Rushmore
James je Russlla, člana hrama slavnih, užalil še enkrat, ko ga ni uvrstil na svojo "košarkarsko goro Rushmore". Prava gora Rushmore je znana po orjaških v kamen vklesanih predsedniških kipih Georgea Washingtona, Thomasa Jeffersona, Theodora Roosvelta in Abrahama Lincolna, James pa je na svojo košarkarsko različico velikanov umestil Michaela Jordana, Larryja Birda, Magic Johnsona in Oscarja Robertsona. "Hej, hvala, da si me izpustil iz svoje gore Rushmore. Vesel sem tega, košarka je ekipni šport in posamični dosežki ne štejejo nič. Ampak zmagal sem na dveh zaporednih državnih prvenstvih v srednji šoli, dveh zaporednih študentskih prvenstvih, naslov prvaka sem osvojil v svoji prvi sezoni v ligi NBA in tudi v zadnji. Pa še devetkrat vmes. To, gospod James, je vklesano v kamen," je povedal Russell.
Boston postal zmagovita dinastija
In res, Bill Russell je velikan košarkarske lige NBA, ki je prepogosto spregledan. Morda zaradi svojega arogantnega odnosa do medijev in navijačev, ki jim je zabrusil, da jim ne dolguje prav ničesar, pa čeprav so ga povzdignili v prvega temnopoltega superzvezdnika lige, morda zato, ker ni bil glavni strelec in šovmen, pač pa čvrst obrabni igralec, ki je svoj uspeh in uspeh kluba Boston Celtic, ki je z njim postal zmagovita dinastija lige NBA, gradil na razbijanju igre nasprotnika.
Rekordnih enajst
A eno je gotovo, bil je neverjetno uspešen. Z enajstimi naslovi prvaka – pri zadnjih dveh je sodeloval kot igralec in trener – je absolutni rekorder lige NBA, še več, s kanadskim hokejistom Henrijem Richardom, ki je z Montreal Canadiens enajstkrat osvojil Stanleyjev pokal v ligi NHL, si delita mesto najuspešnejših posameznikov v vseh severnoameriških poklicnih športnih ligah. Russell je močno zaznamoval drugo polovico petdesetih ter šestdeseta leta prejšnjega stoletja, z Wiltom Chamberlainom, centrom Philadelphia 76ers, sta bila epske bitke v ligi NBA.
Košarke sprva ni razumel
Russell vsaj v začetku srednje šole ni slovel po kakšnem velikem košarkarskem talentu. Bil je nadarjen atlet, košarke pa "ni razumel", kot so povedali njegovi trenerji, a sčasoma je s pridnim delom postajal dovolj dober, da je tudi zaslutil, da mu lahko ta šport omogoči pobeg iz revščine, v kateri se je znašla njegova družina, ko se je iz rasno segregiranega juga ZDA (Louisiane) v 40-ih letih boljše življenje odpravila iskat v Kalifornijo. A v Oaklandu družina Russell ni našla blagostanja. Bill ga s trdim delom in predanostjo je.
Kmalu se je razvil v odličnega centra
Proti koncu srednje šole je bil že dominanten pod obročema, dobre predstave so mu prinesle ponudbo za štipendijo Univerze San Francisco. Tam se je pod vodstvom "prvega prijaznega belopoltega trenerja", kot je opisal Phila Woolperta, razvil v odličnega centra, ki pa je bil ob dveh osvojenih naslovih prvaka študentske lige NCAA redno spregledan pri nagradah za najkoristnejšega igralca, zaradi česar se je zelo zgodaj odločil, da bo v ospredje raje postavljal moštvene uspehe in ne individualnih dosežkov. Slo po teh je zadovoljil na atletskih stadionih, kjer je na mitingih zmagoval v skoku v višino (njegov rekord je bil 206 centimetrov, in to še pred izumom "Forsburyjevega flopa", sodobne tehnike, ki jo poznamo še danes).
"Prefin" za Harlem Globetrotters
Rasizem je bil kriv, da se ni pridružil slavni zasedbi Harlem Globetrotters, ki ga je novačila. Lastnik ekipe Abe Saperstein se je o Billovi pogodbi vpričo košarkarja pogovarjal le z njegovim univerzitetnim trenerjem Woolpertom, Russlla pa ignoriral, zato je ta vse skupaj poslal k hudiču. "Če je Saperstein prefin, da bi se pogovarjal z mano, sem jaz prefin, da bi igral zanj," je povedal in se na draftu ponudil ligi NBA. Najbolj zagreti zanj so bili v Bostonu, kjer je slavni trener Red Auerbach poskušal okrepiti obrambo in igro pod košem. Kelte je Russell drago stal, po dogovorih in menjavah – Boston je bil predober, da bi bil na draftu blizu prvim izborom, zato je trgoval z moštvoma Rochester Royals in St. Louis Hawks – so ga le pripeljali na vzhodno obalo ZDA.
Olimpijsko zlato v Melbournu
A navijači Bostona so morali na okrepitev še počakati, novembra in decembra leta 1956 se je Russell z ameriško reprezentanco udeležil poletnih olimpijskih iger v Melbournu v Avstraliji in osvojil zlato medaljo. Predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja (Mok) Avery Brundage je Russellu sicer poskušal prepovedati nastop, saj naj bi s podpisano profesionalno pogodbo kršil pravilo o amaterizmu, a ker še nikoli ni zaigral v profesionalni ligi, so mu nastop naposled dovolili. Če mu ga ne bi, bi za olimpijsko medaljo skakal v višino, je kasneje povedal Russell. Decembra se je le pridružil Keltom in jim že v prvi sezoni pomagal do naslova prvaka. V finalu so s 4:3 v zmagah porazili St. Louis Hawks.
Trgovanje na naboru lige NBA
Ti so Keltom vrnili v naslednji sezoni, nato se je začela zlata doba Bostona, ki je trajala osem let. Bill Russell in ekipa so osvojili osem zaporednih naslovov prvaka, v finalih so enkrat premagali San Francisco Warriors, dvakrat St. Louis in kar sedemkrat slavno franšizo lige NBA Los Angeles Lakers, leta 1959 še kot Minneapolis Lakers, preden so se leta 1960 preselili v Kalifornijo. Bill Russell je bil kralj obrambe in vodilni skakalec lige, petkrat izbran za najkoristnejšega igralca sezone, dvanajstkrat udeležen na tekmi vseh zvezd, po letu brez naslova, 1967, ko je Wilt Chamberlain z Philadelphio vendarle prišel do naslova, ko je v finalu s 4:2 v zmagah odpravil San Francisco, se je Russell kot trener in igralec vrnil še po dva prstana, skupaj jih je zbral rekordnih enajst.
"Veliki trk" z Wiltom Chamberlainom
Wilt Chamberlain, eden najboljših centrov vseh časov, je tudi po zaslugi Russlla in njegovih Keltov osvojil le dva naslova prvaka, njegova Philadelphia je v finalu vzhodne konference pogosto naletela na nepremagljive Bostončane. Spopadi najbolj dominantnih centrov v ligi, če ne v zgodovini lige – napadalnega Wilta in obrambnega Billa –, so bili veličasten šov. "Veliki trk" in "spopad titanov" so imenovali dvoboje Russlla in Chamberlaina, ki sta bila na igrišču zagrizena tekmeca, drugače pa velika prijatelja.
Prvi temnopolti trener v ligi NBA
Russell je leta 1966 v Bostonu prevzel še vlogo trenerja, potem ko se je Auerbach upokojil, službo pa sta zavrnila nekdanja igralca Bob Cousey in Tom Heinsohn. Zadnji je kot razlog navedel bojazen, da ne bo mogel obvladati Billa Russlla, s katerim se že kot soigralca nista razumela najbolje, in predlagal, naj se obrnejo kar na zvezdnika samega, češ da bo svoj veliki ego obvladal edino sam. In je sprejel, postal pa je tako tudi prvi temnopolti trener v ligi NBA. Tudi drugače se je močno zavzemal za pravice temnopoltih, zato ga je posebej močno prizadel atentat na Martina Luthra Kinga leta 1968, pa nato istega leta tudi atentat na Roberta Kennedyja, brata leta 1963 umorjenega predsednika Johna F. Kennedyja. Po sezoni 1968/69 je imel vsega dovolj in se upokojil, brez besede vodstvu kluba ali navijačem.
Dediščina
Bostonski navijači so ga zaradi naslovov ljubili, zaradi odnosa pa mu tudi marsikaj zamerili, znan je bil denimo tudi po tem, da je ignoriral domala vse želje po avtogramih in skupnih fotografiranjih ali stiskih rok … Njegovi avtogrami iz časa aktivne igralske kariere so tako redki, da na trgu dosegajo astronomske cene. A številko 6, ki jo je košarkar iz mesteca Monroe v Louisiani nosil celo kariero, so Celtics upokojili leta 1972. Od leta 2009 se po njem imenuje tudi nagrada za najkoristnejšega igralca finala lige NBA.
1