Tomaž Brinec iz Kitajske: Cene so tu tudi do sedemkrat nižje kot v Sloveniji

Kakšno je življenje zunaj meja Slovenije, je v zadnjih dveh desetletjih na svoji koži dodobra spoznal strokovnjak za fizično pripravljenost, magister športnih znanosti in strokovnjak za tenziomiografijo Tomaž Brinec. Leta 2008 je svojo pot kot kondicijski trener začel v ženskem rokometnem klubu Olimpija, istočasno je deloval tudi v košarkarskem klubu Krka, kjer je v Sloveniji deloval najdlje časa, leta 2010 so osvojili tudi Eurochallenge, večkrat so postali tudi državni prvaki. Deloval je tudi pri Interblocku. Zatem se je pot odprla tudi v tujino, prišla je možnost, da se preseli v Litvo, dve leti je bil člen ekipe Lietuvos Rytas, sledila je vnovična krajša selitev v domovino, nato pa selitev v Turčijo v Gaziantep. "Zatem sem se vrnil v Litvo, od koder prihaja tudi moja žena. Tam imam tudi svoj posel, dvorano," ob razlagi svojega "življenjepisa" pojasnjuje Brinec, ki prihaja iz Bele krajine, ki je zatem živel v Novem mestu.

Ob bogatem udejstvovanju v klubskem športu je bil tudi del slovenske košarkarske izbrane vrste, leta 2011 ga je v svoj strokovni štab povabil takratni selektor Božidar Maljković, potem pa je bil del reprezentance tudi pod vodstvom Jureta Zdovca. "Sledil je klic iz srbske ženske košarkarske reprezentance, s katero smo na olimpijskih igrah v Riu vzeli bronasto odličje," pojasnjuje Brinec, ki je zatem deloval v izbrani vrsti vse do OI v Tokiu. Od tam sta nato sledila tudi klic in povabilo za delo v Šanghaju, kjer je s tamkajšnjo žensko ekipo deloval štiri leta. "Nato sem se vrnil domov, rekel sem, da imam dovolj Kitajske, posvetil sem se svojemu delu, torej testiranjem in delu s profesionalnimi športniki. Še danes sodelujem z litovsko plavalno federacijo, nizozemsko atletsko reprezentanco, delam tudi s Femke Bol. Potem je sledilo novo povabilo na Kitajsko, od koder sem dobil ponudbo za delo z najboljšo žensko ekipo Sichuan Yuanda Meile. To ponudbo sem sprejel, tako da sem znova pojedel zarečen kruh in zdaj sem tukaj," v smehu iz Kitajske, natančneje iz Chengeduja v Sičuanu, o svoji poti razlaga Brinec.

Z ekipo Sichuan Yuanda Meile se je podpisal pod poseben uspeh. Foto: Osebni arhiv Tomaž, lep pozdrav na Kitajsko. Najprej čestitke za osvojeno lovoriko z vašim klubom Sichuan Yuanda Meile, s katerimi ste se zapisali v zgodovino kot prvi prvaki azijske ženske košarkarske lige pod okriljem Fibe.

Hvala, to je bil res velik uspeh, a zdaj se delo šele začenja, saj se sezona uradno šele začenja, tako da je dela veliko. Moji dnevi oziroma tedni se vrtijo okoli treningov in priprav. Intenzivno se ukvarjam tudi z merjenjem mišičnih karakteristik, tako da skušam s prav vsemi, s katerimi delam, tudi z individualnimi športniki, delati čim več na preventivi pred poškodbami. Med sezono se vse zadeve samo vzdržuje, čaka nas hud ritem tekem, tako da časa za treninge ni. Obenem pa tudi iz Kitajske sodelujem z ostalimi športniki v Evropi, jim pišem programe, skupaj načrtujemo spored.

V teh trenutkih pred sezono je prostega časa res malo, dnevi so dobro zapolnjeni. Zjutraj si rad vzamem nekaj časa, da uživam v prvi kavi, ker sem res ljubitelj kave, potem pregledam svoje delo, zatem pa so tu že treningi in delo do večera. Konec tedna potem pride kakšen dan, ko smo prosti, da grem malce naokoli, pogledat kakšno pando, po katerem je Sichuan tudi poznan. Znani so tudi po največji zgradbi na svetu. To je res zadeva, ki je ne moreš opisati, temveč jo moraš videti na lastne oči. Znotraj tega kompleksa imajo peščeno plažo z morjem in valovi, hotel, nakupovalni center je tako velik, da po dveh urah hoje nisem videl več kot dve nadstropji od skupno sedmih. Ko sem šel prvič tja, sem si mislil, da bom vse skupaj pogledal na hitro, pa sem se pošteno uštel (smeh, op. p.). Vse je res megalomansko, ceste so res široke, drugače pa je okolica urejena, zelena, na tem delu, kjer sem zdaj, je mirno in zelo varno. Denarnico lahko pustiš na mizi v restavraciji, in če se vrneš čez dve uri, te bo čakala na istem mestu.

Trenutno živi v Chengduju na Kitajskem. Foto: Osebni arhiv

Sami ste že načeli temo življenja na Kitajskem. Zdaj ste že nekaj let na drugem koncu svetu, ste ob prihodu tja doživeli kakšen kulturni šok?

Ja, res smo si različni in na to se je bilo treba navaditi, oziroma če nisi prilagodljiv, delati tu ni preprosto. Zdaj sem tu skupno že peto leto tako, da je zdaj že vse veliko bolj "domače".

Prej ste bili v Šangahju, zdaj v Chengduju. Koliko se razlikujeta ti dve mesti? Ali gre za različna svetova?

Šanghaj je v primerjavi s preostalimi deli Kitajske še najbolj evropsko ali zahodno usmerjen, zelo se pozna vpliv Francije, imenujejo ga Pariz Vzhoda, tudi Peking je zelo raznolik. Bolj ko greš v notranjost Kitajske, bolj zadeva postane "pristno kitajska". Drugačno je tudi socialno življenje, čeprav je tudi Chengdu 20-milijonsko mesto, je dogajanje skoncentrirano predvsem na center mesta, je pa to drug svet že napram Šanghaju.

Vas je kaj še posebej presenetilo?  Pri pripravi pomaga tudi izvrstni nizozemski atletinji Femke Bol, ki je na OI v Parizu osvojila tri odličja, med drugim je bila bronasta na 400 metrov z ovirami. Foto: Osebni arhiv

Mogoče to, da ko sem bil v Šanghaju, sem ugotovil, da imajo tu takšna pravila, da se z avtomobilskimi tablicami Šanghaja ne smeš voziti po drugih mestih. Čeprav to zanje ni nič tako čudnega, ker je Šanghaj res tako ogromen, da ga verjetno okoli 90 odstotkov ljudi ne bo nikoli zapustilo. Poleg tega skušajo omejiti promet, tako da je v praksi ljudi z avtomobili sodelovanje na dražbah, kjer kupujejo registrske tablice med tistimi omejenimi, ki so na voljo.

Pa morda tudi to, da se tukaj ne pušča nobenih napitnin. Spomnim se, da sem enkrat v eni izmed restavracij zapravil 15 evrov in sem jim pustil nekaj malega napitnine, ena izmed zaposlenih pa je pritekla sto metrov za mano čez celoten trgovski center, da mi je vrnila drobiž z razlago, da ga ne more sprejeti. Tudi če so ti dolžni en juan, kar je približno osmina evra, ga boš dobil nazaj.

Velika sprememba je tudi ta, kako je tukaj vse veliko. Domačini mesta, ki imajo na primer dva milijona prebivalcev, smatrajo za mala in zakotna. Pa gre praktično za državo v malem.

Ne da me je presenetilo, ampak me je tudi fasciniralo, kako neverjetno hitri so pri gradnji mostov, železnic, tunelov, kako hitro poteka vse. Tudi na poštah, bankah vse poteka res kot naoljen stroj. To je ena od stvari, ki bi so jo želel prenesti tudi k nam. Pa hitre vlake tudi (smeh, op. p.).

Foto: Osebni arhiv Vedno, ko se pogovarjamo o življenju v tujini, je ponavadi eno izmed prvih vprašanj, kakšni so stroški in cene. Kako je s tem na Kitajskem?

Če kupuješ hrano z zahodnim pridihom, so cene podobne kot pri nas, mogoče nekje za kakšen sir, maslo, razne jogurte celo dražje. To so predvsem zadeve, ki jih Kitajci sicer nimajo. Kar se tiče kitajskih izdelkov, pa je res poceni. Tudi kar se tiče tehnoloških stvari, npr. klime, hladilniki, je to drug svet. Tu se mi bo kmalu pridružila tudi družina, zato se bomo preselili v malce večje stanovanje in nakupujemo klimo, hladilnik, pralni stroj, tako da iz prve roke vem, kako stvari potekajo. Cene bele tehnike so tu štirikrat pa tudi do sedemkrat nižje kot pri nas. Enako je tudi z avtomobilsko industrijo, sploh kar se tiče električnih avtomobilov.

Kar se tiče stanovanj, pa je povsem odvisno, kje živiš. Središča mest so zelo draga, tako kot povsod. Kar se tukaj, kjer sem zdaj, morda malce bolj pozna, je to, da če grem na večerjo, bo malce ceneje kot v Šanghaju in Pekingu, najemnine pa so malce cenejše kot tam, česar sam iskreno iz lastnih izkušenj ne vem, ker za te stvari poskrbi klub.

Malce drugačen je tudi sistem plačevanja stvari. Z evropsko kartico tukaj težko kaj kupiš. Držijo se svojega sistema, vse poteka preko aplikacije WeChat, ki deluje na enak princip kot Whatsapp, ki je nam bolj znan. Oni imajo celoten bančni sistem vezan na to aplikacijo. Preko tega potem plačuješ, komuniciraš, kličeš taksije, praktično celotno življenje poteka preko te aplikacije. Vse imaš na eni stvari. Ko to urediš, zadeva deluje izjemno. Podobno deluje tudi Alipay. Te aplikacije imajo res neverjetno dodelane, tudi zaščita je na takšnem nivoju, da je praktično nemogoče zrušiti sistem. Tudi vračila v trgovinah in pri naročilih so takoj nazaj na računu, kar je pri nas še cela znanost. Zelo malo je poslovanja s papirnatim denarjem, težko je denar sploh dvigniti, ker moraš imeti ogromno potrdil in ostalega, saj nočejo, da se denar nese iz države, kar je zagotovo pametno za domači trg tukaj.

Torej bi rekli, da se svet odvija še bolj preko tehnologije kot pri nas?  Chengdu je poznan tudi po pandah. Foto: Guliverimage

Lahko bi tako rekli. To meni sicer ni všeč, tudi na ulicah in v restavracijah se zgodi, da ljudje ves čas gledajo samo v svoje telefone in se med seboj sploh ne pogovarjajo. Vem, da je tudi v Evropi tega čedalje več in ni več nič čudnega, a tega sem tukaj opazil še več. Na ulici sem se jim od začetka umikal, ker ves čas gledajo samo v telefone. Zgodilo se mi je tudi, da se potem nalašč komu nisem umaknil, pa se je nevede zaletel v mene in odšel naprej, kot da se ni zgodilo nič. Sam sem še vedno navajen drugačnega življenja, še vedno se mi zdi, da se mi v Evropi, mogoče sploh na Balkanu, več pogovarjamo, več se smejimo, druženje je bolj spontano in pristno. Tukaj je vse bolj "umetno", to je težko pojasniti.

Kako pa je z odnosom do tujcev?

Določeni tujci imamo tukaj delovno vizo s kategorijo A, s katero imaš določene prednosti pri birokraciji in pridobivanju dokumentov. Obravnavan si tako kot domačini, vse stvari so dorečene s pogodbo, tako da se potem tega tudi držijo.

V kratkem se mi bo tukaj pridružila tudi družina. Kamorkoli grem, najprej rad sam preverim teren, da vidim, kam se podajamo. V Šanghaju je bilo drugače, ker je bilo obdobje koronavirusa, a je bilo dejansko v Šanghaju takrat vse odprto. Ko si prišel v mesto, si bil 14 dni v res strogi karanteni, zatem si moral imeti tri zaporedne negativne teste in to je bilo to, dobil si zeleno kodo in si se normalno gibal po svetu. Enkrat na teden smo se potem testirali in to je bilo vse, vse pa je bilo povsem normalno odprto. V tistem času se spomnim, da sem se pogovarjal z mamo v Sloveniji, ki mi je dejala, da ne more v drugo občino, ni smela iz Metlike v Novo mesto, medtem ko je bilo na Kitajskem vse normalno odprto. V medijih so bile zadeve prikazane malce drugače, normalno smo se družili po večerjah, če je bilo treba, smo nosili maske, to pa je bilo tudi vse.

V preteklosti je deloval tudi v slovenski moški košarkarski izbrani vrsti. Foto: Osebni arhiv

Ali je kaj takšnega, kar na Kitajskem zdaj še posebej pogrešate?

Ja, predvsem spontanega druženja ob kavah. Tega ni v njihovi kulturi. Vso druženje poteka nekako preko poslovnih zadev, torej druženja ob poslovnih večerjah, ki so kitajsko tradicionalno obarvane, da se potem je iz iste posode in podobno. Pogovarja se predvsem o poslovnih zadevah, ni barov, lokalov, kjer bi se usedel s prijateljem in poklepetal. Kot ljubitelj kave pogrešam tudi pristno kavo, pod kar Starbucks zagotovo ne spada (smeh, op. p.).

Kar se tiče hrane, seveda pogrešam domače stvari, a sem se tudi na tukajšnjo kulinariko hitro navadil. Sam tukaj jem zelo malo kruha oziroma pravzaprav nič, ker ga tukaj nimajo oziroma je zelo sladek, kar ga je. Že toast plačaš, kot da je iz zlata. Vse te stvari oni smatrajo kot pecivo in je zelo sladko.

Kitajci sicer pojedo res malo sladkega, v primerjavi z nami nič. Potem se to vidi tudi na koži, ker imajo vsi, tudi starejši, kožo kot dvajsetletniki. Res jedo veliko zelenjave, način življenja je povsem drugačen. Kar se tiče Sichuana, je značilno, da je vsa hrana malce pekoča, a meni to odgovarja.

Pred začetkom sezone se je z znamko Jordan na Kitajskem mudil tudi Luka Dončić, ki je tudi tam velika zvezda. Foto: Guliverimage Kako pa je glede poznavanja Evrope, predvsem Slovenije? Če omenite, od kod prihajate, ali vedo, kje je to?

Luko Dončića poznajo vsi, v košarkarskih krogih tudi Gorana Dragića. Če rečeš Slovenija in če le malce vedo o košarki, se potem začnejo hvalospevi Luki (smeh, op. p.). Prejšnji mesec se je z Jordanom tudi mudil na Kitajskem in je požel ogromno navdušenja. Kar pa se tiče Slovenije, če jim omeniš Jugoslavijo in da smo bili včasih del tega, jim je potem vse malce bolj jasno, kje se nahajamo, ali pa če jim omeniš, da smo sosedi z Italijo. Kaj drugega pa o nas iz mojih izkušenj ne poznajo. Torej Slovenija je košarka oziroma Dončić in potem se neha (smeh, op. p.).

Že prej ste omenili varnost, da lahko v restavraciji brez težav za mizo pustiš telefon. Ali je res tako varno?

V Šanghaju sem imel električni skuter in ga v štirih letih niti enkrat nisem zaklenil in me je vedno počakal na istem mestu, kjer sem ga pustil. Tudi če sem šel čez poletje domov, me je pričakal na istem mestu kot ob odhodu. Povsod pa so tudi kamere, tako da je celoten sistem res osnovan na varnosti, a sam v tem ne vidim nič slabega, tudi na križiščih, če pride do nesreče, se pogleda, kaj se je zgodilo, in je stvar hitro jasna.

Spomnim se, da smo v Šanghaju sedeli v eni restavraciji, kamor so zahajali tudi tujci, in se mi je v spomin vtisnil poseben napis. Pisalo je, da so prepiri in pretepi strogo prepovedani, če bo do tega prišlo, boš v primeru zmage končal v zaporu, v primeru poraza pa v bolnišnici. To nikakor ne pomeni, da se tu ne prepirajo, včasih vidim ljudi, ki renčijo eden na drugega in se pljuvajo (smeh, op. p.), a se ponavadi na koncu vse dogovorijo.

Res pa v petih letih nisem doživel, da bi prišlo do kraje ali odtujitve česarkoli. Pa imam npr. v sobi tudi opremo v vrednosti več tisoč evrov, ampak je vse ves čas nedotaknjeno. Tako so vzgojeni.

Pod uspehe se je podpisal tudi v srbski ženski košarkarski izbrani vrsti. Foto: Osebni arhiv

Kako pa je z jezikom? Kako se sporazumevate?

Tu nastopi velika težava, ker ne znajo popolnoma nič angleščine (smeh, op. p.). Vse poteka preko prevajalcev, tudi s trenerjem potem nekako preko določenih izrazov najdeva skupno pot. Tudi prevajalci imajo pogosto takšno znanje, da moja osemletna hčerka govori bolj tekoče angleško, pa govori ob tem tudi slovensko in litovsko.

Potem si tukaj pomagamo z raznimi aplikacijami, res pa je, da se tudi v družabnem življenju in pri opravkih velika večina ne dogaja v interakciji z ostalimi ljudmi. Res smo si kot družba tako različni, da je nemogoče, da bi taka dva svetova delovala skupaj na enem mestu. Kar se tiče tradicije, živijo na enak način kot tisoče let nazaj, kar pa se tiče tehnologije, pa so preskočili prav ves svet.

Foto: Osebni arhiv Kar se tiče Kitajske, si ob prvi omembi te države mnogi predstavljajo betonsko džunglo. Pa je res tako?

Iskreno si človek težko zamisli, kako zelena je v resnici Kitajska, tudi če se pogovarjava o življenju v velemestih. V Šanghaju imajo urejene t. i. pentlje, torej tri nivoje cest. Ko se pelješ po zgornjem, vidiš res sam beton, ko pa se spustiš na tla, je vse zeleno. Na vsakem koraku so vrtiček, park, drevesa, vse je urejeno, se pa parki ne uporabljajo kot pri nas, da bi imeli piknike. Res je vse zeleno, na vsakem koraku vidiš ljudi, ki sadijo rože, travo. Tako da Kitajska je vse prej kot samo betonska džungla. Kjer je priložnost, posadijo drevesa in rastline. Zame je Ljubljana betonska džungla proti Šanghaju (smeh, op. p.).

Ali se vidite na Kitajskem tudi v prihodnosti?

Iskreno, ne. Bolj z vidika dela, ker se mi zdi, da sem ekipnim športom dal že vse, kar se imel. Rad bi se usmeril predvsem v individualno delo. Dvaindvajset let že delujem v športu, od tega 15 let na vrhunski ravni. Prav tako kljub vsem prednostim in raznolikosti, ki jo ponuja Kitajska, pogrešam dom in Evropo, tako da se bom morda že v bližnji prihodnosti vrnil nazaj domov.

Preberite še:

Novice Jason Hartley o Slovencih: Moja največja frustracija je, da jaz bolj verjamem v vas kot pa vi sami vase #video

Sportal Gašper Potočnik: Na Madžarskem se čudijo, kaj delamo v Sloveniji

Sportal Znani Slovenec uživa v drugi domovini: Poljska nas je po standardu že prehitela