Ponedeljek, 30. 3. 2020, 16.00
4 leta, 7 mesecev
Največji prevarant v zgodovini nogometne igre
Carlos Kaiser. Najboljši nogometaš na svetu, ki nikoli ni igral nogometa.
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,25
2
Prizor iz dokumentarnega filma "Kaiser: The Greatest Footballer Never to Play Football", ki so ga posneli po njegovi zgodbi.
Tokrat o Brazilcu Carlosu Kaiserju. Avtorju ene od največjih prevar v zgodovini nogometa. Nogometašu, ki je bil več kot desetletje član številnih klubov, tudi nekaterih največjih brazilskih klubov, čeprav v življenju ni odigral niti ene same tekme. Kako?
"Ko sem ga prvič videl hoditi po ulici, sem mislil, da gre za enega od najboljših nogometašev na svetu. Ko sem videl, kako so ga pozdravljali drugi, sem imel tremo, da bi sploh pristopil do njega in se mu predstavil. Pa sem pred tem spoznal Peleja." Tako je o njem govoril Eri Johnson, eden od najbolj znanih brazilskih filmskih igralcev.
"Dovoliti si mu moral samo to, da je odprl usta, pa je bilo konec. Tako je bil prepričljiv," se ga je spomnil nekdanji sloviti brazilski nogometaš Bebeto, svetovni prvak z Brazilijo leta 1994.
"V življenju sem spoznal veliko ljudi iz sveta nogometa, a nihče ni bil tako prepričljiv kot on. Čeprav ni bil nogometaš, je bil bolj nogometaš, kot so nogometaši sami," ga je opisal Carlos Alberto, danes žal že pokojni kapetan Brazilije, s katero je leta 1970 osvojil naslov svetovnega prvaka.
"Najboljši nogometaš, ki nikoli ni igral nogometa," pa so bile besede, ki mu jih je namenil nekoč sijajni brazilski reprezentant, južnoameriški prvak leta 1989, Renato Gaucho in ga opisal morda najbolje od vseh.
Ne nazadnje so si njegove besede sposodili tudi filmski ustvarjalci in z njimi naslovili film, ki je nastal leta 2018. Pa tudi knjigo, ki je izšla ob tem.
Dokumentarni film in knjiga o Kaiserjevi zgodbi
"Bila sva na pivu s Tomom, prišel je še Rob, ki ga pred tem nisem poznal. Povedal mi je o tej zgodbi, za katero je slišal. Nismo vedeli, ali je resnična ali ne, a smo si takoj rekli, da je enostavno tako dobra, da moramo o njej posneti film," je o filmu, ki je izšel leta 2018, snemati pa so ga začeli pet let pred tem, povedal režiser filma "Kaiser: The Greatest Footballer Never to Play Football" Louis Myles, ki je film posnel v sodelovanju s producentoma Tomom Markhamom in Robom Fullamom."Mnogo je resnic, ki jih je mogoče preveriti. Mnogo je tudi stvari, ki jih ni mogoče, a to, kaj je res in kaj ne, niti ni tako pomembno. Bistvo te zgodbe je to, kaj je Kaiserju uspelo. O sebi je ustvaril pravcato pravljico, ki je postala urbana legenda na ulicah Ria de Janeira. Tam o njem vsi govorijo s spoštovanjem. V njihovih očeh je legenda," je še povedal britanski režiser filma "Kaiser. Najboljši nogometaš, ki nikoli ni igral nogometa".
Istega leta je pomagal še pri izidu istoimenske knjige, ki je nastala izpod prstov Roba Smytha. "Materiala je bilo enostavno preveč, da bi ga spravili samo v film," je povedal ob tem.
Zgodba, ki se je lahko zgodila samo v Riu
Carlos Henrique Raposo. Enostavneje Carlos Kaiser, kot naj bi ga po vzoru slovitega nemškega nogometaša Franza Beckenbauerja z vzdevkom Kaiser (cesar, op. p.) začeli klicati v mladosti. Ali pa si je ta vzdevek izmislil sam. Kdo ve. Pri njem se nikoli ne ve. Največji prevarant med nogometaši, čigar zgodba je v Braziliji postala prava urbana legenda. Prav to, legenda, pa je postal tudi on. Čeprav je dve desetletji in več za nos vlekel vse okoli sebe, je iz laži, ki jo je ustvaril, izšel kot veliki zmagovalec.
"Da bi razumeli Rio, morate biti Rio. Ljudje v Riu ne sprašujejo veliko. Samo poslušajo in uživajo življenje. Tukaj so vsi malo drugačni. Plaže, samba, bobni in ženske. Veliko žensk. Takšni, kot je on, so tukaj frajerji. Zgodba, ki jo je spisal, se je lahko zgodila samo tukaj in se ne bi mogla nikjer drugje," je o Riu de Janeiru filmskim ustvarjalcem ob snemanju dokumentarca povedal Joel Santana, uspešen brazilski trener in še eden, čigar pot se je križala s Kaiserjevo.
Z zgodbo nogometaša, ki je bil član vseh štirih največjih brazilskih klubov, a zanje ni odigral niti ene samcate minute. Zato, ker pač … Sploh ni bil nogometaš!
Družil se je s številnimi znanimi brazilskimi nogometaši.
"Igral" je za štiri brazilske velikane in tudi v Franciji
Resda je bil v nogomet zaljubljen od mladih nog in ga je kot otrok tudi v Riu de Janeiru tudi igral, a nikoli ni bil dovolj dober, da bi bil uspešen na profesionalni ravni. No, pa saj tega niti ni hotel. "Želel sem biti nogometaš, a nisem želel igrati nogometa," je povedal nekoč. Zato se je odločil, da bo poiskal drugo pot.
Začel je manipulirati z vsemi, ki so mu na njej prišli naproti, in na koncu dosegel, da je njegova nogometna pot trajala več kot desetletje. Začel jo je leta 1979 pri mehiški Puebli, pozneje je "igral" še za vse štiri velikane iz Ria de Janeira, klube Botafogo, Flamengo, Fluminense in Vasco da Gama, bil tudi član brazilskih Banguja, Americe in Guaranyja, službo nogometaša pa mu je uspelo najti tudi v ZDA (El Paso) in celo v Evropi, kjer je dve leti prebil pri francoskem Ajacciu.
Seveda, takrat so bili časi povsem drugačni, danes bi se kaj takega res težko ponovilo, a z nizom takšnih in drugačnih pogruntavščin je nasmejani, takrat dolgolasi, danes pa malce debelušni Brazilec poskrbel, da je vseskozi užival v družbi lepotic, znanih ljudi in več kot desetletje živel življenje nogometnega zvezdnika.
Njegova kariera je uradno namreč trajala od leta 1979 do 1992, ko je po 13 letih "težkega" garanja in natanko nič odigranih tekmah nogometne čevlje "za vedno postavil v kot".
"Življenje je trženje. Jaz sem se znal prodajati zelo dobro," je povedal nekoč.
Ukanil je predsednike in prepričal soigralce
Glavni vzorec njegovih prevar je šel vedno po istem kopitu. Predsednike nogometnih klubov je z raznimi ukanami, predvsem pa s svojim dobro namazanim jezikom prepričal, da so mu v podpis ponudili podpis pogodbe. Na prvem treningu se je seveda poškodoval in poškodbo vlekel v nedogled. Dokler ga v klubu niso imeli dovolj. Potem je potrkal na vrata drugega kluba in zgodbo ponovil. V času, ko ni bilo spleta in njegovih besed ni bilo mogoče preveriti z enim klikom, je bilo seveda precej lažje.
Preden je šel v akcijo, je dodobra naštudiral vedenje ljudi iz nogometnega sveta in do potankosti posnemal vse, kar so počeli. Na koncu je to počel bolje od njih samih. Zbližal se je z nekaterimi slovitimi brazilskimi nogometaši, kot so Bebeto, Carlos Alberto, Renato Gaucho in tudi Ricardo Rocha, kar mu je bilo seveda prav tako v pomoč. "Kamorkoli je prišel, je bil priljubljen. Vsak, ki je igral nogomet, je hitro ugotovil, da v resnici sploh ni nogometaš, a se nismo pritoževali. V ekipi je ustvaril pravcati moštveni duh. Vsi smo ga imeli radi," je o njem povedal še en svetovni prvak z Brazilijo iz leta 1994.
Med soigralci je bil Kaiser tako priljubljen, da so nekateri predsednike klubov celo prosili, naj ostane, ko so nadrejeni ugotovili, da prav veliko nogometa od njega ne bodo dočakali.
Bil je prava številka 171
Plaža v Riu de Janeiru
V brazilskem zakoniku je v 171. členu zapisana beseda prevarant. S številko 171 tako Brazilci označujejo ljudi, kot je Kaiser, le da so številni med njimi v očeh družbe junaki.V Braziliji, v kateri velik del prebivalstva želi v revščini, je pač vsak, ki se znajde po svoje, po večini cenjen. Sploh če za seboj pusti tako zanimivo in zabavno zgodbo, kot je to uspelo Kaiserju. Na ulicah Ria je postal nekakšna urbana legenda.
"Bil je prava številka 171, kot v Braziliji pravimo takšnim ljudem. Znašel se je na brazilski način. Ni se ravnal povsem po pravilih, a je izpolnil svoje sanje in živel polno življenje. Kaj je tukaj narobe," je o njem povedal eden od številnih ljudi, s katerimi so se pogovarjali ustvarjalci filma o Kaiserju.
Novinarji so mu pisali hvalospeve
Gostoval je v številnih brazilskih televizijskih šovih.
Spoprijateljil se je z novinarji in poskrbel, da je imel zaveznike tudi med njimi. "Ko sem prišel na trening, sem pozdravil vse. Razdelil sem jim tudi nekaj majic in poskrbel, da so jim glavni zvezdniki ekipe dajali intervjuje," je Kaiser povedal, kako se je prikupil sedmi sili, ki je o njem vseskozi pisala hvalospeve.
"Bangu je dobil svojega kralja!" je udarjalo z naslovnice v časopisa, ko je leta 1988 prišel v vrste tega brazilskega kluba. Ko je bil član mehiške Pueble, se je v enem od brazilskih časopisov pojavil celo članek o tem, da je tako dober, da so mu Mehičani ponudili državljanstvo. Želeli naj bi si namreč, da bi zaigral za njihovo reprezentanco.
Dogovore je dosegel tudi s klubskimi zdravniki, ki so skrbeli, da je na njegovem zdravniškem listu vedno pisalo "poškodovan". Takrat, ko ni bilo magnetnih resonanc, je bilo lažje.
Nogometaše iz mlajših selekcij nogometnih klubov, katerih član je bil, je nagovarjal, da so bili na treningih grobi v dvoboju z njim. In ga seveda poškodovali.
Šel je celo tako daleč, da je "podkupil" tudi navijače in poskrbel, da so s tribun vzklikali njegovo ime. Včasih so s transparenti, na katerih je pisalo "Kaiser, naš kralj!", prihajali tudi na treninge.
Fotografija iz časov, ko je bil v Franciji.
Enkrat se je uštel. Skoraj.
Pretvarjal se je vedno in povsod. Enkrat bi ga to skoraj stalo življenje. Prav pri Banguju, ki je z njim "dobil svojega kralja", je skoraj šel čez mejo. Takratni predsednik kluba je bil Castor de Andrade. Zloglasni poslovnež iz brazilskega podzemlja, ki so ga nekateri označili kar za najbolj nevarnega Brazilca. Ne nazadnje je po eni izmed tekem svojega kluba s pištolo za pasom po igrišču lovil glavnega sodnika tekme, ki se ni izšla po njegovih željah. Po nekaj nastopih Banguja, ki jih je Kaiser izpustil, je Andradeju prekipelo. Od trenerja je na eni izmed tekem zahteval, naj ga pošlje na igrišče, čeprav se je pred tem na klopi znašel ob obljubi, da bo tam samo za popolnitev zapisnika.
Rečeno, storjeno. Kaiser je moral na ogrevanje, a se vseeno ni dal. Tik preden bi moral stopiti na igrišče, je skočil na nasprotnikove navijače in bil izključen. Predsednik je izgubil živce in šel v garderobo razjarjen kot pobesneli bik. "Gospod. Odšel bom iz kluba. Pogodba mi tako ali tako kmalu poteče, tako da ne bo težav, ampak naj vam povem le še to. Kot zelo mlad sem izgubil najprej mamo in potem še očeta, a sem v vas našel človeka, ki je nadomestil oba. Ko so vas nasprotnikovi navijači žalili, si nisem mogel pomagati. Eksplodiral sem," je to, kaj je iz Kaiserjevih ust letelo takrat, povzel eden izmed njegovih takratnih soigralcev.
Kaj je sledilo? Predsednikov objem, poljub na čelo in – podaljšanje pogodbe.
Pravi, da je spal z več kot tisoč dekleti, ki so bila pogosto v njegovi družbi.
Bil je tudi ženskar. Velik.
V enem izmed klubov se je vseskozi pretvarjal, da se z mobilnim telefonom v angleškem jeziku pogovarja s snubci iz Evrope. Dokler njegove ukane ni sprevidel eden od fizioterapevtov, ki je bil vešč angleškega jezika in je imel tudi kanček znanja o tehnologiji. Ugotovil je namreč, da ni prava niti angleščina niti njegov mobilni telefon.
Močne vezi je Kaiser napletel z ljudmi iz vseh sfer družbenega življenja in imel prijatelje tudi med politiki, mafijci, v šovbiznisu … Povsod. Organiziral je zabave in vseskozi skrbel, da so ljudje okoli njega uživali. Lepo se je znal imeti tudi sam.
"Žensk res ni manjkalo. Če ni šlo drugače, sem jih prepričal z izrezki časopisnih člankov, ki so jih pisali o meni," je v intervjuju pred nekaj leti povedal Kaiser, ki danes v Riu de Janeiru dela kot osebni trener v fitnesu. Njegove stranke so zgolj in izključno ženske. Ob intervjuju sta ob njem trenirali dve. "Spal sem z več kot tisoč ženskami. Lahko sem bil brez ficka, a če sem hotel peljati dekle v najboljšo restavracijo v mestu, sem to storil. Katerokoli dekle sem si zaželel, sem tudi dobil," je še povedal takrat.
Takole je videti danes.
Renato ali Romario? Kaiser!
Lahko mu verjamete, lahko pa tudi ne. Nekateri klubi, ki so zapisani v njegovem bogatem nogometnem življenjepisu, so to, da je bil njihov član, potrdili. Nekateri tega niso zanikali.
Kdo ve, kaj vse v tej zgodbi je res in kaj ne, a ko s takšnim spoštovanjem o tebi govorijo nekateri najpomembnejši akterji v zgodovini brazilskega nogometa, potem je jasno, da si pustil globoko sled. Na tak ali drugačen način.
Zgovorne so tudi fotografije druženja in zabavanja z velikim Diegom Maradono. Pa gostovanja v številnih najbolj znanih televizijskih oddajah in šovih. Njegovi zgodbi so ne nazadnje prostor namenili tudi v brazilskem nacionalnem nogometnem muzeju.
"Ta zgodba se zdi kot fikcija, ampak bolj kot koplješ po njej, bolj ugotavljaš, da se je marsikaj v njej zares dogajalo," jo je dobro opisal režiser dokumentarnega filma o Kaiserju Louis Myles, še morda največ pa o tej zgodbi povedo besede Alexandreja Torresa, nekdanjega člana Vasca da Game in Fluminenseja. "Pred časom je bila javna debata o tem, kdo je nogometni kralj Ria, Renato Gaucho ali Romario. Nobeden od njiju. Edini pravi nogometni kralj tega mesta je Kaiser!" je nekdanji soigralec povedal o njem.
Mimogrede, na papirju je bil napadalec.
Carlos Kaiser.
Lažna devetka v pravem pomenu besede.
Kaj je "lažna devetka"?
Josep Guardiola in Lionel Messi iz časov, ko sta navduševala pri Barceloni.
Napadalec, ki ni napadalec, in ofenzivni vezist oziroma organizator igre, ki pa ni ofenzivni vezist oziroma organizator igre, če se malce pošalimo.Skratka nogometaš, ki sicer igra v napadu, a kot najbolj ofenzivno postavljen igralec ekipe ne stoji zgolj v napadu in na tak način olajša dela nasprotnikovim branilcem, ampak se giblje po vsem igrišču in pogosto prihaja po žogo povsem na sredino igrišča.
Položaj "lažne devetke" je verjetno najbolj zahteven igralni položaj. Če hočeš dobro igrati v tej vlogi, moraš biti odličen strelec, odličen podajalec, dribler in imeti sijajen pregled nad igro oziroma dogajanjem na igrišču.
Vlogo "lažne devetke" je najbolj proslavil Lionel Messi v obdobju pri Barceloni pod vodstvom Josepa Guardiole v takratnem revolucionarnem sistemu igre "tiki taka". "Predober je, da bi samo stal v napadu in čakal na podaje, medtem ko bi na položaju ofenzivnega vezista nasprotniku omogočil, da ga pokrivajo eden na enega ali pa celo podvajajo," je Španec pojasnil, kako je nastala najboljša "lažna devetka" vseh časov.
Cesc Fabregas v dresu Španije v finalu evropskega prvenstva 2012.
Še zdaleč pa Argentinec ni prvi in edini, ki je v tej vlogi igral dobro. Odličnih "lažnih devetk" je bilo do zdaj že veliko in še kar nekaj jih zagotovo tudi bo. Zgodovinske nogometne knjige pravijo, da je prva "lažna devetka" Juan Peregrino Anselmo, ki je z Urugvajem igral na prvem svetovnem prvenstvu leta 1930. V petdesetih letih prejšnjega stoletja je v vlogi "lažne devetke" v sloviti madžarski reprezentanci igral tudi Nandor Hidegkuti.Novejše obdobje prinaša Francesca Tottija pri Romi v času trenerja Luciana Spallettija v njegovem revolucionarnem sistemu 4-6-0 in seveda tudi Cesca Fabregasa v španski reprezentanci, ki je pod vodstvom Vicenteja del Bosqueja leta 2012 osvojila naslov evropskega prvaka.
2