Fenomen slovenskega nogometa, ki ga ni strah povedati resnice

Sportal Slovenski košarkar, ki se je nepričakovano znašel v Dallasu

Vajeni smo, že zaradi imena rubrike, da se naši sogovorniki po koncu športne kariere, ko morajo čez noč pozabiti na treninge, tekme, adrenalin in prisotnost rezultatskega pritiska, spopadejo z izzivi druge kariere. Da se znajdejo v drugačnem svetu.

Pri Saši Jakominu, ki velja za prvovrstnega nogometnega posebneža, ni bilo tako. To pa zato, ker je hodil v službo že krepka leta pred tem, preden je sploh začel igrati nogomet. "Špedicijo sem opravljal pred nogometom, zato to ne more biti moja druga, ampak kar prva kariera," se je zasmejal, ko nas je na obrobju Kopra povabil v svojo pisarno in se na našo željo sprehodil skozi kariero. Tako športno kot tudi poslovno.

Špedicija ni njegova druga, ampak kar prva kariera. Tako nas je sprejel v svoji pisarni, kjer se vsakodnevno ukvarja s poslovnimi izzivi logističnega podjetja Tok2. Foto: R. P.

Bili so bolj banditi. Koprčani z Markovca.

Do 22. leta sploh ni nikoli treniral velikega nogometa. Zato je še toliko večji športni fenomen, saj je pozneje postal celo slovenski reprezentant. Foto: www.alesfevzer.com Kako je torej mogoče, da se je ukvarjal s špedicijo že kot najstnik? "Enostavno, moja mama je delala v špediciji, pa sem začel delati pri njej. Delali smo v privatnem podjetju v lasti Madžarov. Šele pozneje, ko sem bil star 22 let, me je pot slučajno ponesla v nogomet. Do takrat pa sem delal že štiri leta v špediciji. In pred tem nisem nikoli treniral nogometa," smo ga začudeno pogledali, ko je izustil zadnji stavek. Sledilo je logično vprašanje. Res? "Res," nam je prikimal. In nato vse skupaj podrobno pojasnil.

Za današnje čase se sliši skoraj neverjetno, a Saša Jakomin, za prijatelje in okolico obvezno Tojo, je začel igrati veliki nogomet šele pri 22 letih. Pred tem ga namreč sploh ni treniral. Nikoli. "Kje pa. Ko sem bil mlad, smo bili bolj banditi. Koprčani z Markovca. Lahko bi rekli, da smo bili uličarji. Večinoma smo se družili na igriščih za mali nogomet. Velikega nogometa sploh nisem poznal," se je v mladosti kratkočasil z igranjem malega nogometa za ekipo Tutti Frutti Sonček. Niso bili slabi, strokovna očesa so jih hitro opazila. Celotno ekipo so tako povabili na veliki nogomet v Ankaran.

"Tega nisem izpustil. In izpadlo je tako, kot je," se spominja usodnega trenutka, ki je usmeril njegovo pot. Takoj so prepoznali, da v sebi skriva nekaj več. Eno leto je igral v Ankaranu, nato pa odšel v Koper. Na Bonifiko, kjer je pozneje postal legenda koprskega nogometa.

Po igrišču tekal kot kokoš brez glave

Ker pa pred tem ni nikoli treniral velikega nogometa, se je soočal s številnimi težavami. Na trenutke je deloval zmedeno, skoraj tragikomično. "Bil sem povsem neizkušen. Pol leta sploh nisem vedel, da iz avta ni nedovoljenega položaja. Bil je povsem nov svet. Poznala se je razlika, drugačne navade. Na začetku sem po igrišču tekal kot kokoš brez glave, tekel z enega boka na drugega. Gor dol, dol gor. Bil sem kot mona," je vključil tudi znan primorski izraz, ki ne pomeni nič prijetnega.

Za Koper je v 1. SNL zbral več kot 200 nastopov in dosegel kar 62 zadetkov. Še vedno je najboljši prvoligaški strelec kanarčkov vseh časov. Foto: www.alesfevzer.com

Poznalo se mu je pomanjkanje izkušenj iz nogometnih šol. Trener ga je pošiljal na posebne vadbe. Tako si je moral ure in ure podajati žogo v zid. Da je sploh pridobil osnove. Na koncu se jih je le priučil in se pospešeno vključil v slovenski klubski nogomet. Vse ostalo je zgodovina. Postal je ljubljenec občinstva, najboljši strelec Kopra, tudi članski reprezentant. O tem, vse skupaj je začinil s številnimi anekdotami, več v nadaljevanju. Kaj pa se je medtem dogajalo z njegovo špedicijo?

Z nogometom zaslužil bistveno manj kot s špedicijo

Ime Tojo je dobil po očetu Vitoriu. Kot okrajšavo. Takšen vzdevek imata tudi njegova polbrata, tako kličejo, če se izrazimo po primorsko, tudi njegovega sina. "Pravzaprav vse Jakomine kličejo Tojo," se je zasmejal. Foto: R. P. Ko je pri 22 letih začel igrati veliki nogomet, ni niti pod razno prekinil s poslom. Še naprej je hodil v službo in vzporedno treniral nogomet. "Na delu sem imel takšno ekipo, da so me dopoldne pustili na trening. In je šlo," je hvaležen nadrejenim, da so imeli posluh za njegove želje.

"Mogoče mi je uspelo ravno zaradi tega, ker v nogometu za razliko od ostalih nisem bil obremenjen s financami. S tem, koliko denarja bom dobil od kluba. To me ni zanimalo. Če sem kaj dobil, je bil to zame plus. Že tako sem z nogometom zaslužil bistveno manj kot s špedicijo. Nogomet sem igral le zaradi ljubezni. Rad sem ga imel, rad ga imam še zdaj. Nikoli pa se nisem obremenjeval s tem, da bi nekega dne živel od njega," je zadovoljen, da je zadržal takšno miselnost, s pomočjo katere je lažje prebrodil ovire, ki jih ponuja finančna podhranjenost slovenskih nogometnih klubov.

Delal je torej v špediciji. Zjutraj je hodil v službo, nato šel na trening in se vrnil v službo. Dneva pa še ni bilo konec. Popoldne je šel znova na trening. Če je kdaj med tednom s Koprom gostoval kje daleč, denimo v Murski Soboti, si je za tisti dan v službi vzel dopust, drugače ni šlo. Njegova služba sploh ni bila enostavna, saj je veliko izrednih ladijskih tovorov prihajalo ponoči. "Bilo je pestro, vedno sem bil v akciji," mu na srečo ni primanjkovalo energije. Tako je še danes. 

"Direktor, kaj pa je to? Važno je, da se imamo dobro."

Dobra volja ga spremlja na vsakem koraku. Vesel je, da živi v takšnem okolju, kjer prevladujeta sproščenost in veselje. To smo občutili na lastni koži, ko smo spoznali člane njegovega delovnega kolektiva. "Prej smo bili v podjetju štirje, zdaj je prišel nov fant, tako da nas je pet. Najpomembnejše mi je, da se imamo lepo. Da imamo vedno poln hladilnik. Ni se nam treba voziti v porschejih, tega res ne potrebujemo," je raje zadovoljen z osnovnimi življenjskimi radostmi, na katere se je navadil že v mlajših letih.

Kaj opravlja Saša Jakomin v špediciji?

Zdravje, sreča, družina, pa še strast do nogometa in ribolova. To je smisel življenja Saše Jakomina, na Obali še vedno priljubljenega Toja. Iskrenega sogovornika brez dlake na jeziku, ki trenutno opravlja vlogo direktorja v podjetju Tok2. 

"Ja, tako piše," je bruhnil v smeh. "Direktor, kaj pa je to? Važno je, da se imamo dobro. No, za to skrbim. Ponavadi je tako, da moraš, če si direktor, največ delati in imeti največ skrbi," se zaveda odgovornosti položaja. Glede na dobro voljo in njegov pozitivno naravnan značaj mu uspeva. "Če si pošten in pridno delaš, no, mi smo pridni, ti dela ne zmanjka. Vedno se najde. Ne bojim se za prihodnost. Radi imamo red in disciplino," nam je omenjal primere, ki so prisotni v praksi, ko hoče kdo izmed konkurence, ponavadi gre za večje "ribe", nižati ceno in jim speljati stranke. A jim ne uspeva.

Sodeluje tudi z lukama v Trstu in na Reki, torej v Italiji in na Hrvaškem. "Dela je dovolj za vse. To, da bi si kradli in nagajali med seboj, nima smisla," je vesel, da zgledno sodeluje z vsemi. Foto: Bojan Puhek

Zvestoba ima neprecenljivo vrednost. Pri Jakominovem podjetju imajo svoje cene in od njih ne odstopajo. Stranke vedo, da se lahko nanj zanesejo. Zato mu dela nikoli ne zmanjka.

Nekateri mislijo, da je Slovenija še bivša Jugoslavija

Kaj pa se pravzaprav počne v špediciji? "Včasih rečem, da je špedicija vse. Od kartona do aviona. Uvoz, izvoz, tranzit, razne inspekcije, ki jih moramo omogočiti, carine … Največ blaga pride prek ladij iz Kitajske. Ne moreš verjeti, kaj vse uvažajo ljudje. Pa tudi, kakšne so cene oblačil. Po 20 ali 30 centov, nato pa se tukaj prodajajo po deset evrov," je predstavil veliko razliko, ki omogoča zaslužek marsikateremu poslovnežu, če je spreten v prodaji.

"Smo mlado logistično podjetje, nastalo na bogatih izkušnjah posameznikov z vseh področij logistike. Nastanjeni smo v Kopru, kar nam omogoča odlično izhodiščno točko za mednarodne pošiljke v uvozu in izvozu, saj je Luka Koper okno v svet za celotno srednjo in vzhodno Evropo. Dnevno sodelujemo z luško skupnostjo in carinsko upravo RS, kajti to je ključno za nemoteno delovanje in hitro opravljanje logističnih izzivov ter tako pridobivanje zaupanje stranke. Naš cilj je optimizirati logistični proces in zagotoviti stranki dobro storitev – fleksibilnost, odzivnost, točnost, informiranost ... Skratka, zanesljiv servis na najvišjem nivoju in brez nenapovedanih stroškov," je podjetje Tok2 opisalo del svojega poslanstva na spletni strani. Foto: Ana Kovač

Ko nekdo sliši besedo špedicija in si zamisli ladijski tovor ob vseh novicah iz črne kronike, ki jih torpedirajo mediji, povezuje zadeve s carino in z nečednostmi ob možnostih tihotapljenja in izigravanja sistemov. "Kje pa. Tega ni več. Če pa je že, se to dogaja na tako višji instanci od nas, da sploh ne pridemo blizu in se nam o tem niti ne sanja. Kar se tiče naših strank, jih dobro poznamo. Vedno jim povem, kako je. Odkrito in pošteno. Mnogi iščejo načine, kam bi se lahko dalo blago, da bi bilo čim manj carine. A tako ne gre. Nekateri še mislijo, da je Slovenija bivša Jugoslavija in da se lahko podkupuje. Sam pa menim, da tako ne gre več," se trudi biti pošten pri delu. In to strankam tudi odkrito pove. Na tej točki potem zraste medsebojno zaupanje.

Barka ne bo več dolgo počivala na njivi

Ribolov je njegova dolgoletna strast. Temu primerni so tudi nasmehi na licu, ko se lahko pohvali z atraktivnimi ulovi. Foto: osebni arhiv Zaveda se pomembnosti Luke Koper, ki omogoča preživetje in delo številnim Primorcem. Tudi njemu. "Saj so že vse drugo pri nas razprodali. Tomos, Cimos, Delamaris. Vse je šlo. Če prodajo še Luko Koper, se nam ne piše dobro. Prepričan sem, da država tega ne bo dopustila," nam je namenil pogled, v katerem je bilo zaznati upanje na to, da bo Luka Koper ostala v slovenskih rokah.

Poleg nogometa, službe v špediciji in družine pa je njegovo življenje zapolnjevalo še nekaj. To je ribolov. "Obožujem ga. Ribe lovimo zelo pogosto. Za vikend se zberemo s prijatelji, mojo klapo. Čaka me še ena naloga. Moja barka trenutno počiva na njivi. Do prihodnjega meseca jo moram usposobiti," je predstavil enega izmed ciljev, ki ga namerava uresničiti v bližnji prihodnosti. Ribe lovi s palico, rad pa se tudi potaplja s puško. Je izkušen, tako da ni pred njim varna nobena riba. Najraje lovi ob slovenski obali. "Največkrat skočim kar v luko, kjer me lovijo varnostniki. Tam je najmirnejše," se je pošalil.

O taki ribi je sanjal, nato pa se je ustrašil

Ribe lovi s palico, rad pa se tudi potaplja s puško. Foto: osebni arhiv Kako pa je sploh loviti ribe v morju poleg koprskega pristanišča? Ni preveč onesnaženo? "Morje ni bilo nikoli čisto. Moraš imeti srečo, da napoči dan, ko se vidi dva, tri metre v morje. Potem je v redu. Riba pa je riba. Ujameš brancina, pa je hitro na žaru, nato pa na krožniku. Ali je iz Luke ali z Debelega rtiča, vseeno."

Kar se tiče rekordnih ulovov, s tem se znajo ribiči pogosto pohvaliti, še pomni srečen dan, ko je ulovil brancina, težkega štiri kilograme in pol. Ponujal pa se je še pravi jackpot, saj bi lahko ujel še štirikrat težjo ribo. Lico, roparico, podobno tuni, le da je bela riba. "Celo življenje sanjaš o tem, nato pa sem jo resnično srečal, a sem se je ustrašil. Imel sem majhno orado, voda je bila umazana. In ko sem plaval, sem videl, kako se je proti meni zakadilo nekaj temnega. Ustrašil sem se, pa je trznila. Samo še gledal sem lahko, kako je odšla. Morala je imeti čez 20 kilogramov. Prava krava," se je zasmejal. Sanjal je o tem, da bi se vrnila, a se to ni uresničilo. Morda pa se kdaj. Priložnosti, ki jih bo dobil v morju, bo še ogromno.

To ga je dostikrat tudi teplo v življenju

Jakomin je kot nogometaš vedno veljal za iskrenega in odkritega sogovornika. Njegovi intervjuji so drugačni. Vse pove neposredno in brez olepševanja. Včasih tudi drzno, če je treba. "Vedno sem se trudil, da sem do vseh maksimalno korekten in pošten. Poveš tisto, kar misliš. A to me je dostikrat tudi teplo v življenju. Kakšni neradi slišijo tisto, kar jim gre. V Kopru je dosti takšnih. Poveš kaj, pa moraš iti iz kluba," je spomnil na prigode, ko je prišlo do razhajanj med njim in Borisom Popovićem.

Z Borisom Popovićem, nekdanjim prvim možem koprskega nogometnega kluba in županom mesta, se je skregal leta 2007. Foto: Vid Ponikvar

"Takrat je bil naš župan. Skregala sva se in sem moral iti. Toliko, kot je naredil dobrega za klub, je naredil tudi slabega. A s tem se že zdavnaj ne obremenjujem več," je spomnil na dogodke iz leta 2007.

"Boris Popović me je enkrat vprašal, ali bom prevzel klub, ali kaj. Okrog njega pa ritolizniki. Pa sem rekel, da bom prevzel klub, če zadanem na loteriji, ampak boste morali potem vsi iz kluba," je poskrbel, da so vsi zapuščali sobo odprtih ust. "No, pa sem imel potem mir," se je zasmejal.

"Ko sem bil mulec, je bil Pope (Boris Popović, op. p.) zame car. Imel je motorje in je divjal. Takrat smo bili vsi divjaki. In ko sem pozneje igral za Koper, me je imel rad. Vse do takrat, ko sva se skregala. Povem vam samo en primer. Če je tale zid črn, je pač črn. In ne, Boris, ni bel." Takrat je moral iz kluba. Pa so ga nato še vabili, da pride nazaj. In ga prepričevali. A poti nazaj ni bilo več.

Saarbrücken? Karma je psica.

V tujini je izkusil tudi igranje v prvoligaškem okolju. V Avstriji je tako v sezoni 2004/25 za Bregenz odigral 34 tekem in se štirikrat vpisal med strelce. Pred tem se je dokazoval tudi v Nemčiji, a se potegoval za točke v drugi ligi. Foto: osebni arhiv V Kopru je sicer odigral največ sezon v karieri in dosegel rekordnih 62 zadetkov. "Rad sem igral nogomet doma. Pa bi lahko odšel v tujino že prej, a se mi ni dalo," se je tako prvič odpravil v tujino šele pri 29 letih. Ni manjkalo veliko, da bi najprej zaigral za Saarbrücken. Ravno klub, ki je v tej sezoni kot tretjeligaš presenetil z zmagami v pokalu nad Bayernom, Eintrachtom in Borussio Mönchengladbach. Takrat je bil že dogovorjen za prestop, a je pomočnik trenerja poklical za mnenje še Alfreda Jermaniša, ki ga je poznal iz dunajskega Rapida. Očitno mu Švicko ni povedal nič lepega o Jakominu, saj ga Saarbrücken ni več hotel vzeti.

"A karma je psica," nam je izustil znani rek v angleškem jeziku (Karma is a bitch). "Kmalu zatem sem sklenil dogovor z Unterhachingom. In smo igrali na Portugalskem prav prijateljsko tekmo s Saarbrücknom. Dal sem gol, zmagali smo," je igral z motivom več. Najslajše pa še pride. "Do mene je prišel športni direktor Saarbrückna in me vprašal, kako se počutim, nato pa so po tej tekmi odslovili trenerja in njegovega pomočnika. Karma je kurba. Kaj ste pa poslušali prijatelja," je takrat čutil prav posebno zadoščenje.

V Nemčiji je prvič videl, kaj je pravi nogomet

Pri Unterhachingu se je prvič v karieri počutil kot nogometni profesionalec, saj je pozabil na delo v špediciji. Foto: Guliverimage Ko je leta 2002 sklenil dogovor z Unterhachingom, je odšel v Nemčijo z velikimi pričakovanji. Prvo slovensko ligo je po svoje že prerasel, a mu v deželi, ki bo poleti gostila evropsko prvenstvo, ni šlo.

"Igral se je drugačen nogomet, na igrišču se je izvajal prevelik presing. Nisem dal niti enega zadetka. Sodeloval sem z milijon trenerji, vsak je pripeljal svoje igralce. Takrat sem prvič videl, kaj je pravi nogomet. V Kopru sem bil ljubljenec občinstva in sem si lahko marsikaj privoščil. V Nemčiji pa je bilo drugače. Če ti ni šlo, si moral na klop," je kot nogometaš dozorel še v tem smislu.

Takrat je prvič v karieri postal nogometni profesionalec od glave do peta, saj ni več hodil v službo v špedicijo. "Bilo je nenavadno. Čudno. Ostal si doma in nisi vedel, kaj bi počel. Dobro, malce smo se zamotili, ko smo se učili nemški jezik. Imeli smo svojo profesorico. A še vseeno ti je ostalo ogromno časa. In ne veš, kaj bi počel. Res, malce neroden občutek. Rib nisem mogel loviti, reke in jezera me niso zanimala. Pogosto sem se odpravil tudi domov. Do Kopra sem potreboval pet ur. A tudi to ni bilo to, saj sem moral nato naslednji dan nazaj, tako da sem se ponavadi vrnil utrujen. Me je hitro minilo," mu ni ustrezal takšen ritem.

Unterhaching je svojčas veljal za eno najudarnejših slovenskih nogometnih kolonij, saj sta bila njegova soigralca na nemških zelenicah tudi Džoni Novak in Goran Šukalo. Foto: Guliverimage

Džoni Novak mu je bil kot oče, Turki zanj ponujali kovček, poln mark

Džoni Novak je eden najznamenitejših igralcev iz obdobja prve slovenske nogometne pravljice. Foto: Reuters Pri Unterhachingu, takratnem nemškem drugoligašu, ni bil edini Slovenec. Z njim sta bila še Džoni Novak in Goran Šukalo. "Džoni nama je bil kot oče. Skrbel je za naju. Vse nama je pokazal, prišel je na kosilo, pomagal pri selitvah. Hvala mu za vse." Kmalu pa je Novak tudi odšel. Šukalo in Jakomin sta ostala sama. A tudi to se je spremenilo, saj je kmalu zatem zaradi neučinkovitih predstav odšel še Jakomin. Vrnil se je na Bonifiko. In k delu v špediciji. Nato ga je še enkrat prekinil, ko je odšel še v Avstrijo k Bregenzu. Tam je obudil znanje nemškega jezika. A le za eno sezono.

Še pred Nemčijo je imel ponudbo, da bi se odpravil v Turčijo in oblekel dres kluba iz Antalye. "Turki so po Tolminu lovili Anteta (Anteta Guberca, današnjega predsednika, ki je s koprskim klubom tesno sodeloval že takrat, op. p.) z denarjem v kovčku. Spomnim se dobro, v njem so bile še nemške marke. Ante je bil za, jaz pa ne. Nisem hotel iti. Ni mi bilo všeč, ker se menedžer nenadoma ni oglašal dva tedna. Potem, ko pa me je spet povabil v Turčijo, smo s Koprom že začeli priprave. In sem rekel, da tako pa že ne bo šlo. Ni pomagalo niti to, da mi je pojasnjeval, da mi nameravajo Turki še dvigniti plačo. Ne in gotovo," je ostal zvest Kopru.

V Mariboru se je napil s predsednikom Jagodnikom

Poleg Turčije pa se je leta 1998 omenjala tudi možnost, da bi okrepil Maribor. "To pa je bila prigoda. V Mariboru sem se ga napil z njihovim predsednikom. Sprva sploh nisem vedel, da je to on," nam je opisal anekdoto, kako se je zaklepetal ob pivu s takratnim predsednikom vijolic Jožetom Jagodnikom, ki je vodil Maribor tudi v obdobju, ko se je prvič prebil v ligo prvakov (1999/2000).

Razen obdobja, ko je za kratek čas okusil nogometni profesionalni kruh v Nemčiji in Avstriji, je vedno delal v špediciji. Nedavno je izračunal, da mu do upokojenskega staža manjka le še devet let. Foto: R. P.

"Sedel je v trenerki, mi pa smo bili tam ravno po turnirju v nogometu na odboj. Bil sem v kafiču in me je povabil, da prisedem. In sva pila pivo. Že iz Kopra sem bil navajen, da gremo po vsaki tekmi na pivo. In nas je debelo gledal. Predstavil se je, da je predsednik, in sem rekel, aha, okej. Pri sebi sem si mislil, da je kak predsednik navijačev. No, potem pa je prišel resnično mimo eden od navijačev Maribora in ga pozdravil z gospod predsednik. Potem sem ga vprašal, kateri predsednik je pravzaprav, in mi je rekel, da je predsednik od kluba Maribor. In sem se zasmejal in si mislil svoje. Raje sem se obrnil proti šanku in zaklical, da prinesejo obema še eno pivo," se je spominjal srečanja, ki bi mu lahko po svoje spremenilo življenje. In ga morda poslal v mesto ob Dravi, kjer se je kmalu zatem senzacionalno igrala liga prvakov. In nato še trikrat, kar je dokazalo, da so bili mariborski uspehi vse prej kot sreča ali naključje.

"Potem je nastala debata, ali bi prišel k njim. Omenjala se je neka odškodnina, okrog katere se je zapletlo. Stvar ni šla naprej," je ostal v Kopru. Tako je v 1. SNL vselej igral zgolj za kanarčke.

Vsi članki iz rubrike Druga kariera, zbrani na enem mestu.

V kopačkah direktno za šank

Ko je nastopal še za Koper, je rade volje izkoristil vsako priložnost, da se je odpravil na ribolov. Foto: osebni arhiv V Kopru se je pač počutil najbolje. Bil je domačin. Navijači so ga vzeli za svojega, ker je bil uličar. "In po tekmi smo bili vedno skupaj. Takoj sem šel na pivo. V kopačkah direktno za šank. Enkrat smo izgubili, pa je prišel nekdo do mene in mi očital: 'Aha, kar pivo boš pil ali kaj?' Pa sem mu zabrusil: 'A ko zmagam, pa ga lahko pijem, zdaj pa ne?'" se je zasmejal.

Je pa bilo čutiti razliko med tistimi nogometaši, ki so radi pogledali pregloboko v kozarec, in tistimi, ki so bili bolj disciplinirani. Sam se bolj uvršča med druge, se pa spominja, kako je bilo v klubu, ko je bil njegov soigralec Romano Obilinović. Sloviti Amigo, Dalmatinec, ki je stresal šale kot po tekočem traku, a tudi živel nešportno in si zapletal življenje zaradi odvisnosti od stav in alkohola. "No, on pa je bil brez meja. Pa tako velik talent, samo kaj, ko tega ni izkoristil. Bil pa je pravi dečko, v njegovi družbi smo se veliko smejali."

Kaj igram sam? Da bodo drugi nezadovoljni? Ne, hvala.

Ante Guberac je aktualni predsednik Kopra. Foto: Vid Ponikvar Veselo je bilo tudi okrog Jakomina. Bil je duša koprske slačilnice. "To pa zato, ker sem bil normalen. Pa te kdo že zaradi tega ni maral. Bili smo prava klapa, skoraj vsi domačini. Zdaj pa je obratno, zdaj so trije domačini, ostalo pa … Ko si odšel v naših časih na stadion, si vse poznal. Koga boš pa zdaj gledal? Jelenič, Palčič, Koprivec. In Mitterdorfer. Potem pa težko še kdo. Pa še vsi domači ne igrajo vedno. Očitno tako zdaj ustreza tistim v klubu. Sam bi delal drugače. V ekipo bi uvrstil zgolj domačine in pa tri močne tujce," ga moti preveliko število tujcev, Nekoprčanov v ekipi, ki v tem trenutku zaseda peto mesto.

S Koprom niso bili slabi. "No, ne vedno. Nihali smo, bilo je toplo, a tudi hladno. Prva in druga liga. A z leti dobiš izkušnje in pride kdaj tudi kakšen normalen trener. Ali pa finance, dosti je bilo pogojeno s tem. No, ko je prišel Ante, se je izboljšalo." Gradbeni mogotec Ante Guberac je v klubu prisoten še danes. Je prvi mož kluba, predsednik.

Spominja se tudi obdobja, ko je igral za Koper pod vodstvom Milana Mandarića. Takrat je bil kapetan, igralci pa so stavkali. "Pač, ni bilo denarja. Vedno sem bil za soigralce. Govorili so mi, da bodo meni dali plačo, pa sem jih vprašal, ali igram sam. Da bodo drugi nezadovoljni? Ne, hvala. In sem vztrajal. In čez uro je prišla plača, le jaz nisem bil več kapetan. A dobro, nek plus smo ustvarili," nam je razkril še eno anekdoto iz obdobja, ko je igral za Koper.

Prašnikarju je bilo žal, da ga ni vpoklical za Hrvaško

V ogromno čast si šteje, da je zaigral za člansko slovensko reprezentanco. Čeprav je začel igrati in trenirati nogomet pri 22 letih! "Igral sem zelo malo, le tekmo v Švici. Pa še takrat sem bil poškodovan in vzel pet ketonalov. Takrat smo vodili z 1:0, a nato izgubili 1:2. Škoda. Imel sem priložnost iz kota v zadnji minuti, a sem poslal žogo malce čez prečko. Potem bi bil to šele sanjski debi," se v živo spominja priložnosti, ko je 28. aprila 2004 v Švici le za malo zgrešil cilj. V igro je vstopil v 75. minuti namesto Ermina Šiljaka.

Kako mu je Bojan Prašnikar priznal, da bi ga lahko vpoklical za znamenito tekmo s Hrvaško:

Selektor je bil Bojan Prašnikar. Pol leta pred tem se je reprezentanca potegovala za nastop na evropskem prvenstvu. V dodatnih kvalifikacijah za Euro 2004 se je pomerila s Hrvaško. V Zagrebu je najprej remizirala (1:1), a je strelec Šiljak prejel karton, zaradi katerega ni mogel igrati v Ljubljani. Za Bežigradom je nato Prašnikar pogrešal napadalce, zlasti takrat, ko je vrag vzel šalo in je Dado Pršo, čeprav je takrat imela Hrvaška igralca manj, premagal Mladena Dabanovića.

"Takrat me ni vpoklical. Ko sva se srečala deset let po tekmi, mi je rekel, da mu je žal, da me ni. In kdo ve, ali bi lahko res takrat pomagal. Mogoče bi pa res ustrezal ekipi. Vse Hrvate bi polomil in čao. Mogoče bi prišel prav," bi si želel, da bi se selektor spomnil nanj.

Zahović samo pogledal Prašnikarja in dosegel svoje

Zlatko Zahović je za slovensko reprezentanco na 80 tekmah dosegel kar 35 zadetkov. Zadnjo tekmo je odigral v Ženevi, ko je bil njegov soigralec tudi mladi debitant Saša Jakomin. Mariborčan se je tudi v Švici vpisal med strelce. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko Tako je za reprezentanco debitiral na tekmi, na kateri se je pozneje izkazalo, da je zadnja v bogati karieri Zlatka Zahovića. Enega najboljših slovenskih nogometašev vseh časov, še danes strelskega rekorderja reprezentance. "Po tekmi, kakor se spominjam, ni bilo opaziti, da bi bila njegova zadnja. Se pa dobro spominjam, kako je bilo pred njo. Ko nam je selektor na tabli pojasnjeval, kje bo kdo igral. In je rekel, da bo Zaho igral na položaju bolj spodaj v zvezni vrsti. Zaho ga je premeril s pogledom in mu samo z očmi nakazal, naj ga postavi malce višje. In res, Prale (selektor Bojan Prašnikar, op. p.) ga je na tabli takoj postavil višje. Takoj izza špic," mu je šlo na smeh, ko se je spomnil na Zahovićev prepričevalni manever.

"Zlatko pa je bil gospod. Moram reči. Ko me je prvič videl, me je lepo pozdravil. Prišel je do mene in se predstavil! Meni se je predstavil! Samo gledal sem, saj me je verjetno takrat videl prvič v življenju. Vsaka čast," ga je pozitivno presenetil takratni prvi zvezdnik slovenskega nogometa. Na tekmi v Ženevi je dosegel zadetek z bele točke, kapetan pa je bil Miran Pavlin. Tudi on je, takšna je bila pozneje usoda, v Švici odigral zadnjo reprezentančno tekmo.

Cime rekel, da bo prevzel ljubljansko podzemlje

Sebastjan Cimirotić je pestro kariero večkrat zaznamoval z odmevnimi izjavami. Foto: Reuters Spominja se, kako prijetno mu je bilo takrat v druščini reprezentantov. "Cime! Cime je skrbel za smeh, ko so med seboj govorili, kaj bo kdo počel po nogometni karieri. In Knavs, ta visoki štoper, ki je nato izginil (Aleksander Knavs, op. p.), je rekel, da bo ostal v reprezentanci in bo trener. No, Cime pa je rekel, da bo prevzel ljubljansko podzemlje. Podzemlje. Kralj. Cime je bil res pravi," ga je nasmejal Sebastjan Cimirotić.

Zbral je le en nastop, a je dočakal tisto, kar je največja želja vseh nogometašev. Zaigrati za domovino. "Kljukico sem naredil, to je pomembno. Ko sem začenjal pri Kopru, pa nisem bil več rosno mlad, sem se šalil s prijatelji. In rekel sem, da bom kapetan Kopra, reprezentant in igral ligo prvakov. Pa so se mi smejali, da ne bo nič iz tega. Pa poglejte, prvo in drugo sem uresničil. Liga prvakov pa ni šla. Bil sem že star. Bilo pa mi je smešno takrat v reprezentanci, ko mi je Nastja Čeh rekel: 'Poglej mali, zdaj vidiš, kako to gre.' Da bo še čas za mojo ligo prvakov. Pa je imel 28 let, jaz pa tri več od njega! Kar ni mogel verjeti, ko sem mu pojasnil, koliko sem star. Mislil je, da jih imam 21."

Še danes velja, da je Jakomin najstarejši debitant v slovenski reprezentanci med napadalci. In četrti najstarejši slovenski debitant vseh časov. Od njega so starejši prvič oblekli državni dres le vratar Borut Mavrič, žal že pokojni Marko Elsner in zdajšnji selektor Matjaž Kek.

Iličić večkrat zaspal in zamudil trening, a …

Josip Iličić se je pri Bonifiki dokazoval še kot najstnik, nato pa se preselil k ljubljanskemu Interblocku. Foto: Vid Ponikvar Po odhodu iz Kopra se je leta 2007 preselil k Bonifiki. Ni mogel zapustiti svoje Primorske in rojstnega mesta, tako da je igral v drugi ligi. Pri tem klubu se je imel, kar se tiče nogometa, lepo. Tam je spoznal tudi takrat še zelo mladega Josipa Iličića. Sprva ga ni navduševal z delovnimi navadami.

"Večkrat je zamujal na treninge. Pa so ga vprašali, kje je bil, in je odvrnil, da je zaspal. A imel je nekaj več. Pravi maestro. Opozarjal sem ga, da ne bi končal kot Edis Čaušević (nekdanji veliki up koprskega nogometa, žal že pokojni, umrl je leta 2011, op. p.). Imel je levico za bogove, a je bil lenuh, tako da ni naredil veliko. Na srečo je Jojotu takrat pri Bonifiki naredilo en klik. Ko sem ga naslednjič srečal, je bil že član Palerma. Od srca sem mu čestital in mu rekel, da nam je vzel dve leti življenja, zdaj pa je v serie A in preigrava Tottija. Res noro. Zelo smo bili ponosni nanj," je bil vesel, da je Iličiću, ki je po Bonifiki zaigral za Interblock in Maribor, uspela tako lepa kariera v Italiji.  

Italijana prijel za ovratnik in obesil na zid

V zrelih letih se je odločil, da bo pomagal ankaranskemu klubu. Leta 2013 mu je tako pomagal do preboja v drugo ligo. Foto: osebni arhiv Iličić je danes star 36 let. Ravno toliko, kot je bil naš sogovornik, ko se je nehal ukvarjati z resnim nogometom. Poudarek na "resnim". "Pri Bonifiki so nas vlekli s temi plačili. Ugotovil sem, da nima več smisla," je tako zadnjo tekmo v 2. SNL odigral 19. oktobra 2008, ko je Bonifika remizirala z 0:0 proti Muri.

Še vedno pa se ni mogel kar tako posloviti od nogometnih čevljev. Preselil jih je malce bližje italijanski meji, saj se je pridružil nižjeligašu iz Ankarana. Medtem pa je odkril še eno strast. "V Trstu sem igral nogomet calcio sette. Bili so turnirji na manjših igriščih, zaigral sem z našo klapo. Bilo je fino, dokler nisem enega italijanskega naduteža ... (opisal ga je z besedo, ki se začne na faš…, op. p.) prijel za ovratnik in obesil na zid." To pa je storil zato, ker je hotel namerno poškodovati njegovega soigralca. "Od takrat tega nogometa na betonu ne igram več. Potem sem igral samo še za Ankaran," je nadaljeval nogometno kariero vse do 50. leta. Fenomen, kot je, pač ni mogel iz svoje kože. Začel je pozno, poslovil se je pozno.

Kariero je sklenil pri 50 letih na četrtoligaški tekmi (Enotna primorska nogometna liga – EPNL) med ankaranskim Galebom in Idrijo, na kateri je odigral simboličnih 50 minut, že v uvodnih 18 minutah pa dosegel dva zadetka. Foto: osebni arhiv

Sanjski razplet na poslovilni tekmi

Zgodilo se je kot v pravljici. Petdesetletnik je mrežo Idrije zatresel že v uvodni minuti! Foto: osebni arhiv Poslovilno tekmo je tako organiziral takoj po 50. rojstnem dnevu. Ko ga je obiskal abraham. "Ko sem izrazil to idejo, mi niso verjeli. A rekel sem jim. 50 let in ne igram več. Saj rad hodim na treninge, a ni več časa."

Poslovil se je na tekmi četrte lige med ankaranskim klubom Galeb in Idrijo. Bilo je kot v pravljici. Prva minuta in že njegov zadetek. "Kot da bi se dogovorili. No, če bi se, boljšega scenarija ne bi mogli narediti. Lepo vreme, prav lepo je bilo. Lahko bi povabil še več ljudi, a sem se bolj osredotočil na prijatelje iz mladosti," je na zadnji tekmi pred polnimi tribunami premagal Idrijo z 2:1. Dosegel je oba zadetka za Ankaran, tekmo pa ob ovacijah končal v simbolični 50. minuti.

Čeprav je bil že tako star, skoraj kot neuničljivi Noriaki Kasai pri smučarskih skakalcih, je še vedno igral tekme četrte lige. Globoko v petem desetletju. "Četrta liga je tako, za družbo. A ni lahko. Če hočeš igrati v tej ligi, potrebuješ 50 tisoč evrov, da spelješ obveznosti s sodniki in potnimi stroški za igralce. To dobro vem, ker moj sin igra v Izoli," se zaveda, kako težko je v današnjih časih voditi nižjeligaša.

V karieri je pogosto sodeloval s trenerjem Vladom Badžimom, ki zdaj pri Izoli trenira njegovega sina Roka Jakomina. Na fotografiji sta še Dean Kolarič (levo), nekdanji soigralec v Ankaranu, in Miha Gaberc (desno), zdajšnji predsednik ankaranskega kluba. Foto: osebni arhiv

In še nekaj opaža. Težavo z današnjo mladino in njihovimi spremenjenimi delovnimi navadami. In pomanjkanje vneme, kakršno je kot nogometaš čutil sam. "Nasploh je težava z generacijo Z. Vseeno jim je za vse. Vse bi imeli, a to ne gre tako. Trener Vlado Badžim se pri Izoli zaradi tega muči," je pojasnil.

Najhuje je, da nekaj obljubljaš in se potem ne javljaš na telefon

Legenda koprskega nogometa je zadnjo tekmo v dresu z znamenito številko 2 odigral 18. marca 2023. Le tri dni po 50. rojstnem dnevu. Foto: osebni arhiv V nogometu je odkril, kako ni vse idealno. Daleč od tega. Od blizu se je prepričal, koliko je prepiranja in metanja polen pod noge. "Nogomet je ena velika svinjarija. Za navijača je lahko simpatičen, a bolj kot si vpet v njega od znotraj, bolj razmišljaš drugače. Takrat ti ni več tako simpatičen. Potem naletiš na spletke, tega pa ne maram. Veliko raje bi bil le navijač. Da pogledaš tekmo in greš. To pa je simpatično." Koper ima še danes v srcu. Po vsakem porazu mu ni vseeno.

Zdaj so v ospredju poslovni izzivi, uredil si je tudi novo pisarno. In ribolov. "Živim normalno življenje in se družim s prijatelji. Če kdo kaj potrebuje, mu rade volje pomagam, če pa mu ne morem, mu pač rečem, da ne gre. Raje povem pošteno. Najhuje je, da nekaj obljubljaš in se potem ne javljaš na telefon. Imam se za poštenega. Ja, potem pa kdaj dobiš po ušesih, če si pošten. Včasih je bolje, da si baraba in lažnivec, a nisem takšen."

Tako je bil Tojo blažen med ženami, ko je pred dobrim letom dni sklenil pestro nogometno kariero, v kateri je na zelenicah vztrajal kar do 50. leta! Foto: osebni arhiv

Kako pa naprej? "V špediciji bom delal do penzije, potem pa sledi lagodno življenje. In veliko nameravam loviti ribe. Tudi pozimi." Takšen je Tojo. Uživač je bil, uživač bo ostal. Morda pa bo še enkrat srečal tisto lico. In se takrat ne bo ustrašil. Kdo ve, življenje piše nepredvidljive zgodbe. Če lahko o tem kdo pove več, je to zagotovo Saša Jakomin.

Preberite še:

Sportal Bolezen mu je spremenila življenje, a se je naučil živeti z njo. Zdaj ga čaka nov izziv.

Sportal "Nastopil sem na petih olimpijskih igrah, morda mi je le nekaj uspelo v življenju"

Sportal Zloglasne zgodbe z ljubljanskih Fužin so bile po njegovem napihnjene #video

Sportal Saša Dončić in njegova življenjska ljubezen #video

Sportal Legendarni slovenski nogometaš, ki je rušil stereotipe v Jugoslaviji