Kek in Zahović vse bolj pritiskata na predsednika NZS

Sportal Tomaž Kavčič ni več selektor, Jan Oblak želi igrati za reprezentanco #video

Pred natanko tednom dni je Radenko Mijatović sporočil, da Tomaž Kavčič, ki so ga za selektorja imenovali decembra lani, po vsega sedmih tekmah odhaja s klopi Slovenije.

Takoj se je začelo iskanje njegovega naslednika, prvi mož slovenskega nogometa pa je ob tem poudaril, da bi lahko za prihajajoči zadnji tekmi lige narodov, v katerih se bo Slovenija reševala pred izpadom v zadnjo, D skupino evropskega nogometa, našli tudi začasno rešitev. Sedem dni je naokoli in za zdaj se zdi, da se bo to tudi zgodilo, saj nič ne kaže, da je stalna rešitev blizu.

Predsednika Nogometne zveze Slovenije smo poskušali priklicati in ga povprašati, kako je z iskanjem novega selektorja, a nam ni uspelo. Nam je pa zato tiskovni predstavnik NZS Matjaž Krajnik povedal, da izbire novega selektorja predsednik in njegovi sodelavci do nadaljnjega ne bodo komentirali.

O tem, kdo, kdaj in predvsem to, ali bomo novembra na delu gledali začasnega ali stalnega selektorja, pa bodo javnost pravočasno obvestili.

Sportal Skrita sporočila načelnega selektorja

Časa zmanjkuje. Mar to pomeni, da nas čaka začasna rešitev?

Jasno je, da časa zmanjkuje. Naslednja tekma Slovenije, ko bo v Stožicah gostovala Norveška, bo v petek, 16. novembra.

Nogometaši se bodo torej zbrali v ponedeljek, 11. novembra, v tednu po novembrskih počitnicah pa lahko pričakujemo, da bo (začasni) selektor predstavil seznam tistih, na katere bo računal, kar pomeni, da je časa za imenovanje Kavčičevega naslednika dva tedna oziroma še celo manj.

Med tistimi, ki bi lahko bili začasna rešitev, se najpogosteje omenja Primoža Gliho. Foto: Urban Urbanc/Sportida

Če bo selektor samo začasni, ga verjetno lahko iščemo med tistimi trenerji, ki so na NZS že zaposleni. Če ne upoštevamo malo neverjetne ideje, ki je v javnosti zaokrožila v zadnjih dneh. Pojavila se je namreč informacija, da bi se na selektorski stolček lahko usedel celo nekdanji kapetan in rekorder po številu nastopov za Slovenijo Boštjan Cesar.

Kot prvi v tej hierarhični lestvici zaposlenih trenerjev na NZS tako med mlajšimi selekcijami pride v poštev dozdajšnji selektor reprezentance do 21 in 20 let Primož Gliha, temu je pogodba s koncem zadnjega kvalifikacijskega ciklusa sicer potekla, a naj bi bil v mislih Mijatovića in njegovih najožjih sodelavcev.

Selektor reprezentance do 19 in 18 let je Agron Šalja, izbrani vrsti do 17 in 16 let vodi dozdajšnji Kavčičev pomočnik Benedejčič, selektor reprezentance do 15 let pa je Tomaž Petrovič.

Kdo pa so kandidati za stalno rešitev, ki se najbolj primerni in tudi realni zdijo nam?

Kandidati za selektorja (po abecednem vrstnem redu):

MATJAŽ KEK

Matjaž Kek Foto: Sportida Glede na to, da je bil v igri že ob koncu lanskega leta, ko smo iskali naslednika Srečka Katanca, in je v javnosti zelo priljubljen, sploh pa zaradi tega, da se je po šestih letih odličnih rezultatov od klopi Rijeke poslovil skoraj istočasno, ko se je izpraznilo selektorsko mesto v slovenski reprezentanci, je jasno in pričakovano, da je 57-letni Mariborčan morda celo prvi kandidat.

S Slovenijo je pred skoraj desetletjem poskrbel za zadnjo reprezentančno pravljico in z njo nastopil na svetovnem prvenstvu leta 2010, ko je bil le nekaj minut oddaljen od zgodovinske uvrstitve v izločilne dele. Po neuspehu v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2012 se je moral posloviti, potem ko ga je zamenjal takratni predsednik NZS in zdajšnji prvi mož Uefe Aleksander Čeferin. Slovo ni bilo najlepše.

Pred prihodom na klop članske reprezentance je bil selektor v mlajših selekcijah Slovenije, zelo uspešen je bil z Mariborom, s katerim je dvakrat postal državni prvak, se vmes preizkusil tudi v Savdski Arabiji, a je pri Al Ittihadu zdržal manj kot dva meseca, potem pa februarja 2013 sedel na klop Rijeke in spisal eno od najlepših zgodb v hrvaškem nogometu.

Rečane je popeljal do zgodovinskega prvega državnega naslova hrvaškega prvaka, bil z njimi dvakrat pokalni prvak in jih trikrat popeljal v skupinski del lige Europa, v kateri je prišel do skalpov nekdanjih evropskih prvakov AC Milana in Feyenoorda. Rujevico je zapustil kot človek, za katerim so jokali. V zgodovino tega spoštovanega hrvaškega prvoligaša se je zapisal z zlatimi črkami.

Plusi:

• glas javnosti, ki je na njegovi strani;
• po letih v javnem komuniciranju ne najbolj spretnih selektorjev bi na vroč stolček prišel "profesor" javnega nastopanja;
• avtoritativen in zelo uspešen, dokazan trener, ki je v najboljših trenerskih letih.

Minusi:

• pogrevanje stare juhe pogosto ni dobro. Tudi povratniki na selektorsko mesto Slovenije so to v preteklosti potrdili;
• vprašanje je, kako bi njegov prihod pospremili nekateri največji zvezdniki. Na Kevina Kampla, ki ga Slovenija kljub vsemu krvavo potrebuje, v tem primeru verjetno ne bi mogli računati. Z njim sta imela težave že v mlajših selekcijah. Verjetno nad njegovim imenovanjem ne bi bil najbolj navdušen niti z naskokom najboljši slovenski reprezentant zadnjih let Josip Iličić, s katerim pred leti nista najbolje sodelovala;
• z morebitnim neuspehom bi si lahko močno omajal velik ugled, ki ga uživa v slovenski javnosti.

SLAVIŠA STOJANOVIĆ

Slaviša Stojanović Foto: Sportida Še en morebitni povratnik, ki je bil Čeferinova rešitev za Kekovega naslednika leta 2011, a ga je domača širša in tudi strokovna javnost takrat nerazumljivo pričakala z odporom, pa čeprav je bil dokazan trener. Z Domžalami je namreč osvojil dva naslova državnega prvaka in poskrbel za rezultate, ki odmevajo še danes. Tudi za nekaj nepozabnih evropskih tekem, predvsem pa je pomagal pri uveljavljanju nekaj pozneje zelo uspešnih nogometašev, ki so pomembne vloge igrali tudi v reprezentanci.

V kaosu, ki ga je pričakal, in ob tem, da ga niso zaščitili nekateri njegovi največji zavezniki med nogometaši, se ni znašel najbolje. Kot velik poraženec je s sklonjeno glavo ob neuspešnem začetku kvalifikacij za svetovno prvenstvo 2014 (zmaga in trije porazi) odšel že po enem letu in vsega devetih tekmah.

Takrat ga je marsikdo odpisal, a je v prihodnjih letih dokazal, da je vse prej kot slab trener. Leta 2014 je beograjsko Crveno zvezdo popeljal do njenega prvega državnega naslova po sedmih letih čakanja. Pozneje je izkušnje nabiral še v Belgiji (Lierse), na Kitajskem (Yatai) in v Latviji (Riga), kjer je bil precej uspešen, danes pa navdušuje na klopi velikana bolgarskega nogometa, Levskega iz Sofije, s katerim je na dobri poti, da ga po dolgih desetih letih čakanja popelje do 27. naslova državnega prvaka.

Plusi:

• edini med kandidati poleg Keka, ki se lahko pohvali s tem, da je naslove osvajal tudi v tujini. Da je odličen strateg, je pokazal tudi v Sloveniji;
• v Beogradu in zdaj Sofiji se je prav gotovo naučil delati pod pritiskom, ki je tam še nekajkrat večji kot pri nas. Izkušnja iz obdobja, ko je bil selektor Slovenije, pa je zagotovo poskrbela za to, da bi danes marsikaj naredil drugače;
• trener, ki je večkrat dokazal, da uspešno sodeluje z mladimi nogometaši, kar bi v zdajšnji slovenski reprezentanci, ki se pomlajuje, prav zagotovo prišlo prav. Pri 48 letih je nabral ogromno izkušenj in je v najboljših trenerskih letih.

Minusi:

• podobno kot pri Keku. Pogrevanje stare juhe pogosto ni dobro. Tudi povratniki na selektorsko mesto Slovenije so to v preteklosti potrdili;
• v slovenski javnosti, ki hitro stigmatizira tiste, ki štrlijo iz povprečja, nogometni trener s kitaro v roki ni najbolj priljubljen;
• v reprezentanci je delal le enkrat in pogorel.

ANTE ŠIMUNDŽA

Ante Šimundža Foto: Vid Ponikvar Igralska legenda NK Maribor, ki si je v Ljudskem vrtu podoben status priborila tudi v vlogi trenerja. Z njim je bil dvakrat državni prvak, predvsem pa je nase na klopi vijoličastih opozoril v Evropi. Pred štirimi leti jih je popeljal v ligo prvakov in tam v družbi Chelseaja, Schalkeja in lizbonskega Sportinga pustil dober pečat. Osvojil je tri točke, z vsakim od naštetih eminentnih evropskih klubov je enkrat remiziral.

Sezono pred tem je postavil mejnik, ki ga do zdaj v slovenskem nogometu ni presegel še nihče. Z Mariborom je poskrbel za evropsko pomlad, potem ko se je prebil iz skupinskega dela lige Europa in na prvi stopnički izločilnega izgubil po hudem boju proti Sevilli (s skupnim izidom 3:4), ki je šla potem v tem tekmovanju do konca.

Danes vodi Muro, s katero se je v prejšnji sezoni ekspresno vrnil iz druge lige in je z njo uspešen tudi v tej sezoni. Zelo uspešen je bil v Fazaneriji tudi v svojem prvem obdobju, ki ga je preživel na klopi črno-belih. Na svoji trenerski poti je delal tudi v tujini, krajši čas je bil trener GAK, ko je ta nastopal v nižjeligaškem tekmovanju, zelo uspešno je bilo tudi njegovo še krajše obdobje na klopi Aluminija iz Kidričevega.

Čeprav njegovega imena v javnosti v povezavi s selektorskim mestom ne omenjajo pogosto, po vsem, kar je dosegel, in ob načelni drži, po kateri je znan, ta 47-letni Mariborčan zagotovo mora biti med kandidati, ko gre za najbolj vroče trenersko mesto v slovenskem športu.

Plusi:

• trenutno med najbolj uspešnimi slovenskimi trenerji, prihaja v najboljša trenerska leta;
• njegovo umirjeno nastopanje v javnosti in načelna drža, ki jo je pokazal že večkrat. Med drugim tudi poleti leta 2015, ko je po bolečem porazu proti Olimpiji z 0:3 v Ljudskem vrtu prevzel odgovornost in po dveh letih zelo uspešnega obdobja na klopi Maribora odstopil s trenerskega mesta;
• vseskozi je prisoten v slovenskem nogometu in dobro pozna tukajšnje razmere.

Minusi:

• čeprav bi pravzaprav moralo biti drugače, v javnosti ne kotira najvišje. Verjetno tudi zaradi tega, ker s svojim vedenjem nikoli ni rinil v ospredje;
• v reprezentanci še nikoli ni delal, tudi njegova igralska reprezentančna pot ni prav bogata. Zbral je tri nastope;
• preskok iz druge lige, v kateri je deloval še pred nekaj meseci, na najvišjo reprezentančno pot je velik.

ZLATKO ZAHOVIĆ

Zlatko Zahović Foto: Vid Ponikvar S 35 goli najboljšega strelca v zgodovini Slovenije - ekipo je popeljal na evropsko prvenstvo 2000 in svetovno prvenstvo 2002 -  z vrnitvijo v slovensko reprezentanco, a tokrat v nekoliko drugačni, selektorski vlogi, še nikoli niso omenjali pogosteje in bolj glasno kot zdaj.

Takšnemu scenariju je po vseh v zadnjih dneh objavljenih anketah zelo naklonjena tudi javnost, je pa vprašanje, kako nanj gledajo pri NZS in kako bi shajal z njimi. Z ljudmi z njenega vrha je bil na nasprotnih bregovih še v igralskih časih, "vojno" je nadaljeval tudi pozneje. Spomnimo se dogodkov z derbija v Stožicah leta 2012 in "incidenta" s takratnim predsednikom NZS Čeferinom. Še veliko bolj sveža je afera "počasi, sine", zaradi katere ga je marca letos krovna nogometna organizacija kaznovala s šestimi meseci suspenza. Incidenti se nanj kar lepijo.

Podobno velja tudi za uspehe. V vlogi športnega direktorja Maribora je v desetletju poskrbel za dve ligi prvakov, tri lige Europa, kar sedem naslovov državnega in štiri pokalnega prvaka, ob tem pa dokazal, da je eden izmed najbolj sposobnih ljudi v slovenskem nogometu.

Trenerskega posla, odkar je pri Benfici leta 2005 končal bogato nogometno pot, še ni opravljal, a bi ga lahko. Že na Portugalskem je namreč pridobil trenersko licenco najvišje ravni. Že pred časom je namignil, da ga trenersko delo v klubu, ki je vsakodnevno, ne zanima, medtem ko selektorske službe ni odpisal. Se je pa takrat vprašal, ali se splača rušiti ugled, ki si ga je v slovenski reprezentanci pridobil s številko 10 na hrbtni strani dresa.

Za zdaj se še ni javil, a morda danes razmišlja drugače. Sploh zaradi tega, ker se zdi, da mu je javnost še kako naklonjena. Kar precejšen del navijačev bi očitno rad videl, ali bo človek, ki v zlato spremeni vse, česar se dotakne v slovenskem nogometu (kot igralec v reprezentanci, kot športni direktor pri Mariboru), lahko podobno storil s tistim, kar v njem trenutno najbolj smrdi. Z reprezentanco.

Plusi:

• najboljši slovenski reprezentant vseh časov, ki je velik ugled v času nogometne poti užival tudi v tujini. Bil je vzornik številnim zdajšnjim nogometašem, pri katerih mu avtoritete zagotovo ne bi manjkalo. On je tudi tisti, ki je pri Mariboru "ustvaril" Josipa Iličića, z naskokom najboljšega reprezentanta v zadnjih letih, ki lahko Sloveniji v naslednjih letih prinese marsikaj dobrega. Že v Ljudskem vrtu je dokazal, da zna z njim. Ne dvomimo, da bi bilo kaj drugače tudi v reprezentanci. Vanjo bi verjetno zlahka vrnil tudi Jana Oblaka. Pri njegovem zastopniku in njegovem portugalskemu "pomočniku" Portugalcu Jorgeju Mendesu, ki ga odlično pozna, bi verjetno hitro dosegel, da bi zvezdnik Atletico Madrida "ozdravel", če se malce pošalimo;
• javnost je njegovemu prihodu na klop Slovenije zelo naklonjena;
• že večkrat je dokazal, da ima nogomet v malem prstu. Tudi s pritiskom, ki bi ga kot selektorja pričakal, ne bi smel imeti težav.

Minusi:

• še nikoli ni opravljal samostojnega trenerskega posla;
• njegovo nagnjenje k izpadom v javnosti in incidentom, ki ga je pokazal že večkrat;
• eni ga sovražijo, drugi prisegajo nanj. Je človek, ki razdvaja, kar za reprezentanco ni najbolje.

TUJEC

Edouardo Reja Foto: Getty Images Če odštejemo Darka Milaniča, ki se je iz selektorske dirke izločil kar sam, in bi moral biti sicer glede na življenjepis zagotovo eden od glavnih kandidatov, Bojana Prašnikarja, ki je bil selektor že trikrat, Ermina Šiljaka, ki se za selektorja ponuja v zadnjih dneh, Iva Šajha, ki to počne že celo desetletje, in še koga, pristanemo pri tujem selektorju. Ideji, ki ji je javnost vse bolj naklonjena.

Nogometna reprezentanca je skoraj edina, pri kateri še niso posegli po tujem selektorju. Pri košarkarjih (Igor Kokoškov), odbojki (Andrea Gianni) in rokometu (Veselin Vujović) se je takšna rešitev izkazala za odlično, v nogometu so se tujca v preteklosti otepali predvsem z argumentom, da so razmere tam nekoliko drugačne. Tuje je v nogometu zelo drago in tudi predrago, a zdaj se zdi, da je naposled napočil trenutek, ko se to morda lahko spremeni.

Kdo so tisti kandidati, ki bi iz tujine lahko zasedli izpraznjeno slovensko selektorsko mesto? Zagotovo jih je na stotine, računati pa je mogoče na trenerje z območja nekdanje skupne Jugoslavije (trenutno sta prosta nekdanji uspešni selektor BiH Safet Sušić in nekdanji zvezdnik italijanskega nogometa, ki pa se v trenerski vlogi še ni najbolj izkazal, Srb Siniša Mihajlović), finančno ugodni bi lahko bili tudi nekateri starejši trenerji iz tujine, katerih trenerske poti so v zatonu. Takšen je tudi največkrat s klopjo Slovenije povezani tujec, ki je pravzaprav nekakšna zmes domačega in tujega.

Pišemo seveda o zamejskem Slovencu Edoardu Reji, ki je že večkrat pokazal zanimanje za slovensko reprezentanco, a nato priložnosti nikoli ni dočakal. Danes je star 73 let, brez službe je že dve leti (nazadnje je treniral Atalanto iz Bergama), gre pa za trenerja, ki je v italijanskem nogometu pustil globok pečat in vodil številne tamkajšnje klube v prvi in tudi v drugi ligi, v kateri je bil nadvse uspešen. Svojo trenersko pisarno je imel tudi v klubih, kot so Napoli, Bologna, Torino in Lazio.

Plusi:

• javnost je takšni možnosti zelo naklonjena;
• neobremenjenost s težavami in razmerami, ki vladajo v slovenskem (reprezentančnem) nogometu;
• izkušnje iz košarke, odbojke in rokometa so se izkazale za sijajne.

Minusi:

• nepoznavanje slovenskega nogometa;
• cena. Za dobrega tujega selektorja je treba plačati ogromno, v nasprotnem primeru pa se je treba zanašati na srečo;
• kako pogosto bi bil v času reprezentančnih premorov navzoč in ali bi se zares trudil, da spozna razmere v slovenskem nogometu.

Sportal Nogometna posebnost: le pod domačo taktirko

Sportal Legendarni napadalec bi bil rad slovenski selektor #video

Sportal Milanič bi zavrnil ponudbo za selektorja

Sportal Kek: Ne bi bilo korektno, da govorim o tem