Euro 2024
Četrtek, 28. 3. 2024, 4.00
8 mesecev
Komentar po zmagi Slovenije nad Portugalsko
Potrjeno, Slovenija je svetovni športni fenomen
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
8,62
Jan Oblak bo čez slabe tri mesece zaživel otroške sanje in nastopil na prvem velikem tekmovanju z reprezentanco Slovenije. V torek je zadržal nedotaknjeno mrežo proti enemu največjih favoritov za osvojitev evropske krone, Portugalski.
"Dokazali smo, da pravzaprav nismo slaba reprezentanca, ki se samo bori, ampak smo lahko nevarni za vsakogar. Najpomembnejše je, da si upamo igrati. Noro, kako majhna država smo in koliko kakovosti in znanja premoremo," so bile besede Benjamina Šeška, 20-letnega nogometnega dragulja, ki ga lahko Sloveniji zavidajo številne države. Njegove besede so nam dale misliti. In prebudile tezo, kako je slovenski šport prejel še zadnji, najpotrebnejši dokaz o njegovi veličini. Tisti, ki se je dolgo časa izmikal, saj je prevladoval dvom, da Slovenija v nogometu ne more premagovati najboljših. A torkova zmaga je vse postavila na glavo.
Zgodba o tem, kako velja Slovenija za svetovni športni fenomen, se vleče že dolgo. Je razvlečena, a vredna absolutnega spoštovanja, ki se ga premalo ceni. Zlasti v danih razmerah, ko slovenske športnike omejuje marsikaj. Predvsem številke, ko je govora o denarju, prebivalcih, majhnosti bazenov, iz katerega se črpajo morebitni bodoči asi, skromni infrastrukturi in še bi lahko naštevali. A to ne omejuje Slovenije.
Tako malo nas je, a premoremo toliko športnih prvakov, rekorderjev, posebnežev, nenazadnje zvezdnikov. Prevladujejo individualni športi, a še kako izstopajo tudi moštveni. Košarka, odbojka, rokomet. Kaj lahko se zgodi, da bi letos vse tri moške ekipe zaigrale na olimpijskem turnirju! To bi bil presežek vseh presežkov za državo, ki ima toliko prebivalcev kot kakšno malce večje pariško predmestje.
Neverjetno, koliko vrhunskih športnikov premore država z zgolj dvema milijonoma prebivalcev. Luka Dončić je denimo eden najboljših košarkarjev na svetu in vodilni strelec lige NBA!
Ker pa v športu največ šteje nogomet (države, kjer obstajajo izjeme, lahko preštejemo skoraj na prste ene roke), je Sloveniji v tem pogledu pogosto nekaj manjkalo. Država, ki slovi kot svetovni športni fenomen, je nekaj pogrešala. To se je najbolj občutilo v obdobju kroničnih neuspehov, ko se med letoma 2011 in 2023 ni uvrščala na velika nogometna tekmovanja. Izgubila je stik z elito, sledil je postopen padec zanimanja, pozneje še odpor organiziranih navijačev. Nogometni uspehi dodajo športu vsake države poseben lesk. Reprezentančni nogomet pa je v Sloveniji padel v čudno luknjo.
Nekaj je manjkalo
Aleksander Čeferin, dolgoletni predsednik Evropske nogometne zveze (Uefa), bo lahko letos prvič, odkar je prvi mož evropskega nogometa, na velikem tekmovanju stiskal pesti za rojake.
Reprezentanca si ni nikakor znala povrniti statusa nekdanje senzacije, ki jo je kot prvi lansiral v svet Srečko Katanec. Čeprav ni imela slabe ekipe. Na vratih je bil Samir Handanović, nato ga je nasledil Jan Oblak, skratka najboljše, kar premore evropski nogomet na položaju čuvajev mreže. Kopica Južnoafričanov še ni rekla zadnje, a ni več mogla ponavljati uspehov. Prišla sta Josip Iličić in Kevin Kampl, uspehov pa od nikoder. Slovenski nogomet, zlasti zanimanje zanj, je padel v povprečje. Preprosto ni bil več bil "in".
Ko je beseda v nogometnem svetu nanesla na Slovenijo, so se največkrat omenjali nekdaj pogosti klubski podvigi Maribora, pa dosežki Oblaka in Iličića v najmočnejših ligah in Evropi, majhno deželo na sončni strani Alp so mnogi spoznavali po zaslugi Aleksandra Čeferina, prvega moža Uefe in evropskega nogometa, ali pa vrhunskih sodnikov, denimo Damirja Skomine, ki je sodil tudi finale lige prvakov. Izostalo pa je nekaj, na kar je bila lahko nogometna Slovenija ljubosumna na košarkarje, odbojkarje, rokometaše … Ali pa sosedo Hrvaško, ki čudežno osvaja najvišja mesta v nogometu kot po tekočem traku, čeprav ima le dvakrat več prebivalcev od Slovenije.
Za dokončno potrditev slovenskega športnega fenomena so manjkali še odmevni nogometni uspehi. Uspehi v športu, ki ga spremljajo milijarde ljudi in ne le, malce karikirano, kar se tiče nekaterih največjih slovenskih uspešnic, peščica zanesenjakov, svetovno konkurenco pa sestavlja zgolj nekaj držav.
Vseeno so se porajali dvomi
V nogometu je najtežje uspeti, konkurenca je neizprosna, z njim se ukvarja največ ljudi. No, ko je napočil trenutek za konec dolgoletnih muk o čakanju na veliko tekmovanje, ko se je Slovenija lani uvrstila na Euro 2024, so se že pojavili zametki evforije. Niso bili tako goreči in strastni kot tisti ob prelomu stoletij, a je šlo na bolje. Vseeno pa so se še porajali dvomi. Večne kritike je motilo, s kako ugodno skupino je imela opravka Slovenija.
Veselje slovenskih nogometašev po zmagi nad Kazahstanom (2:1), s katero so se uvrstili na Euro 2024
Čeprav je Kekova četa v kvalifikacijah za Euro 2024 osvojila rekordno število točk, čeprav je Oblak večkrat zaklenil vrata, obramba pod poveljstvom Jake Bijola postala trdnejša, Benjamin Šeško in Andraž Šporar pa začela v napadu sodelovati tako posrečeno, da sta postala eden bolj dinamičnih dvojcev, kar so znali pohvaliti tudi v tako elitnem taboru, kot je portugalski … Pa sta tu še Petar Stojanović, Adam Gnezda Čerin in še kopica posameznikov, ki so kakovostno tako zrasli, da so Slovenijo postavili na višjo raven. Gre torej na bolje, skristalizirala se je idealna udarna postava, a so se še vedno pojavljali dvomi.
Govorilo se je, kako bo na Euru 2024 drugače. Kako bo Slovenija tam težko prišla do uspeha. Pa čeprav nas že prva izkušnja iz zgodovine, z nepozabnega Eura 2000, uči, kako znajo slovenska nogometna srca, ko napoči čas za največja tekmovanja, če so seveda združena in jih ne spodkopljejo znane slovenske specialitete - afere (primer SP 2002), ustvarjati čudeže. Mešati štrene največjim.
Največji magnet je (žal) predstavljal Ronaldo
Da pa je trenutna Kekova četa sposobna početi kaj takega, je potrebovala še en dokaz. Velik in neizpodbiten. Sploh po ponesrečenem izletu na Malto, ki javni podobi o potencialih reprezentance ni storil veliko dobrega. A na srečo si tekme sledijo hitro. Spektakel v Stožicah s Portugalsko, sprva izživet kot festival iskalcev pozornosti in ljubiteljev druženj z znanimi svetovnimi imeni, ki so se znašli med srečneži in dobrimi 16 tisoč prejemniki vstopnic, je poskrbel za prelomnico.
Največji magnet za ogled srečanja je vsekakor predstavljal Cristiano Ronaldo, ki je v zadnjih dneh, vsaj če je govora o dogajanju v središču Ljubljane, skoraj zasenčil čustveno slovo Petra Prevca. Stožice so bile polne njegovih podpornikov. In vse to je v glavah slovenskih reprezentantov sprožilo neko trmo. To ni bila užaljenost, vendarle Ronalda spremlja simbol najbolj obleganega in priljubljenega športnika na svetu, tako da je njegov prihod v tako majhno državo, kot je Slovenija, moral pustiti logične posledice, a vse skupaj je pri Kekovih izbrancih sprožilo trmo. Dodaten motiv. Hoteli so dokazati nasprotno. Da bi se lahko Stožice razprodale tudi zaradi njih. In da ne bi smeli priti na tekmo le zaradi Ronalda.
V torek v Stožicah ni manjkajo občudovalcev Cristiana Ronalda.
Vse skupaj je spominjalo na tekmo pred dvema letoma z Norveško in primerom zvezdniškega napadalca Erlinga Haalanda, ko je poskočila dinamika prodaje vstopnic. No, in že takrat so slovenski nogometaši znali dokazati, kako so se tisti, ki so prišli na tekmo le zaradi blišča vročega asa Manchester Cityja, zmotili in podcenjevalno vedli do domače reprezentance.
Reprezentanco je motilo, da ne znajo ceniti tistega, kar je njihovo. Tistega domačega. Nečesa, kar v majhni Sloveniji, kjer skoraj vsak pozna vsakogar, predstavljajo njihovi prijatelji, sosedi, sorodniki. In vsi ponosno nosijo državni dres. Po novem še Sandi Lovrić, nekdanji mladi avstrijski reprezentant sicer hrvaških korenin, poje Zdravljico in se na javnih nastopih trudi čim bolje govoriti slovensko. Prisotna sta povezanost in poseben duh, kar dokazuje tudi podpora, ki jo reprezentanti nudijo selektorju v težkem obdobju družinskih tragedij.
Slovenija se lahko kosa z najboljšimi
Ko drži slovenska reprezentanca tako skupaj in so vsi egoti, ki bi lahko štrleli navzven in sejali nemir, pravočasno potlačeni, je zmožna marsikaj. In ravno to je tudi pokazala. V torek. V razprodanih Stožicah proti tekmecu, ki ne bi mogel biti primernejši. Sloviti Ronaldo jih je dobil po prstih. Pa ne le on. Z njim vred še cela kopica portugalskih zvezdnikov. Res je, ogromno jih je tudi manjkalo, a jih je bilo še vseeno prisotno toliko, da so lahko obmolknili tudi večji skeptiki.
Ti so govorili, da Slovenija ne zna premagovati najboljših. Da lani ni uspela premagati Danske. No, zdaj je ugnala še močnejšo reprezentanco od nje. Če so Portugalci vzeli Slovenijo na lahko, podcenjevalno, v slogu prijateljskega ritma, kar v bistvu čudi, saj že Ronaldova neizprosna želja po zmagi vodi njegovo ekipo v napad, so po tem, ko je Adam Gnezda Čerin po eni najlepših akcij slovenske reprezentance vseh časov, v kateri so sodelovali štirje nogometaši, videli, kako je vrag odnesel šalo.
Cristiano Ronaldo je v Ljubljani pričakoval drugačen razplet srečanja proti Sloveniji. Na koncu je ostal brez zadetka, Portugalska pa je izgubila z 0:2.
Prestavili so v višjo prestavo, tudi zatresli vratnico, obenem pa je treba tudi priznati, kako je sodnik iz Bosne in Hercegovine Irfan Peljto pokazal določeno naklonjenost gostiteljem. Pa tudi sistema VAR na srečo Slovenije zaradi prijateljskega srečanja ni bilo v Ljubljani. A tudi to, kje pa, ne zmanjšuje truda, fantastične taktične priprave in predstave moštva, ki je imelo še dodaten motiv. Igralo je za selektorja Keka in dokazalo, da se lahko kosa z največjimi. Ravno to, kar je tudi poudaril Benjamin Šeško.
Zmaga nad Portugalsko je prinesla le eno slabo stvar
Fraze, da Slovenija ne odhaja na Euro le nastopiti, ampak tudi kaj doseči, so se v zadnjih mesecih, zlasti po opravljenem žrebu, zdele puste. Brez resnejših temeljev. Zdaj, ko je Slovenija pokazala, kako smelo in pragmatično zmore premagati že dobro leto nedotakljivo Portugalsko (11 zaporednih zmag), je to realnost. Slovenija je končno prejela potrditev, da lahko na Euru naredi kaj več in proti Dancem, Srbom ter Angležem ne predstavlja zgolj topovske hrane. To spoznanje krepi in zadovoljuje slovenski šport kot le malokatero. Kolaž športnega fenomena je olepšan.
Slovenija je bila opažena, slovenski nogomet ni več le opazovalec, ki se ga nič ne vpraša, ampak spoštovanja vredna ekipa, ki lahko sanja o velikih ciljih.
Nogomet je znova postal slovenska atrakcija. Ena lastovka resda še ne prinese pomladi, a če takšno lastovko po zaslugi Ronalda in njegovih sledilcev na socialnih omrežjih spremlja cel svet, naredi takšna lastovka več koristi kot sto njenih kolegic. Slovenija je bila opažena, slovenski nogomet ni več le opazovalec, ki se ga nič ne vpraša, ampak spoštovanja vredna ekipa, ki lahko sanja o velikih ciljih. To je priznal tudi portugalski selektor Roberto Martinez. Odkar vodi Portugalsko, je le enkrat izgubil. Le proti Sloveniji, tako da dobro ve, o čem govori. In tudi, kaj bi lahko Slovenija dosegla na Euru.
Treba bo le ohraniti kolektivni duh, zadržati skladnost, pozitivno ozračje in ne poleteti. Pravzaprav je zmaga nad Portugalsko prinesla ogromno lepega, a žal tudi nekaj slabega. Po takšni predstavi nas skoraj zagotovo na Euru ne bo noben podcenjeval, kar je bil eden izmed prvih pomislekov, kako v Nemčiji sploh priti do točk, poznavajoč zlasti miselnost nekdanjih bratov.
