Matej Podgoršek COVER1

Nedelja,
29. 9. 2024,
4.00

Osveženo pred

1 mesec, 3 tedne

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1,54

Natisni članek

Natisni članek

Druga kariera Druga kariera liga prvakinj NK Maribor NK Maribor NK Olimpija NK Olimpija 1. SNL ŽNK Mura Nona NŠ Mura Vladimir Kokol

Nedelja, 29. 9. 2024, 4.00

1 mesec, 3 tedne

Druga kariera (380.): Vladimir Kokol

Nikoli ni mislil, da bo delal to, danes pa: "Ostal bom v ženskem nogometu"

Matej Podgoršek COVER1

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1,54

"Ne, nikoli. Nikoli," na vprašanje, ali si je kdaj predstavljal, da bo trener nogometašic, odgovori Vladimir Kokol, ki je januarja postal trener serijskih državnih prvakinj ŽNK Mura Nona. Danes razmišlja povsem drugače: "Mislim, da bom kar ostal v ženskem nogometu." Z Muro Nono ima velik izziv, ki ga letos še niso uresničili – uvrstitev v ligo prvakinj. Ga pa v prihodnje veleče tudi v tujino. Sicer pa je nekdanji reprezentant in dolgoletni nogometaš Mure že ob koncu igralske kariere stopil tudi na poslovno pot. Legendarni Muraš je gost Sportalove nedeljske rubrike Druga kariera.

Vladimir Kokol | Foto: Jure Banfi/alesfevzer.com Vladimir Kokol Foto: Jure Banfi/alesfevzer.com Danes 52-letni Vladimir Kokol se je sredi 90. let vpisal v zgodovino nogometnega kluba Mura. Tam se je uveljavil, pozneje zaigral tudi za reprezentanco in dva največja slovenska kluba Maribor in Olimpijo. Čeprav prihaja iz Maribora, si je v Murski Soboti ustvaril nov dom in na ravnici živi še danes. Leta 2007 je po dveh letih igranja v Izraelu sklenil profesionalno igralsko pot, a še skoraj desetletje ostal aktiven nogometaš v nižjih ligah v Avstriji in pri prekmurskih nižjeligaših. Vmes je Muri pomagal priti iz druge v prvo ligo. Stopil je že na poslovno pot, bil tudi trener članov v nižjeligaših ter v mlajših selekcijah. Mura je ostala v njegovem srcu, vendarle je zanjo odigral 188 tekem, lani je postal trener Murine selekcije starejših dečkov. Šele letos pa se je prvič soočil z večjim trenerskim izzivom. Postal je trener najuspešnejše slovenske ženske ekipe Mura Nona (nekdanje Pomurje). Na treningih tudi sam obuje kopačke in igra z dekleti, je priznal v pogovoru za Siol Sportal. Spomladi so osvojili dvojno krono, zdaj sicer znova neuspešno naskakovali uvrstitev v ligo prvakinj, a vseeno pustili zelo dober vtis. Klonili so šele na zadnji stopnici, proti avstrijskemu St. Pöltnu (na prvi tekmi z 0:3, na povratni z 0:5). Kokola smo obiskali v Fazaneriji in klepetali o njegovi drugi karieri ter o ženskem nogometu v Sloveniji.

Druga kariera | Foto:

St. Pölten je napredoval s skupnim izidom 8:0. | Foto: Jure Banfi/alesfevzer.com St. Pölten je napredoval s skupnim izidom 8:0. Foto: Jure Banfi/alesfevzer.com Za vami sta tekmi leta s St. Pöltnom. Kako bi potegnili črto?
Prepričali smo se, da je to neka druga kategorija, da 90 minut nimaš niti sekunde časa za počitek. Ves čas gor dol, ves čas si pod pritiskom, česar ni v slovenski ligi. Tam igraš v nekem visokem bloku, tu pa moraš preklopiti, igrati obrambo, požrtvovalno, potrpežljivo, predvsem pa s čim manj napakami. To ti pa pobere veliko moči in potem ti zmanjka nekaj za napad.

Tudi finančno se ne morete primerjati s tem avstrijskim klubom.
Mislim, da imajo osemkrat višji proračun. Potem torej ni težko imeti kadra in pogojev za dobro igrišče. Videli smo tudi preostale rezultate v teh kvalifikacijah … Ena FIorentina, ki ima dvomilijonski proračun, dobi doma sedem golov. Pariz jih doma dobi pet. Liga prvakinj se dviguje, kakovost ženskega nogometa se dviguje. Treba je trdo delati, začeti že pri mlajših selekcijah. Tu imamo mi težavo in smo malo zaspali. Treba se bo zavzeti in dolgoročno postaviti cilje za napredek ženskega nogometa v Sloveniji.

ŽNK Mura Nona | Foto: Jure Banfi/alesfevzer.com Foto: Jure Banfi/alesfevzer.com

Prav o tem sem vas želel vprašati, kje so največje težave ženskega nogometa pri nas.
Vidimo, da so vsi okrog nas začeli vlagati v ženski nogomet. Uefa tudi temu namenja ogromno sredstev. Naslednjo sezono bosta dve tekmovanji. Če boš izpadel na kvalifikacijskem turnirju, bo še eno tekmovanje, nižjega ranga. Pri nas imamo samo eno ligo, deset klubov. Avstrijci imajo denimo štiri lige, Hrvati dve ligi. Vsi napredujejo, vlagajo. Tu bomo morali marsikaj storiti. Prvi korak bi bil, da se ustanovi mladinska liga. Zdaj imamo mi, Olimpija, Radomlje in boljše ekipe težave, da v mlajših selekcijah U15, U17 dosežeš neki rezultat, nato pa so dekleta premlada za vrhunsko raven, za odlične ekipe. V slabših ekipah lahko igrajo, ampak pri nas pa pride naenkrat šest, sedem deklet iz U17 v člansko ekipo, kjer pa je ogromna razlika. In tu manjka ta mladinska liga, kjer bi lahko igrale svoje tekmovanje in napredovale. Mislim, da imamo še veliko dela.

Špela Kolbl | Foto: Jure Banfi/alesfevzer.com Špela Kolbl Foto: Jure Banfi/alesfevzer.com Vseeno ste v ekipi obdržali nekaj nosilk, kot je Špela Kolbl, vrnila se je Sara Makovec.
Če hočeš kaj narediti in priti stopnico višje, je logično, da moraš imeti v ekipi pet, šest profesionalk, od katerih se mlajše učijo. Povečajo kakovost treniranja in posledično kakovost igre. Moramo se zavedati, da brez vlaganja, ne bo napredka, potem samo stojiš na mestu, stagniraš in to ne vodi nikamor.

Je v tujini vedno več dobrih ekip, ali še naprej izstopajo Barcelona, Chelsea, Lyon …
Angleška liga je daleč najboljša. To so pokazali na kvalifikacijskih tekmah. Manchester City, ki je bil drugi ali tretji na prvenstvu, je z lahkoto odpravil Pariz sredi Pariza. Že na najvišji ravni so ogromne razlike. Kolikor se slišim z bivšimi soigralci iz drugih držav, se je res začelo vlagati v ženski nogomet. Nimamo še širine klubov, ker za to raven potrebujemo proračun, kot ga ima večina naših moških klubov. A vemo, da že pri moškem nogometu zmanjkuje denarja, posledično ženski nogomet trpi. Upam, da se v doglednem času kaj spremeni, da bodo ljudje, ki lahko vlagajo, prepoznali priložnost tudi v ženskem nogometu in se bo začel razvijati hitreje.

ŽNK Mura Nona | Foto: Jure Banfi/alesfevzer.com Foto: Jure Banfi/alesfevzer.com

Pa v Sloveniji? Ostajajo samo tri, štiri močne ekipe?
Jaz sem v ligo prišel januarja, od prej vem, da so bile poleg Mure močne Ljubljana, Radomlje in seveda Olimpija. Zdaj se je pojavilo Primorje, očitno dobro delajo, imajo dobro šolo, dobro so vodene, pripeljali so dobre tujke. Vsi si želimo, da bi bilo tega čim več. Da bi bilo vsaj pet, šest ekip res močnih. Ta tekmovalnost in močne tekme te naredijo boljšega in te prisilijo v neko defenzivo, trpljenje, ki ga nujno potrebuješ. Ko prideš v tujino, je tu povsem druga stvar. In to nam manjka.

Še vedno prihaja do rezultatov 10:0, 13:0 in podobno.
Tu je malo problem tudi pri psihi mladih deklet. Ko hitro dobijo dva, tri zadetke, jim vse pade v vodo, se predajo in nimajo več volje. To vidiš pri manjših ekipah. Mi na takih tekmah gledamo, da kader zarotiramo, da dobijo priložnost tudi tiste, ki igrajo manj. Ni pa to dobro za nogomet. Želimo si, da bi bila liga izenačena, da bi bilo čim več dobrih ekip. Posledično pa bi bila tudi kakovost boljša.

Spomladi so znova osvojile dvojno krono. | Foto: www.alesfevzer.com Spomladi so znova osvojile dvojno krono. Foto: www.alesfevzer.com Kakšen je torej recept za več dobrih ekip?
Šola, delo, čas. Samo to. Kakovostni trenerji v mlajših selekcijah. Potrpežljivost. Čim več hoditi, po šolah čim bolj jih animirati. Začeti je treba že v vrtcu, v prvem, drugem, tretjem razredu osnovne šole. Enak recept kot pri fantih je tudi pri dekletih. Samo vztrajati je treba.

To nedeljo igrate v slovenski ligi z Ljubljano, nato sledita pokalni in ligaški derbi z Olimpijo.
V desetih dneh štiri težke tekme. Upam, da dekleta to zdržijo. Olimpija ima kakovost, jaz sem to govoril od prvega dne. Imajo stabilno zadnjo linijo, kakovost in izkušenost. Imajo odlično vezno linijo, v napadu se je vrnila Ana Milović. Spoštovanja vredna ekipa. Želimo si močne Olimpije.

Te tekme so tudi priložnost za več medijske pozornosti, da na tribune privabite še več navijačev.
Zelo se trudimo za marketing in promocijo ženskega nogometa. Hodimo po šolah, smo tudi v medijih. Saj dobre tekme privabijo gledalce, rezultati, ki ste jih omenili, 10:0, 15:0, pa niso zanimivi, niti to ni tekmovalno. Čim več dobrih tekem in upam, da pride več gledalcev.

Glave gor in pogumno naprej, je bilo Kokolovo sporočilo dekletom po porazu s St. Pöltnom. | Foto: Jure Banfi/alesfevzer.com Glave gor in pogumno naprej, je bilo Kokolovo sporočilo dekletom po porazu s St. Pöltnom. Foto: Jure Banfi/alesfevzer.com

Prvič delate v ženskem nogometu. Kakšna je razlika od dela s fanti?
Kolikor sem spoznal v teh devetih mesecih, se moraš res držati nekih postopkov procesa treniranja, od predpriprave do dobrega ogrevanja, veliko več moraš delati dinamične tehnike, tehnike teka. To potrebujejo. Pri fantih je to malo drugače, naredijo to že pri ogrevanju. Veliko več mora biti ponavljanja. Ko enkrat to osvojijo, jim gre. In tako dolgo delajo, da to osvojijo. Ni predaje, ni česa, da bi jih vrglo iz tira. Kar je pri moških drugače, če dve ali tri stvari ne grejo, je že vse narobe. So marljive, učljive. So nepopustljive, tako dolgo bodo nekaj delale, da jo osvojijo.

Trda roka pri dekletih najverjetneje ne pride v poštev kot pri fantih?
Tu je obratno, moraš se pogovarjati. Trda roka sploh ne. Čim več se moraš pogovarjati, biti zraven, jim pokazati. Ko vidijo, da ti lahko zaupajo, da jim res lahko razložiš. Na terenu ustaviš akcijo, jim razložiš, potem dobijo zaupanje in ti sledijo.

Tudi same nogometašice so vas želele za trenerja.
Vsaka pozitivna kritika ali kompliment prija. Moram priznati, da imamo res vrhunski odnos. V teh mesecih nismo imeli niti enega konflikta, slabe volje, nič. Vse težave rešujemo sproti. Imamo super vzdušje. Jaz sem vztrajal, da brez dobrega vzdušja v "klapi" dolgoročno ni uspeha. Zelo se trudimo, imamo tudi teambuildinge. Smo dobra družba.

ŽNK Mura Nona | Foto: www.alesfevzer.com Foto: www.alesfevzer.com Kako pa je s količino treninga v primerjavi z moškimi ekipami? Vse slovenske ženske ekipe nimajo treninga vsak dan.
Dvakrat na teden delamo na moči. Dvakrat tedensko delamo izteke. Treniramo skoraj vsak dan. Običajno imamo en dan prosto, preostale dni pa se vedno trenira. Izvajamo tudi individualne treninge. Približujemo se količini treningov kot pri moških. Ni pa take intenzitete, ker nas ni dovolj. Če bi nas bilo 22, 24 enakovrednih, potem bi bil tisti boj, da pridemo med najboljših 18, ali med 11, kot je bilo pri nas nekoč v Mariboru pri Matjažu Keku. Je rekel ščitnike gor, ni prekrška. Jaz si tega želim tudi v naši ekipi. A dokler je kader, kakršen je, tega ne moreš. Moramo paziti na treningih, da se katera od nosilk ne poškoduje, ker si avtomatsko 30 odstotkov slabši, saj je takšna razlika v kakovosti. In to je največja razlika med moškimi in ženskimi. Pri moških jih imaš 22, trije, štirje se poškodujejo in pridejo drugi trije, štirje enako ali podobno kakovost. Pri nas pa tega ni. Ti Lucijo, Špelo, Saro … ne moreš nadomestiti. Brez dveh, treh nosilk, si avtomatsko 50 odstotkov slabši.

Pred tem ste v Muri delali z dečki.
Tam smo šli na polno, maksimalno, tudi s trdo roko. Spoštovanje je bilo, velik "rešpekt". Je pa res, da na koncu moraš biti pri enih in drugih učitelj, pedagog, oče, vse.

Ste si pred nekaj leti predstavljali, da boste trener ženske ekipe?
Ne, nikoli. Nikoli. Bila je želja s strani ženskega dela ekipe. Predsednik me je poklical na sestanek in mi predstavil njegov načrt, da bi se nekaj spremenilo. Vzel sem si malo časa za razmislek in smo se nato dogovorili.

In vam ni žal ...
Niti najmanj žal. Mislim, da bom kar ostal v ženskem nogometu.

Igrali ste za Muro, Maribor, Olimpijo, izkusil derbije v moškem nogometu, koliko pa je strasti, naboja na derbiju med ženskima kluboma Mura in Olimpija?
Pri moških je medijska kampanja, derbiji so neverjetni, neglede na to, ali igrajo z Muro, Mariborom ali Olimpijo. Na tekmah med temi ekipami je bilo res vedno neverjetno. Pri dekletih imamo samo ta derbi z Olimpijo. Tu bi jaz rekel, da je bolj tekmovalnost med dekleti. Ker ene so bile tam, pa so spet nazaj. Poznajo se iz šole, faksa in reprezentance. Mislim, da je tu bolj rivalstvo med njimi samimi kot pa med kluboma Muro in Olimpijo, ker me smo najboljše. In jaz mislim, da je prav tako. So neverjetno tekmovalne. Komaj čakajo te tekme, že zdaj razmišljajo o Olimpiji.

ŽNK Mura Nona Špela Kolbl | Foto: Jure Banfi/alesfevzer.com Foto: Jure Banfi/alesfevzer.com Naboj po zmagi na Cipru je bil neverjeten, videli smo, koliko dekletom pomeni nogomet.
Imajo ta naboj, tekmovalnost. Jaz mislim, da smo s časom prišli na to raven, da je to pomembno. Za to se trudimo tudi na treningih. To dekleta drži pokonci.

Kaj vam osebno pomeni Mura?
Jaz sem začel svojo profesionalno pot v Mariboru pri Železničarju, v Muri pa sem se uveljavil, prišel v slovenski nogomet na velika vrata, tudi v reprezentanco. Imeli smo izjemne rezultate. Mislim, da smo bili nekajkrat drugi, osvojili smo pokal. Imel sem ogromno vrhunskih trenerjev. V teh mladih letih smo pridobili neprecenljivo znanje. Tu sem tudi ostal, si ustvaril družino. Mislim, da sem za Muro igral osem let. Nikoli mi ni bilo žal, da sem ostal tu. Niti za minuto. Muri sem šel na stara leta pomagat tudi v drugo ligo. Zanjo lahko rečem, da je moj dom in sem zelo vesel, da sem lahko del te zgodbe.

Najuspešnejša leta ste imeli sredi 90. let
To je bila evforija v mestu, tam ob leta 1993 pa do 1997. Najprej je bila slovenska osamosvojitev in so bili ljudje veseli, vsi so bili srečni, na ulicah. Potem se je začel nogomet, za trenerja je prišel Miloš Šoškić, pripeljal je pet reprezentantov, od Glihe, Jermaniša, Boskovića … Imeli smo dva ruska in dva albanska reprezentanta. Mislim, da smo imeli enkrat devet reprezentantov. To je bila nenormalna kakovost na treningu. Bilo je brutalno. Zdaj sem se v Avstriji v St. Pöltnu pogovarjal, da je na treningih klanje, da prideš med najboljših 18 ali 11, tako je bilo takrat pri nas. Na treningih je bil res noro. Nenormalna kakovost, kar požiral si znanje, napredoval iz tedna v teden. To so bila vrhunska leta. Najprej Šoškič, nato Kovačič, Nadoveza, Bonačić … Ogromno dobrih trenerjev, na koncu še Ćiro Blažević. Veliko smo prestali, najlepši časi zagotovo.

Mura je bila prvak pred tremi leti. | Foto: Blaž Weindorfer/Sportida Mura je bila prvak pred tremi leti. Foto: Blaž Weindorfer/Sportida Kakšna je Mura 30 let pozneje?
Mura je zrasla v vseh segmentih. Infrastruktura se še naprej dograjuje oziroma postaja Fazanerija stadion v pravem pomenu besede. Od zelenice do poslovnega dela je klub napredoval. Gospoda Kuzmič in Rajbar sta dvignila letvico nenormalno visoko, pripeljala sta tudi državni naslov z Antejem Šimundžo v Mursko Soboto. To so dosežki, ki jih bo težko ponoviti. Vse pa se da s pravim delom. Mura je res zrasla v … podjetje, v pravi klub. Lahko smo veseli, da živimo v tej dobi, da je klub postal klub v pravem pomenu.

Del kluba je zdaj tudi ženska ekipa.
Želja je bila, da bi bil tudi ženski del ekipe čim več na stadionu, da imamo konferenčno sobo za sestanke, imamo svoje prostore spodaj, zdaj so nove slačilnice pod severno tribuno. Tudi one se počutijo bolj kot del kluba in kot igralke Mure, prej so bile malo odmaknjene na stran. Mislim, da jim to ustreza, so vesele, da so lahko čim več v Fazaneriji.

Leta 2009 ste zadnjič igrali za Muro v drugi ligi, igrali ste tudi nižje lige v Avstriji. Kako se je zgodil ta prehod v drugo kariero?
Prišel sem iz Izraela in si je prijatelj, ki je takrat vodil klub v peti avstrijski ligi, za katerega sta igrala Šimundža in Križan, želel, da jim pridem pomagat. In sem se odločil, da bo dovolj profesionalnega nogometa. Imel sem 35 let. Odšel sem gor, kar je bila super poteza. Osvojili smo prvenstvo, šli ligo višje. Tam smo se povezali tudi poslovno. Dobil sem zaposlitev v Gradcu, pogosbeno sem delal za dve banki. Preživel sem sedem nepozabnih let. Vmes sem na željo Primoža Glihe, ko je postal trener Mure v drugi ligi, prišel pomagat pri osvajanju druge lige, kar nam je tudi uspelo. In potem sem se spet vrnil v Avstrijo in počasi končeval nogometno pot.

Torej ste šli v poslovni svet? Kdaj pa ste začeli trenerski posel?
Že od leta 2003 sem tu delal z otroki v Muri, pa tudi v Avstriji sem nekaj delal z njimi. Pozneje pa poskušaš delati še kaj drugega, nekaj smo delali tudi v gostinstvu, z ženo pa imava svoj posel. Imava frizerske salone. Žena je to prevzela od mame. Vedno sva v nekih poslih in ni bilo časa za profesionalno delo trenerja.

Mura Nona ima tudi številne reprezentantke. | Foto: Jure Banfi/alesfevzer.com Mura Nona ima tudi številne reprezentantke. Foto: Jure Banfi/alesfevzer.com Frizura je torej vedno urejena?
Vedno na mestu. (smeh)

Dekleta torej vedo, kam morajo k frizerju?
Vedo, samo ne hodijo. (smeh)

Ste si že kot igralec želeli postati trener?
To sem imel v sebi. Že kot igralec mi je bilo to zanimivo. V Avstriji sem že vodil člansko ekipo. A to so nižji nivoji. A vsaka izkušnja je dobrodošla. Je bilo zanimivo. Potem sem bil tu v lokalnem klubu Rakičanu, najprej kot igralec in nato kot trener članske ekipe.

Vaše trenerske ambicije?
S predsednikom smo že imeli pogovore o pogledih na ekipo dolgoročno. Jaz si želim, da rastemo, da nadgrajujemo stvari. Tak sem bil tudi kot igralec, tudi kot oseba se ne zadovoljim s povprečjem. Želim, da smo boljši, da smo vsako leto boljši. Lahko se zgodi tudi kak izziv, mogoče tujina. Priložnosti je veliko. Veliko se vlaga v ženski nogomet, veliko možnosti se odpira tudi na Bližnjem vzhodu. Nikoli ne veš, kam te pot zapelje. So že bili neki kontakti, ponudbe. A dajmo času čas.

Je sploh kakšen slovenski trener v ženskem nogometu v tujini?
Mislim, da ne. Tiha želja zagotovo je. Zdaj sem v letih, ko so otroci veliki in lahko več časa posvečam tem stvarem. Ob pravi priložnosti je vse mogoče.

Najprej z Muro v ligo prvakinj?
Nikoli se ne ve. Letos smo osvojili ta turnir, kar je bila velika stvar za klub. Dekleta so res pokazala vrhunsko kakovost. Ekipa, kot je Apollon z ogromnim proračunom in 13 tujkami v ekipi, pa nam je uspelo odbiti vse njihove napade in na koncu osvojiti turnir. To je bila res velika stvar za naša dekleta.

Niste pa nikoli prej poskusili priti v trenerski posel na višji ravni?
Vmes me je mikalo, a sem bil vedno v poslovnih vodah. Ni bilo časa še za to. Uefa C licenco sem sicer pridobil že leta 2003, šele lani pa sem končal Uefo A. Vmes sem bil res nenormalno zaposlen.

Žiga Kous
Sportal Kapetan Žiga Kous zelenico zamenjal za Murino pisarno: Sem še zelen #video
Saša Jakomin Tojo
Sportal Fenomen slovenskega nogometa, ki ga ni strah povedati resnice