Nedelja, 17. 11. 2024, 9.00
5 dni, 15 ur
Četrt stoletja od zadetka Mirana Pavlina v Kijevu
Premraženi Slovenci kljub "svinjskemu" sojenju šokirali svet
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,14
Danes se Slovenija prebuja z nasmeškom, saj praznuje 25-letnico enega najslajših trenutkov v (kratki) športni zgodovini. Ko je 17. novembra 1999 v snežni pravljici sredi Kijeva pokvarila načrte Ukrajincem in se uvrstila na evropsko prvenstvo, se je rodil mit o zlati Katančevi generaciji. "Slovenija od takrat ni bila več nenogometna dežela," ponosno poudarja Miran Pavlin, največji junak velikega remija, strelec nepozabnega zadetka za 1:1.
Danes čaka slovensko nogometno reprezentanco izziv na Dunaju. V zadnji tekmi skupinskega dela lige narodov bo gostovala v Avstriji. Sosedski spopad bo potekal natanko četrt stoletja po snežni kijevski pravljici, ki bo ostala nogometni Sloveniji v prekrasnem spominu.
Pred 25 leti se je število (za njih šaljivih) opazk nekdanjih bratov iz razpadle Jugoslavije, češ da so Slovenci (za njih v šali Janezi) v športu vedno veljali le za dobre smučarje, za nogomet pa niso bili kaj prida nadarjeni, čez noč naglo zmanjšalo. Ogromen, takrat skorajda nepredstavljiv podvig, ko se je borbena Katančeva četa uvrstila na veliko tekmovanje, je postal opozorilo in napovedal novo obdobje.
Spektakularni lob Ačimovića za prednost z 2:1
Veselju Milenka Ačimovića po zadetku kariere ni bilo videti ne konca ne kraja.
Slovenija si je končno izborila mesto na elitnem zemljevidu. Končno je poskrbela, da je niso poznali le po Zlatku Zahoviću, takratnem kralju strelcev, ki je v marsičem izstopal tudi v evropskem nogometu. Slovenija je postala hit, največje presenečenje, senzacija leta. Izbrana vrsta, ki je prejšnji ciklus, igralo se je za SP 1998, končala sramotno, z zgolj eno točko, se je v naslednjem, ko je dirigentsko paličico prevzel Srečko Katanec, nogometnemu svetu predstavila v podobi, v kakršni se ni še nikoli prej.
Po drugem mestu v kvalifikacijski skupini, v kateri je Slovenija gledala v hrbet le Norveški, prehitela pa tako Grčijo kot tudi preostale tekmice z vzhoda Evrope, Latvijo, Albanijo in Gruzijo, jo je v play-offu zagodla še visokoleteči Ukrajini, ki se je s takrat enim najbolj vročih napadalcev na svetu Andrijem Ševčenkom že videla na končnem turnirju.
Na prvi tekmi v Ljubljani je najprej zadel prav zvezdnik Milana, a sta nato Zahović in najbolj znamenit lob v zgodovini slovenskega nogometa, izvedel ga je Milenko Ačimović, priskrbela Sloveniji tesno prednost. V Kijev je odpotovala z vodstvom 2:1, nato pa na Olimpijskem stadionu, ki je bil takrat dodobra zasnežen in še ni omogočal takšnega udobja, kot ga je po temeljiti prenovi pozneje, ko je gostil tako finale lige pravkov kot tudi Eura 2012, uprizorila prvovrstno senzacijo.
Ko so bili Pogačar, Dončić in Garnbret še v plenicah
Na dan, ko so bili zdajšnji slovenski športni junaki Tadej Pogačar, Luka Dončić in Janja Garnbret še dojenčki, smučarska skakalka Nika Prevc pa se sploh še ni rodila, se je zgodila slovenska nogometna revolucija. O njej še danes z velikim navdušenjem razlaga Miran Pavlin. Gorenjec se je v pestri karieri navadil proslavljanja številnih svojih zadetkov, na tega, ki ga je dosegel 17. novembra 1999, pa je lahko upravičeno najbolj ponosen.
Zadetek Mirana Pavlina v Kijevu pri 1:56:
"Ta gol ni bil velik le zame, ampak za ves narod. To je bila res velika stvar. Prelomnica moje kariere, zato je prav, da se na to spomnim vsakega 17. novembra. To ni bila le prelomnica nas nogometašev, to je bila tudi nogometna revolucija v Sloveniji. Še tistim, ki tega prej niso bili vajeni, se je zmešalo od nogometa. Slovenija od takrat ni bila več nenogometna dežela. Še babice, stare 80 let, so se začele zanimati za nogomet, to je bilo neverjetno," se spominja Pavlin zadetka, s katerim je tako razžalostil Ukrajince, da se še nekaj let niso mogli sprijazniti s tem, da jim je nastop na Euru speljala državica z zgolj dvema milijonoma prebivalcev.
Heynemann postal Schweinemann
Bernd Heynemann, danes 66-letni Nemec, je v Kijevu spravljal ob živce slovenske nogometaše.
Ko Pavlin, danes tehnični direktor angleškega premierligaša Nottingham Forest, pomisli na 25 let staro nogometno bitko v Kijevu, se najprej spomni na sneg, nato na belo žogo, s katero se je igralo in ki je povzročala velike težave zlasti gledalcem, saj jo je bilo težko opaziti na snežni podlagi, v nič kaj lepem spominu pa mu ni ostal niti sodnik. To je bil Nemec Bernd Heynemann, ki je bil Sloveniji izrazito nenaklonjen in jezil vse po vrsti, ki jim je srce utripalo za gostujočo ekipo. Heynemanna so Slovenci zaradi podobnosti besed hitro poimenovali v Schweinemanna (Schwein je nemški izraz za svinjo).
Razjezil jih je že leta 1994, ko v Ljudskem vrtu ni priznal veljavnega zadetka Darka Milaniča za vodstvo z 2:1 proti Italiji na kvalifikacijskem srečanju za EP 1996, pet let pozneje pa je hitro, ko se je začel dvoboj v Kijevu, postal ena najbolj osovraženih oseb v Sloveniji, saj po očitnem prekršku nad Zahovićem ni pokazal na belo točko.
Povsem drugače se je opredelil sredi drugega polčasa, ko se je brez oklevanja po blagem kontaktu Željka Milinovića odločil za najstrožjo kazen. Ukrajina se je po zadetku znašla pred vrati velikega tekmovanja. Vodila je s potrebnim rezultatom 1:0, nemški sodnik je še naprej sodil v njeno korist, nato pa je osem minut pozneje okrog 60 tisoč ukrajinskih navijačev obnemelo.
Ukrajina : Slovenija 1:1 (0:0)
Strelca: Rebrov 68./11-m, Pavlin 76.
Ukrajina: Šovkovski, Lužni, Fedorov, Golovko, Vaščuk, Dmitrulin, Kandaurov (od 46. Kovalev), Skačenko (od 57. Moroz), Kosovski (od 73. Popov), Ševčenko, Rebrov.
Slovenija: Dabanović, Karić (od 73. Osterc), Rudonja, Milanić, Galić, Milinović, Novak, Čeh, Pavlin, Udović (od 57. Ačimović), Zahović.
Mreža domačega vratarja se je zatresla, gledalci pa zaradi bele žoge na beli podlagi sploh niso dobro videli, kdo je poslal žogo za hrbet Aleksandra Šovkovskega. To je storil Pavlin, ki so mu presrečni tekli v objem soigralci, Slovenija je izenačila na 1:1.
Miran Pavlin je v 63 nastopih za slovensko reprezentanco dosegel pet zadetkov. V polno je zadel tudi na evropskem prvenstvu 2000.
Iz protesta ni stopil iz avtobusa
V Kijevu je slovenska vrata branil Mladen Dabanović.
Bi bilo takrat vse drugače, če bi sodniki odredili, da se mora dvoboj igrati z žogo bolj žive, na primer rdeče barve? "Mogoče. A mogoče bi jo takrat videl tudi ukrajinski vratar, tako pa je ni (smeh, op. p.). Je že prav, da je bilo tako. Tudi sodnik bi lahko označil nedovoljeni položaj, ker je bil Džoni (Džoni Novak, op. p.) blizu vratnice. Če bi bilo po njegovo, bi verjetno piskal, a stranski sodnik ni dvignil zastavice," si je oddahnil, da je ostalo pri scenariju, ki se je zgodil leta 1999. Čeprav so ga sporne sodniške odločitve v korist gostiteljev jezile, je verjel, da bo že napočil trenutek za veselje Slovenije. In tudi je.
"Glede sodnika me je najbolj zmedlo to, da prihaja iz Dresdna. Pred tekmo v Kijevu sva se že dokaj dobro poznala, ker sem takrat igral za klub iz Dresdna. Večkrat sva govorila, zato mi je na tisti tekmi s svojimi odločitvami dvojno načel živce. Po tekmi je prišel do našega avtobusa, a iz protesta nisem šel ven. Srečko (selektor Srečko Katanec, op. p.) je še malo govoril z njim, sam pa nisem čutil volje, da bi se mu pridružil. Kako je lahko piskal tisto enajstmetrovko na snegu ... Takšnih kazenskih udarcev se res ne dosoja, pa čeprav se ga je Žele (Željko Milinović, op. p.) malce dotaknil," je pojasnil Pavlin in dodal, da se po tej tekmi z njim ni več srečal.
Nemški sodnik v prvem polčasu ni dosodil očitne 11-metrovke po prekršku nad Zlatkom Zahovićem.
Videval ga je le še kot gosta na nemški televizijski športni postaji DSF, kjer kot upokojen sodnik deli nasvete ter ocenjuje delo delivcev pravice na nemških zelenicah. "Vedno, ko ga vidim, se spomnim, da ni bil pošten do nas. A kot je rekel selektor, takrat nam je pomagal bog. Bili smo res dobri," nam je pojasnjeval Pavlin leta 2019, ko smo ga poklicali ob jubilejni 20-letnici njegovega najbolj pomembnega zadetka v nogometni karieri.
Umrli bi drug za drugega
Zlato Katančevo generacijo je sestavljal tudi Amir Karić.
Takrat je v zasneženi Ukrajini čutil neverjetno samozavest. Obupal ni niti, ko so domači na povratni tekmi dodatnih kvalifikacijah po sporno dosojeni 11-metrovki povedli z 1:0, do konca pa je bilo le še dobrih 20 minut.
"Bili smo tako prepričani vase, da je bilo to nekaj neverjetnega. Niti sneg, niti mraz, niti sodnik, nič nas ni zmotilo. Bili smo prava ekipa. Ogromno ekip sem v karieri zamenjal, tudi takšne z velemojstri, velikimi zvezdniki, pa se nikoli nismo ujeli tako dobro kot v slovenski reprezentanci. Bili smo res povezani. Vsak je točno vedel, kaj dela. Igrali smo drug za drugega. Če rečem, da bi umrli drug za drugega, se to sliši kot kliše, a je izraz kar primeren. Vse bi naredili za uspeh. Nič ni bilo težkega ali nemogočega. Vedeli smo, da se lahko rešimo," je opisal stanje, v katerem so poskrbeli za veliko žalost ukrajinskih navijačev.
Vstopnica za dvoboj, ki je Sloveniji prinesel toliko lepega.
"Ta zadetek ni naključen. Ljudje marsikaj govorijo o sreči, a to res ni bilo naključje. Naši sosedje radi rečejo, da sreča spremlja hrabre. Zakaj bi potem ljudje govorili o sreči? Imajo potem večji in dobri vedno srečo? To ni naključje. Imeli pa smo tudi Srečka. Je absolutno eden glavnih delov zgodbe. Tega mu nikoli ne bo mogel nihče vzeti, niti nam igralcem. Ta štiri leta so bila zame ena lepših v življenju," nam je o nogometni pravljici Slovenije pojasnjeval že pred sedmimi leti, ko je njegov zlati gol dočakal polnoletnost.
Spomnil se je na vse trpljenje in odrekanje
Srečko Katanec je bil vse do letos edini slovenski selektor, ki je vodil izbrano vrsto na evropskem prvenstvu, nato pa je šel po njegovih stopinjah še Matjaž Kek.
Pavlin dobro ve, kakšna čustva je sprožil z zadetkom v Kijevu ne le pri sebi, ampak celotnem slovenskem narodu.
"Po koncu tekme sem padel na kolena in zajokal. Stekle so solze sreče, čutil sem olajšanje. Spomnil sem se na vse trpljenje in odrekanje v zadnjih 15 letih. Vsak od nas, ki smo takrat igrali, je imel svojo zgodbo. Nikomur ni bilo postlano z rožicami, vsak je prehodil težko pot. Uresničile so se moje otroške želje. Kot otrok rad sanjaš o teh stvareh. Takrat so se uresničile. Ko jo s svojo državo, ki ima le dva milijona prebivalcev, zagodeš velikanom. Ljudje so dali takšnemu dejanju poseben pomen. Če je prišlo toliko ljudi na Brnik in se še danes govori o tem, se je zgodilo nekaj res velikega. To je bilo nekaj nepredstavljivega za slovenske razmere. Prej je za Slovence veljajo, da nismo čustveni ljudje. Vseeno so čutili, da nam je uspelo po naravni poti. Sprejeli so nas. Dve leti pozneje, ko smo izločili Romunijo, je bilo na Brniku še več ljudi," se dobro spomni tudi drugega vrhunca reprezentančnih uspehov, ko se je Slovenija pod vodstvom Katanca takoj po Euru prvič uvrstila še na svetovno prvenstvo.
To so bili zlati časi slovenskega nogometa, ko se je majhna dežela prelevila v udeleženca največjih tekmovanj. Rodil se je mit o zlati Katančevi generaciji, neustrašni enajsterici, ki lahko meša štrene tudi favoritom. Vse se je začelo prav v zasneženem Kijevu ...
