Nedelja, 25. 10. 2020, 4.00
4 leta, 1 mesec
Skok v športno preteklost
Reagge, lepa dekleta in nogomet
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,21
Na svetovnem prvenstvu leta 1998 v Franciji so ob nogometaših nase opozorile tudi jamajške navijačice.
Svetovno nogometno prvenstvo 1998 je minilo v znamenju naslova Francozov in Zinedina Zidana, skrivnostnega "izginotja" Brazilca Ronalda v finalu in pohoda Hrvatov na bron, marsikdo pa se ob njem spomni tudi na jamajške nogometaše. Na njihov prvi in zadnji nastop na največjem nogometnem odru, ki ga je s simpatijami pospremila celotna svetovna javnost.
Francozi so seveda navijali za Francoze, Brazilci za Brazilce in Hrvati za Hrvate, a če bi vse tri, pa tudi navijače 31 preostalih reprezentanc, ki so sodelovale na tistem svetovnem prvenstvu leta, vprašali, katera je "njihova" druga reprezentanca, je pred 22 leti obstajala precejšnja verjetnost, da bi obkrožili Jamajko. Nekateri celo z debelim flomastrom.
Jamajka, ki je samostojnost dosegla leta 1962, je bila pred tem znana predvsem po atletskih uspehih njenih atletov in atletinj. Do leta 1998 ni bila niti blizu nastopa na svetovnem nogometnem prvenstvu. Še več, tamkajšnjemu nogometu je šlo celo tako slabo, da v kvalifikacijah za svetovni prvenstvi 1982 in 1986 Jamajka sploh ni nastopila. Iz preprostega razloga. Ker ni imela denarja za stroške, ki nastanejo ob njih.
V državi, polni revščine, kriminala in korupcije, ki je vedno prisotna ob obeh, nogomet do takrat ni užival prav velikega ugleda. Konec leta 1997 so se stvari obrnile na glavo. Reagge fantje so poskrbeli, da je vsaj za nekaj mesecev postal številka ena.
Veliko veselje v Kingstonu 16. novembra 1997, ko se je Jamajka prvič v zgodovini uvrstila na svetovno nogometno prvenstvo.
Nogomet je čez noč postal številka ena
Vse se je spremenilo 16. novembra 1997, ko je Jamajka v zadnjem krogu kvalifikacij za svetovno prvenstvo v Franciji gostila Mehiko v Kingstonu, kjer je 35 tisoč bučnih navijačev bolj kot na igrišče pogledovalo proti rezultatu z druge tekme v skupini, kjer so ZDA gostile Salvador. Jamajki je namreč za zgodovinski podvig zadostovala že zmaga Američanov. To se je tudi zgodilo. Salvador je v Foxboroughu izgubil z 2:4 in velika veselica na Jamajki se je začela.
"Francija! Francija!" je donelo s tribun stadiona v Kingstonu, ki je bil nabit s čustvi. Večina Jamajčanov je od veselja namreč jokala. "To je brez dvoma največji športni uspeh v zgodovini države," je bil ob velikem uspehu Jamajke, v kateri sta bila z naskokom najbolj priljubljena športa atletika in kriket, povedal njen takratni premier P.J. Patterson in naslednji dan razglasil za državni praznik.
Jamajčani so velik uspeh proslavljali dva dni in dve noči. V čast uspeha njihovih nogometašev so v prestolnici Jamajke postavili nogometno žogo z obsegom 50 metrov, za katero so odšteli vrtoglavih devet milijonov evrov, a to, koliko denarja so v sicer revni državi porabili za ne preveč pomembno stvar, ni zanimalo nikogar. Evforija je bila prevelika.
Majhna otroška državica, ki je takrat štela 2,6 milijona prebivalcev in postala najmanjša debitantka na svetovnih nogometnih prvenstvih, je bila še tretja karibska ekipa po Kubi leta 1938 in Haitiju leta 1974, ki se je uvrstila nanj.
Izkušeni, takrat 55-letni Brazilec Rene Simoes, je na Jamajki izpeljal nogometno revolucijo.
Revolucijo je izpeljal Brazilec
Vzpon jamajškega nogometa se je začel leta 1994, ko je na čelo tamkajšnje nogometne zveze sedel Horace Burrel. Ta nekdanji vpliven član državne vojske in pozneje uspešni poslovnež se je v letu, ko so Brazilci na svetovnem prvenstvu v ZDA prišli do naslova svetovnih prvakov, odločil, da tudi njegov projekt za uspeh potrebuje brazilskega trenerja, zato je iz države sambe in nogometa pripeljal Reneja Simoesa. Ta je takrat v Katarju končal ravno s 17. službo v njegovi takrat 16 let trajajoči trenerski poti, ki je na Jamajki doživela strm vzpon.
Nekdanji selektor mlajših brazilskih reprezentančnih selekcij, ki se je bolj kot v domovini potikal po tujini, je poskrbel za velik preskok. V jamajški nogomet, v katerem ni bilo profesionalcev, je vnesel red in disciplino. Zelo veren trener in zaprisežen kristjan, ki je tudi na jamajški reprezentančni športni opravi vedno nosil napis "Jezus je rešitelj", je iz ekipe izločil nekaj njenih problematičnih členov, ji vnesel ekipni duh in taktično zrelost, predvsem pa poskrbel za odločilno novost.
Deon Burton je hitro postal jamajški junak številka ena, ki je bil priljubljen povsod. Tudi med dekleti.
Razliko so naredili potomci iz Velike Britanije
Po le dveh golih in dveh točkah na prvih petih tekmah glavnega dela kvalifikacij za svetovno prvenstvo 1998 je Simoes ugotovil, da le trda roka ne bo dovolj. V reprezentanco je začel novačiti nogometaše iz tujine, predvsem iz Velike Britanije, kamor se je z Jamajke, nekdanje britanske kolonije, po drugi svetovni vojni preselilo na tisoče Jamajčanov.
Iz angleške premier lige je v reprezentanco zvabil Deona Burtona, v Angliji rojenega napadalca jamajških korenin, ki je igral za Derby County v angleški premier ligi in v dresu Jamajke takoj zablestel. V drugi polovici kvalifikacij je na petih tekmah zabil štiri gole, bil glavni junak velikega podviga in bil konec leta 1997 izbran tudi za jamajškega športnika leta.
Frank Sinclair
Jamajki, ki ji je velik vzpon po Fifini lestvici uspel že pred tem in je leta 1996 iz rok predstavnikov krovne svetovne nogometne organizacije prejela nagrado za najbolj napredujočo reprezentanco leta, je Simoes priključil še nekaj nogometašev z zgodbo, podobno Burtonovi.
Iz Portsmoutha, člana takratne angleške druge lige, je pripeljal kar tri nogometaše. Vezista Fitzroyja Simpsona, napadalca Paula Halla in še enega vezista Darryla Powella.
Iz Wimbledona, člana angleške premier lige, napadalca Robbieja Earla, ki je za Jamajko debitiral, ko je bil star 32 let, in mladega napadalca Marcusa Gayla.
Najbolj zveneče ime od vseh "priseljencev" je bilo zagotovo tisto, pod katerega se je podpisoval Frank Sinclair, dolgoletni branilec Chelseaja, ki je bil nekaj let pred tem zelo blizu debija za Anglijo, a potem leta 1998 zaprisegel Jamajki.
Najprej je dvignil veliko prahu, a je z Reagge fanti na koncu uspel
Zaradi tega, ker so na račun nogometašev, ki pred tem za Jamajko niso igrali, mesto v reprezentanci izgubili nekateri domači fantje, se je Simoes znašel na udaru nekaterih kritikov in prejemal celo smrtne grožnje, a je vztrajal pri svoji zgodbi in ji verjel.
"Ne zanima me, kaj si mislijo ljudje. Če so dovolj dobri in pašejo v ekipo, potem bodo igrali," je bil odločen Brazilec, ki je skrbno načrtoval, kako zbližati nogometaše iz dveh svetov.
V času odštevanja do svetovnega prvenstva je Jamajka tako leta 1998 odigrala neverjetnih 25 prijateljskih tekem in v mesecih pred spektaklom v Franciji prepotovala pol sveta. Gostovala je v Iranu, Južni Koreji, ZDA, Savdski Arabiji, Veliki Britaniji. Povsod.
"Fante sem moral zbližati med sabo in mislim, da mi je uspelo," je o svojem načrtu ponosno takrat govoril Simoes, ki ni imel lahke naloge. Moral je namreč najti harmonijo med fanti, ki so nogomet igrali na amaterski ravni v domači ligi, in bogataši, ki so to počeli v eni najboljših nogometnih lig na svetu. Eni so se na treninge vozili s kolesi, drugi z dragimi avtomobili.
Razgaljene Jamajčanke, ki so zasenčile nogometaše
V Franciji je za Jamajko nastopilo sedem nogometašev, rojenih v Angliji. Preostali na čelu z legendarnim vratarjem, kapetanom Warrenom Barrettom, ki se je približeval številki stotih reprezentančnih nastopov, so prihajali iz domače lige.
Združili so se v ekipo, ki jo je svet poznal pod imenom Reagge fantje. Zvok legendarnega Boba Marleyja, bobni, zabava in na tisoče navijačev dobre volje, ovitih v barvite jamajške zastave, ki so postopali po francoskih ulicah in stadionih.
"Prišli smo se zabavat. Vemo, da ne bomo svetovni prvaki, ampak to od nas, ki nimamo niti profesionalne ekipe, nihče ne pričakuje. Že to, da smo sploh tukaj, je velik razlog za veselje," je v trenutkih evforije povedal eden od njih. Kar deset tisoč se jih je zbralo na uvodni tekmi proti Hrvaški v Lensu.
Ko je Earle v zadnji minuti prvega polčasa zabil svoj prvi in tudi zadnji gol za Jamajko, izid na tekmi s Hrvaško pa poravnal na 1:1, je več kot deset tisoč v jamajške barve obarvanih navijačev eksplodiralo od navdušenja. Pri vzklikanju "Jamajka! Jamajka! ..." se jim je priključila tudi velika večina preostalih prisotnih, razen Hrvatov, seveda.
Po koncu tekme, ki so jo pozneje bronasti Hrvati z goloma Roberta Prosinečkega in Davorja Šukerja dobili s 3:1, so bili kljub porazu zadovoljni vsi.
Morda še najbolj razposajene in razgaljene navijačice Jamajke, ki so jih v svoje objektive večkrat ujele tudi televizijske kamere in poskrbele, da so doživele trenutek svetovne slave. Na trenutke se je celo zdelo, da so zasenčile svoje nogometaše. Zavzele so namreč marsikatero naslovnico in se pojavile v marsikaterem televizijskem prispevku.
Evforija ob zaostanku z 0:5, potem pa zmaga za zgodovino
Na drugi tekmi na prvenstvu so Jamajčani na Parku princev v Parizu doživeli polom. Po rdečem kartonu Powella v zaključku prvega polčasa so razpadli in proti Argentini ob treh golih Gabriela Batistute, legendarni Batigol jih je zabil v desetih minutah, izgubili z 0:5, toda evforija med navijači Jamajke ni pojenjala niti, ko so njihovi ljubljenci visoko zaostajali.
"Noro je bilo. Rezultat je bil katastrofalen, a so nas navijači še vedno glasno spodbujali. Zelo čustveni trenutki, ob katerih se še danes naježim. Še leto pred tem mi Jamajka ni pomenila nič, potem pa je postala moja druga domovina. Zelo ponosen sem bil, ker sem 30 let za tem, ko sta jo zapustila, naredil nekaj za domovino mojih staršev," se je leta 2018, ob 20. obletnici velikega jamajškega uspeha, spominjal v Angliji rojeni Burton, ki je na Jamajko prvič stopil šele nekaj mesecev pred svetovnim prvenstvom in potem ekspresno postal njen velik junak.
Pred zadnjo tekmo možnosti za napredovanje v izločilne dele, o čemer so sanjali, Jamajčani niso več imeli. Morda tudi zaradi tega, ali pa zaradi obiska zabaviščnega parka Disneyland, v katerega jih je dan pred tekmo popeljal Simoes, so potem proti Japonski zaigrali povsem sproščeno in poskrbeli za zgodovinski podvig. Z dvema goloma zdajšnjega selektorja Jamajke Theodoreja Whitemorja so zmagali z 2:1 in postali takrat najmanjša država, ki je prišla do zmage na svetovnem nogometnem prvenstvu.
Veliko veselje Jamajčanov ob zgodovinski zmagi nad Japonsko v Lyonu.
Turizem je poskočil, kriminal upadel, nogomet pa ...
Ni jih bilo malo, ki so jamajške nogometaše primerjali z jamajškimi vozniki boba z zimskih olimpijskih iger 1988, o katerih je bila posneta filmska uspešnica Ledene steze. Reagge, nogomet, lepa dekleta in karneval, ki so ga Jamajčani priredili v Franciji leta 1998, so se marsikomu vtisnili v spomin. Kdo ve, morda nekoč film posnamejo tudi o njih. Ne bi bilo presenečenje.
Jamajška nogometna zgodba je močno odmevala in njenim junakom v domovini prinesla status herojev. Ne samo to, Jamajčani so z nogometom naredili veliko reklamo za svojo državo, turizem je v mesecih po uspehu na Jamajki doživel pravcati razcvet, medtem ko je visoka stopnja kriminala močno padla. Učinek je bil enormen, a še najmanj na tamkajšnji nogomet, v katerem se po prvem nastopu na največji nogometni sceni ni spremenilo veliko oziroma se ni spremenilo nič.
Selektor Simoes je vztrajal še dve leti, potem pa sedel na klop Trinidada in Tobaga. Leta 2008 se je vrnil, toda njegova druga epizoda se je na Jamajki končala precej neslavno. Odpustili so ga po vsega sedmih mesecih.
Za Jamajko danes občasno igra Shamar Nicholson, ki je v dresu Domžal med letoma 2017 in 2019 v prvi slovenski ligi v 47 nastopih dosegel 18 golov.
Jamajka danes redko računa na svoje najboljše nogometaše
Jamajška reprezentanca in tamkajšnji nogomet? Ni bilo napredka in niti ne več uvrstitve na svetovno prvenstvo. Minilo je 22 let, Jamajka pa v nogometnem smislu životari. Razmere v domačem nogometu so katastrofalne. Še slabše, kot so bile.
Tržno najbolj vredni nogometaši Jamajke so tudi danes potomci priseljencev v Evropo, kot sta trenutno člana londonskega Fulhama Bobby Reid in Michael Hector, ali pa igralci, ki so z Jamajke v Evropo migrirali kot zelo mladi. Takšna sta tudi trenutno z naskokom najbolj vreden jamajški nogometaš, 23-letni krilni napadalec nemškega prvoligaša Bayerja Leverkusna Leon Bailey, in njegov vrstnik Shamar Nicholson, ki se je uveljavil pri nas, v Domžalah, zdaj pa zelo dobro igra za Charleroi v prvi belgijski ligi.
Jamajka ima z omenjenimi nogometaši, med katere jih lahko prištejemo še kar nekaj, težave. Za reprezentanco v kvalifikacijah za svetovna prvenstva, ki se v Severni in Srednji Ameriki ter na Karibih križa s koledarjem evropske klubske sezone, namreč pogosto ne morejo nastopati. Brez njih pa bo Jamajki tudi v prihodnosti zagotovo težko.
Njenim ljubiteljem nogometa tako največkrat ostane le še spomin na leto 1998 in mesece, ko je svet spoznal njihove reagge fante. Nis(m)o jih pozabili.
Jamajka na svetovnem prvenstvu 1998:
Jamajka : Hrvaška 1:3 (1:1)
Strelci: 0:1 Stanić 27., 1:1 Earle 45., 1:2 Prosinečki 53., 1:3 Šuker 69.
Jamajka: Barrett; Sinclair, Lowe, Goodison, Cargill (od 69. Powell), Whitemore, Earle (od 74. Williams), Simpson, Gardner, Burton, Hall (od 81. Boyd). Selektor: Rene Simoes.
Hrvaška: Ladić, Bilić, Soldo, Štimac, Šimić (od 84. Vlaović), Jarni, Prosinečki, Boban, Asanović, Stanić, Šuker. Selektor: Miroslav Blažević.
Rumeni kartoni: Soldo 5. (Hrvaška), Simić 59. (Hrvaška), Burton 62. (Jamajka).
Argentina : Jamajka 5:0 (1:0)
Strelca: 1:0 Ortega 31., 2:0 Ortega 55., 3:0 Batistuta 73., 4:0 Batistuta 78., 5:0 Batistuta 83./11m.
Argentina: Roa, Ayala, Chamot, Almeyda, Sensini (od 25. Vivas), Lopez (od 75. Gallardo), Batistuta, Simeone (od 80. Pineda), Ortega, Veron, Zanetti. Selektor: Daniel Passarella.
Jamajka: Barrett, Malcolm (od 62. Boyd), Dawes, Goodison, Simpson, Whitemore (od 73. Earle), Gardner, Burton (od 46. Cargill), Sinclair, Powell, Hall. Selektor: Rene Simoes.
Rumeni kartoni: Powell 4. (Jamajka), Chamot 65. (Argentina), Cargill 85. (Jamajka).Rdeči karton: Powell 45. (Jamajka, drugi rumeni karton).
Japonska : Jamajka 1:2 (0:1)
Strelca: 0:1 Whitemore 39., 0:2 Whitemore 54., 1:2 Nakayama 74.
Japonska: Kawaguchi, Akita, Ihara, Omura (od 58. Lopes), Narahashi, Yamaguchi, Nanami (od 78. Ono), Soma, Nakata, Nakayama, Jo (od 58. Hirano). Selektor: Takashi Okada.
Jamajka: Lawrence, Malcolm, Dawes, Goodison, Simpson (od 89. Earle), Gayle (od 80. Burton), Whitemore, Gardner, Lowe, Sinclair, Hall (od 72. Boyd). Selektor: Rene Simoes.
Rumeni kartoni: Yamaguchi 4. (Japonska), Malcolm 78. (Jamajka), Dawes 88. (Jamajka).
