Zjutraj voznik viličarja, zvečer najboljši vratar v Sloveniji

Svojih pet minut slave je doživel leta 2018. Le kilometer od svojega doma. Ko je več kot 10 tisoč navijačev v dvorani Stožice na domačem Euru v futsalu skandiralo njegovo ime, mu je srce poskakovalo v divjem ritmu. Najboljši vratar, kar ga premore Slovenija, se je počutil kot osrednji junak na rokovskem koncertu. Srečen in ponosen. ''Tista dva tedna smo bili carji. Noro je bilo,'' mu še danes poskakuje srce, ko se spominja najljubših prizorov iz Stožic. Polnih tribun, ovacij in morja slovenskih zastav.

Idila ni trajalo večno. Le nekaj dni pozneje je bilo veličastnih prizorov konec. Po Euru, kjer je Damir Puškar s Slovenijo izpadel v četrtfinalu, je evforija pomahala v slovo. Vrnil se je v vsakdanje življenje. Mediji niso več trkali na njegova vrata, zbujala ga je le še budilka in ga opominjala, da sledijo zgodnji jutranji treningi za moč, pa delo viličarja v skladišču, nato pa treningi v klubu, oddaljenem poldrugo uro vožnje od Ljubljane, ali pa tekme pred maloštevilnim občinstvom. Navdušenje nad futsalom, ki je polnilo Stožice, je v Sloveniji hitro zamrlo, a je bil na vrnitev v resničnost pripravljen. Vsekakor bolj kot pa na veselo novico, da bo postal še oče dvojčkov. Hčerkica Ema je decembra dobila dva bratca, presrečni oče Damir pa kup novih obveznosti.

Njegov bioritem je zašel v novo skrajnost, od tedaj večere, ko lahko spi brez vmesnih bujenj, prešteva le še na prste ene roke. Življenjski ritem je tako trpel, da se je 32-letni čuvaj mreže odločil za veliko spremembo in se po manj posrečenem nastopu v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo poslovil od reprezentance. Nepreklicno. Slovenija je tako nedavno ostala brez najboljšega vratarja, ki je zaznamoval zadnje desetletje domačega futsala. Ostala je brez Puške, ki ima ta konec tedna priložnost, da na vratih Dobovca poruši slovenski rekord in že devetič osvoji pokalno lovoriko.

Damir Puškar velja že dolgo časa za eksplozivnega in agresivnega vratarja, ki premore izvrstne reflekse. Dober je zlasti na črti ter pri izbijanju žoge. Foto: Siniša Kanižaj/Sportida

Slovenski futsal je, sodeč po uvrstitvah reprezentance na mednarodnih jakostnih lestvicah, v dobri formi. V Evropi je 11., na svetu 18. Se lahko prištevamo med evropske velesile?

Lahko. V zadnjih letih smo z reprezentanco naredili kar nekaj odmevnih rezultatov, dvignili prepoznavnost Slovenije v Evropi, vedno bolj nas poznajo tudi po svetu. Prišli smo do točke, da nas nobena reprezentanca, tudi tiste najboljše na svetu, ne jemlje več z levo roko. V to je bilo vloženega veliko truda, z našo generacijo smo postavili Slovenijo na realna mesta. Mogoče bi jo lahko še malce višje.

Odmevne rezultate ste vedno dosegali na evropskih prvenstvih, na svetovnega pa se niste še nikoli uvrstili. Tudi letos ste zapravili priložnost, ko ste igrali kvalifikacije na Češkem in se vrnili domov razočaranih obrazov.

Vedno smo nekako blizu, na koncu pa vendarle tako daleč. Tako mi pravimo temu. Nekaj nam zmanjka. To se dogaja zelo pogosto, tako reprezentančno kot tudi klubsko. V Dobovcu denimo igramo odlično, a nam vedno zmanjka nekaj malega do zaključnega turnirja četverice (final-four) v Evropi. Verjetno tiči razlog v pomanjkanju treningov in profesionalizma. Tudi finančni vložki so drugačni. Smo pač tam, kjer smo. Česa drugega, kar bi vplivalo na to, si ne morem predstavljati.

Dvomi, da je kateri igralec futsala, ki nastopa v slovenskem klubskem prvenstvu, sploh profesionalec. Foto: Urban Urbanc/Sportida

V finančnem pogledu je futsal pravi malček proti številkam, ki vladajo v nogometu, ki se igra na velikih travnatih igriščih. Koliko je sploh profesionalcev med igralci futsala v Sloveniji?

V naši ligi niti ne verjamem, da je kdo profesionalec. Tisti, ki niso zaposleni in ne hodijo v službo, so verjetno študentje. Osebe, ki bi v našem prvenstvu živela le od futsala, preprosto ni. Sam je ne poznam.

Imel je kar nekaj ponudb, da bi nadaljeval kariero v tujini, a se je vsem zahvalil. Ocenil je, da raje ostane v domovini, kjer postaja njegova družinica vedno bolj številčna. Foto: Siniša Kanižaj/Sportida Kakšni pa so zaslužki igralcev na domačem prvenstvu v futsalu?

Nekateri klubi si ne morejo privoščiti prav ničesar. Njihovi igralci igrajo za dušo, za ''gušt'', pri njih najdeš le domače igralce. Potem imamo srednje močne klube, ki nekaj vložijo notri in pripeljejo nekaj igralcev od drugod, najdeš pa tudi klube na visoki ravni, ki morajo v ekipo vlagati malce več denarja. Plače tako segajo od 300 do 1500 evrov na mesec. Mogoče tudi 2000 evrov, a je to že prava redkost v Sloveniji.

So v Evropi lige, kjer se da zaslužiti v futsalu bistveno več?

Seveda. Obstajajo top lige, kjer ljudje dejansko živijo od igranja futsala in še kaj privarčujejo.

So med igralci tudi takšni, ki služijo milijonske zneske?

Verjetno le Ricardinho in Falcao. Če povzamemo pogodbene stvari, plače, tu je s svojim prispevkom še Nike, pa raznorazni dobrodelni turnirji, reklame, se verjetno na njunih računih nabere veliko denarja. V najmočnejših ligah lahko igralci spodobno živijo. Tam vladajo lepe cifre, na mesec lahko prejmeš veliko denarja. Lahko normalno živiš in ustvariš kaj več, ni pa spet tako, da bi lahko futsal primerjal z nogometom. Če primerjamo plače igralcev futsala v Španiji in Sloveniji, je razlika  velika. Podobna, kot tista med plačami v futsalu in velikem nogometu v Španiji.

Sportal Legendarni levičar, za katerega je Maribor tujina

Zakaj niste nikoli, čeprav ste dolgoletni reprezentančni vratar, odšli v tujino?

Saj ni, da me tujina ne bi privlačila, ampak neke konkretnejše, bolj realne ponudbe so začele prihajati malce prepozno. Takrat, ko sem že formiral družino. Če bi prejel ponudbo, ob kateri bi padel dol, bi še odšel v tujino, saj bi vedel, da bi lahko še nekaj privarčeval. Če bi bil sam, sploh ne bi bilo težav. Sam bi šel lahko kamorkoli igrat, tudi za kakršen koli drobiž, če se lahko tako izrazim. Pač, najbolj bi si želel pridobivati nove izkušnje. Zato bi mladim priporočal, da poiskusijo tujino. To je izjemna izkušnja, futsal pa se vedno bolj razvija po Evropi. Dobro je, da se poiskusi še kje drugje.

Sam sem prejel določene ponudbe, a se mi na koncu, ko sem potegnil črto, sploh ni splačalo hoditi v tujino. Tukaj bi moral namreč pustiti vse. Svojo službo pa ženino službo in vse, kar zaslužiš s futsalom v Sloveniji. Ko potegneš črto in sešteješ vse prihodke, mi je boljše ostati tukaj.

Kot rojenega Ljubljančana ga boli pri srcu, da ne more nastopati za klub iz glavnega in največjega mesta v Sloveniji. Foto: Siniša Kanižaj/Sportida Torej lahko kot vrhunski vratar futsala, eden najbolj zaslužnih reprezentantov v zadnjem desetletju in serijski osvajalec klubskih lovorik, z zaslužki vendarle spodobno preživite?

Lahko preživim. Zadnjih nekaj sezon so finančni vložki, igram za klube z velikimi ambicijami, vedno boljše pokriti. Če sem odkrit in realen, lahko v tem trenutku preživim tudi brez službe. Tudi, če bi igral samo futsal. Ker pa se tu sklepajo pogodbe le za eno sezono, sezona pa traja 10 mesecev, ti pa si vedno odvisen od zdravja, vsi dobro vemo, kam to pelje. Zato moraš imeti službo, ki ti predstavlja osnovo, varnost. Zlasti, ker veš, da v Sloveniji ne bodo futsalu vedno vladali tako zlati časi kot zdaj.

Ste Ljubljančan, a ne morete igrati za klub iz vašega rojstnega mesta, saj ga v prvi ligi preprosto ni.

Pri tem se že ponavljam. Res je škoda, da neka Ljubljana, kot največje slovenske mesto, nima prvoligaša. Oziroma da ga je imela (Vuko, op. p.), a se ni obdržal. To pa zato, ker ni bilo strategije, da bi se temu klubu pomagalo. V Ljubljani imamo velik bazen igralcev, a ga zapravljamo in mečemo stran. Potem se res ne čudi, da se iz Ljubljane vsakodnevno peljejo igralci v Rogaško Slatino, Kobarid, Maribor, Litijo in drugam. Vsekakor bi rad igral futsal doma. Zelo bi užival, a žal tega ne morem storiti.

Imajo velika mesta odpor do ustanavljanja močnih futsal klubov? Včasih se zdi, kot da v futsalu poteka vaško prvenstvo.

Res je tako. Če pogledaš, iz kje vse prihajajo slovenski klubi, so to večinoma zgolj vasi v Sloveniji. Maribor je v tem pogledu pred nekaj leti prebil led. Tudi sam sem igral zanj, postali smo prvaki. Nekateri so ta klub povezovali z NK Maribor, ki igra veliki nogomet v Ljudskem vrtu, a nima prav nič skupnega.

Kar pa se tiče Ljubljane, vedno prihaja do pogovorov in idej, kako bo nekdo naredil tisto, nekdo drug pa nekaj drugega. No, ko pa je treba kaj narediti zares, tu mislim zlasti na sponzorje in denarne vložke, pa se vse potegne nazaj. Če nimaš pokritih osnovnih stvari, ne moreš začeti z igranjem v prvi ligi. To je potem brez veze, nihče pa noče na lastno pest vlagati denarja, saj pričakuje, da bo imel kaj od tebe. Pri futsalu pač velja, da karkoli boš vložil, ne boš dobil nazaj. Futsal te mora enostavno veseliti, mora biti neka majhna reklama zate, kakor se to pač vzame.

Lahko bi igrali v Ljubljani, če bi imela denimo Olimpija, vodilni klub Prve lige Telekom Slovenije, tudi svojo ekipo v futsalu.

Škoda, da ni takšne prakse. V tujini je nekaj takšnih primerov. Barcelona ima denimo svojo podružnico, Inter Movistar je podružnica Atletica iz Madrida, svoji futsal ekipi imata na Portugalskem Sporting in Benfica. Ko se udarita v Lizboni, spremlja dvoboje ogromno gledalcev. To je pravi derbi, postavijo se veliki panoji pred dvorano, ker v dvorani ni dovolj prostora za vse.

Dolgoletni slovenski reprezentant, zbral je kar 115 nastopov, je organizator in ambasador Zimske lige, ki poteka v ljubljanskem večnamenskem pripravljalnem športnem centru BAZA. Foto: Siniša Kanižaj/Sportida

Del kariere ste prebili v Mariboru. Kako ste se počutili kot Ljubljančan v mestu ob Dravi?

Vedno je bilo zabavno. Znotraj kluba smo imeli, če bi lahko temu rekel tako, pozitivne zbadljivke. Klasično. Ljubljančani in Štajerci. Nosili smo zelene majice, oni so se pritoževali … No, kmalu se je videlo, kje je meja, temu smo se prilagodili. Tisto sezono je bila Olimpija še prvak v prvi ligi, tako da je bilo še bolj pestro.

Navijate za Olimpijo?

Seveda. Njen navijač sem že od mladosti. Tudi moji prijatelji navijajo za Olimpijo. Ogledal sem si veliko tekem, v zadnjem obdobju pa mi časovno več ne znese. Na Fužinah, kjer zdaj živim, vsi navijamo za Olimpijo.

Razen prijateljev Amirja Derviševića, pomembnega člena NK Maribor?

Dobro … On je službeno odsoten. Bom tako rekel (smeh, op. p.). Včasih me je kdo zbadal in spraševal, zakaj sem šel ravno v Maribor, pa se jim povedal, da zato, ker v Ljubljani ni pravega futsal kluba. In se mu nisem zlagal. Najraje bi seveda videl, da bi igral v Ljubljani. Imel bi 10 minut do treninga, normalno bi treniral vsak dan, tako pa je že sama vožnja do Rogatca tako naporna, da se moraš motivirati za dober trening.

Največje uspehe je dosegal v dresu Litije, kjer je prebil kar sedem let (2008-2015). Nato je nadaljeval kariero pri Mariboru (Brezje Maribor), od leta 2017 pa pomaga Dobovcu, s katerim je bil leta 2018 prvak, osvojil pa tudi dva pokalna naslova. Foto: Vid Ponikvar Kdaj ste sploh potegnili ločnico med futsalom in velikim nogometom?

Ko sem bil majhen, sem pogosto igral mali nogomet na asfaltu. Bil sem manjši in debelušen, tako da so me starejši soigralci vedno postavljali v gol. Nikoli se nisem bal metati po asfaltu. V tem sem užival. Odraščal sem v Polju, kjer smo igrali na igrišču poleg osnovne šole. Tam še danes organiziram letno rekreativno ligo s svojim športnim društvom. Moj namen je, da malce povežem ljudi. Da se začnejo družiti in igrati mali nogomet.

Tako sem začenjal svojo športno pot, vmes pa treniral tudi veliki nogomet. Na Kodeljevem sem treniral pri Slovanu, a moje predispozicije, če gledamo višino, niso bile najbolj primerne za vratarja (naš sogovornik meri v višino 180 cm, op. p.). Na koncu sem se posvetil le futsalu in začel igrati v drugi ligi za Ig.

Slovan se je lahko takrat pohvalil z zelo dobro nogometno šolo, zlasti na položaju vratarjev.

Imate prav. Treniral sem tudi s Samirjem Handanovićem. Najin trener je bil Milan Zaviršek. Sarma je dve leti starejši, tako da je bil takrat mladinec, jaz pa kadet. Skupaj sva bila na treningih, vedno v dobrih odnosih. On je res v redu fant, vedno me je spodbujal k delu. Že takrat je bil vrhunski vratar. Že takrat je treniral in delal dvojno. Videlo se je, da bo uspel v karieri. To smo čutili vsi.

Ste si pozneje še kdaj zaželeli velikega nogometa ali si očitali, da ste prekmalu obupali?

Sploh ne. Nihče se me tudi ni trudil prepričati, da bi se premislil. Takrat sem se pač odločil, da ne grem več nikoli na veliki gol. Ne, ni se mi z ničimer zameril, a enostavno sem videl, da kakor vlagaš vase, kakor pač delaš, ne moreš preko tega, da si premajhen. Potem je vse zastonj. Danes so vratarji visoki. Dobro, v mojih časih so bile tudi izjeme, spominjam se denimo Mehičana Jorgeja Camposa (visok je 170 cm, op. p.), a se ti mora marsikaj poklopiti, da uspeš. Raje sem se posvetil futsalu, branil v  rekreativnih ligah, ki so se takrat igrale na Kodeljevem v velikem številu. Bilo je šest, sedem lig, tam pa me je opazil bodoči trener na Igu Sead Nadarević in povabil v drugo ligo. V klubu Joma Buon Piatto mi je bilo fino igrati. Nismo napredovali v prvo ligo, a smo igrali brez obremenitev. Sproščeno. Šele nato so prišli na vrsto veliki klubi. Litija, kamor me je priporočil Vojko Majcen, nekdanji trener vratarjev v mladi reprezentanci, Maribor in Dobovec. In številni naslovi.

V mladosti je na Kodeljevem v nogometni šoli Slovana treniral skupaj s Samirjem Handanovićem, ki se je pozneje razvil v enega najboljših evropskih vratarjev velikega nogometa, danes pa je kapetan italijanskega velikana, milanskega Interja. Foto: Siniša Kanižaj/Sportida

Je danes pri mladih še zaznati tolikšno zanimanja za futsal ali bolj razmišljajo o velikem nogometu ter ogromnih zneskih, katere služijo največji asi na svetu?

Imam občutek, da bi mladi veliko raje uspeli v velikem nogometu, kjer so finančne stvari bolj urejene. Poglejte npr. primer, ko gre nekdo v peto avstrijsko ligo igrat nogomet in bo dobil lep denar, drugi pa gre igrat futsal v prvo slovensko ligo, ki je kar močna, pa ne bo dobil nič. Zanimanje mladih je odvisno tudi od samega kluba. Od tega, kako se dela z mladimi, kakšna je njihova strategija, ali jih sploh želijo privabiti v klub. Imaš tudi nekatere klube, ki jim je vseeno. Ki jih briga in se sploh ne borijo za podmladek. Imaš pa tudi nekatere primere, kjer se res zelo dobro dela z mladimi, tako da lahko že čez nekaj let pričakujemo, da bomo imeli spet dobre ekipe. Po Euru 2018 pa je šlo zanimanje mladih sploh navzgor.

Leta 2018 je Slovenija gostila evropsko prvenstvo v futsalu. Stožice so bile polne na vseh tekmah slovenske reprezentance, dva tedna je vladala ogromna evforija. Vam je kaj žal, da ni trajala še dlje?

Vsekakor. Škoda, da smo kot prvi v skupini naleteli na drugo uvrščene Ruse, ene izmed favoritov za naslov. Žal smo tako izpadli že v četrtfinalu. Vseeno je bilo prekrasno. Dali smo vse od sebe, občinstvo je bilo zadovoljno, vladala je evforija. Bili smo carji, non stop smo dajali intervjuje, se slikali … Tega nisem bil navajen. Po tekmi si že bil vajen dati kakšno izjavo, a ne prav vsak dan. Bili smo pod drobnogledom javnosti. To je bil nenavaden, a prijeten občutek. Bila sta nepozabna dva tedna, najlepša v karieri. Prvenstvo je bilo doma, blizu mojega doma. To je bila velika nagrada. V čast si štejem, da sem lahko zastopal Slovenijo v Ljubljani. Super je, ko vidiš polne Stožice, ko vsi navijajo zate, ti pa se boriš za svojo državo. Imaš občutek, da si nepremagljiv. Še danes se naježim, ko se spominjam tistih tekem.

Vesel je, da Evropska nogometna zveza (Uefa) pod vodstvom predsednika Aleksandra Čeferina uvaja novosti, s katerimi želi še popestriti evropska tekmovanja v futsalu. "Uvedel je določene spremembe v samem sistemu tekmovanja, futsal na klubski ravni približal klasični ligi prvakov, saj se igrajo podobni sistemi, prihajajo pa še dodatne novosti, saj se bodo igrali zaključeni turnirji, ko bodo tekme doma in v gosteh. Bo bolj prepoznavno. Kot da igraš veliki nogomet," je spregovoril 32-letni vratar o skrbi Uefe za razvoj futsala. Foto: Uefa

Kako ste se šele počutili, ko so po tekmi z Rusijo skandirali vaše ime …

Vemo, kako se je končalo. Škoda, Rusija nas je v četrtfinalu premagala, tako da smo izpadli. Je pa res, da sem takrat doživel nekaj neprecenljivega. Polne Stožice so skandirale moje ime. To mi bo ostalo za vedno. Bilo je lepo, dokler je trajalo, ostali bodo prelepi spomini, tako da bomo lahko vnukom povedali veliko lepega. Samo, da ostanemo zdravi in dočakamo starost (smeh, op. p.).

Ko se je Euro končal, je ta evforija trajala še nekaj dni, potem pa se je bilo treba vrniti v stare tirnice. Kar hitro sem se spravil na realna tla in nadaljeval naprej. Takrat sem igral že v Dobovcu.

Je prispevek Nogometne zveze Slovenije (NZS) v želji za napredek in razvoj slovenskega futsala, zlasti reprezentanc, zadovoljiv?

Trudijo se, me je pa vseeno začudila odločitev, da nismo kandidirali za gostitelja zadnjih kvalifikacij za svetovno prvenstvo. Imeli smo možnost, da bi igrali doma, tako pa smo se za svetovno prvenstvo potegovali na Češkem. Zakaj ni prišlo do tega, ne vem, je pa res škoda. Hoteli smo se uvrstiti na svetovno prvenstvo. Imeli smo idealno skupino, da bi z njo igrali doma. Vemo pa, kako je s Slovenijo, ko igra doma in v gosteh. Doma smo bili še vedno najtrši oreh za vse najboljše ekipe v Evropi.

Ko je Slovenija gostila evropsko prvenstvo leta 2018, je domača reprezentanca v futsalu doživela medijsko pozornost, kateri se pred tem, pa tudi pozneje, ni prav nikoli približala. Vsaj malce. Foto: Urban Urbanc/Sportida

Zakaj pa ste v gosteh toliko slabši? Zakaj prihaja do takšnih razlik?

Težko vprašanje. Ko smo na Češkem doživljali ta neuspeh, smo si bili sami krivi. Igralci. Če bi zmagali prvo tekmo in ugnali Čehe, bi bilo povsem drugače, tako pa smo izgubili skoraj vse realne možnosti. Težko se je bilo dvigniti. Na drugi tekmi s Kazahstanom smo vodili do zadnje minute in potem pa izgubili. Res je čudna ta Češka. Že prej sem na Češkem izgubljal v zadnjih sekundah, zdaj pa spet. Moj prvi nastop za reprezentanco je bil za mlado izbrano vrsto do 21 let na Češkem v Brnu. Zadnjo uradno tekmo sem tudi odigral v Brnu. Vse je češko. Tudi naša uvrstitev (smeh, op. p.).

Moram pa poudariti, da se smatram za enega izmed odgovornih za neuspeh Slovenije. Odgovornih za to, da nismo igrali tako, kot bi lahko. Moral bi držati raven, kakršno so ljudje vajeni od mene, a je nisem. Ljudje so imeli velika pričakovanja, tudi sami smo od teh kvalifikacijah veliko pričakovali, nato pa nam ni šlo prav nič od rok. Ne vem …

Najboljša tekma v reprezentančnem dresu:

Ste zaradi razočaranja, ker se niste uvrstili na svetovno prvenstvo, napovedali reprezentančno slovo?

Ne, to sem se odločil že prej. In tudi povedal soigralcem. Po zadnjem evropskem prvenstvu sem že razmišljal o tem, da bi nehal. Vedel sem, da bo težko usklajevati obveznosti. Na koncu pa je lani prišla še novica, da bo žena dobila dvojčka. Potem pa sem rekel, glej …

Bi mi pa bilo vseeno žal, če ne bi letos odigral teh kvalifikacij na Češkem. Če bi se uvrstili, bi ostal v reprezentanci in zaigral še na svetovnem prvenstvu. To sem tudi povedal selektorju. Zdaj pa bomo videli, kdo vse bo še nadaljeval v reprezentanci. Igralci se bodo sami zjasnili in povedali, kdo ima še zadosti motiva, da bi pomagal Sloveniji. Ne rečem, da jaz nisem več v tem pogonu, a enostavno nimam več motiva. Imam druge določene stvari, ki so v tem trenutku bolj pomembne. Ta prosti čas, ki se malce pokaže, želim drugače izkoristiti, kakor sem ga v reprezentanci. Tako je pač. Na prvem mestu je družina.

Leta 2018 je ljubljanska dvorana Stožice spremljala na delu najboljše evropske mojstre futsala. Slovenija se je uvrstila med najboljših osem in v četrtfinalu izpadla proti Rusiji. Foto: Žiga Zupan/Sportida

Za vas je dan v bistvu prekratek. Ste oče treh otrok, imate redno službo, nato pa še trenirate v oddaljenem kraju in igrate tekme.

Ravno to. Odkar imamo dvojčka, ni več pravega spanca. Od decembra do včeraj nismo normalno spali ponoči. Če se lahko tako izrazim. Ko pa veš, da imaš na teden vsega skupaj pet ur spanja, to definitivno ni v redu. Potem se ti nabira. Mesec, dva, tri … Nekje te mora pobrati. Dodaš še ritem življenja, plus, da delam zjutraj, plus, da treniram še zjutraj, pa pridem domov, zvečer pa že na trening. Ko se tako nabira in nabira, mora nekje počiti.

Trenirate že zgodaj zjutraj?

Že tri leta se zbujam zgodaj in grem ob 6.15 h Gregorju Sobočanu, nekdanjemu rokometašu, prvemu trenerju, ki je pri nas uvedel kettlebell lifting, ruski sistem fitnesa. Glede na to, da sem amater, mi takšni treningi dobro pomagajo, da držim raven pripravljenosti. Sploh v mojih letih.

Ni profesionalec v futsalu. Hodi v službo, kjer v skladišču upravlja viličar. Vsak delovni dan od 7. do 15. ure. Foto: Osebni arhiv Po treningu se odpravite na delovno mesto.

Da. Delam na prevzemu skladišč. Peljem viličarja, prevzemam stvari in uskladiščujem. Vsak dan delam od sedmih do treh, potem grem v vrtec po hčerko, domov pridemo do petih ali pol šestih, potem pa dam pot pod noge. Ali grem v Rogatec na trening ali pa v Rogaško Slatino na tekmo, včasih tudi na Vrhniko na trening, kjer mi omogočajo trening z vratarji Silika. Vedno se nekaj dogaja, vedno je pestro. Če pa dan mine brez treninga, so pa doma otroci, tako da je skoraj enako. Non stop se nekaj dogaja. 

Kakšen odnos imajo do vašega staža dolgoletnega reprezentanta futsala vaši sodelavci in nadrejeni v službi?

Zelo profesionalen. Okrog tega niti nočem dvigovati prevelikih tenzij. Futsala, službe, športa in privatnega življenja ne mešam. Moram pa reči, da so mi vedno pomagali, kadarkoli sem kaj potreboval okrog reprezentance. Nikoli ni bila težava. Direktor ve za mojo športno plat. Vedno sem imel odobrene izredne dopuste. Če ne bi imel te možnosti, ne bi bil toliko časa v reprezentanci. Potem bi bilo nemogoče igrati.

Ste potem v takem položaju kot denimo nogometni reprezentanti San Marina ali Andore, ki morajo uporabiti dopust v službi, da lahko sploh odidejo na velike reprezentančne tekme?

Natanko tako. Ne rečem, da vsi, ki delajo, dobijo neplačan dopust. Nekateri ga ne morejo dobiti in morajo potem koristiti svojega. Poleti lahko potem zmanjka dopusta za družino, tako da koristiš neplačan dopust. Če nimaš kakšnih nadomestil, imaš toliko manjšo plačo in manj prispevkov. Pokojninska ti tako ne teče, na koncu pa se ti vse nabere. Če pa pogledaš 10-letno obdobje aktivnega igranja za člansko reprezentanco, od tega pa si 7 let uporabljal neplačan dopust, se je nekaj stvari že nabralo. Ampak, bo že. O tem bomo razmišljali, ko bomo pred upokojitvijo.

Pred Eurom 2018 je razkril zanimivo prigodo iz njegove kariere. Ko je igral za Slovenijo do 21 let, bi moral za odhod na evropsko prvenstvo dobiti neplačan dopust, a mu ga šefi niso dali. Ni okleval, dal je odpoved. "Enostavno sem dal prednost reprezentanci. Ker me to veseli, ker je to zame velika čast. Zavedal sem se, da bom službo že našel," je naredil vse, da je čuval slovenski gol na evropskem prvenstvu za mlade v Rusijl. Ko se je vrnil, je kar nekaj časa iskal novo službo in jo našel v skladišču. Foto: Osebni arhiv Ste reprezentanci sploh kdaj rekli ne?

Mogoče le dvakrat, pa še to zaradi izrednih službenih obveznosti. Takrat res nisem mogel igrati. Enkrat sem ravno prišel na novo delovno mesto in si tega nisem mogel privoščiti. Drugače pa sem se večinoma odzval, pa mi sploh ni žal. Kolikor se je dalo, sem vedno prihajal. Rad imam slovenski dres, himno, grb. Tudi če ni bilo optimalnih pogojev za priti na zbor, sem prišel. Včasih z vlakom, ali pa prek spletne aplikacije prevozi.org, če nisem imel svojega avta. Nekajkrat sem tudi prosil ekonoma, če me lahko sproti pobere.

Koliko Uefa pomaga reprezentanci? Se dnevnice in nagrade kaj višajo?

Dnevnice so enake. 21 evrov. Nekateri imajo boljše, nekateri slabše. Odvisno, kje si. Če si v Belgiji ali Parizu, boš tisti dan, če boš šel na kavico, hitro porabil ta denar. Nikoli nismo gledali na dnevnice, je pa res, da so vedno ob neplačanih dopustih veljala neka dodatna nadomestila, tako da si na koncu nekaj dobil od zveze in se, ko si se vrnil domov, znašel na pozitivni ničli. Nadomestilo od NZS je bilo ravno takšno, kot da nisi manjkal v službi. Drugo pa so nagrade za uvrstitve na velika tekmovanja. Pač interni dogovori, kakor sta se zmenila kapetan in predsednik. In je šlo.

Položaj selektorja članske izbrane vrste že od leta 2005 opravlja Andrej Dobovičnik. To je svojevrstni fenomen, kar se tiče slovenskega športa, v katerem ne manjka kritikov in zagovornikov teze, da bi morali trenerji za vsak večji neuspeh plačati z odhodom.

Še sam ne vem … Če pogledamo rezultate na velikih tekmovanjih, smo na Euru zaigrali kar nekajkrat, če pa pogledamo, kakšne so bile naše ambicije, pa je malce drugače. Verjetno so na zvezi v Docu (vzdevek selektorja Andreja Dobovičnika, op. p.) nekaj prepoznali, da so mu izkazali zaupanje za toliko časa in je ostal tako dolgo v tej vlogi.

Kaj pa se bo v prihodnosti zgodilo, kako bo na vse vplival ta neuspeh v kvalifikacijah za SP, pa ne vem … Kako že radi rečejo, vsaka menjava je za nekaj dobra. Ali bo ali ne bo več selektor, v to se ne spuščam. Tudi če bi prišlo do menjave. Mogoče pa bi morala zveza začeti razmišljati o tujcu. Sicer imamo dosti dobrih trenerjev v Sloveniji, ampak če pogledamo, kaj so s slovensko reprezentanco ustvarili tuji selektorji v košarki, odbojki, rokometu … Vedno so naredili nekaj dobrega. Čeprav imamo v Sloveniji dobre trenerje, ki bi bili pripravljeni za selektorja. Meni je načeloma vseeno. Če bo Doc ostal selektor, ali ne. Z njim imam v redu odnos. Vsi delamo verjetno napake, kako pa se bodo s tem dogovorili na zvezi, bomo verjetno videli v bližnji prihodnosti.

Po 11 letih se je poslovil od članske reprezentance, s katero je doživel veliko lepega. Obrnil je nov list v življenju, v prihodnje bo prosti čas bolj posvetil družini, trem nadobudnim otrokom in ženi. Foto: Siniša Kanižaj/Sportida

Bo še kdo posnemal vašo potezo in zapustil reprezentanco? Bo prišlo do večje pomladitve?

To je veliko vprašanje. Morda bodo ostali skupaj še za en ciklus. Bomo videli, kaj bo s Kristijanom Čulcem, Rok Mordej je poškodovan, tako da letos več ne bo igral, vprašanje je, kaj in kako. Kakšne so ambicije teh ljudi, kako aktivno se bodo sploh še ukvarjali s futsalom. Če nisi aktiven, ne moreš reprezentanci veliko pomagati.

Bo napočil kdaj trenutek, ko bo na velikih tekmovanjih v futsalu medalje osvajala tudi Slovenija?

Za prihodnost se nam ni treba bati. Pred nekaj dnevi se je reprezentanca do 19 let normalno kosala z Italijani, je pa res, da se začnejo potem dogajali razlike po 20. letu.  Do takrat smo enakovredni, potem pa se začnejo odstopanja. Mladi igralci se v najmočnejših evropskih ligah hitreje razvijajo kot naši v Sloveniji.

Zelo bo pogrešal soigralce, s katerimi je v reprezentanci prebil veliko let. Tako so se veselili leta 2011 zmage nad Latvijo, s katero so se uvrstili na evropsko prvenstvo (2012). Foto: Vid Ponikvar

Že razmišljate o tem, kdaj bi sklenili kariero?

Ne. To bom storil po občutku. Vsako leto je težje, vsako leto moraš več vložiti vase, da ostaneš na visoki ravni. Bom videl. Leta me počasi dohitevajo. Čutim bolečine, ki jih prej nisem. Včasih me vse skupaj tolče, a se borim. Za zdaj se ne vidim, da bi odnehal. Zakaj pa bi, če se mi to splača še finančno. Se pa pripravljam na slovo. Vem, da bo napočil trenutek, ko bom moral nehati. O tem bom razmišljam takrat, ko bom podal končno odločitev.

Sportal Dobovec in Kobarid finalista futsalskega pokala