Sin Ukrajinca in Rusinje, ki se je usodno zaljubil v Slovenijo

Valerij Kolotilo, 52-letni rojeni Moskovčan, ki je otroštvo preživel pri starih starših v Ukrajini, je vzljubil nogomet že kot otrok. Rad ga je igral, a so ga nato poškodbe oddaljile od najljubše zabave. Takrat se je odločil, da se bo nogometnega posla lotil nekoliko drugače. Kot funkcionar, direktor. Skrbel je za finance, infrastrukturo, bedel nad razvojem mladinskih šol, se ukvarjal z marsičim. V Moskvi je v poslovnem svetu stkal številna prijateljstva. Postal je poslovnež, ujet v nogometni svet. Ne le svet pravega nogometa, ampak tudi tistega na mivki in futsala. Ni manjkalo uspehov, deloval je v priznanih moskovskih klubih, kot sta Spartak in Lokomotiv, pri Anžiju je sodeloval tudi s slovitim Brazilcem Robertom Carlosom.

Pred četrt stoletja je vzljubil Slovenijo. Njene lepote in čare je odkrival kot turist, se odpočil od napornega ritma, ki ga je spremljal v Moskvi, zadnja leta pa doživlja Slovenijo kot drugo domovino in deželo, v kateri želi dočakati starost in uživati v vsem, kar ponuja sončna stran Alp. Postal je glavni predstavnik tujih vlagateljev v celjski klub. Verjame v napredek, ki bi lahko sčasoma uvrstil knežje mesto na evropski nogometni zemljevid. V zakulisju spopadov za sklenitev pogodb s kakovostnimi igralci se dogaja marsikaj, bradati Moskovčan, ki že dalj časa živi na Bledu, je vse bolj prisoten v medijih. Noče ocenjevati dela drugih, če pa je izzvan, prestopi tudi to mejo. To je na lastni koži občutil športni direktor Maribora Marko Šuler.

Kolotilo bi rad pomagal slovenskemu nogometu. Drži pesti, da se Kekovi izbranci končno uvrstijo na veliko tekmovanje, kar pa zadeva Celje, priznava, da je za rezultatske neuspehe, ko je v zadnjih sezonah kljub dragim okrepitvam stopical v povprečnosti, najbolj kriv sam. Zamenjal je že veliko trenerjev, trmasto iskal pravega in pri tem nabiral izkušnje, zdaj pa je prepričan, da bo Roman Pilipčuk pripeljal klub v Evropo. Številni novinci so klubski projekt, ki jim zagotavlja za slovenske razmere več kot vrhunski zaslužek, prepoznali za pravi izziv. Želi zgraditi popolno klubsko piramido, začeti pri infrastrukturi in sprožiti proces tekmovalne uspešnosti. Na koncu želi okusiti še češnjo na torti, ki bi zanj pomenila največjo nagrado. Da bi Celje okužila takšna strast do nogometa, kot jo tretje največje mesto v Sloveniji tradicionalno čuti do rokometa.

Valerij Kolotilo nam je v obsežnem pogovoru, ki smo ga z njim opravili v klubskih prostorih na stadionu Z'dežele, predstavil osrednje cilje. Kot glavni predstavnik tujih vlagateljev v celjski klub ga naprej ne žene le želja po poslovnem zaslužku, ampak marsikaj več. Ne želi le pomagati celjskemu klubu, ampak celotnemu slovenskemu nogometu. Foto: Rok Plestenjak Nogometni svet je razvejan po vsem svetu, vi in vaši partnerji, ki opravljate vlogo vlagateljev, pa imate dovolj denarja, da bi si lahko privoščili delovanje v številnih državah. Zakaj ste se odločili ravno za Slovenijo?

Slovenijo kot turist obiskujem že več kot 20 let. Pa ne le to. V preteklosti sem na številnih področjih, nekatera so se dotikala tudi športa, sodeloval s slovenskimi podjetji. Skupaj smo tržili v Sloveniji. Na primer s športno opremo Le Coq Sportif. Takrat smo sodelovali tudi z Olimpijskim komitejem Slovenije.

Prvič me je v Slovenijo povabil prijatelj Dušan Rebernik, ki sem ga spoznal v Moskvi. Dobro se spominjam, bilo je oktobra 1998, kako me je takrat iz Italije pripeljal na Gorenjsko. Takrat ceste še niso bile tako urejene, treba je bilo narediti kar nekaj obvozov, se peljati mimo vasi. A to mi je bilo še ljubše, tako sem še bolj začutil pravo Slovenijo. Bilo je lepo, očarljivo. Ko pa smo prišli na Bled, sem hitro spoznal, kakšen biser imate. Takoj sem se zaljubil vanj. Od takrat sem vsako novo leto s prijatelji praznoval v Sloveniji. To je postala tradicija.

Nato se je zgodilo nekaj neverjetnega, kar je v meni le še dodatno prebudilo željo, da ostanem v Sloveniji. Otroška leta sem preživel v Ukrajini, nato pa dolgo časa živel v Rusiji. Na prekrasna leta otroštva me spominja tudi vonj jedi, ki mi jih je pripravljala babica. Joj, kako lepo je to dišalo. Ko sem tako pogosto obiskoval Bled in užival v slovenski kuhinji, me je preveval občutek, da nekatere slovenske jedi dišijo po babičinih. Vrnili so se mi spomini na otroštvo, začutil sem posebno toplino. Tako mi je bilo všeč, da sem se na koncu preselil v Slovenijo. To je bil verjetno največji razlog, navdih, da ostanem tukaj.

V Sloveniji se počutim zelo lepo, rad bi ostal tukaj, delal in ji pomagal. Rad bi jo ohranil tako lepo, kot je zdaj, imate prekrasno deželo, hkrati pa pomagal ljudem, da bi lahko nekatere stvari še izboljšali. S celjskim klubom imam velike načrte.

Tuji vlagatelji so v celjski klub uradno vstopili jeseni 2020, le nekaj mesecev po največjem uspehu v zgodovini kluba, ko so Celjani pod vodstvom Dušana Kosića postali državni prvaki. Foto: Rok Plestenjak

V Sloveniji ste se torej odločili za pomoč celjskemu nogometnemu klubu. Zakaj ravno temu?

V Rusiji sem sodeloval pri različnih nogometnih klubih. Ko pa sem začel nagovarjati prijatelje, da bi se mi pridružili in začeli vlagati v razvoj slovenskega nogometa, so bili sprva začudeni. Niso me kritizirali, a so mi drug za drugim dopovedovali, kako nogomet v Sloveniji po njihovem živi v krepki senci smučarskih skokov, smučanja in podobnih športov. Začel sem jih prepričevati, naj mi dajo vsaj priložnost. Tako smo vendarle začeli.

Opravili smo analizo slovenskega nogometnega prostora in zaradi mesta ter klubskega ustroja izbrali Celje. Zdaj si prizadevamo za to, da bi bil slovenski nogomet boljši. To je povsem realen cilj, a se moramo zanj vsi truditi. In za to veliko delati.

V Rusiji in Ukrajini niso pretirano cenili slovenskega nogometa? Ne nazadnje sta ravno ti veliki državi doživeli ogromna udarca proti dvomilijonski Sloveniji, ko sta v letih 2000 in 2010 ostali brez velikih tekmovanj.

Takrat so Ukrajinci in Rusi podcenjevali Slovenijo. Zelo živo se spominjam zlasti dvoboja v Kijevu, ko je močno snežilo. Tekmo pred tem je Ačimović dosegel gol skoraj iz sredine, kajne? Ačimović, ravno selektor mlade reprezentance.

Še danes sem prepričan, da sta Ukrajina in Rusija takrat naredili ogromno napako. Tekem s Slovenijo sta se lotiti z napačno miselnostjo. Majhno Slovenijo sta že prečrtali in si že vnaprej pripisali zmago. Ker pa je žoga okrogla, na vsaki tekmi pa lahko vedno premagaš vsakogar, je bila to velika napaka. Vendarle moraš biti previden.

Včasih odloči o zmagovalcu že to, kdo ima večjo željo po zmagi. Zato poskušam mladim fantom v Celju dopovedati, naj se ne bojijo Olimpije ali Maribora, ki imata v Sloveniji že vcepljeno zmagovalno tradicijo. Vsakega tekmeca je mogoče premagati. Moraš biti le samozavesten in zaupati ekipi.

Moskovčan, ki živi na Bledu, je v klubsko pisarno v Celje pripeljal številne medalje, lovorike in spominske predmete, ki ga spominjajo na pestro obdobje različnih nogometnih prigod in dokazovanj v Rusiji. V največji deželi na svetu je sodeloval tudi z najbolj znanimi ruskimi nogometni klubi. Foto: Rok Plestenjak

Tako ste verjeli in sporočali že predlani, ko ste za nekatere pretirano samovšečno napovedali, da bodo Celjani po prihodu številnih okrepitev osvojili vsako tekmo, nato pa kaj kmalu ugotovili, kako ima 1. SNL svoje ovire ter pot do zmagovitega niza le ni tako preprosta. Na koncu so se Celjani komaj rešili izpada.

Morda sem s tem, ko sem uporabil takšne besede, storil napako, a kot vodja moram nekako izraziti podporo svojim mladim fantom. Slovenci veljajo v psihološkem pogledu za bolj skromne, tihe, ponižne igralce. Tako je tudi pri njihovem razvoju. Če se jim bo izšlo, bodo srečni in veseli, če pa ne, pa pač ne.

Poskušal sem jih prebuditi, pokazati drugačno mentalno taktiko. Poskušal sem jim dopovedati, kako lahko osvojijo vsako tekmo. Saj se je nesmiselno ukvarjati z nogometom in mu posvetiti vse življenje, če v sebi ne prepoznaš zmagovalca. Pa bi ga moral, saj je to filozofija športa.

Bi lahko Celjani, čeprav po jesenskem delu za vodilno Olimpijo zaostajate 14 točk, v tej sezoni še pokvarili načrte najboljšim in se zavihteli na vrh?

Bojevali se bomo do zadnje tekme, to lahko obljubim. V zadnjem krogu bomo gostovali pri Olimpiji. To bi bil šele pravi nogometni praznik, če bi ravno ta tekma odločala o naslovu (smeh, op. p.). A treba je dodati, da imata ob odlični Olimpiji dobri ekipi tudi Celje in Maribor, tu pa so še Koper, Mura in Domžale, tako da ni še nič odločeno.

Pred nami je skoraj še polovica prvenstva. Prehitro je soditi, da je Olimpija z eno nogo že prvak. Prehitro.

Torej Celje še ni reklo zadnje v boju za naslov?

Ne, še verjamemo v prvo mesto.

Po drugi strani pa lahko zaradi močne konkurence ostanete brez vsega, tudi nastopa v Evropi.

Če bi se nam zgodilo to, bi bilo to veliko razočaranje. Čakamo Evropo, še kako čakamo Evropo. Zaradi pristopa fantov do nogometa, vseh, ki se trudimo v pisarnah in na igrišču, tu so še trenerji, razni strokovnjaki, si Celje kot celota zasluži Evropo. Upam, da bomo na koncu sezone imeli kaj proslavljati.

Uvrstitev v Evropo bi bila nekaj čudovitega, a to še ne pomeni, da bi se s tem naši cilji končali. Kje pa, tako razmišljati ne bi bilo preveč pametno. Evropa bi morala biti šele naš začetek. Zato v tem trenutku najbolj razmišljamo o tem, da bi pogodbe z igralci sestavili tako, da jih poleti ne bi izgubili. Da bi ekipa ostala skupaj in bi bila pripravljena na evropska tekmovanja.

Zlatko Zahović v očeh generalnega direktorja NK Celje velja za izjemenega nogometnega strokovnjaka, ki je dokazal Sloveniji, kaj vse se zmore storiti v Evropi tudi v primeru, če tekmuješ s klubom, kateri po višini proračuna zaostaja za večino tekmecev. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

To je redno poudarjal Zlatko Zahović, najuspešnejši športni direktor v zgodovini slovenskega klubskega nogometa. Da se ekipa pozimi sestavlja, poleti pa se je ne dotika, saj je lahko le na takšen način konkurenčna Evropi.

Da, Zlatko ima popolnoma prav. Dobro ve, kaj govori. Žal mi je, da slovenski nogomet trenutno ne potrebuje takega strokovnjaka. Ni jih veliko takšnih, kot je Zlatko, resnično ne. Prava škoda je, da se ne izkoristi Zahovićevih možganov.

Mogoče pa bi ga lahko v klubski nogomet vrnili prav vi? Ste ga kdaj poskušali zvabiti v celjski projekt?

Treba je spoštovati njegovo zgodovino. Zlatko je Mariborčan, to je vredno poudariti. Seveda sanjam o tem, da bi se Celje nekoč borilo za ligo prvakov. In to z Liverpoolom, Bayernom in drugimi velikani. Da bi bilo Celje ponos vse Slovenije, tudi Mariborčanov in Ljubljančanov.

Z veseljem sem pripravljen na sodelovanje z Zahovićem, rad bi upošteval nasvete takšnih strokovnjakov. Odprt sem za vse možnosti, a trenutno stanje na kaj takšnega ni pripravljeno. Čez noč se to ne more zgoditi.

Ponosen je na olimpijsko plamenico za zimske olimpijske igre v Sočiju (2014), ki mu jo je podarila ruska prvakinja v sinhronem plavanju. Foto: Rok Plestenjak Celjani si lahko privoščite marsikaj. Ni jih malo, ki bi bili radi v vaši koži, saj ste klub organizacijsko dvignili na višjo raven, plače so redne, plačila pa za slovenske razmere bogata. Nogometašem nič ne manjka, nimajo težav, kot jih doživljajo, žal je tovrstnih primerov v 1. SNL kar nekaj, nekateri drugi slovenski klubi. Zlasti z zamujanjem plač.

Žal mi je, da v slovenskem klubskem nogometu ni vse tako stabilno. Slovenija je, gledano v celoti, urejena država, v nogometu pa vidimo, kako nastajajo težave, saj je premalo denarja. Nogometna zveza Slovenije se ogromno ukvarja s tem področjem in se trudi, da bi bilo klubom bolje. Trudi se, da bi bili zneski Evropske nogometne zveze (Uefa), namenjeni klubom, še višji. Klubom ponujajo tudi denar za razvoj infrastrukture. To pa je zelo pomembno. Če imaš namreč na voljo igrišča, imaš potem nekaj, kar pomeni temelj nogometa.

V Sloveniji bi bila lahko normalna travnata igrišča v vsaki vasi. Slovensko podnebje to dovoljuje. No, takšnih igrišč v Sloveniji žal manjka. Kolikor bo igrišč, toliko bo nogometašev. Poglejte na primer Celje. Imamo nekaj vrhunskih dvoran za rokomet, v Celju pa gostujejo najboljši evropski klubi. Tudi Barcelona. Če bi imeli morda nogometaši v Celju na voljo od pet do deset igrišč, bi se morda tudi oni pripravljali na tekmo proti Barceloni (smeh, op. p.).

Zdi se mi pomembno, da je v naši ekipi čim več Celjanov. Zaradi tega sem z zadovoljstvom pripeljal Denisa Popovića. A če v mestu nimaš na voljo dovolj igrišč, igralci ne morejo napredovati. Zato je moja prva naloga, da organiziram sistem. Želim si, da bi bil celjski klub urejen. Da zagotoviš redne plače, je šele prvi korak. To so malenkosti.

Hočem pa, da bo urejena piramida v celoti. Da imamo prave pogoje za trening mladih fantov. Klub organizira napredek infrastrukture, trženja, stadiona, odnosa z navijači. Želimo ustvariti evropsko raven, na koncu pa nas bo nogometni bog videl in nagradil. Prosil bi ga, da nas pride kdaj pogledat v Celje!

Torej razmišljate o klubskem pripravljalnem središču v Celju?

Seveda. Radi bi izkoristili možnosti, ki nam jih ponuja občina. O tem se pogovarjamo že nekaj časa, zdaj pa se bodo dela počasi že začela. Spomladi bomo začeli in dvignili lopato.

Veljajo še določene omejitve, ker imamo v Celju težave s poplavnimi parcelami. Kar nekaj časa je bilo izgubljenega zaradi administracije. A upam, da … Ne, da upam … Prepričan sem, da bomo to uredili. Bomo, resnično bomo. Drugačnega scenarija ne vidim.

Valerij Kolotilo je pohvalil trud Nogometne zveze Slovenije (NZS) in predsednika Radenka Mijatovića. Foto: Urban Meglič/Sportida

Celjskim ljubiteljem nogometa obljubljate, da od svojih ciljev ne boste odstopali? Ko ste kot glavni predstavnik tujih vlagateljev vstopili v celjski klub, ste se s pogodbo zavezali k delovanju vsaj desetih let, kar priča o tem, da želite slediti dolgoročni viziji.

Pogodba je le okvir. Odvetniki so nam svetovali, naj napišemo neko številko, pa smo izbrali 10. Povsem jasno je, da ne bomo nato 11. leto po pogodbi pospravili stvari v kovčke in zapustili Celja. Ne, daleč od tega. Vsekakor ne bo tako.

V pogodbi so zapisane naše obveznosti, da financiramo akademijo. To je naša odločitev, k temu stremimo. To je tudi naša logika za uspešno delovanje kluba. Zato sem vesel, da so mlade selekcije Celja visoko na lestvicah. A tudi tam je Olimpija prva (smeh, op. p.). Imamo pa v kadetskem pogonu več možnosti, da bi postali prvaki. To je naš resen cilj.

Lani je Celje dobilo novega župana. Bojana Šrota je nasledil Matija Kovač, s katerim so predstavniki NK Celje že opravili sestanek. Foto: Ana Kovač

Celje je lani dobilo novega župana. To je postal Matija Kovač.

Z njim smo imeli ploden sestanek, prav tako s predstavniki NZS. Pogovarjali smo se o nogometni infrastrukturi v Celju. Želimo izboljšati kategorijo stadiona Z'dežele. Arena sploh ni tako star stadion, zgrajena je bila pred 20 leti, a manjka še nekaj stvari. Elektronski sistem videonadzora, pa boljša osvetljava, sedeži za novinarje … To so morda malenkosti, a je zanje potreben denar.

Moramo se dogovoriti z občino in zvezo, da dvignemo kategorijo stadiona na tretjo ali četrto raven. Da bomo lahko na stadionu igrali različna evropska tekmovanja. To bomo kmalu uredili.

Če bi se Celje torej letos uvrstilo v skupinski del evropskega tekmovanja, ne bi smelo igrati tekem na svojem stadionu?

Ne. Trenutno spada Arena le v drugo kategorijo. Že zadnjih dveh krogov kvalifikacij tako ne bi smeli igrati doma. Stadion je ogromen in soliden, sprejme 13 tisoč gledalcev, na njem pa na žalost še nekaj manjka.

Kje bi potem izbrali nadomestni stadion za igranje v Evropi?

V Ljubljani. V Mariboru že igra Maribor, tam je tudi Mura. V Ljubljani pa je samo Olimpija.

Vsi Sobotni intervjuji na Sportalu, zbrani na enem mestu.

Ko se pogovarjamo, vam mobilni telefon neprestano zvoni. Se pozna vročica zimskega prestopnega roka?

Da. Ko nastopi prestopni rok, vselej pričakuješ, da bi se lahko kak novinec izkazal za rešitev. Da bi postal novi Messi. No, saj imamo v klubu že skoraj Messija (smeh, op. p.). Imamo določen delež Messija (v mislih je imel Chukwubuikema Ikwuemesija, op. p.). Zdaj je ekipa tako urejena, da smo prvič blizu želeni ravni, ki bi jo radi imeli trener kot tudi navijači v Celju.

Zdaj imamo stabilno ekipo. V njej je še nekaj lukenj, malenkosti, ki jih bo treba popraviti, a o njih ne smem javno govoriti, da ne bodo tekmeci tega izkoristili. Za slovenske razmere pa smo videti odlično. Imamo kar nekaj igralcev, ki imajo izkušnje s tem, kako je biti prvak. Na primer s Celjem in Muro. To bo zanimiva ekipa.

Miha Mevlja, eden najbolj izkušenih slovenskih reprezentantov, za izbrano vrsto je zbral že 50 nastopov, je pri 32 letih ostal brez delodajalca. Nazadnje se je dokazoval pri moskovskem Spartaku. Foto: Vid Ponikvar

V medijih se je omenjalo vaše domnevno zanimanje za prihod Mihe Mevlje, izkušenega slovenskega reprezentanta, ki je nazadnje igral prav v Moskvi pri Spartaku, s katerim ste v preteklosti sodelovali tudi vi.

Kar zadeva Mevljo, je bila to le novinarska domišljija. O tem sem prebral v medijih in se nato o Mevlji pogovarjal s trenerjem. Je zagotovo vrhunski branilec, igral je na visoki ravni v Rusiji, tudi v ligi prvakov. Njegova raven ni sporna, po drugi strani pa nastopi težava, saj ne veš, kakšna bi bila njegova motivacija, če bi se vrnil v Slovenijo.

Z njim nisem govoril. So pa to zelo zahtevne odločitve, o katerih moraš tehtno premisliti. Misliti moraš na ekipo v celoti, kdo igra na tem igralnem položaju, kakšne možnosti ponujaš mladim fantom, kdo bo lahko še zraven.

Sam sem v preteklosti naredil kar nekaj napačnih odločitev, zato želim gledati na te zadeve bolj mirno, da se ne bi pojavljale napake. Pa ne govorim le za ekipo. Govorim za človeka. Pomembno je življenje. O tem, morda to napačno razumem, govori tudi stara pesem Karla Destovnika Kajuha, kako milijon Slovencev ni le številka, ampak so to ljudje. In igralci so resnično ljudje. Ko pride nogometaš v klub, je to njegovo življenje. Vpliva na to, kje bo živela njegova družina, otroci. Če vabiš mlade igralce v Celje in jih to loči od družin, je treba o odločitvah premisliti. To ni tako preprosto.

Valerij Kolotilo je lani predstavil Simona Rožmana kot najboljšega možnega trenerja za NK Celje, a na koncu ni mogel biti zadovoljen z rezultati. Celjani so končali sezono na skromnem osmem mestu. Foto: Grega Valančič/Sportida

Zakaj vam lani ni uspelo s Simonom Rožmanom? Napovedovali ste ga kot najboljšega trenerja v Sloveniji, a dosegali skromne rezultate.

Simon je odličen trener. To trdim še zdaj. Trenutno dela dobro v Domžalah, kjer pa je skupaj s Senijadom Ibričićem. Takega Ibričića smo verjetno pogrešali v Celju, ko je bil Simon naš trener. Nogomet je kolektivni šport. Simonu smo dali vsa pooblastila, sprejemal je vse odločitve, a je bilo to zanj morda preveč. Ob sebi je pogrešal še kakega strokovnjaka, kot je Ibričić. To je moja napaka.

Ni kriv Simon. On zna delati, zlasti z mladimi fanti. Veliko zna, posveča priložnost mladim, jih dobro motivira, če pa govorimo o klubu, mu v Mariboru, niti v Celju ni šlo najbolje. To je napaka vodstva.

Pa Agron Šalja? V zelo stresni sezoni 2020/21 vas je rešil izpada, nato pa še skoraj osvojil pokal.

Tudi pri njem nismo bili uspešni, ker nismo pravočasno predvideli njegovih pomanjkljivosti. Šalja je bil pogosto selektor mlajših reprezentanc. Bil je dober vzgojitelj, motivator. Nikoli pa ni treniral kluba. Ni imel izkušenj, da bi pripravljal ekipo za novo sezono.

Zamenjal je Jirija Jarošika, ki je bil vrhunski nogometaš in je igral v velikih klubih. Pri Jiriju je bilo tako, kot da je prišel v Celje z učbenikom 7. razreda, mi pa smo bili 3. razred. Težko se je bilo prilagoditi. Ekipa je bila izčrpana od vseh neuspehov, a fizično še vedno vrhunsko pripravljena. Jiri je izvajal hude treninge brez popuščanja in odmorov. Zanj je veljalo le delo in delo. No, na koncu pa je bila ekipa izgubljena. Brez značaja.

Agron Šalja je vodil celjski klub pol leta. Na 20 tekmah je vknjižil 11 zmag, osem porazov, le enkrat pa je remiziral. Foto: Blaž Weindorfer/Sportida

Takrat je prišel Šalja, ki je poznal številne fante še iz obdobja mlajših reprezentanc. Takoj je našel pravo vzdušje, igralci so tako znali izkoristiti dober fizični temelj, ki ga je postavil Jarošik. Šalja je postal zmagovalec. Spomladi mu je šlo zelo dobro, skoraj bi osvojil še pokal. No, pa je prišlo poletje. Ekipo je pripravljal na drugačni ravni kot Jiri. Ni bila tako dobro pripravljena, začele so se pojavljati težave. To sem pričakoval, saj ni dovolj nadzoroval dogajanja. Večkrat sem ga vprašal, ali bomo res dobro pripravljeni. Ali ve, kaj more narediti. Pa mi je odgovarjal, kako bo vse v redu in naj ne skrbim. Na koncu žal ni bilo tako.

Z novim trenerjem Romanom Pilipčukom se lahko sporazumevate tudi v svojem maternem jeziku. Kdaj pa bi lahko šel po vaših stopinjah in sam spregovoril slovensko?

Pozna že nekaj slovenskih besed. Tiste bolj nogometne fraze, tako da se trudimo za to. Roman vodi ekipo na vrhunski način, v slačilnici vlada dobro vzdušje. Pogosto se šali s fanti, z njimi je razvil sproščen odnos. Doživlja jih kot svoje otroke. Celje pod njegovim vodstvom igra pravi nogomet, dobro vzdušje pa je eden izmed temeljev, ki jih potrebuje zmagovalna ekipa. Roman se tega dobro zaveda.

Prvi trener celjskega kluba Roman Pilipčuk, ki mu pri delu zelo pomaga nekdanji slovenski reprezentant Darijan Matić, in poslovni direktor Zoran Podkoritnik. Foto: Grega Valančič/Sportida

Torej vas spremlja dober občutek za današnjo tekmo z Muro, ko se začenja zares? Bo ekipa pod vodstvom Pilipčuka kos spomladanskim izzivom?

Mura prihaja k nam z zelo močno ekipo. To je klub z veliko tradicijo, s katerim imamo, to je treba priznati, negativno razmerje v medsebojnih tekmah. Večinoma izgubljamo. Mura je pozimi dobila dobre okrepitve. Eno celo iz Italije, kar je sploh izvrstno za slovenski nogomet. Bomo pa videli, kako se bo to obneslo na igrišču.

Najbolj si želim, da bi na tekmi vladale normalne vremenske razmere. Tako bi lahko igralci lažje pokazali, kako dobro so pripravljeni.

Največji derbi v Sloveniji je že tradicionalno obračun med Olimpijo in Mariborom, a bo dobršen del javnosti z zanimanjem spremljal tudi dogajanje na današnji tekmi v Celju. Zlasti zaradi vsega dogajanja med kluboma v prestopnem roku in ogromnega zanimanja navijačev Mure za ogled tekme.

Vesel sem, da za tekmo v Celju vlada takšno zanimanje. To nam v Sloveniji manjka. Navijače bi morale zanimati takšne tekme. Kluba sta se v zadnjem obdobju malce zbadala in prepirala v medijih, v Celje pa je prišlo veliko igralcev Mure. Navijači v Murski Soboti so to težko sprejeli, a je takšno pač življenje. To je Slovenija. To so Slovenci. Poglejte, v Celju imamo najbolj slovensko ekipo v ligo. Včasih je na igrišču istočasno kar 10 Slovencev.

Okrepitev z veliko začetnico: Luka Bobičanec, dobrodošel v Celju! 👑⚽️#gremocele #mojemestomojklub pic.twitter.com/UOOulIqOWe

— NK Celje (@NKCelje) January 4, 2023

Dobro, iz Mure sta pozimi v Celje prišla tudi Hrvata Matko Obradović in Luka Bobičanec, ki pa sta tudi že dolgo vpeta v slovenski nogometni prostor in že ''napol'' Slovenca.

Res je. Meje so odprte, dogaja se integracija. Treba je spoštovati razvoj, najbolj pa smo veseli, če pride k nam slovenski fant. Tako lahko pomagamo tudi reprezentanci. Zdaj ima članska izbrana vrsta po žrebu krasno priložnost, da se uvrsti na Euro 2024. Upam, da bo Matjažu Keku s fanti uspelo in bomo šli prihodnje leto v Nemčijo navijat za Slovenijo. Zato se moramo v slovenskih klubih še bolj truditi. Le nekaj reprezentantov je iz naše lige.

Moramo dvigniti slovenski nogomet. Če hočem nekaj osvojiti, bom moral za to dati nekaj denarja. Morda bodo preostali klubi jezni name, a tega ne delam, kot da bi bil bedak. Kot da le prinesem škatlo denarja in pričakujem čudeže. Ne. Saj ima Celje navsezadnje nižji proračun od Olimpije ali Maribora.

Valerij Kolotilo je ustvaril celjski projekt z jasnim poslovnim ciljem, da ustvari klub, ki bo zgled ostalim v Sloveniji in primer dobre prakse. Zaveda se, da se bo zanimanje navijačev za obisk nogometnih tekem v Celju povečalo šele takrat, ko bodo nastopili večji tekmovalni podvigi. Zato si še toliko bolj prizadeva, da bi si celjski klub že v tej sezoni priigral vozovnico za Evropo. Foto: Rok Plestenjak Kolikšen pa je?

Naš zdajšnji proračun znaša dobrih pet milijonov evrov, a ni najvišji v Sloveniji. Na to je treba opozoriti. A bomo znova slišali očitke, kot da dajo Rusi samo denar. No, če bodo tako razmišljali, pa dajte potem še vsi drugi svoj denar za razvoj slovenskega nogometa. To res ni tako preprosto.

V nogometu med lastniki klubov ni revežev. Vsi predsedniki imajo denar. Vprašanje je le, ali želim, da se ga porabi za nakup igralcev ali pa za nakup novega avta ali kaj drugega. Tega ne vem. Kar zadeva mene, imam možnost, da kakšnemu mlademu igralcu omogočim tisoč evrov štipendije. Katera druga ekipa mu tega denarja ne bi ponudila. Sam sem prepričan, da bo mladi igralec, če pride v Celje, izbral pravo pot.

👑😎#gremocele #mojemestomojklub pic.twitter.com/6nu4nxhdy9

— NK Celje (@NKCelje) December 22, 2022

Tudi slovenski reprezentant Žan Karničnik je ob prihodu v Celju pojasnil, kako se je odločil za vaš klub prav zaradi projekta, ki mu je dal dodatno motivacijo. Ste ga morali dolgo prepričevati na sestankih, da ste ga pridobili na svojo stran?

Jasno je, kaj delamo. Ljudje v slovenskem nogometu tudi poznajo našo zgodbo in nam že malce pomagajo. Dobro, med njimi se najde tudi kakšen, ki je jezen na nas, a je to povsem normalno. Tekmeci so kdaj tudi jezni nate. Celje kot nogometni klub nam ponuja izziv, da zgradimo vrhunsko slovensko, evropsko ekipo. Da prepoznamo svoje zmožnosti. Hvaležen sem fantom za zaupanje. Verjamem, da bomo skupaj dosegli kar nekaj pomembnih zmag, ki se jih bodo radi spominjali v življenju.

V prihod številnih igralcev ste vložili kar nekaj denarja. Za mladega Tjaša Begića, takrat je bil še najstnik, ste pred leti odšteli kar 300 tisoč evrov, letos ste Muri za Luko Bobičanca plačali okrog 200 tisoč.

Treba je omeniti še Tamarja Svetlina, on je bil do zdaj naš najdražji nakup.

Res je. Pri njem je še bolj zanimivo, da ste ga lani posodili Bravu in v tej sezoni sploh ne igra v knežjem mestu.

Tamar je zelo nadarjen fant, a mora najti ekipo, ki bi mu ustrezala. Trenutna kombinacija igralcev v zvezni vrsti Celja mu ni bila pisana na kožo. Ni mu šlo, zato smo se odločili, da dobi novo ekipo. Nove partnerje. Upam, da je zgradil dobre odnose v Bravu in veliko pridobil. Kmalu se bo vrnil k nam, poleti ga bomo imeli na radarju. Nikakor ne bomo pozabili nanj.

"Ni sporna njegova kakovost, a Celje očitno ni pravi klub zanj. To je podobno kot pri obleki. Rdeči čevlji in modra obleka ne gredo preveč skupaj. Niso prilagodljivi. Pa verjetno niso slabi niti čevlji niti obleka, a žal ne gredo skupaj," je Valerij Kolotilo s primerjavo predstavil zgodbo Tomislava Tomića pri celjskem klubu. Foto: Grega Valančič/Sportida

O tem, kakšna konkurenca vlada v celjskem klubu, priča tudi usoda Tomislava Tomića, nekdanjega kapetana Olimpije, ki je končal na stranskem tiru.

Njega mi je resnično žal. Včasih se zgodi tudi kaj takega. Ni imel sreče. Ko smo lani spomladi v Stožicah premagali Olimpijo s 4:2, je odigral vrhunsko tekmo. Nato smo igrali doma z Mariborom. Bili smo navdušeni, evforični, Tomislav pa je že v 2. minuti prejel rdeči karton. In to po neumnosti. Zasluženo ali ne, igralec takšnega kova si česa takega ne sme privoščiti. Zaradi tega ni smel igrati na štirih tekmah. Po takšni kazni se težko vrneš v ekipo. No, pa se vendarle je, a je na koncu sezone prejel še en rdeči karton. Sploh mi ni jasno, zakaj. In ni smel igrati na dveh uvodnih tekmah v novi sezoni.

Prišel je novi trener Roman Pilipčuk in pripravljal ekipo brez njega. In to je ta težava. Ni sporna njegova kakovost, a Celje očitno ni pravi klub zanj. To je podobno kot pri obleki. Rdeči čevlji in modra obleka ne gredo preveč skupaj. Niso prilagodljivi. Pa verjetno niso slabi niti čevlji niti obleka, a žal ne gredo skupaj.

V zadnjem obdobju so odmevala medijska obračunavanja med vami in športnim direktorjem Markom Šulerjem, ki vam je sporočil, kako ni vse v denarju. Vrnili ste mu s kopico kritik.

Žal mi je, da se je to zgodilo. Nisem oseba, ki bi hotela govoriti o tem, kako delajo drugi. V delo drugih se ne vtikam, ampak gledam le na svojo ekipo. No, ko pa je Marko Šuler tako razmišljal o nas, in to še v tako grdem tonu, me je to zabolelo. Spraševal sem se, ali sem si to resnično zaslužil. Zato sem mu moral odgovoriti.

V slovenskem nogometu moramo držati skupaj, se skupaj truditi, da dvignemo raven. Ni primerno, da se prepiramo med seboj, če imamo le 10 vrhunskih ekip. Ne želim govoriti za druge, kaj je pri njih slabo. Če hočeš, lahko pri vsaki osebi najdeš napake. A to ni bil nikoli moj način. Gledati želim le na lepe dogodke. V Mariboru imajo na voljo dobre igralce, vrhunsko ekipo. Imajo svojo pot, zato ni korektno, da bi jo komentiral. Drugače ne more biti. Tudi svojim otrokom dopovedujem, kako moraš v življenju ostati korekten.  

No, ko pa je Marko rekel, da mi kupujemo igralce, oni pa sestavljajo ekipo, me je to zmotilo. O nas je govoril s posmehom, kot da smo bedaki, ker smo odkupili igralce za denar, on pa je super strokovnjak in sestavlja ekipo. To vam lahko pojasnim s primerom. Maribor ima Marka Tolića, vrhunskega in perspektivnega hrvaškega nogometaša. Njega lahko dobro prodaš, a je v Mariboru na posoji. Vsak klub bi ga z veseljem odkupil, a Maribor nima te možnosti. No, to me moti.

Marko Šuler je v začetku leta zbodel celjsko vodstvo z besedami: ''Denar ni vse. Ta trenutek je to edini atribut, ki ga ima Celje. Ekipe se ne da kar tako kupiti, le ta se mora ustvariti.'' Foto: Miloš Vujinović/Sportida

Dejali ste, da Marko Šuler laže svojim navijačem.

Šuler laže svojim navijačem v tem smislu, da jim prikriva resnico in skriva svoje težave. Pravi, da sestavlja ekipo, a ne more odkupiti takega igralca. Zakaj potem govori meni, da smo neumni, ker to počnem za denar, on pa je junak, ker sestavlja ekipo in je vse lepo videti? Čeprav to ni res.

Marko je bil dober igralec. Ima svoj značaj, taka oseba je zasluženo na tako visoki ravni. Še enkrat ponavljam, krasno je, da imamo toliko strokovnjakov v slovenskih klubih. Šuler si je že tako zgradil ogromno avtoriteto v nogometu, zato me je presenetilo, zakaj me je poskušal tako poniževati, da si je prek mene še utrjeval to avtoriteto. To mi ni bilo všeč, zato sem se tako odzval.

Pojasnili ste mu, da se vedete podobno, kot se je Maribor pod vodstvom Zlatka Zahovića, ko je s plačevanjem odškodnin za nekatere igralce reševal slovenske klube, večkrat tudi Celje. Zdaj vi polnite blagajno Muri, njeni navijači pa drugače dojemajo dogajanje. Počutijo se napadene, saj ste pripeljali skoraj polovico njihove šampionske enajsterice.

Kar zadeva navijače Mure, je na prvi pogled z njihove strani res videti tako, da si tega, da je Bobičanec odšel v Celje, ne bi smel dopustiti. A take so razmere v nogometu. Eni gredo raje drugam. S tem ne bi smelo biti težav. Tudi Florijan Raduha je šel iz Celja v Muro, pa naj bomo zaradi tega nanj jezni? To je bil njegov izbor, enako kot pri Bobičancu.

Mura je zgradila dobro ekipo, ti fantje so bili prvaki, super ekipa z odličnim trenerjem, po naslovu državnega prvaka pa so padli v neko luknjo. Čustveno so se izpraznili. Težko potem najdeš novo spodbudo, motiv.

Mura je dobro igrala v Evropi, v konferenčni ligi presenetila Tottenham in bila ponos vse Slovenije. To je bila vrhunska zgodba, ki si jo bomo zapomnili za vse čase. Nato pa je nastala luknja. Odšel je trener, nato še nekaj igralcev. Preostali nimajo več tega občutka, želje, da trenirajo na 200 odstotkih. To so razlogi. Če bi jih navijači Mure vzeli v obzir, ne bi bili tako jezni na Obradovića ali Bobičanca. Potrebujeta nov izziv v življenju.

"To, kar je takrat naredil iz teh fantov, bo težko ponoviti, ker sta imela Olimpija in Maribor takrat več kakovosti od Celja," je Valerij Kolotilo pohvalil Dušana Kosića za podvig, ki ga je v sezoni 2019/20 ustvaril s celjskim klubom. Foto: Grega Valančič/Sportida

Podobno je bilo s Celjem, ko je bil leta 2020 prvak. Pa sta odšla Vizinger in Lotrič. Preostali so bili zdolgočaseni. Spraševali so se, zakaj klub ne pusti še njih. Zakaj niso tudi oni zaslužili denarja? Pa je počasi odšla vsa ekipa, tudi Dušan Kosić, ki je izgubil motivacijo. Vse se začne pri trenerju. Čeprav je Dušan vrhunski strokovnjak. To, kar je takrat naredil iz teh fantov, bo težko ponoviti, ker sta imela Olimpija in Maribor takrat več kakovosti od Celja.

Vse majhne ekipe brez zmagovalne tradicije padejo v krizo in nihajo. Poglejte primer Leicester Cityja. Na najvišji ravni se lahko pri nas obdržita le Maribor in Olimpija, preostali pa težko. Tudi pri Muri se je izkazalo, da bo treba nekaj spremeniti. Pa ima zdaj Mura najboljšega nogometaša v Sloveniji, Mirlinda Dakuja. Kmalu bodo sestavili dobro ekipo, poznajo pot do uspeha.

Za to pripadajo velike zasluge predsedniku Mure Robertu Kuzmiču, ki je v poslovnem svetu prebil kar nekaj časa v Rusiji.

Res je. Roberta poznam že od prej. Prvič sva se srečala pred davnimi leti, ko smo gradili in opremljali stadion Anžija v Mahačkali. V Dagestanu blizu Kaspijskega morja. Tam je Iskratel organiziral komunikacije, to je bilo njihovo področje. Takrat sva se spoznala.

Robert je človek, ki daje svoj denar za razvoj slovenskega nogometa. To je treba spoštovati. V nogometu ni tako, da lahko živiš od donacij. Človek daje realno iz žepa denar nogometašem. Če bi bili vsi taki predsedniki, bi bil nogomet v Sloveniji kmalu na vrhunski, evropski ravni.

Ker je svet majhen in poln naključij, sploh ne čudi, da je v Rusiji že pred davnimi leti spoznal Roberta Kuzmiča, uspešnega predsednika Mure. V zadnjih letih se srečujeta v novi vlogi, kot tekmeca. Danes ju čaka prav poseben dvoboj, ki je tudi po zaslugi 52-letnega Moskovčana močno pridobil na atraktivnosti Foto: Grega Valančič/Sportida

Kako pa je s tem pri Olimpiji?

Ne vem, tega ne bi komentiral. Nočem govoriti o tekmecih.

Pa poznate Adama Deliusa in Igorja Barišića?

Poznam, saj smo se družili na tekmah in pogovarjali. A še enkrat. Ne zanima me, kaj se dogaja pri njih v klubu. Opazujem le, kako delujejo na igrišču, kateri so njihovi novi igralci, katerega bodo prodali, katerega ne. Zanima nas le nogometni del, ne pa, kako delujejo. Številni čakajo, da bo Olimpija sama storila kako napako, a je to brez zveze. Na igrišču moramo dokazati, da smo močnejši od Olimpije. To je naš cilj, k temu stremimo.

Na lestvici ne gledate v hrbet le Olimpiji, ampak tudi Kopru.

Veliko nas je tekmecev, da. Pri Kopru se vrača Maks Barišić. Dolgo ga ni bilo, kar bo njegova dodatna prednost. Spomladanski del bo zelo zanimiv. Tudi Domžale so zraven z mladimi igralci, kar je odlično.

Ne preostane mi drugega, kot da povabim navijače na stadione, da ne gledajo le na to, ali bo prijetno vreme za ogled tekme, ampak da pridejo na tekme in se veselijo dogodkov. Spomladi bo zanimivo.

Celjski stadion bi lahko danes na obračunu med Celjem in Muro obiskalo veliko število navijačev. To bo prvi prvenstveni dvoboj v knežjem mestu v letu 2023, na katerem bodo v dresu Celja v 1. SNL debitirali kar trije nekdanji asi črno-belih. Foto: Grega Valančič/Sportida

O tem priča izjemno zanimanje navijačev Mure, ki bi se jih lahko danes v knežjem mestu zbralo vsaj tisoč. Se bojite, da bi preglasili celjske navijače in ustvarili domače vzdušje?

Kje pa. Veselim se prihoda vsakega navijača. Vsi so Slovenci. Če pridejo Slovenci na tako odmevne dogodke, jim na glavi ne piše, ali so Sobočani ali Celjani, ampak imajo radi nogomet. Vesel sem za vse, ki bodo prišli, saj so dobrodošli za slovenski nogomet. Tako bo vzdušje za obe ekipi boljše. Pomembno je, da so na tribunah navijači. Če je poln stadion, jim je bistveno lažje. Se pa to v Celju zelo redko dogaja.

Kdaj sanjate o tem, da bi v Celju spremljali nogometno tekmo, na kateri bi domači klub spremljale povsem polne tribune, 13 tisoč gledalcev?

Upam, da bom nekega dne doživel tudi to. Tudi zaradi tega načrtujemo rekonstrukcijo stadiona, zgraditi moramo še dodatno tribuno, ponuditi navijačem še več udobja in stadion spraviti na evropsko raven. Upam, da postopoma, z vedno boljšimi rezultati dvignemo zanimanje za nogomet v Celju.

V preteklosti ste kot glavni predstavnik ruskih vlagateljev pri celjskem klubu tesno sodelovali z Maksimom Deninom, v nogometnem svetu poznanem kot lastnikom angleškega premierligaša Bournemoutha. Je še vedno tako?

Kar zadeva finančne odločitve, delamo povsem samostojno. Imamo prijatelje, ki podobno kot mi delujejo v nogometu. Če potrebujemo denar in ga nam zmanjka, vemo, koga povprašati za pomoč.

On je naš prijatelj in partner, ki nam pomaga, z Bournemouthom pa nimamo več neposredne povezave, saj je decembra lani zapustil klub. Če nam gospod Denin pomaga, je to v obliki finančne podpore z njegove strani. Tako sodelujemo. Imamo skupino vlagateljev in delujemo stabilno. Vse skupaj želimo organizirati tako, da naš posel ne bi potreboval tako velikega števila donacij, a je to v nogometu seveda težko ustvariti.

"Kar zadeva finančne odločitve, delamo povsem samostojno. Imamo prijatelje, ki podobno kot mi delujejo v nogometu. Če potrebujemo denar in ga nam zmanjka, vemo, koga povprašati za pomoč," sporoča generalni direktor NK Celje, kako se ni potrebno bati za prihodnost celjskega kluba. Foto: Grega Valančič/Sportida

Glede na vaš proračun morate vsako leto zagotoviti veliko denarja.

Zato moramo biti zanimivi za sponzorje, ki bi jih lahko realno pridobili na svojo stran. Zanimajo nas ljudje, ki bi jih veselilo in bi jim koristilo, da se znajdejo v sklopu našega kluba. To poskušamo dvigniti na evropsko raven. Znamke Cinkarna v Evropi ne pozna veliko ljudi, mi pa omogočamo sponzorju priložnost, da bi ljudje prek nogometa spoznali določeno znamko. Posvečamo se razvoju družbenih omrežij, pri tem poskušamo biti kot prava nogometna ekipa.

Koliko pa ste odvisni od prodaje nogometašev? Brez nje ne bi mogli zapolniti proračuna?

Trenutno nimamo nobenih potreb ali težav, da bi morali nujno koga prodati. Sledimo cilju, da bi se povzpeli na lestvici še višje in uvrstili v Evropo. Zato je mogoče v naši ekipi trenutno kar nekaj starejših igralcev, ki niso namenjeni za prodajo, ampak za uresničitev cilja, da osvajamo lovorike. Potem bomo lahko v ekipo priključevali še več mladih igralcev.

Trenutno imamo nekaj mladih fantov, od katerih si lahko veliko obetamo. Tuji klubi jih opazujejo. To so Zabukovnik, Milić, Ikwuemesi, Mačak tudi odlično napreduje, pa Ajhmajer, Zec. To so mladi igralci, ki bi jih radi razvili na tako raven, da bi bili v pomoč tudi slovenski reprezentanci. To je naš cilj. Da gredo fantje v barvah kluba v reprezentanco.

"Prvo leto, ko sem prišel, je bilo najtežje. Takrat nas še niso poznali. Zdaj, ko smo jim marsikaj pojasnili, sem na njihovi strani prepoznal zaupanje," je 52-letni Moskovčan ukrajinskih korenin spregovoril o odnosu s Celjani. Foto: Rok Plestenjak Celjani so imeli pred leti žalostno prigodo z ukrajinskimi vlagatelji, ki se ni razpletla po napovedih, zato ste se tudi vi, čeprav ste rojeni Ukrajinec, ob prihodu v Celje še toliko bolj predstavljali kot ruski vlagatelj, da bi postavili ločnico. Pa poznate te Ukrajince?

Ne vem natanko, kdo so bili, a verjetno imamo, kolikor je majhen svet, kakšne skupne prijatelje. Je pa povsem nepotrebno, da gledaš na druge zgodbe. Imam svoj načrt, gledam zase, gradim novo zgodbo, takšno, kot si jo sam želim. To je temelj.

Čutite, da so Celjani do vašega projekta nezaupljivi? Da jih skrbi, kako se zgodba z vami, tujimi vlagatelji, ne bi mogla končati s srečnim koncem?

Ne, nimam tega občutka. Celjani so prijazni, z njimi se veliko pogovarjam. Vedno bolje jih poznam. Prvo leto, ko sem prišel, je bilo najtežje. Takrat nas še niso poznali. Zdaj, ko smo jim marsikaj pojasnili, sem na njihovi strani prepoznal zaupanje. Vidim podporo. Imamo veliko ljudi, ki nam pomagajo v poslovnem svetu. Imamo skoraj 50 majhnih partnerjev v Celju.

Jasno je, da od vsakega lokalnega partnerja ne moreš pričakovati milijon evrov, a je pri tem, kar delamo, pomemben vsak evro. Zato se ogromno ukvarjam s tem, da ljudi privabim v svoj projekt. Da vsak pristavi svojo opeko v temelj naših zmag. Vedno sem se pogovarjal s partnerji tako, da tudi mi kot klub pomagamo njim. Da bi bila kombinacija zmagovalna za vse.

Da bi bila kombinacija dobra za vse udeležence. Ravno obratno se dogaja z vašo domovino, kjer se nadaljujejo srditi vojaški spopadi. Lani je svet pretresla kruta vojna, ki se kar ne more končati.

Ne vem, kako bi to sploh komentiral. Žal se je to zgodilo. In sploh ne vem, kdaj se bo končalo. V Ukrajini imam sorodnike. Prijatelje imam v obeh državah. Za vse nas je to grozna tragedija. Zelo sem zaskrbljen, saj bi najraje videl, da se vse skupaj konča, a se ne. In vsak novi dan se izgubljajo življenja. Mlada življenja. Umirajo mladi fantje. Kako boš ob takem dogajanju sploh razmišljal o poslovnem svetu? Nič ni tako vrednega, kot je življenje človeka. In to najbolj boli.

Kje pa živijo vaši sorodniki? V katerem delu Ukrajine ste odraščali?

V osrednjem delu, v Čerkaški oblasti. Malce južno od Kijeva. Hvala bogu, da tam ni bilo večjih spopadov.

Je pa vprašanje, kaj vse se bo še dogajalo v prihodnosti. Ker nekaj se bo moralo zgoditi. S tem je težko živeti, težko je pozabiti na to in kar izklopiti v glavi. To pomeni bolečino. Zato upam, da bo preživelo čim več ljudi.

Kmalu bo minilo eno leto (24. februar), odkar je Rusija sprožila obsežno invazijo na Ukrajino. Foto: Reuters

V medijih ste se predstavljali kot Ukrajinec in kot Rus.

Kako pa naj se sploh določim, če je moj oče Ukrajinec, moja mama pa Rusinja? Oče se je odpravil v Moskvo, kjer je našel službo, ko sem bil še otrok. Takrat sem odšel v Ukrajino, živel z babico in dedkom. Do šestega leta sem govoril le ukrajinsko, nato pa sem se učil rusko v Moskvi, kjer imam veliko prijateljev. Podobno je verjetno v državah nekdanje Jugoslavije, kjer se je veliko ljudi znašlo v takšnem položaju, ko so bili mešani zakoni in podobno.

Moramo si prizadevati za to, da bomo pri vsem, kar se dogaja v Ukrajini, ostali ljudje. Ne vem, kdo mora omogočiti, da bi bilo spet tako, kot je bilo prej. Politika se mora potruditi, da bo storjen premik. Če govorimo o tem, kaj je najpomembnejše, to ni vprašanje, kakšne so meje in katere so države. Ne. Gre za življenja ljudi. In vsak dan jih je manj. To je pri vsem najhuje.

Sportal Priznanje "nove" Ilke Štuhec: Res sem se mučila

Sportal "Raje sem pol dneva dlje bolan, kot pa da bi karkoli storil narobe."

Sportal "Dakarska vas, ker uspeha nisem žel samo jaz, ampak vsi sosedje, vsi, ki so pomagali" #video

Sportal Slovenec, ki se mu je po okužbi z novim koronavirusom svet obrnil na glavo

Sportal Saša Dončić želel svojemu sinu Luki, da se nauči na njegovih napakah