Prek meja
Sreda, 5. 2. 2025, 4.00
3 ure, 22 minut
Prek meja (25.): Alen Pajenk
Alen Pajenk: Pred prihodom sem slišal zgodbe, a dokler tega ne doživiš, se ne zavedaš razsežnosti
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,76
Slovenski odbojkar Alen Pajenk zadnja tri leta in pol službuje v Pireju.
"Grki so precej odprti ljudje, lepo so me sprejeli, v klubu me spoštujejo. Tu je vse lahkotnejše. Če nastane kakšna težava, rečejo: 'Dobro, bomo že jutri uredili', a ta jutri pride včasih tudi čez mesec dni. Promet je divji, pri parkiranju gre včasih na 'milimetre'," o življenju v Pireju, kjer mu službovanje še olajša pogled na morje, pravi slovenski odbojkar Alen Pajenk. Ob tem dodaja, da takšnega rivalstva, kot vlada med njegovim Olympiacosom in Panathinaikosom oziroma med navijači teh klubov, pred selitvijo v Grčijo ni izkusil nikjer.
Gost tokratne rubrike Prek meja je dolgoletni odbojkarski reprezentant Alen Pajenk. Športna kariera je 38-letnika odpeljala v več evropskih držav. Po domačih Mariboru in ACH Volleyju v Italijo, na Poljsko, v Turčijo, Francijo in nazadnje Grčijo, kjer igra za trofejni Olympiacos.
V pomembnem pristaniškem mestu Pireju je na lastni koži dodobra spoznal tako lahkotnost in počasnost grškega življenja kot temperamentnost in sovraštvo pristašev velikih rivalov, predvsem Olympiacosa in Panathinaikosa, ki znajo preseči mejo zdrave pameti. O svoji izkušnji v Grčiji, kjer so ga lepo sprejeli, je pred dnevi spregovoril za Sportal.
Z ženo so ju lepo sprejeli, hitro sta se privadila na novo okolje.
Pajenk se je v Sredozemsko državo preselil pred tremi leti in pol ter se hitro prilagodil na novo okolje. "Z ženo živiva v središču Pireja v stanovanju, ki ga je priskrbel klub. V bližini imava vse, kar potrebujeva. Moram reči, da sva se takoj 'udomačila', Grki so precej odprti ljudje, prijazni, sam imam zelo dobro izkušnjo. Na splošno so me lepo sprejeli, v klubu me spoštujejo, stvari so na svojem mestu."
No, morda ne ravno vedno. "Hitro sem spoznal, da je tu vse lahkotnejše. Če nastane kakšna težava, rečejo: 'Dobro, bomo že jutri uredili.' In ta jutri nikoli ne pride jutri, pride morda čez en teden, lahko tudi čez en mesec (smeh, op. p.). Če je res kaj nujnega, jih je treba včasih malo priganjati, ampak na to se nekako navadiš."
Turizem in ladijski promet sta pomembni gonili gospodarstva.
Kot se je navadil na kaotičen promet v turističnem mestu, v katerem se na cesti zdaj že odlično poistoveti z domačini.
"Še posebej v predelu Pireja, kjer je glavno pristanišče, je res ogromno turistov. Kar pa se tiče prometa, je tu divje. Živel sem v Turčiji, kjer je bil v prometu precejšen kaos, a tako noro, kot je tukaj na cesti, ni bilo. Ogromno je motoristov, tako da moraš biti res vseskozi pozoren, neprestano gledati levo in desno, saj jim je dobesedno vseeno, kako vozijo. Vozijo med avtomobili, malo tu, malo tam ... Treba je biti pazljiv, da koga ne zbiješ. Ko se navadiš na to, je lažje. Sam sem se, žena mi že govori, da vozim kot Grki (smeh, op. p.). Moraš se navaditi, sicer lahko hitro znoriš."
"Kar se tiče prometa, je tu divje. Ogromno je motoristov, pri parkiranju gre tudi na milimetre."
Podobno je s parkiranjem: "Parkirajo dobesedno na cesti, prižgejo vse štiri smernike in skočijo v trgovino ali po kavo. Sam na ta način ne ustavljam, parkiram pa povsod, kjer najdem prostor. V teh letih sem dobro spoznal ulice, vem, kje lahko najdem prostor, tako da sem se tudi glede tega kar udomačil. Gre pa pri parkiranju ne samo na centimetre, temveč včasih kar na milimetre, tako ne čudi, da je veliko avtomobilov popraskanih. Še dobro, da imam klubski avto."
Kje službuje Alen Pajenk?
Grki so znani po tem, da znajo skoraj vsako priložnost izkoristiti za druženje, za praznovanje, ki se zna zavleči pozno v noč.
"Kot vem prek soigralcev, gredo med prazniki radi domov in se družijo s svojimi bližnjimi. Na splošno se ljudje tu radi družijo. Spomnim se, da ko sva prvi dan prihajala sem in je bilo okoli druge ure zjutraj, je bilo na cestah do Aten vse prazno, ko pa sva prišla v središče Aten in pozneje v Pirej, se je pojavila gneča. Lokali in restavracije so bili polni. Tu gredo na večerjo ali pijačo zelo pozno zvečer, tako da imajo v sebi ta 'nočni duh', da."
Kaj sam najraje poje, ko se odpravi v tradicionalno grško restavracijo? "Določene jedi grške kuhinje so podobne turški in balkanski, tako da neke ogromne razlike ni, imajo pa Grki res veliko prilog. Od grške hrane mi je zelo dober souvlaki. Sploh ko enkrat veš, v katero restavracijo moraš, je meso tam nenormalno dobro." In koliko je treba odšteti za obrok ali vrček piva v restavraciji?
"Določene jedi grške kuhinje so podobne turški in balkanski, tako da ogromne razlike ni, imajo pa Grki res veliko prilog.
"Po vsaki tekmi gremo vedno v isto restavracijo, za katero lahko rečem, da je višjega standarda. Cene so tam nižje kot v Sloveniji. Če bi šli v kakšno taverno, pa bi obrok dobili še ceneje. Pol litra piva v lokalu je okoli pet, šest evrov, koktejli pa okoli deset evrov. Seveda je spet odvisno, v kakšen bar greš, lahko je tudi dražje ali ceneje. Cene hrane v trgovinah so v zadnjih treh letih zrasle, izjema je na primer piščančje meso, ki je trenutno cenejše, kot je bilo lani. Tako je kot drugod, en izdelek je cenejši v eni trgovini, drugi spet drugje," pravi Pajenk, ki si je s partnerko dom ustvaril v Srbiji, v Sloveniji pa večino časa preživi spomladi in poleti med reprezentančnimi akcijami.
Pri 38 letih mu volje in želje za igranje odbojke ne manjka.
Kljub 38 letom mu volje in energije za igranje odbojke ne manjka. Je pomemben člen Olympiacosa, pri katerem prvo postavo sestavljajo tujci, preostali del ekipe pa je večinoma grški. Pred dnevi so se uvrstili v dodatne boje za četrtfinale lige prvakov, v domačem prvenstvu pa z najtrofejnejšim grškim odbojkarskim klubom lovi tretji zaporedni naslov tamkajšnjega prvaka. Trenutno so drugi, tik pred njimi pa je največji rival, Panathinaikos. Kot pravi, takšnega rivalstva, navijaške norije in sovražnosti med pristaši različnih barv klubov še ni doživel.
"Res je odvisno od tega, za koga igraš, saj so Olympiacos, atenski Panathinaikos in tudi solunski Paok hudi tekmeci. Tako kot je na tukajšnjih tekmah, med mojo kariero ni bilo nikjer. Ko igraš proti njim, na tekmah res začutiš to medsebojno sovraštvo med klubov. Pred prihodom sem sicer slišal zgodbe, a dokler tega ne doživiš, se ne zavedaš razsežnosti. Ko igramo s Panathinaikosom, je okoli nas vsaj 50 policistov. V teh treh letih in pol tukaj smo trikrat doživeli težave v smislu, da so morali tekmo prestaviti oziroma ustaviti," o velikem rivalstvu pripoveduje veteran in se spominja trenutkov, ko so stvari ušle izpod nadzora.
Prizor izpred dvorane med odbojkarskim derbijem Olympiakosa in Panathinaikosa, ki so vselej zelo burni. Policijsko spremstvo na gostovanjih je stalnica, pravi Pajenk.
"Ko smo lani igrali s Panathinaikosom, so navijači najprej pred dvorano vrgli solzivec, ki je prišel v notranjost, tako da smo imeli težave z očmi. Zatem so se začeli pretepati s policisti, stvari so šle predaleč, eden od policistov je umrl. Popolnoma mimo zdrave pameti. Predlani, ko smo proti Panathinaikosu v gosteh igrali evropsko tekmo, je dvoboj potekal v majhni dvorani. V dvorano je prišlo precej več navijačev, kot bi jih lahko, bilo je prepolno in premalo policistov. Navijači so se med seboj začeli pretepati, v dvorani so vrgli solzivec, tako da je bilo na koncu nemogoče igrati. Vse gledalce so odstranili iz dvorane, mi pa smo tekmo odigrali šele naslednji dan. Moram pa reči, da zadnje čase več pozornosti namenjajo varovanju. Poskušajo poostriti varnost, a kurjenje bakel, sežiganje zastav in kajenje trave v dvorani je še vedno nekaj normalnega na naših tekmah."
"Poskušajo poostriti varnost, a kurjenje bakel, sežiganje zastav, kajenje trave v dvorani je še vedno nekaj normalnega na naših tekmah."
Policijsko spremstvo na poti na tekme je tako stalnica: "Kamorkoli gremo na tekmo, imamo vedno ob sebi spremstvo in policijo, saj se tu, kolikor sem videl, nikoli ne ve, kaj se lahko zgodi. Včasih je policija spredaj in zadaj za vozilom ali pa nas spremlja vsaj kakšen policijski motor."
Ali se rivalstvo med obema kluboma odraža tudi v vsakdanjem življenju v Pireju ali Atenah? Ali je imel kdaj težave?
"Ne, v Pireju se počutim varno. Tam, kjer živiš, so večinoma tvoji in tudi ljudje ne rinejo ravno v težave in se ne izpostavljajo, če pridejo na drug predel. Kot vem, se navijači enkrat na leto srečajo na nevtralnem mestu, se pretepejo in spravijo iz sebe negativo. Se pa mi ne zadržujemo na kakšnih sumljivih predelih, tudi v klubu povedo, kje naj se ne bi, saj ti ljudje res spremljajo šport in nas prepoznajo, vedo, kje kdo igra. V Pireju na ulici pogosto zaslišim: 'O, Pajenk, Olympiacos,' kar mi je zanimivo, sploh ker gre za odbojko, iz katere tega nisi ravno vajen," pripomni, kako navijači odlično poznajo tudi odbojkarske obraze, čeprav je šport številka ena, tako kot marsikje, nogomet.
Nogomet je številka ena. Tako so se lani člani Olympiacosa veselili lovorike v konferenčni ligi.
"Nogomet je glavni, če gre nogometašem dobro, to potegne za sabo tudi druge športe. Gledalci pa imajo res radi šport in različne športe. Naša organizacija Olympiacosa ima pod svojo streho skoraj vse športe, vsak od teh pa svojega predsednika," pravi o zajetnem klubskem ustroju, znotraj katerega je zadovoljen. In kako so urejene finance? Gre tudi tu kdaj po načelu "bomo uredili jutri"? "Ne. Moram reči, da so te stvari kar urejene. Še posebej v zadnjih letih se res trudijo, da plačo načeloma dobiš, ko jo moraš. Glede tega ni težav, vsaj pri nas imamo to urejeno."
Poznajo Dončića, Sanija, nogometaše ...
Koliko v Grčiji, pri Olympiacosu sta pred desetletji službovala tudi Srečko Katanec in Zlatko Zahović, poznajo slovenske športnike? "Vsi poznajo Dončića, poznajo nekatere slovenske nogometaše, pa tudi Sanija Bečirovića, ki deluje pri Panathinaikosu."
S soigralci se bo boril za četrtfinale lige prvakov, v domačem prvenstvu pa se borijo za tretji zaporedni naslov.
Pogoje za treninge in tekme v njihovem klubu po Pajenkovih besedah izboljšujejo, "saj smo zdaj že nekaj let zapored v ligi prvakov, tako morajo stvari biti urejene in jih nadgrajujejo", imajo pa nekateri klubi v domačem prvenstvu precej zastarele dvorane.
Več iz rubrike Prek meja
Dolgoletni reprezentant priznava, da je njegov zagon še večji, ker ima ob sebi morje. To je ena od stvari, ki bi jih odnesel s seboj, ko bo zapustil Grčijo.
Zaradi bližine morja je vse lažje.
"Podnebje mi zelo ustreza. Ko vidim morje, me to nekako pomiri in mi je vse lažje. Tudi na trening je lažje iti, ko na poti gledaš morje. Če ob tem sije še sonce, mi je prav toplo pri srcu. Precej raje sem tu kot v kakšnem mestu, kjer bi zdaj imeli sneg ali meglo," pove v smehu in na vprašanje, ali morje in sonce kdaj še povečata ležernost grških soigralcev, za konec še dodaja: "Zgodi se, da se komu na treningu ne ljubi, se ne vrže za žogo in podobno, kar vpliva na vso ekipo. Tega kot 38-letni odbojkar, ki imam še vedno veliko željo, ne morem razumeti, sploh ko gre za mlajše odbojkarje, stare 19, 20 let. V preteklosti me je to bolj razjezilo, zadnje leto pa poskušam biti bolj diplomatski."
Preberite še:
