Sobotni intervju
Sobota, 25. 9. 2021, 4.00
9 mesecev, 3 tedne
sobotni intervju: metod ropret
"Večini smo simpatični, nekaterim pa smo malo porušili uveljavljeni sistem" #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,60
4
Za in pred predsednikom Odbojkarske zveze Slovenije (OZS) Metodom Ropretom so pestri dnevi. Preteklo soboto je imel dva velika razloga za veselje, hčerkino poroko in nov finale evropskega prvenstva slovenskih odbojkarjev, ki so dan pozneje osvojili tretje srebro v obdobju njegovega predsednikovanja. Ta konec tedna gosti vplivne akterje evropske odbojke, v kateri večina pozdravlja rezultatski vzpon slovenske reprezentance, v bližnji prihodnosti mora s sodelavci razrešiti dve selektorski vprašanji, hkrati pa ima v mislih nov velik izziv - domače olimpijske kvalifikacije.
Metod Ropret je predsednik Odbojkarske zveze od leta 2012, od takrat je moška članska odbojkarska reprezentanca dosegla številne uspeh, tri naslove evropskih podprvakov, debi na svetovnem prvenstvu, elitni Ligi narodov ...
Slovenska odbojkarska reprezentanca je v nedeljo po hudem finalnem boju evropskega prvenstva izgubila z Italijo in še tretjič v šestih letih osvojila srebrno odličje. "Seveda razumem njihovo žalost, a povedal sem jim, da so še enkrat več povezali Slovenijo in jo naredili ponosno. Tako brezpogojno, kot oni namenjajo svoja poletja reprezentanci, ne vem, ali jih še kdo," se je evropskim podprvakom, med katerimi je tudi njegov sin Gregor, ki so ga navijači izbrali za najboljšega podajalca prvenstva stare celine, za predanost reprezentančnemu dresu zahvalil Metod Ropret.
V tokratnem sobotnem intervjuju smo se s predsednikom OZS, županom Brezovice in podjetnikom pogovarjali o preteklem evropskem prvenstvu, poljskih provokacijah, zahtevi Poljakov po opravičilu po polfinalni slovenski zmagi, prihodnosti Alberta Giulianija in jedra slovenske moške reprezentance, ki ni več najmlajše, priključevanju mlajših upov, bolečini ob omembi ženske reprezentančne odbojke, pa tudi o za zdaj še neuresničenih sanjah odbojkarjev – olimpijskih igrah – in zavezi, da poskuša s sodelavci olimpijske kvalifikacije za Pariz 2024 pripeljati v Slovenijo.
Je za vami eden od bolj napornih tednov zadnjih let?
Da, zagotovo. Kot veste, smo imeli še osebno zgodbo, poroko hčere, tako da se je v preteklem tednu nabralo kar nekaj stvari. A zdaj smo že vdihnili, tako da je lažje.
Polfinalni triler proti Poljski je bil ravno na dan poroke. Kako ste ga spremljali?
Po svoje je še dobro, da me ni bilo na Poljskem. Na koncu moram reči, da je bilo to, da mi na poroki ni uspelo spremljati tekme s Poljsko, morda za moje zdravje še boljše. Ne znam si predstavljati, da bi bil na Poljskem, v živo gledal to tekmo in moral nekako mirno prenašati vse stvari, ki so se dogajale. Nisem povsem prepričan, da bi to zmogel mirno.
Ste na poroki med tekmo v živo pokukali na televizijski zaslon, telefon?
Ne. Tekme sploh nisem gledal. Pozneje sem si del ogledal na posnetku, še to ne vse tekme, ker nisem imel časa. Pogledal sem si končnico. Sicer pa so ljudje imeli "livescore", a sam sem obljubil, da bom tam brez telefona. Tako je tudi bilo.
Kdo je bil tisti, ki je poročal o slovenski zmagi?
Odbojkarski prijatelji s sosednjih miz. Oni so na skrivaj pod mizo pogledovali rezultat. Konec je bilo kar trikrat, tako da je bilo vse skupaj še toliko bolj zahtevno. Res posebna tekma, tudi bistveno bolj izkušeni od mene pravijo, da česa podobnega še niso videli.
Slovenske polfinalne zmage zaradi hčerkine poroke ni spremljal v živo, so ga pa o njej takoj po koncu, "tretjem" koncu, obvestili svatje.
Tekme v živo niste spremljali, pravite, kdaj pa ste izvedeli za napačno himno, ki so jo pred polfinalom sprva predvajali Slovencem? Omenili ste, da tega ne morete mirno prenesti.
Za to sem izvedel takoj. In res, tega tudi ne bom mirno prenesel. Ta konec tedna imamo v Ljubljani gala prireditev, ne nazadnje pride k nam za nekaj dni tudi predsednik Evropske odbojkarske zveze. Časa bo več kot dovolj, da se o tem odkrito pogovorimo.
Menite, da je bilo namerno?
Z osebne ali pa čustvene plati bom rekel, da sem to razumel kot provokacijo. Morda me bo v nadaljevanju kdo prepričal o čem drugem, a v tem trenutku imam občutek, da je to bila namerna provokacija.
"Kot trenerja ga zelo cenim. Verjetno ga vsi. A o nekaterih njegovih drugih lastnostih ni vredno izgubljati besed," pravi o izjavah zdaj že nekdanjega poljskega selektorja Vitala Heynena.
In to ni bila osamljena stvar, ki je verjetno podžgala fante. Kako ste dojemali izjave poljskega selektorja Vitala Heynena, da ne ve, kdo bi lahko bil polfinalni tekmec?
Kot trenerja ga zelo cenim. Verjetno ga vsi. A o nekaterih njegovih drugih lastnostih ni vredno izgubljati besed. Ne bi se mu bilo treba spuščati na to raven. Vendarle je nagrajen evropski trener, mislim, da se za nekoga s takšnim slovesom take stvari ne spodobijo.
Ko smo ravno pri polfinalu, kako gledate na nerazumljivo dolge "challengee". Ste se o tej temi pogovarjali še s kakšnimi odbojkarskimi strokovnjaki?
Tako vi kot jaz vidimo, da okoli teh "challengeev" krožijo različne različice, špekulacije ... Tako da bi bilo tudi o tem smiselno kaj reči, pa tudi o finalnem pristranskem navijanju ali pa komentiranju uradnega napovedovalca. Kar nekaj stvari je, ki jih bo v prihodnjih dneh treba razjasniti.
Menite, da boste lahko kaj dosegli, ali želite le opozoriti na vse te stvari?
Jaz sam zagotovo ne. A glede na odziv predstavnikov preostalih držav mislim, da vsi skupaj lahko. Za nazaj sicer ne moremo spremeniti nič, lahko pa morda za prihodnost.
Je bilo veliko odzivov iz drugih držav?
Seveda. Iz številnih držav so prihajale zelo podobne ocene, kot sem jih podal jaz. To ni ostalo spregledano.
Nameravate to temo odpreti tudi konec tedna, ko Ljubljana gostil gala prireditev?
To zdaj ni debata za tisto skupino. Ampak ko bomo sedeli na slavnostnih kosilih, večerjah v bolj "omejenih" krogih, bo to zagotovo tudi tema.
"Veliki večini se zdimo simpatični. Veseli so, da se je v najožjem krogu favoritov pojavila neka nova reprezentanca. Nekaterim smo pa seveda uveljavljeni sistem malo načeli ali pa porušili," pravi o tem, kako odbojkarski svet gleda na vzpon moške reprezentančne odbojke v zadnjih letih.
Kako odbojkarski svet gleda na vzpon moške slovenske reprezentančne odbojke v zadnjem desetletju? Je veliko tistih, ki jim gre to v nos?
Iskreno povedano, veliki večini se zdimo simpatični. Veseli so, da se je v najožjem krogu favoritov pojavila nova reprezentanca. Iz večine držav prejemamo samo pozitivne odzive in čestitke, nekaterim smo pa seveda uveljavljeni sistem malo načeli ali pa porušili. Tistim to zagotovo ne ustreza.
Je kljub vsemu prišla kakšna čestitka iz Poljske?
Ne. Nasprotno. Šlo je celo tako daleč, da smo se morali po polfinalu kot zveza opravičiti, ker se je naš "team-manager" po tekmi iz nekega osebnega vzgiba povzpel na sodniški stol. Ne vem, ali je bilo to mogoče videti v prenosu. Sam tega nisem zasledil. Ko je bilo tekme res konec, je šel v tem delu morda malenkost predaleč, a tudi to lahko razumem, saj so bili čustva in dvomi o nekaterih odločitvah takrat res izjemni.
Po tem smo takoj prejeli opozorilo, da se moramo za to ravnanje opravičiti. Kot zveza smo to tudi naredili. Smo pa v nadaljevanju zapisali, da si želimo, da se tudi nam kdo opraviči za to, kar se je zgodilo s himno.
Ste dobili odgovor?
Odgovora nismo dobili, kaj šele opravičila.
Ste se po polfinalu poigravali z mislijo, da se v nedeljo odpravite na finale?
Pri sebi sem se bojeval z možnostjo, da grem, a se pozneje iz nekega svojega vraževerja, ali kako naj temu rečem, odločil, da bom tokrat doma. Bil sem na dveh finalih, ki se nam nista izšla, tako da sem si rekel, da bom počakal doma in da morda prinesejo zlato. Žal se na koncu ni izšlo.
Več iz rubrike Sportalov sobotni intervju
Srebrnim odbojkarjem je po vrnitvi v domovino povedal, "da so nas Slovence še enkrat več naredili, prvič povezane, drugič ponosne". Pa tudi, da seveda razume njihovo žalost, ampak da se bomo po nekaj dneh vsi skupaj zavedali, kaj so naredili.
Kaj ste fantom dejali po vrnitvi? Razočaranje, predvsem dela ekipe, ki ni več v dvajsetih, je bilo dan po novem srebru razumljivo.
Rekel sem jim, kar sem jim že neštetokrat. Da so nas Slovence še enkrat več naredili, prvič povezane, drugič ponosne. Pa tudi, da seveda razumem njihovo žalost, ampak da se bomo po nekaj dneh vsi skupaj zavedali, kaj so naredili. Prepričan sem, da še niso rekli zadnje besede. Z njimi bomo videli še velike tekme, tudi finale. Če gremo morda po analogiji, prvi finale je bil brez osvojenega niza, drugi z enim, tretji z dvema ... Pa recimo, da bodo v četrto trije nizi in zlato.
Mi imamo med seboj res izjemno dober medčloveški odnos. Lahko sem samo hvaležen, da sodelujem v teh najboljših časih. Kar naredijo ti fantje na pripravah, pa nato skozi tekmovanja ... Gre za res izjemna odrekanja, vsako poletje. Njihove akcije nobeno poletje ne trajajo manj kot tri mesece, lahko se zavlečejo tudi v štiri. Tako brezpogojno, kot oni namenjajo svoja poletja reprezentanci, ne vem, ali jih še kdo.
Lani ste bili izvoljeni v upravni odbor Evropske odbojkarske konfederacije (CEV). Koliko se tudi v CEV pogovarjate o morebitnih spremembah reprezentančnega koledarja, ki bi dal fantom malo več prostega poletja?
To je v najvišjih odbojkarskih organih nekako že ves čas predmet razprav, a se nič ne spremeni, ne zgodi se nič. Ostaja, kot je.
Ves čas se pogovarjamo, da bi bilo treba igralce razbremeniti, da je nadaljevanje reprezentančne sezone takoj po končani klubski morda preobremenjujoče, da bi bilo res igralcem treba dati nekaj več oddiha. Za zdaj ne kaže, da se bo kaj spremenilo. Morali bi prisluhniti igralcem, ki nam že leta prigovarjajo, naj, "za božjo voljo", nekaj spremenimo.
Olimpijske igre so še neuresničene sanje te generacije, od katere se je po Ligi narodov potihoma poslovil Mitja Gasparini. Pričakujete, da bo jedro, ki vleče voz in ni več najmlajše, ostalo skupaj še nekaj let, garalo, bo lahko poleti ločeno od družin?
Ne da pričakujem, jaz to vem. Ti fantje bodo za to državo in reprezentanco tudi v prihodnje dali svoja poletja. Lahko se kdaj zgodi, da koga od njih morda ne bo zraven, a v splošnem vem, da bodo. Najprej nas čakata znova svetovna liga, svetovno prvenstvo, vmes še eno evropsko, a končni cilj so olimpijske igre.
Ljubljanski grad je v petek gostil gala pridetev CEV.
O tem, da je letošnjo gala prireditev CEV, vsakoletni prestižni odbojkarski dogodek, na kateri podelijo nagrade najboljšim odbojkarjem, odbojkaricam in trenerjem leta ter izvedejo žreb lige prvakov, v petek gostil Ljubljanski grad:
To, da gala prireditev prihaja v Ljubljano, je dokaz, da je slovenska odbojka v svetu vse bolj spoštovana. Mi tako v evropski kot svetovni odbojki kotiramo izjemno visoko. Ne le zaradi rezultatov, treba je omeniti še en vidik. Veljamo za izjemne organizatorje na vseh ravneh tekmovanj. V nekem trenutku lahko to v očeh najvplivnejših funkcionarjev šteje še več kot samo rezultati.
Italijanskemu strategu Albertu Giulianiju, ki je slovenske odbojkarje drugič zapored vodil do srebra na evropskem prvenstvu, se je po tekmovanju iztekla pogodba. Ropret pravi, da se bodo o morebitnem nadaljnjem sodelovanju še pogovorili, ne more pa reči, da zagotovo ne bodo več sodelovali.
Ste se po prvenstvu slišali s selektorjem Albertom Giulianijem (z Ropretom smo govorili v sredo, op. a.). Kot je dejal za italijanske medije, še ni predelal prvenstva.
Nihče od nas ga še ni predelal. Midva sva bila v stiku prek esemesov, pogovarjala se v tem trenutku še nisva. Pripravljamo mu tudi pismo. Kaj bo to pismo v nadaljevanju prineslo, bomo pa še videli. Ko bo vse to malo za nami, ko bomo vsi skupaj vdihnili, bo čas tudi za to, da se srečamo.
Ko smo ga nekaj mesecev po prvem srebru vprašali o srebrnem uspehu v Parizu, je jasno pokazal, da ga je zanimalo le zlato ... Kako nanj kot trenerja z visokimi cilji in osebo gledate vi?
In on in igralci morajo imeti najvišje ambicije. Verjamem, da bo uspehe, ki jih je dosegel z nami, ali pa, ki jih dosega, težko ponavljati. To so res izjemni rezultati. Verjetno je nekje globoko v sebi z njimi zadovoljen tudi Alberto. Vemo pa, da je imel najvišje ambicije, kar je povedal že pred Parizom. Srebra ne mara.
Kar pa zadeva njegovo osebno plat, moram reči, da gre za izjemnega človeka, z izjemno empatijo, čustveno je zelo dostopen, kar se je pokazalo tudi v pogovoru za 24 ur, ko je povedal, da ima te fante na trenutke morda preprosto preveč rad. Je izjemen človek.
Dodal je, da je lahko težava, če ima trener preveč rad svoje igralce.
Lahko pa je kak drug pristop težava že veliko prej.
Na kaj merite?
Na to, da se moramo kljub vsemu zavedati, da nimamo več najmlajše reprezentance in da je pri tem treba upoštevati več dejavnikov, ne morda samo tistega, kar piše v knjigah.
Omenil je tudi, da članska reprezentanca, katere igra sloni na sedmih igralcih, potrebuje večje število sil.
Kot rečeno, vrsta teh igralcev ima ne nazadnje družine, majhne otroke, tudi to je ob načrtovanju nekajmesečnih akcij treba razumeti.
Selektorsko vprašanje naj bi razrešili do konca leta.
Kako je s podmladkom? Kadeti so sicer julija postali evropski prvaki, a kako je s priključevanjem mlajši članski vrsti?
Pa ne samo oni, tu je tudi še nekaj drugih. Na primer med generacijo Jana Kozamernika in Tončka Šterna ter v nadaljevanju Roka Možiča je še kar nekaj kakovostnih igralcev.
V prihodnosti bo morda treba ta pristop nekoliko spremeniti. Ne omejevati priprav na manjše število, ampak dati vsaj v začetni fazi priložnost tudi tem mladim. Da vidimo, kako delujejo v takem ustroju, ki je zanje nov, nato pa na podlagi tega izbrati. Kakovosti nam ne manjka. Mislim, da ne bo težav.
Giulianiju se je po evropskem prvenstvu iztekla pogodba. Na družbenem omrežju je objavil zapis, v katerem se je zahvalil Sloveniji. Kako je s selektorsko prihodnostjo? Lahko rečete, da je to že konec sodelovanja?
Ne. Na noben način tega ne bi rekel. V tem trenutku ne mi ne on povsem natančno verjetno ne vemo, kje smo in kaj so tisti dejavniki, ki jih bomo morali v naslednjih pogovorih skupaj upoštevati. A zato je še dovolj časa, naslednja akcija je šele maja.
Poljaki so se nato razpisali o tem, da bi lahko sedel na selektorsko mesto njihove reprezentance, da bi nasledil Heynena. Kaj pravite na to?
O tem se je govorilo že med prvenstvom. To ni popolnoma nova informacija, krožila je že prej. Govorilo se je marsikaj. Kaj bo na koncu res, pa bomo še videli. Glede na to, kaj vse preberem na forumu in kakšne komentarje so sposobni ustvariti nekateri, me danes nič več ne preseneti. Tudi razlogi, da se take stvari pišejo, so lahko različni. A kot rečeno, naše ekipe ni zmotilo še kaj bistveno hujšega od tega, fantje so vse to zdržali. Verjamem, da to ni vplivalo na nikogar.
V kakšnem časovnem obdobju si želite razrešiti selektorsko vprašanje?
Menim, da bomo to uredili do novega leta. Zdaj je treba stvari najprej umiriti, si izmenjati argumente, dejstva, na podlagi tega pa bomo sprejeli odločitve.
S kolegi so leta 2019 v Slovenijo pripeljali evropsko prvenstvo, v prihodnje si želi, da bi jim uspelo pripeljati tudi olimpijske kvalifikacije za Pariz (na sporedu bodo jeseni 2013, morda spomladi 2024).
Prej smo se dotaknili neuresničene želje fantov, olimpijskih iger. Vaša pa je, da olimpijske kvalifikacije za Pariz poskušate pripeljati domov, kajne?
Da. Temu sem se zavezal. Ne vem, ali bom to lahko izpolnil, a naredili bomo vse, tako jaz kot zveza, tudi če bo treba iti prek sebe. Končna odločitev, jasno, ni v naših rokah. Karkoli bo potrebno, da kvalifikacije pripeljemo domov, bomo naredili.
Mislim, da bi morali poskusiti organizirano aktivnost tako mi kot košarkarji in rokometaši. Ali nam bo uspelo, je težko napovedati, a vsi bi se morali tega lotiti izjemno ambiciozno in kvalifikacije poskušati pripeljati domov. Vemo pa, da so te stvari danes daleč od tega, da bi bile poceni, zanimanje zanje pa je tudi med največjimi zelo veliko.
Kot je zanimanje za olimpijsko vozovnico. A dobijo jo le redki.
Iz Evrope se je zelo težko uvrstiti na olimpijske igre, konkurenca za ta štiri mesta, v najboljšem primeru pet mest, je izjemna. Vsi se zavedajo, da lahko hitro ostaneš brez olimpijskih iger, kar v nekaterih državah lahko pomeni resno težavo. Sam menim, da bi bilo, če nam uspe te kvalifikacije pripeljati domov, kjer na krilih slovenskega občinstva delujemo odlično, to energijo dobro izkoristiti.
Predsednik OZS ste že od leta 2012. Na kaj ste v vseh letih predsedovanja najbolj ponosni?
Samo po sebi se sicer narekuje dejstvo, da so največji uspehi moške reprezentance to, po čemer smo najbolj prepoznavni. Ti rezultati so realno največji dosežek. A na splošno bi rekel, da sem vesel, da smo si kot panoga pridobili bistveno boljši status, da smo se pravzaprav stabilizirali in konsolidirali tudi kot zveza. Pa tudi, da smo kot Slovenija ali pa predstavniki slovenske odbojke v svetu cenjeni, prepoznani, ne nazadnje tudi vključeni v lepo število organov evropske zveze.
V svojem predsedniškem poglavju na OZS je ponosen na rezultate, gledano na splošno pa predvsem na to, da so si kot panoga pridobili bistveno boljši status, da so se stabilizirali in konsolidirali tudi kot zveza, pa tudi, da so kot Slovenija ali pa predstavniki slovenske odbojke v svetu cenjeni, prepoznani.
To so stvari, ki jih s svojega vidika ocenjujem kot res izjemno pozitivne premike. Rezultati pa potem prihajajo sami po sebi. Prišli bodo tudi rezultati deklet, tudi o tem sem prepričan. Imamo izjemne generacije, tudi zdajšnje reprezentantke imajo pred seboj vrsto let igranja, za njimi pa tudi prihajajo izjemne mlade igralke. Mislim, da so stvari zastavljene dobro in da se ni treba bati prihodnosti.
Verjamete, da bodo prišli tudi rezultati deklet, pravite. Kako pa gledate na ženski del reprezentance, ki se mu ni uspelo uvrstiti na evropsko prvenstvo, sledile pa so odpovedi več nosilk za igranje v srebrni evropski ligi, katere zaključek je gostil Maribor.
Če me ne bi izzvali, tega ne bi omenjal. Je pa to ena od mojih večjih osebnih bolečin. To, da ne izkoriščamo takih priložnosti ... Zveza je naredila vse, pogoji so bili izjemni, tudi finale srebrne lige smo imeli doma ... Nekatere stvari težko razumem. Lahko je težava tudi v meni, da ne znam vseh dejavnikov, ki vplivajo na odločitve igralk, pravilno ovrednotiti. O tem se bomo morali pred naslednjo akcijo resno pogovoriti. Takšne sezone, kot je bila pretekla, si zagotovo ne bomo več privoščili.
Pa ste se z dekleti že kaj dotaknili razlogov za odpovedi?
Dekleta potrjujejo in odpovedujejo udeležbo strokovnemu štabu. Ta razloge posreduje meni. Poznam jih, lahko jih razumem, lahko jih manj razumem, ampak kot rečeno, pred naslednjo akcijo se bomo o tem zagotovo še pogovorili. Nisem pa želel tega delati med tekmovanji ali pa takoj po njih, ko so bile glave verjetno še precej vroče. A bomo to opravili. Prva naša naloga je, da izberemo novega ženskega selektorja, saj ga v tem trenutku nimamo.
4