NK Olimpija
Ponedeljek, 22. 5. 2023, 8.05
4 mesece
Komentar po koncu sezone 1. SNL
Kdo bi razumel Olimpijo?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,33
Škoda. Olimpija se lahko v teh dneh ponosno in več kot zasluženo hvali s suvereno osvojenim naslovom prvaka. Z dvojno krono, največjim dosežkom, kar jih premore slovenski nogomet. Idila pa vendarle ni popolna. Ljubljana bi lahko še mogočneje utripala v ritmih šampionske evforije, uživala in odštevala dneve do evropskih izzivov, porušen most razumevanja med navijači in vodstvom kluba bi se lahko obnovil do te mere, da bi se v Stožicah skandiralo tudi predsedniku Adamu Deliusu. Lahko bi bilo tako, vodilni pri Olimpiji so imeli škarje in platno v svojih rokah, da bi se to uresničilo, a so se stvari nekoliko zapletle.
Nogometaši Olimpije so po petih sušnih letih znova pripeljali "kanto" v Ljubljano, kar je v srcih najzvestejših navijačev pričakovano prebudilo najgloblja čustva. Ob proslavljanju rezultatskega uspeha se v afektu pozabi na marsikatero napako, ki si jo je privoščil klub kje drugje kot pa na zelenici. Vseeno pa je slavje minevalo v utripu mešanih občutkov. Prepletala se je kombinacija zadovoljstva, a tudi dvomov in pomislekov o tem, kaj se bo zgodilo z Olimpijo v prihodnosti. Očitno v novejši zgodovini, sploh na planetu, imenovanem NK Olimpija, drugače sploh ne gre. Kot da je nogometašem in navijačem tega kluba tako usojeno. Da ostaja v zraku večna negotovost, občutek, da je znova zamujen trenutek, ko bi se Ljubljančani še bolj zbližali s klubom. In obratno. Zlasti obratno.
Da nekaj manjka, je nakazal že pogled na tribune na tekmi s Celjem. Po takšnem uspehu bi morali Ljubljančani s posebno častjo in veseljem prihrumeti v Stožice in jih napolniti do zadnjega kotička. Igralci bi si to zaslužili. Pa ne le oni, ampak predvsem trener Albert Riera. Za mnoge kar prvi junak sezone, odločilen jeziček na tehtnici, ki je Olimpijo hitro izvrgla iz povprečja tekmecev in poskrbela, da je zeleni ferrari, kot je gostobesedni Španec kmalu po prihodu v Ljubljani opisal svojo zasedbo, z drzno vožnjo prečkal cilj daleč pred preostalimi. Marsikaterega zaljubljenca v zeleno-belo barvo je zmotila usoda odrezavega Španca. Pričakovali so drugačen scenarij, se že prej čudili govoricam, da bi lahko Olimpija ostala brez šampionskega trenerja, ko pa je postalo jasno, da bo zares tako, so mnogi v soboto raje ostali doma in se spraševali, kako je to sploh mogoče. Da sploh pomisliš na to, da bi menjal zmagovitega konja in ga niti ne poskušaš zadržati? Tudi za malce dražjo ceno, če je bila morda ta jabolko spora.
Ne gre oporekati temu, da je Olimpija zasluženo slovenski nogometni prvak. Niti najmanj. Razlika je bila na zelenici tako izrazita, da ob takšni premoči padejo v vodo tudi vse silne teorije zarote o sodniški pomoči. Je pa Olimpija znova zamudila idealen trenutek, da bi trenutke rezultatskega ideala pretopila v še večji kapital, kar zadeva povezanost z navijači. Škoda, saj bi lahko imela vse.
Spomnimo, kaj se je dogajalo v Stožicah pred slabim letom. Nogometaši so bili na pripravah na Bledu, razmere so bile kaotične, trener Robert Prosinečki je izvedel, da je ostal brez službe. Navijači so bili milo rečeno začudeni. Zapletalo se je, osovraženi strani sta v javnosti branili svojo plat resnice, privrženci so si ustvarili svoje mnenje, ki sprva ni bilo niti najmanj naklonjeno vodstvu. Burleska, tragikomedija, cirkus, kaos. To je le nekaj izrazov, ki so jih navijači zmajev namenili takratnemu stanju. Po vsem, kar se je v zadnjih letih dogajalo v klubu, so se številni samooklicali za mazohiste, saj imajo opravka s posledicami predvidljive nepredvidljivosti Olimpije, ki se odloča za spremembe tudi po (naj)večjih uspehih.
Ravno takrat je prišel Albert Riera. Sprva so ga dočakali z dvomi, kar je začinila nič kaj spodbudna uvodna domača evropska tekma s predstavnikom Luksemburga (1:1), po nepozabni izkušnji na povratni tekmi v bogati članici Beneluksa, neverjetnem zapletu glede načina vrnitve v Slovenijo, s katerim se je zaupanje v novo klubsko vodstvo le še bolj zamajalo, pa je sledilo presenečenje. Zmaji so zaigrali kot v transu. Riera jim je vcepil zmagovalno miselnost, jih naredil boljše in samozavestnejše. Rezultati so govorili zase. Navijači so začeli verjeti, da Olimpijo pod vodstvom, ki ga predstavljata predsednik Adam Delius in direktor Igor Barišić, kljub vsem pomanjkljivostim pri organizaciji kluba spremlja srečna zvezda. Pa čeprav so med sezono za lep čas zamrle klubske objave na družbenih omrežjih, klub pa si je nakopal celo kazen Uefe zaradi finančne nediscipline. Ne nazadnje je prav direktor Barišić pripeljal Riero in ga med morjem ponudb izbral za novega stratega zmajev.
Prosinečki je ob šokantnem odhodu opozarjal, da takšnih lažnivcev in prevarantov, kot jih je srečal pri Olimpiji, v mislih je imel vodstvo, v nogometni karieri še ni srečal. Noro dobri rezultati, doseženi pod vodstvom Riere, so poskrbeli, da so navijači v zanosu prevlade zmajev v 1. SNL pozabljali na besede, s katerimi je legendarni Hrvat izražal srd. Tisto, kar so prikazovali zmaji v uvodnem delu sezone, zlasti do poškodbe vratarja Matevža Vidovška, ki je do takrat nizal nadrealne predstave na ravni Jana Oblaka, je mejilo na poezijo. Bilo je všečno in učinkovito. Riera je bil z zelo podobnim igralskim kadrom, kot ga je imel na voljo Prosinečki, nekaj razredov boljši, kar samo potrjuje zasluge Majorčana za dvojno krono. Vseeno pa se ni zgodil skupinski klik. Navijači, ki so imeli o vodstvu kluba svoje mnenje, zaradi katerega jih ni vleklo na stadion, se bolj kot ne niso pojavljali v Stožicah, tako da je vodilno ekipo iz največjega slovenskega mesta še vedno spremljal zelo skromen obisk domačih tekem.
Riera sprva o vodstvu kluba ni veliko govoril. Pričakal ga je mir, ki ga trenerji najbolj obožujejo, ko se spoprijemajo z novim izzivom, željo po kakovostni rasti ekipe in posameznikov. Vodstvu je dal vedeti, da bo zadovoljen le, če pozimi ne bo izgubil nobenega prvokategornika. Želja se mu je uresničila, Olimpija, ki se je spogledovala s številnimi ponudbami tujih snubcev, ki so prispele na račun najbolj izstopajočih zmajev, prevladovala so mlada slovenska imena, je zadržala največja orožja. S takšno postavo je Riera zlahka ohranil prednost pred najbližjimi zasledovalci in se državnega naslova veselil že pet krogov pred koncem, čeprav si je spomladi privoščil precej več porazov kot jeseni, hkrati pa si zaradi vročekrvnega obnašanja in ostrih besed nakopal kar nekaj sporov.
Ko pa se je sezona počasi bližala koncu, so lahko navijače vse bolj skrbele njegove besede, da z vodstvom kluba še ni dosegel dogovora o podaljšanju sodelovanja. Razširile so se govorice, da se je zapletlo pri finančnih zahtevah, ki naj bi bile pretrd oreh za klubsko blagajno. Španec v javnih nastopih ni omenjal denarja, ampak izpostavil drugačne poglede, kot jih ima vodstvo kluba. To, da nimajo podobnih idej in filozofije. Po tekmi s Celjem je dokončno pomahal v slovo, Olimpije po imenitni sezoni, v kateri je uveljavil marsikaterega igralca, ne bo popeljal na evropske zelenice.
Navijače je zaporedje dogodkov močno spomnilo na Igorja Bišćana. Pred petimi leti se mu je takratni predsednik Olimpije Milan Mandarić odrekel zaradi drugačnih pogledov na vodenje ekipe, najbolj naj bi mu zameril premajhen odstotek igralnih minut slovenskih upov iz klubskega podmladka. Dolgo je iskal naslednika in ga našel v Srbiji. Prišel je Ilija Stolica. Igralci so uživali na njegovih treningih, daleč od tega, da se ne bi delalo kakovostno, a rezultatsko je bilo vse skupaj daleč od idile. Preprosto ni šlo. Bo tokrat bolje? Navijačev Olimpije že dolgo ne more nič več presenetiti. Če sklepamo po zadnjih zapisih - o tem je nesojeni naslednik Alberta Riere spregovoril že za tuje medije -, je vodstvo kluba za novega stratega izbralo Portugalca Joaa Henriquesa. Ta z rezultati ni prepričal, z zadnjim klubom, ki ga je vodil (Maritimo na Portugalskem), je na 11 tekmah zmagal le enkrat, v karieri pa ni imel resnejšega opravka z vodenjem prvoligaškega kluba, ki bi spadal med osrednje favorite za osvojitev naslova. Za nameček ga prvič v trenerski karieri čakajo evropske tekme, Evropa pa predstavlja neizživete sanje navijačev zeleno-belih.
Mariboru je uspelo že večkrat, v skupinskem tekmovanju je zaigral kar šestkrat, enkrat je uspelo tudi Muri, Olimpiji pa še nikoli. Letos se slovenskemu prvaku še zadnjič odpirajo možnosti za lažji preboj v eno izmed skupin evropskega tekmovanja. Če bi zmajem uspelo, bi denar tekel v potokih, Olimpija pa bi se končno znašla na evropskem zemljevidu. Zagotovo bi bile Stožice večkrat polne. Navijači so se zato v zadnjih dneh upravičeno spraševali, ali ne bi bilo bolj smiselno, da bi se tako odgovorne naloge z ogromnim vložkom raje lotil Riera? Evropski uspeh bi namreč napolnil blagajno z veliko višjim zneskom od tistega, ki bi ga bilo treba plačati Špancu za opravljanje njegovih trenerskih nalog. Olimpija rada tvega, zakaj se ni spustila še v to?
Je morda za to kriva ranljivost Olimpije v zadnjih tednih? Odkar so si nogometaši Olimpije tudi matematično zagotovili naslov prvaka, niso bili več tako prepričljivi. Dokazali so, da, vsaj za slovenske razmere, vendarle niso roboti. Na koncu so doživeli kar devet porazov, kar se je še pozno jeseni zdelo nekaj nemogočega. Čeprav so se spogledovali z rekordno prednostjo pred zasledovalci, so na koncu Celjane prehiteli le za šest točk, kar ponuja dokaj izkrivljen pogled na prevlado, s katero so navduševali med sezono. Je pa zadovoljstvo zmajev vendarle polepšala še pokalna lovorika.
Sezona, ki je navijačem Olimpije prinesla ogromno lepega, se je tako končala z odhodom Alberta Riere. In to ravno v sezoni, ko so osrednjo vlogo šampionske Olimpije prevzeli mladi slovenski igralci, s katerimi se lahko navijači poistovetijo. O tem, zakaj se je to zgodilo, bodo zagotovo govorili na današnji novinarski konferenci, na kateri bo imelo vodstvo veliko povedati. Navijače zanima marsikaj o prihodnosti, od finančne stabilnosti pa vse do strahov o tem, da bi šli po stopinjah Riere najboljši nogometaši Olimpije, ki jih ni malo. Ne nazadnje jih kar šest sestavlja idealno enajsterico sezone. Javnost pa bo zagotovo še kako zanimalo, zakaj vodstvo kluba ni našlo skupnega jezika s španskim strategom, ki mu je z Olimpijo uspelo nekaj, česar po tako kaotičnem začetku niso pričakovali niti največji optimisti.
