Sobota, 24. 8. 2019, 4.00
9 mesecev, 3 tedne
Sobotni intervju: Ante Vukušić
Izkusil je pekel, nato z božjo pomočjo zaprl usta vsem, ki so se mu posmehovali
V tem trenutku ga v Prvi ligi Telekom Slovenije skoraj ni igralca, ki bi se lahko pri 28 letih pohvalil s tako pestro kariero kot Ante Vukušić. Napadalec Olimpije, ki v srcu še vedno nosi ljubezen do splitskega Hajduka, je doživel toliko vzponov in padcev, da bi lahko o njem napisali zajetno, razburljivo knjigo.
Postal je najmlajši kapetan splitskega Hajduka v klubski zgodovini, deset let pozneje pa nosi dres Olimpije. Kaj vse je že izkusil dolgolasi napadalec iz Dalmacije! Prihaja iz Sinja, pri rosnih 19 letih si je po nepozabnem zadetku proti Anderlechtu prislužil vzdevek Sinjski diamant ("Vukušiću Ante, Sinjski dijamante"). Takrat je že nosil kapetanski trak pri Hajduku, se v članski hrvaški reprezentanci družil z Luko Modrićem, Ivanom Rakitićem in preostalimi asi, nato pa s solzami v očeh, saj se ni želel nikakor tako hitro posloviti od belega dresa, sprejel težko odločitev in se odpravil v Pescaro. V serie A. Hajduk je zaslužil štiri milijone evrov, denar pa krvavo potreboval, da se je izognil finančnemu propadu. Vukušić, mladi napadalec, je tako pri 21 letih preprečil, da bi Hajduk končal v stečaju.
Odšel je v tujino, nato pa so prišla leta trpljenja in nezadovoljstva. Ni bilo zadetkov, z ekipami, ki so se bolj ali manj borile za obstanek, ni blestel, zlasti v poletnih mesecih pa je redno ostajal brez daha. To ga je zelo mučilo. Čeprav je opozarjal na težave, se zdravniki niso menili za njegove pripombe. Šele v Rusiji, pet let po selitvi v Italijo, je pregled z rentgenom nakazal, da je vsa ta leta igral le z enim pljučnim krilom. Rešilo ga je dejstvo, da se je ukvarjal s športom. Če se ne bi, bi lahko zaradi tega tudi umrl.
Po velikem šoku je razmišljal o koncu kariere, a se je po operaciji odločil, da bo poskusil še enkrat. Skoraj od začetka, iz nič. Razočaran, da mu v Splitu niso ponudili nove priložnosti ali izkazali prevelikega spoštovanja, je lani sprejel povabilo iz Krškega. S Posavci je resda izpadel iz elite, a je njegov trud in talent prepoznalo oko Safeta Hadžića. Zanj se je ogrel tudi Milan Mandarić, Dalmatinec pa se je z veseljem pridružil Olimpiji, s katero ima visoke cilje.
Želi osvojiti dvojno krono in dokazati, da spada med najboljše. To dokazuje z zadetki, saj v tem trenutku v Prvi ligi Telekom Slovenije ni boljšega strelca. Ante je lačen novih, statistiko bi rad izboljšal že danes. Proti nesojenemu delodajalcu, saj lani ni manjkalo veliko, da bi sodeloval s soimenjakom Šimundžo! Slovenija mu je vrnila nasmeh na lica, pri Olimpiji po dolgih letih trpljenja in negotovosti spet uživa v nogometu in se poteguje za lovoriko. Zadovoljstvo nam je na dolgo in široko opisal v intervjuju in se vodstvu Olimpije še enkrat zahvalil za dano priložnost.
Če pred osmimi leti ne bi privolil v selitev v Italijo, bi Hajduk ostal brez štirih milijonov evrov in se znašel v brezizhodnem finančnem položaju.
Kar težko je verjeti, da imate šele 28 let. Glede na to, koliko nepredvidljivih in odmevnih stvari se vam je zgodilo v karieri, bi sklepali, da ste na sceni že vsaj 20 let.
Niste edini, ki tako razmišlja. Tudi sam se počutim, kot da bi igral nogomet že sto let. Imel sem ogromno vzponov in padcev, na mojo nesrečo je bilo bistveno več padcev. Začelo se je kot v pravljici. Že pri 18 letih sem postal kapetan Hajduka, najmlajši v zgodovini splitskega kluba, potem pa se je moja kariera, ko sem odšel v Italijo, spremenila v pekel. Začele so se težave, dogajale so se mi nesreče, vrnil sem se skoraj na začetek.
V svetu nogometa velja pravilo, da niti ena kariera ne mine brez temnih trenutkov in padcev, ki dajo nogometašem misliti. Vi ste jih doživeli kar nekaj!
Zelo nerad se spominjam tega obdobja. To so bila najtežja leta moje kariere. Vse od izpada Pescare v drugo italijansko ligo, zgodilo se je leta 2012, in njenega odnosa do mene, ki me je prizadel. To je vplivalo na moj razvoj. Ko sem končno našel resen klub, bilo je v Rusiji, sem se spet poškodoval. Izgubil sem še eno leto.
Skupno sem trpel vsaj tri, štiri leta. Nisem več vedel, kaj bi še naredil. Kot da bi takrat, ko sem imel zdravstvene težave in menjaval klube, bog preizkušal mojo vztrajnost. Mojo voljo. Na koncu mi je ravno verovanje v boga pomagalo, da sem se vrnil. Če ne bi verjel, danes po vseh težavah ne bi nikoli zaigral za Olimpijo. V družini smo goreči katoliki in verjamemo, da te trdo delo v življenju nagradi. Nekateri napravijo pravo kariero tudi pri 30 letih … Sam čutim, da moj čas še prihaja.
Ante Vukušić obožuje Ljubljano. Ko je Olimpija še igrala v Evropi, je ni imel časa spoznati, zdaj pa je navdušen nad središčem mesta. ''Vse je lepo, čisto in urejeno. Videl sem že veliko mest, a je Ljubljana zagotovo eno od najlepših,'' je očaran nad lepotami, zlasti pa čistostjo slovenske prestolnice.
Ste se prehitro ujeli v pasti slave? Vsak Dalmatinec sanja, da bo kapetan Hajduka, vi pa ste doživeli že pri 18 letih?
Ne, to je bila le nagrada za moje dobre igre, odnos do nogometa in vedenje. Takrat mi je to čast podal trener Goran Vučević. Dejal je, da sem pravi vzor soigralcem. Ni jih motilo, da sem prevzel kapetanski trak, čeprav so bili veliko starejši od mene. Na koncu so me prodali za štiri milijone evrov in se je izkazalo, da sem pravzaprav rešil klub pred finančnim propadom.
Vam takrat kot mladeniču ni zrasel ego?
Ne. Vedno sem ostal priseben. Nikoli nisem poletel, ampak ostal trdno prikovan pri tleh. Spremljal sem, kako so kateri izmed soigralcev po nekaterih dobrih predstavah izgubili stik z realnostjo, poleteli v zvezde, se začeli zanimati za nočno življenje in dekleta. Nisem jih hotel posnemati. Niti malo. Vedno sem poskušal ostati stari Ante, z obema nogama čvrsto na tleh. Delaven, discipliniran. Na koncu me je bog nagradil. V življenju lahko delam tisto, kar najbolj obožujem. Igram nogomet, poleg tega pa sem končal še štiriletno srednjo šolo. To sem obljubil staršem. Nikoli namreč ne veš, kaj se ti lahko zgodi v karieri, zato sem hotel, da sem imel še nekaj zase, da bi lahko kdaj delal še kaj drugega.
Ante Vukušić o Sinjski alki:
Živel sem v Sinju, ki je od Splita oddaljen 30 kilometrov. Kot otroka me je oče vsak dan vozil na trening, ko sem bil malce starejši, pa sem potoval sam z avtobusom. Takoj po šoli. Vozil sem se 45 minut, še pol ure hodil do stadiona, opravil trening in se vrnil domov ob desetih zvečer. Takšen je bil moj običajen dan.
Ko sem dopolnil 20 let, so mi številni zavidali, kaj vse sem že ustvaril v karieri, in govorili, kako lepo mi je postlano v življenju. Nihče pa ni videl mojih odrekanj, ko sem dozoreval, prečrtal dekleta in nočne zabave ter se povsem posvečal nogometu. Imel sem svoj cilj, na koncu pa ga z veliko muke tudi dosegel.
Nočno življenje vas torej ni zanimalo?
Takšen sem bil. Hotel sem igrati le nogomet. Nikoli nisem bil zunaj. Moji prijatelji so hodili zvečer v mesto že s 15 leti, sam tega nisem počel vsaj do 19. leta. Nogomet igram od 8. leta. Želel sem si le, da se prebijem v člansko ekipo Hajduka. Danes je to lažje doseči, takrat pa si moral biti res kakovosten, da si opozoril nase in so te sprejeli. Takrat so bili res drugačni časi.
Kdo je Ante Vukušić?
Za člansko hrvaško reprezentanco je nastopil enkrat. Debitiral je prav na Poljudu, ko je Hrvaška leta 2012 izgubila proti Švici. Dalmatinski napadalec Ante Vukušić se je rodil 4. junija 1991. Odraščal je v Sinju, kjer je spoznaval prve nogometne korake pri Junaku, nato pa se je pri 16 letih začel dokazovati pri Hajduku. Hitro je preskakoval ovire in napredoval, pri 18 letih že postal kapetan slovitega splitskega kluba in njegov najboljši strelec, pri 21 letih, takrat je tudi debitiral za hrvaško člansko reprezentanco, pa se je prvič odpravil v tujino.
Igral je za Pescaro v serie A, nato pa nadaljeval nogometno pot v Švici (Lausanne), Belgiji (Beveren), Nemčiji (Greuther Fürth), Rusiji (Tosno) in na Poljskem (Olimpia Grudziadz), nato pa se je leta 2018 preselil v Slovenijo. Najprej je zaigral za Krško, letos poleti pa je okrepil Olimpijo. Enkrat je nastopil za člansko reprezentanco Hrvaške, bil je tudi kapetan mlade izbrane vrste. Še vedno čaka na prvi klubski naslov, s Hajdukom pa je pred devetimi leti osvojil hrvaški pokal.
Po prometni nesreči, ki jo je doživel pred predorom Svetega Roka, se mu je močno spremenil svet, kar zadeva fizično vzdržljivost v toplejših mesecih.
Veljate za svojevrsten zdravstveni fenomen. Vašo kariero je namreč zaznamoval podatek, da ste kar pet let igrali brez enega pljučnega krila. Kako se je to zgodilo?
Ko sem igral še za Hajduk, sem doživel prometno nesrečo. Z menoj je bila v avtu tudi bodoča žena. Nisem vozil hitro, a sem razbil vozilo. Na avtocesti, bilo je pred predorom Svetega Roka, malce po Zadru, me je zaradi močne poledice obrnilo. Zaletel sem se v prometni znak. Takrat me je zabolelo v vratu. Mislil sem, da je kriv udarec v hrbet. V resnici pa je bilo usodno tudi za pljučno krilo. Tega takrat nisem vedel.
Zaradi tega sem vedno čutil težave, zlasti takrat, ko smo trenirali v hudi poletni sopari. Če je bilo vroče, sem komaj dihal. Sploh nisem mogel teči na polno. Takrat sem si mislil, da je pač kaj narobe s katero izmed mišic na nogi. Pritoževal sem se fizioterapevtom, najprej v Italiji, pozneje tudi drugje, v Švici, Belgiji in Nemčiji, a so mi govorili, da je verjetno kriv kak prehlad. Da se je vnel kak živec. Ko pa sem podpisal za ruski klub Tosno, takrat je igral v prvi ligi, sem na prvem treningu doživel podobne težave. Tam so imeli odlične zdravnike. Teden dni sem jemal najrazličnejše antibiotike. Sumili so, da je šlo za infekcijo, ko pa se stanje ni izboljšalo, so me poslali na rentgen. Bil je šok!
Videli so, da je moje levo pljučno krilo zdravo, desno pa tako poškodovano, da sploh ni delovalo. Ko so mi pokazali sliko, sploh nisem mogel verjeti. Skoraj se mi je zmračilo pred očmi. Zdravniki so mi povedali, da imam srečo, da sem sploh še živ. Dejali so, da bi, če se ne bi ukvarjal s športom in ne bi imel tako močnega srca, lahko tudi umrl.
Končno sem izvedel, kaj me je obremenjevalo. To me je vedno mučilo, saj sem se v vseh teh letih, ko sem trpel, vedno spominjal trenutkov, ko sem bil povsem zdrav in sem lahko pri Hajduku s svežino igral 120 minut na polno.
Po operaciji, ki jo je opravil leta 2017 v Rusiji, je lahko končno zadihal s polnimi pljuči in se postopno vrnil na igrišče.
Tako kot lahko igrate zdaj za Olimpijo?
Tako, da (smeh, op. p.). Ko pa sem pred leti prišel z okvaro pljuč v Italijo in druge države, nisem mogel dati vsega od sebe. To se je poznalo. Forma ni bila izjemna, vplivalo je tudi na mojo zbranost, zadetkov ni bilo veliko. Takrat so me v javnosti številni poniževali. Posmehovali so se mi, češ da ne bo več nikoli nič od mene, da sem že propadel in podobno. A so se motili. To me je le učvrstilo. Zdaj sem jim zaprl usta, zdaj tega več ne doživljam. Vejo, da igram redno za Olimpijo, da uživam v nogometu in spet dosegam zadetke.
Ste se zaradi vseh omenjenih težav spogledovali s tem, da bi končali kariero in se prenehali ukvarjati z nogometom?
Sem. Star sem bil 26 let, po vseh nesrečah, ki so se mi dogajale, pa sem pomislil ravno na to. A mi je bog pomagal, da sem vendarle vztrajal. In zmagal!
Kako ste odpravili težavo s pljučnim krilom?
Morali so mi odstraniti zrak, ki je prišel v desni del pljuč. V Moskvi so mi napravili lasersko operacijo. Rutinsko, nezahtevno, trajala je 30 minut. Poskrbeli so, da so balončki zraka izginili. Postopno sem lahko spet zadihal s polnimi pljuči! Po operaciji nisem smel takoj začeti trenirati, ampak sem najprej štiri mesece počival. Počutil sem se kot upokojenec, tega občutka ne privoščim nobenemu nogometašu.
Bolelo me je, bil sem sam v Rusiji, kjer nisem znal ruskega jezika, angleško pa ni v klubu govoril nihče. Še sreča, da sem imel ob sebi soigralca iz Srbije in Črne gore. Veliko sta mi pomagala, mi nosila hrano, me bodrila. Nato pa je končno šlo na bolje. Začel sem trenirati, tudi v toplih mesecih. Od takrat vsako leto obvezno naredim podroben preizkus pljuč. Za vsak primer.
V moštvu ljubljanske Olimpije ne manjka igralcev iz skoraj vseh nekdanjih republik Jugoslavije.
Veliko se družite z nogometaši iz držav, nastalih na območju nekdanje Jugoslavije.
Vedno me zanima le to, kakšen človek si. Kakšna oseba si. Nič drugega. Zaradi mene si lahko kdor koli, s katere koli celine, katere koli rase ali vere. Če si prava oseba, se bom s teboj vedno rad družil. Vsi smo ljudje. Najbolj me motijo tisti, ki se delijo zaradi takšnih in drugačnih razlik. Na primer vere. Ali si musliman, pravoslavec ali katolik. V klubih sem imel pogosto več soigralcev iz Srbije kot pa Hrvaške. Res je, naši državi sta bili v vojni, a se o tem nisem nikoli pogovarjal prav z nobenim Srbom. Zakaj bi se? Vedno smo se dobro razumeli, si pomagali med seboj. Smo nova generacija, pomembni so prijateljstvo, človeški odnosi. Še v vsaki ekipi od Pescare naprej sem si slačilnico delil z vsaj enim Srbom. Tako je tudi v Olimpiji.
"Vukušiću Ante, Sinjski dijamante"
Na Hrvaškem ste skoraj bolj kot z vašim polnim imenom znani pod vzdevkom Sinjski diamant. Vse skupaj je na tekmi skupinskega dela lige Europa med Hajdukom in Anderlechtom zakuhal legendarni televizijski komentator Drago Ćosić. Namerno?
Ne. O tem sva se pogovorila po tekmi in mi je potrdil, da je bilo spontano. V trenutku evforije. Deset dni pred tem je komentiral tekmo z Edinom Džekom, 'Bosanskim diamantom', potem pa me je v evforiji poimenoval Sinjski diamant. Nerad se s tem hvalim, a večina ljudi me še danes, ko me ustavlja na ulici, naslavlja kot Diamant. Zlasti doma, ko se sprehajam po Splitu in se hočejo ljudje še vedno fotografirati z menoj.
Znameniti zadetek Anteja Vukušića, po katerem je postal Sinjski diamant:
Kot najstnika so vas primerjali s hrvaškim Lionelom Messijem in veliko pričakovali od vas. Kako ste sprejemali ves medijski pomp, ki se je dvigoval okrog vas?
Mediji te pač dvigujejo, ko si dober, ko pa si slab, pa te, dobro, tega ne delajo ravno vsi, le kritizirajo. Žal je tako, da nekateri novinarji sploh ne gledajo tekem. Ne vidijo, kako pomagaš ekipi, se razdajaš za soigralce, kaj vse počneš na igrišču. Nekatere zanima le, ali sem kot napadalec dosegel zadetek ali ne. To me je včasih zelo prizadelo. Sem namreč takšen tip nogometaša, ki vedno uživa, če omogoči zadetek kakšnemu soigralcu. Četudi asistira, se zabava na igrišču. Zadetki mi ne pomenijo vsega. Bolj me zanima uspeh ekipe. Da se igra nogomet in da vsi uživamo. Kot čutim zdaj, da se to dogaja pri Olimpiji.
Ko sem bil še najstnik, sem podrobno spremljal medije. Takrat sem na naslovnicah spremljal, kako so me selili v Manchester City, Tottenham ali pa Arsenal. Takrat mi seveda ni bilo vseeno. Skoraj vsak teden so omenili dva nova velika kluba, ki naj bi se zanimala zame. A to so bila bolj lobiranja medijev, ne pa resnica. Na začetku me je to šokiralo, nato pa so se me starejši soigralci le prepričali, naj se s tem ne obremenjujem. Zaradi tega nisem več spremljal medijev.
Kdo vas je takrat, govorimo v obdobju med letoma 2010 in 2012, ko ste bili še najstnik, a tudi članski hrvaški reprezentant in kapetan Hajduka, najbolj snubil?
Največ je ponujal Bešiktaš. Ponudil je sedem milijonov evrov, a Hajduk ni sprejel ponudbe. Zahteval je deset. Nato pa me je sezono pozneje, ko mu je gorelo pod nogama, prodal v Italijo k Pescari za skoraj polovico manj. Za štiri milijone evrov. Takrat je klub čez noč potreboval denar, da ni propadel.
Za Pescaro, s katero je že prvo sezono izpadel v serie B, je v krstni sezoni v Italiji dosegel le en zadetek. Ste res jokali, ko ste se morali posloviti od Splita?
Sem. To lahko potrdi moja takratna punca, zdaj pa žena Ratka. Ko sem podpisal pogodbo, sem jokal. Imel sem 21 let in nisem hotel zapustiti Hajduka tako hitro. Dobro sem začel sezono, užival sem v Splitu, bilo je super, bili smo pri vrhu lestvice. A predsednik Hajduka Marin Brbić me je prosil, da sprejmem ponudbo in rešim klub. To sem tudi naredil.
Bi lahko tudi zavrnili selitev v Italijo?
Lahko bi, a je vprašanje, kaj bi bilo potem. Kakšen bi bil potem odnos do mene, saj bi lahko Hajduk zdrvel v propad. Dejal sem si, da če sem zaradi tega pomagal Hajduku, se mi bo v življenju že vrnilo po dobrem. Morda prek otrok ali česa drugega. Takšna je moja teorija.
Zaradi tega dejanja me vsi cenijo. Na Hrvaškem vsaj tretjina državljanov navija za Hajduk. Med njimi ne manjka fanatikov. Prek družbenih omrežij mi stalno pošiljajo sporočila in prošnje, da se vrnem v Split. Deležen sem samih pohval. Odkar sem odšel, osem let je že od tega, nisem nikoli prejel kakšnega nespodobnega sporočila, kjer bi pisalo o meni kaj negativnega. Cenijo me in spoštujejo. Če pa takrat ne bi rešil Hajduka, nikoli ne veš, kako bi gledali name …
Zdaj vam gre na bolje. Morda se nekoč celo vrnete v hrvaško reprezentanco.
Ah … Dobro, v nogometu se res nikoli ne ve, to je res. A o tem zdaj res ne razmišljam. Ko sem imel 19 let, sem lahko le grel klop, saj so bili pred menoj Mario Mandžukić, Ivica Olić in Eduardo da Silva. Je pa res nogomet nepredvidljiv. Kdo bi na primer rekel, da bom takrat, ko sem izpadel s Krškim, nadaljeval kariero prav pri Olimpiji. Možnosti so bile verjetno 1 : 100. A mi je uspelo.
Vsi Sportalovi sobotni intervjuji, zbrani na enem mestu.
Kako se je začela zgodba z Olimpijo?
Trener Safet Hadžić je bil navdušen nad mojimi predstavami. To mi je povedal že na zadnji tekmi prejšnje sezone med Olimpijo in Krškim, ko sem gostoval v Stožicah. Dosegel sem gol, igral zelo dobro, nato pa mi je po tekmi čestital. Nato me je poklical, povezal s predsednikom Mandarićem in smo sklenili dogovor. Zahvaljujem se jima za zaupanje. Z menoj sta se pošalila, da ne bodo podaljšali pogodbe, če ne bom dosegel vsaj 15 zadetkov. Da potem ne bom več igral za Olimpijo (smeh, op. p.).
Predsednik Milan Mandarić in trener Safet Hadžić sta se pošalila, da bo Olimpija z Antejem Vukušićem pretrgala pogodbo, če v prvi sezoni ne bo dosegel vsaj 15 zadetkov. Po šestih krogih ste jih dosegli štiri. Če boste nadaljevali v tem ritmu, boste presegli omenjeno kvoto.
Dobro, to so zadetki. Zame pa je bolj pomembno nekaj drugega. Prihajajo komentarji, češ da Olimpija v zadnjih sezonah ni še nikoli igrala tako všečno. Tega nisem vedel, zato si to štejem v posebno zadovoljstvo. Da lahko uživamo tako igralci kot tudi navijači. Da imamo igro, ki jo zahteva trener Hadžić, polno kratkih podaj. Da nismo sebični in ne preigravamo tja v en dan. Ne igramo vsak zase, ampak hitro, kombinatorno, všečno. To smo že pokazali Sloveniji. Pri Olimpiji sem šele dva meseca, a je fenomenalno. Uživam pri vsem. Od treningov do vsega, druženja s soigralci. Res je, zgodil se nam je tudi ta poraz v Kidričevem, po katerem pa smo se spametovali. Ta poraz nas je še bolj streznil.
Ni bilo prejšnjo nedeljo v Kidričevem nekaj podcenjevanja Aluminija?
Ne. Žal se je zgodilo tako, da nismo najbolje vstopili v tekmo. Podobno, kot se nam je zgodilo na evropski tekmi proti Malatyasporju v Ljubljani. Nekaj je manjkalo. V nekem trenutku smo pomislili, da bo šlo zlahka, nato pa na igrišču nismo dali toliko, kot bi lahko. Še vedno sem prepričan, da se nam, če smo pravi, ne more postaviti po robu nobena ekipa v Sloveniji. Niti Maribor.
A ste kljub temu izgubili v Kidričevem in dokazali, da ste ranljivi. Aluminij vam je prekrižal načrte s srčno in disciplinirano predstavo, zlasti v fazi branjenja.
Prvič, odkar sem v Sloveniji, sem občutil, kako se nekdo tako brani. Aluminij me je navdušil. Začutil sem njegovo ogromno disciplino, trdnost v ekipi. Kot ekipa se je branil z desetimi igralci na 30 metrov, poleg mene je bilo vedno vsaj pet igralcev, tako da žoga ni mogla do mene.
Odkar igra v Sloveniji, ni še nikoli naletel na tako dobro organizirano obrambo, kot prejšnji konec tedna na derbiju 6. kroga v Kidričevem.
V slovenski reprezentanci pogreša naboj
Ko se je prvič vpisal med strelce v serie A, je imel pod dresom Pescare že pripravljeno majico, s katero je izpovedal ljubezen do splitskega Hajduka. Kmalu se bodo nadaljevale kvalifikacije za EP 2020. Kakšno je mnenje Anteja Vukušića, ki pri Olimpiji nosi številko 9, o slovenski reprezentanci?
Opazil sem nekaj, česar ne pogreša le Slovenija, ampak tudi Srbija. Imate vrhunske igralce, v reprezentanci so Jan Oblak, Josip Iličić, da ne naštevam dalje, kot reprezentanca pa ne dosegate uspehov. Manjka vam naboj. Za nas Hrvate radi rečejo, da ga imamo. Ko sem bil v reprezentanci, se dobro spomnim, kako so vsi govorili, tudi Ivan Rakitić in Luka Modrić, ki še danes igrata v državnem dresu, kako komaj čakajo, da zapustijo klub in pridejo v domovino na reprezentančno akcijo. Da se spočijejo, uživajo, vidijo sorodnike, srečajo navijače. Da občutijo naboj, veliko moč našega nogometa. Nosimo ga v sebi. Imamo, kakor bi temu rekli Dalmatinci, "dišpet". Lani nam je pomagal do drugega mesta na svetovnem prvenstvu. Morda ravno to primanjkuje Sloveniji in Srbiji.
Ne vem pa, kakšno je podrobneje stanje v vaši reprezentanci, kaj se zdaj dogaja. Nesporno je, da ste kakovostni. Saj vidite, kje vse igrajo vaši igralci! To niso majhni klubi. Zato se mi zdi nenavadno, da niste že dolgo dosegli večjega uspeha. Zdaj, ko je prišel na selektorski stolček Matjaž Kek, verjamem, da mu bo uspelo z reprezentanco. Da bo uspešen, kot je bil že z Rijeko. Da je na Reki tako dolgo vztrajal kot trener, je izjemen fenomen. Rijeko je dvignil na visoko raven, jo uvrstil na evropski zemljevid, prodal veliko igralcev. Na Hrvaškem ga imajo za velikega trenerja in gospoda.
Z Olimpijo se borite za najvišja mesta, pri Krškem pa ste v prejšnji sezoni izkusili drugačno realnost v slovenskem nogometu. Negotove finančne razmere, borbo za obstanek, prazne tribune. Na koncu ste tudi izpadli in se težko uvrščali med strelce. Zakaj ste se sploh odločili za prihod v Krško?
Krško? Pred prihodom v Slovenijo nisem leto dni igral resnega nogometa. Po operaciji in poškodbi sem v Nemčiji srečal nekdanjega soigralca Gorana Šukala in ga vprašal, ali mi lahko pomaga. Takrat mi je bilo težko najti nov klub, saj so številni dvomili o meni, kaj sploh še zmorem po daljši odsotnosti. Goran mi je iskal klub in me povezal s Krškim. S trenerjem Alenom Šćulcem, ki mi je dal takoj vedeti, da bom lahko igral redno. Potreboval sem ravno to. Plača je bila minimalna, lahko bi rekel kar drobiž. Pravzaprav sem igral samo za plačano stanovanje in hrano, a me to ni motilo, saj me ni zanimal denar. Želel sem se le vrniti v ritem.
Po igranju za Krško, za katero je dosegel štiri zadetke, je na njegov naslov priromalo nekaj ponudb iz Indonezije, Kitajske, ZAE in Poljske, a je prestavljal odločitev. Čakal je, iskal je pravo rešitev. Ko je prejel ponudbo Olimpije, se ni preveč obotavljal.
Šćulcu se zahvaljujem, da mi je omogočil toliko nastopov. Vedel je, kakšne so moje kakovosti. Vedel je, da lahko, če imam svoj dan, v petih minutah zlomim tekmeca. Potreboval sem ritem tekem, Krško je bilo zaradi tega idealno okolje. Živel sem v hotelu, Zagreb je bil blizu, tako da sem skoraj preživel več časa na Hrvaškem kot v Sloveniji.
V drugem delu sezone sem se znebil strahu, zaigral nekoliko bolj sproščeno in napredoval. Ni pa bilo lahko. Klub je imel svoje težave, kar se je občutilo tudi v članski ekipi. Zaradi zaostanka smo vsako tekmo doživljali kot derbi. Poznalo se je, da nimamo prave kakovosti. Kar je tudi logično, če je proračun kluba pol milijona evrov.
Pred domačo tekmo s Triglavom ste v Krškem na stadionu celo naleteli na poškodovano igrišče, na katerem so vandali izkopali grob.
To je bilo dejanje zaradi tega, ker so se v klubu prepirali o mladinskem pogonu. Nič ni bilo naperjeno proti igralcem. Sem pa v Splitu izkusil že mnogo tega, da mi to v Krškem ni pomenilo res nič. Kaj vse so nam delali navijači na Poljudu, če so bili slabi rezultati. Tisto je šele hudo …
Ante Vukušić je tip Dalmatinca, ki morja ne obožuje preveč. ''Morda se skopam za minuto ali dve, potem pa grem iz vode,'' priznava, da ne sanja o tem, kako bi imel nekoč barko ali pa hiško na otoku. ''Raje grem z družbo kaj pojest, da se družimo, igramo karte in se šalimo. Nisem pa oseba, ki bi se veliko kopala in sončila.''
Kaj pa so počeli?
Ko je kriza, je bolje, da ostaneš doma. Ko zmagaš, lahko delaš, kar hočeš. Navijači te takrat skoraj nosijo po rokah. Dobesedno. Ko pa napoči kriza, nastopijo tudi takšni trenutki, da pridejo razjarjeni navijači na stadion in jih ne more pregnati niti policija. Spomnim se, kako jih je enkrat prišlo na trening 20. Sami silaki, sami dvometraši. Posedli so nas na zelenico, kot da bi bili v vrtcu, nato pa nam pojasnjevali, kaj vse jih moti. Kaj boš takrat napravil? Bil sem kapetan, vedno dal vse od sebe, mene so takrat navijači oboževali. Niti enkrat mi niso rekli kaj grdega. Poznal sem vodjo Torcide, vedno me je podpiral.
Nekateri pa niso imeli te sreče. Nekateri soigralci so doživljali neprijetnosti. Ne bi bil rad v njihovi koži. Bili so tudi trenutki, ko smo po nekaj dni spali na stadionu. Ko nas je policija na Poljudu varovala na treningih. A če daš vse od sebe in se boriš, ti ničesar ne očitajo. Tudi če izgubiš proti zadnjemu na lestvici. Njih so motili nekateri igralci, ki so prišli v klub za velik denar, na igrišču pa bili kot balerine. Zato so izgubljali živce.
V Krškem niste mogli napolniti žepov. Kako pa je s prejemki v Ljubljani?
Moram poudariti, da v Olimpijo nisem prišel zaradi denarja. Vem, da lahko poleg Maribora ponudi največje plače v Sloveniji, a moram tudi povedati, da v zadnjih treh letih sploh nisem ničesar zaslužil. Nisem dobival plače. V Rusiji mi je niso hoteli plačati, ampak le stroške za operacijo, tako da nisem ravno profitiral. Nato se je klub Tosno ugasnil, vsi igralci smo dobili proste papirje.
Najbolj donosno pogodbo v karieri sem imel pri Pescari. Tudi takrat, ko sem z njo izpadel iz serie A. Nato sem prejel ponudbi Bologne in Parme, obetal se mi je prestop k rimskemu Laziu, a se ni izšlo. Predsednik je hotel, da igram serie B, sam tega nisem hotel. Sprl sem se z vodstvom, skoraj dva meseca sedel na tribuni, nato pa odšel na posojo v Švico. Pescara me je takrat skoraj ubila. Če bi mi zdaj ponudili priložnost, da bi odšel v Italijo za trikrat večjo plačo kot jo imam v Olimpiji, je ne bi sprejel. Pomembno mi je namreč, da igram in uživam. Z Olimpijo sem podpisal pogodbo za dve leti. Tu bi rad ostal do konca.
O najljubšem zadetku in Safetu Hadžiću:
Vam je toliko všeč v Ljubljani, da se ne bi vrnili k Hajduku, če bi vas povabil?
Ne bi šel. Vsaj v tem trenutku. V nogometu se resda nikoli ne ve, saj je postal veliki posel, a pri Olimpiji mi je zelo všeč. V Hajduk pa ne bi šel, ker še dobro pomnim, kako se je predlanskim vedel do mene. V klubu so še vedno iste osebe, tudi športni direktor Saša Bjelanović. Če bi mi ponujali milijon evrov, se zdaj ne bi vrnil. Nočem pa se nekam ''potiskati'' ali ponujati. Nisem takšna oseba. Morda je bilo pa ravno to narobe in bi moral biti drugačen. Nikoli ne veš. V Hajduku gledajo na svoje interese, opravljajo nenavadno selekcijo. To potem dokazujejo rezultati. Najbolj mi je žal navijačev, ki že tako dolgo čakajo na naslov, a ne morejo priti niti blizu.
S Hajdukom niste bili nikoli prvak. Morda bi se vam lahko prvič posrečilo z Olimpijo. Danes vas čaka derbi 7. kroga Prve lige Telekom Slovenije z Muro, ki bi vas lahko utrdil pri vrhu.
Mura igra verjetno poleg nas najboljši nogomet v Sloveniji. Moramo ji dokazati, da smo boljši od nje. Moramo ji pokazati, kdo je gospodar v Stožicah. Vemo, da bo težko, da bodo zelo motivirani proti nam, a moramo tekmo vzeti skrajno resno, se metati na glavo. Nihče izmed nas ne sme razočarati. Prikazati moramo več energije kot v Kidričevem. Ne podcenjujem Mure, vemo, da bo zahtevno, a če smo pravi, lahko osvojimo prvenstvo brez težav. O tem sem prepričan. Če pa nismo pravi, pa si lahko seveda otežimo zadevo.
Obožujem dobro vzdušje na tribunah. Vesel sem, da bo prišlo toliko navijačev iz Murske Sobote. To mi je zelo všeč. Moram pa pohvaliti predvsem naše navijače. Nikoli ne bom pozabil, kako so nas bodrili, ko smo izpadli iz Evrope proti Malatyasporju. To nam je pomenilo zelo veliko.
Žal mu je za priložnost, ki jo je zapravil proti Malatyasporju, a ni prepričan, ali bi sploh lahko udaril še bolje.
Še sanjate tisto priložnost, ki se vam je ponudila v Stožicah proti Malatyasporju pri rezultatu 0:0? Če bi zadeli, bi Olimpija verjetno nadaljevala evropsko pot.
Ne bom lagal. Pogosto pomislim na njo. Sem si pa večkrat ogledal posnetek in me motijo pomisleki, kako je bilo vse enostavno. Luka Menalo mi je dejal, da mi je podal žogo na polno. Kot da bi streljal na vrata. Z glavo sem se vrnil nazaj za pol metra, udaril žogo s polno močjo, a jo je vratar refleksno ubranil. Vsi mi očitajo, zakaj nisem takrat meril v tla, a ni bilo tako enostavno, kot je bilo morda videti. Bila je zahtevna podaja.
Žal mi je za izpad, a zaradi tega ne smemo pasti v depresijo. Vemo, kdo vse je igral za Turke. Ostaja cilj, da postanemo slovenski prvaki. Potem bi imeli v prihodnji sezoni popravni izpit v kvalifikacijah. Tako kot Maribor, ki je izpadel proti Rosenborgu, a nadaljeval v ligi Europa proti Ludogorcu.
Olimpija je v tej sezoni hitro ušla Mariboru, ki je v domačem prvenstvu padel v rezultatsko krizo.
Ogledal sem si nekaj njegovih tekem. Ne želim veliko govoriti o njih. Vidi se, da so na nek način že dolgo skupaj. So malce starejši od nas, tudi iztrošeni, saj igrajo zaradi Evrope ogromno tekem, na voljo pa nimajo veliko igralcev za rotacijo. V prvenstvu so zapravili že veliko točk. A ne smemo gledati veliko na Maribor, osredotočiti se moramo nase. Če bomo še naprej premagovali tekmece, zdaj imamo sedem točk prednosti, nas bo Maribor težko ujel. To bo skoraj nemogoče.
Lani je prvič stal na smučeh. Lepote smučanja je deset dni spoznaval na Pohorju z druščino prijateljev. ''Ni me bilo strah poškodb, imam močne noge. Zavoje sem osvojil drugi dan, sem pa tudi spoznal, da je to kar nevaren šport, zato se ni za šaliti.''
Ni manjkalo dosti, pa bi lahko danes igrali v dresu Mure, vodil pa bi vas soimenjak Ante Šimundža, v katerem se tudi pretaka dalmatinska kri.
Res je. Še lani je za Muro igral Špiro Peričić, moj sosed iz Sinja. Bilo je junija, začele so se ravno poletne priprave, pa me je poklical, kako je govoril s trenerjem Antejem Šimundžo in bi lahko prišel na nekajdnevni preizkus. Da bi ocenili, ali sem pripravljen in da odigram še kakšno tekmo. To sem zavrnil. Bil je začetek priprav, nisem bil še pripravljen, bal pa sem se tudi, da bi se lahko zaradi tega na tekmi poškodoval. Kaj bi se potem zgodilo z menoj? Lahko bi se vrnil domov in končal kariero.
Dejal sem, da pride v poštev le sklenitev pogodbe za eno leto, potem pa vidimo, kaj se bo zgodilo. Mura na to ni pristala, nato pa sem nekaj mesecev pozneje podpisal za Krško.
S prijateljem Špirom Peričićem bi se lahko pomerila v tej sezoni v Ljudskem vrtu, a ga je trener Darko Milanič proti Olimpiji odpočil zaradi utrujenosti in strnjenega urnika. Kako pomnite večni derbi v Mariboru, vaš prvi v Sloveniji?
Na žalost smo imeli igralca manj skoraj celo tekmo. Končalo se je z 0:0. Pomembno je bilo, da nismo izgubili in odšli domov neporaženi. Pričakoval sem, da bom imel na prvem derbiju več priložnosti, Maribor pa me ni navdušil. Ni si pripravil niti ene prave priložnosti, ampak igral na silo. Naslednji derbi v Stožicah bo bolj vroč, ognjen, kar zadeva akcije in gole. O tem sem prepričan. Tudi tribune v Mariboru niso bile polne.
Govorili so, da bo derbi, da se bo zbralo veliko navijačev, a se iskreno povedano sploh nisem počutil, kot da igram na derbiju. Manjkal je tisti veliki adrenalin, ki ga doživiš že med ogrevanjem. Pri Hajduku sem ga vedno občutil, v Ljudskem vrtu pa ga ni bilo. Bomo pa že v Stožicah pokazali Mariboru, kakšno je pravo navijanje. Obožujem naš stadion. Smatram ga za najboljšega na Balkanu, najbolj urejenega, z najboljšim igriščem. Hrvaška nima podobnega.
Ko je odigral svoj prvi večni derbi v slovenskem nogometu, je z Olimpiji remiziral v Ljudskem vrtu (0:0).
V slovenskem prvenstvu igra zelo veliko Hrvatov. Na vsaki tekmi lahko srečujete ogromno rojakov. Zakaj se dogajajo tako množične selitve?
Smo vendarle sosedje. Slovenska liga je ravno pravšnja za afirmacijo mladih igralcev. Lažje se je prebiti do klubov kot na Hrvaškem. Ni takšna kakovost, pri nas danes že skoraj vsak klub dobro plača igralce. Poglejte primer. Gorica, osrednji prvoligaš, je pred dnevi prodala tujca Farouka Miyo v Turčijo za dva milijona evrov. Kako ti bo potem kot 20-letnemu nogometašu uspelo poleg njega, če nisi izjemno kakovosten?
Zato greš raje drugam, na primer v Slovenijo. Izpadlo je tako, da Slovenci rešujete hrvaške talente. Slovenski klubi ne morejo veliko plačati. Plače so minimalne, v ospredju je dokazovanje, ne pa denar. Zato je v Sloveniji bistveno več Hrvatov kot pa Slovencev na Hrvaškem.
Eden izmed njih je tudi Luka Bobičanec, ki igra za Muro in si z njim delite prvo mesto na lestvici najboljših strelcev.
Pred prihodom v Slovenijo ga nisem poznal. V zadnjem krogu je dosegel prekrasen zadetek. Pravi evrogol proti Rudarju. Upam, da ne bo dal podobnega še proti nam (smeh, op. p.).
Povsem razume rojake, da med turistično sezono zasolijo cene
Dubrovnik slovi po najdražjih cenah, kar se tiče turističnih uslug na Hrvaškem. Kakšno je mnenje Anteja Vukušića o številnih napisih, ki jih lahko zasledimo v medijih, tako hrvaških kot tudi slovenskih, v njih pa je prepoznati razočaranje nad visokimi cenami in podražitvami na številnih turističnih destinacijah na Hrvaškem?
Tega nisem toliko opazil. Lahko pa potrdim, da imamo prekrasno jadransko obalo, ki je fenomenalna. Ko sem živel v Italiji, sem na trgu Sv. Marca v Benetkah spil kavo in pojedel rogljiček, pa za oboje skupaj plačal 20 evrov. Zakaj ne bi potem še mi teh pet mesecev, ko traja sezona, dali nekoliko višje cene? Da ljudje od nečesa živijo? Povsem jih razumem, saj so ljudje od tega odvisni. Podobno je po vsem svetu. Pariz, Madrid, smučanje … Povsod veliko plačaš. V preteklosti nismo bili preveč dragi. Ne bom rekel tudi, da je bilo prepoceni, a družina je lahko odšla na morje za 200 evrov. Zdaj je malce dražje, a spet ne toliko, da bi bile potrebne takšne kritike v medijih.
Dalmatinski otoki so nekaj najlepšega za počitek. Ne razumem, zakaj se je dvignilo toliko prahu. Dobro. Vemo, da je na Hrvaškem rekorder Dubrovnik, tam je res drago, ostalo pa se mi zdi v mejah normale. Če lahko temu tako rečemo. Turizem je postal posel, ljudje iščejo načine, kako nekaj zaslužiti. Ko je sezona, se številni prebivalci Splita za nekaj mesecev preselijo na podeželje, svoja stanovanja pa oddajajo turistom. Morate vedeti, da je v Dalmaciji še vedno zelo slabo gospodarsko stanje. Na Hrvaškem je še vedno nizek standard, ni bajno. Ljudje iščejo rešitve, niso pa to tako visoke cene, da bi bile nerealne. Vsaj po mojih izkušnjah.
9