Sobota, 15. 8. 2020, 4.00
9 mesecev, 3 tedne
Sobotni intervju: Dejan Grabić
''Slovenci nismo tako lačni uspeha kot južni bratje''
''Boljšega bazena igralcev od našega nimaš, treba je samo pogledati čez železniško progo,'' Dejan Grabić, vse bolj priljubljeni in spoštovani trener NK Bravo, svetuje mestnemu tekmecu Olimpiji, da bi lahko okrepitve poiskal tudi v Šiški. V vrstah Brava, najmlajšega prvoligaša, ki zelo rad brusi talente in sodeluje z Mariborom. Tesneje želi sodelovati tudi z zmaji in pomagati drug drugemu. Sploh po zgodovinskem uspehu v krstni sezoni med elito!
Bravo je zelo pozitivna beseda. Uporablja se marsikje. Pogosto odmeva s tribun, ne le na športnih prireditvah, ampak tudi v kulturi, znanosti in še čem. To je beseda, ki jo razumejo po vsem svetu. Slovar slovenskega knjižnega jezika navaja, kako izraža navdušeno pritrjevanje. Je pravšnja za pohvalo, čestitke ali izkazovanje podpore.
Bravo pa je tudi slovenski nogometni klub. Najmlajši, kar jih je v Prvi ligi Telekom Slovenije, s članskim nogometom ima opravka šele od leta 2013, a tudi eden najuspešnejših. Čeprav ima mlado zasedbo, želi pod taktirko 39-letnega Dejana Grabića, s katerim je postal že tretjeligaški in drugoligaški prvak, uresničiti velik cilj. Postati samozadosten in preprečiti, da bi se o Bravu govorilo le kot o muhi enodnevnici.
Bravo je v krstni prvoligaški sezoni zasedel šesto mesto in presegel vsa pričakovanja. V spomladanskem delu je nanizal kar šest zmag!
Bravo. Kako bi bilo po tako uspešni sezoni, v kateri ste s šestim mestom poskrbeli za enega največjih pozitivnih presenečenj Prve lige Telekom Slovenije, sploh bolj primerno začeti pogovor kot z besedo, ki označuje ime vašega kluba?
Hvala. Mogoče je bila to pretkana poteza častnega predsednika Darka Klariča, ko je pred 15 leti izbiral ime kluba. Da v bistvu nogometaši Brava dobivajo na tekmi pohvale tudi v primeru, če navijači tekmecev z vzkliki bravo hvalijo svojo ekipo. Mogoče je bila prisotna ta logika. O tem se nismo nikoli pogovarjali.
Bravo predstavlja eno bolj simpatičnih besed, ki jo vsi radi slišijo in nima slabe točke.
Podobno je z našim klubom. Iz leta v leto pridobivamo na kredibilnosti. Čutimo velike premike. Ljudje nas prepoznavajo z rezultati in s sistematičnim delom, pa tudi s tem, da damo veliko na medosebne odnose. Pri nas ni bilo nikoli incidentov ali škandalov.
Poletnega prestopnega roka še ni konec, tako da trener Brava ne izključuje prihoda še kakšnega izmed novincev. Zakaj?
Ker tako kadriramo in očitno v naš klub privlačimo ljudi, ki so v tem smislu podobno misleči. Pri nas se lahko ujamejo tisti, ki radi vlagajo v znanje in želijo napredovati. Takšni imajo pri nas prednost. Poudarjamo lepo vedenje, obnašanje, družinsko noto. Ljudje poudarjajo, kako gradimo lepo zgodbo.
V zadnjih prestopnih rokih ste večkrat kot klub poudarili, da so namenoma odšli tudi nekateri igralci, ki niso izpolnjevali pogojev in jih je izločila selekcija.
Zdi se mi, da imamo po vsakem prestopnem roku lepšo ekipo. To poletje niti nismo tako veliko menjali, ampak zadržali 90 odstotkov ekipe. Poleg tistih, ki so se izkazali, bili pozitivni in zaradi tega odšli drugam, so odšli tudi nekateri, ki niso več mogli doseči športnih kriterijev, nekateri pa so nas zapustili zaradi vedenjskih razlogov. Pa ni bilo pretiranih peripetij. Nekateri so pač bili v fazi kariere, ko niso bili več dovolj motivirani. Pri nas je ekstremni primer Luka Žinko. Je vzorčen primer, kako je lahko nekdo maksimalno motiviran in predan v poznih nogometnih letih. Ker pa ob našem načinu dela toliko poudarka dajemo na mladi ekipi, potem tistega v bolj poznih letih, ki nima neke notranje motivacije, pač ne vzamemo. Nimamo dovolj energije, da bi vsakega posebej motivirali.
Ideje črpate iz klubske filozofije, v kateri zelo upoštevate mlade igralce in jim pogosteje od drugih posvečate veliko priložnosti na igrišču.
Nismo edini, ki tako dela. Lep primer je Celje, ki nam je dokazalo, da se zmore s podobno usmeritvijo priti celo do naslova prvaka. Zakaj ne bi bilo takšnih klubov v prvi ligi, kot smo mi, Celje ali Mura še več? Pet, šest ali sedem v prvi ligi? Zakaj jih ne bi bilo v drugi ligi deset? Potem bi fantje, sploh mladi slovenski igralci, lahko dobili več priložnosti. Ne nazadnje bi naredili nekaj dobrega tudi za reprezentanco.
"Ko smo prihajali v prvo ligo, smo se zgledovali po mnogih klubih. Najbolj po Mariboru, Muri, Celju," priznava Dolenjec, ki vodi Bravo že tri leta.
V obdobju, ko finančno stanje večine klubov ni rožnato, ko je svoje opravila še koronakriza in je širokogrudnih sponzorjev vedno manj, bi bilo za pričakovati, da bodo klubi reševali kadrovsko politiko zlasti z lastnim klubskim podmladkom, a še vedno prihaja do večjega števila prihodov tujcev. Jih je za vaš okus v Sloveniji preveč?
Ne bi rekel. Priložnost se jim da, ne sme pa postati samoumevna. Pri nas je pač takšna miselnost, da smo Slovenci ''dosti na komot''. Da se z nami dela v vati. Res nam je lepo, a nismo tako lačni uspeha, kot so igralci iz nekdanjih republik Jugoslavije. V povprečju je opazna velika razlika v zrelosti. V povprečju. Seveda so tudi Slovenci zreli fantje. Nekateri. Je pa velika razlika v zrelosti 20-letnega Hrvata, Bosanca ali pa Srba ter Slovenca. Vsaj po mojih izkušnjah. Razlike se čutijo v profesionalnem odnosu, v tem, koliko se je pripravljen odrekati, v tem, ali zna v težjih trenutkih prevzeti odgovornost, pa tudi tem, kako ne išče izgovorov. Pri nas je tega ogromno, s tem se ukvarjamo.
Da pa ne zaidem od vprašanja, priložnost ne sme biti samoumevna, ampak si jo morajo prislužiti s svojo kakovostjo. Kar zadeva tujce, pa gledam v Sežani, kako imajo tujsko legijo, a se mi zdi, da jim vseeno prinaša kakovost. Če je to dodana vrednost, če je v ligi en takšen klub, je potem to sprejemljivo. Sploh pa je Mauro (Mauro Camoranesi, trener Tabora, op. p.) kot trener zame fantastičen dodatek naši ligi. Kakorkoli obrnemo. Dviguje status, prepoznavnost lige, taktičnega znanja mu prav gotovo ne manjka.
Pri njem bo vedno zapisano, da je prvo tekmo v Sloveniji izgubil prav v Spodnji Šiški proti vam, ko je ostal praznih rok proti Bravu (1:2).
Da, to pa res (smeh, op. p.). Kakorkoli. Drugače pa bi po mojem mnenju morali klubi, ki se ne borijo za sam vrh, ubrati podobno filozofijo kot mi. Seveda se pa ne smemo braniti nobenega kakovostnega tujca. Konec koncev so najboljši strelci vseeno tujci. To je dodana vrednost lige, takšni morajo igrati pri nas. Bi pa bilo dobro, da se še bolj usmerimo v razvoj mlajših igralcev. Kakor se pač da. Potem bi se igral hitrejši in privlačnejši nogomet. To bi bila tudi prijetna zgodba za tuje klube. Na tak način bi morale igrati tudi naše reprezentance. Od mladih do A-reprezentance. Potem bi lahko lažje profilirali takšne igralce, ki bi bili zreli za člansko reprezentanco. Za najvišjo raven.
Mlajše izbrane vrste so kar polne nogometašev Brava. Veljate za vzorčen primer, kako vzgajati mlajše nogometaše.
Kar zadeva mlade, se mi vseeno zdi, da večino najboljših talentov vzamejo tisti, ki jih lahko plačajo. Maribor, Olimpija, Domžale … Bravo in nam podobni klubi dobimo tisto, kar ostane. Dobimo tiste, ki pri večjih klubih niso dobili priložnosti, in potem z njimi delamo štiriletni proces, da pridejo do članskega nogometa.
Najbolj neposrečen izgovor varovanca, ki je zamudil na trening:
Spremljal vas je dober nos, kar zadeva prihod tujih okrepitev. Zelo se je izplačal zlasti mladi hrvaški napadalec Roko Baturina. Kdo ga je opazil?
Pri Roku smo imeli veliko sreče. Nismo veliko vedeli o njem. Ker so tekli zadnji dnevi prestopnega roka, nismo imeli na voljo veliko časa za razmislek, še manj za poglobljeno analizo. Naša povezava z Dinamom je bil Dejan Stamenković. On ga je predlagal, sam sem ga pogledal v živo na eni tekmi in se na hitro odločil, da pride. Z njim smo res zadeli. Je nadstandardni talent v svojem letniku, so pa tudi prisotna nihanja. Ko se je začelo na veliko pisati in poročati o njem, je bil naslednjih šest tekem neprepoznaven. Čas je njegov zaveznik, sem pa prepričan, da bi mu koristila še ena sezona v taki ligi, kot je slovenska. Seveda pa mu želim veliko sreče na Madžarskem.
Z njim niste zadeli le vi, ampak tudi zagrebški Dinamo. Verjetno se vam je lepo zahvalil, ker je dobil nazaj igralca, za katerega mu je Ferencvaroš plačal milijon evrov, kakor poročajo hrvaški mediji.
O tem ne vem veliko. Bo treba vprašati direktorja, a kakor vem sam, nismo prejeli ''zahvale'' Dinama.
Je težko spremljati najboljše igralce, ko odhajajo, ti pa zaradi tega, ker ni vaš igralec, ne moreš odločati o njegovi usodi? Tako je bilo z Baturino, tako je bilo tudi z najboljši strelcem Aljošo Matko, ki se je vrnil v Maribor.
To je naša resničnost. Če bi bili sposobni igralce plačevati še več, Baturina je imel že kot mladenič pri Dinamu veliko plačo, Zagrebčani mu jo lahko zagotovijo, bi bilo drugače. A žal v tem pogledu ne moremo konkurirati.
V prejšnji sezoni se je znesel nad Olimpijo. Sprva je trikrat izgubil mestni obračun, nato pa spomladi ponižal zmaje sredi Stožic kar s 5:0. To je bil hud udarec za zmaje, ki jih je takrat vodil Nikica Milenković. Prvič in zadnjič, nato ga je nasledil Dino Skender.
Odkar je Bravo razvil člansko ekipo, kot mladi ljubljanski klub venomer napreduje. Ali ste skoraj vedno osvajali naslove v nižjih ligah, zdaj, ko ste končno med elito, pa ste prvič osvojili kar šesto mesto. V bistvu sploh še ni bilo sezone, nad katero bi bili razočarani.
Prav imate. V zadnjih petih letih smo prav vsako sezono presegli rezultatske cilje, a to ni edino, kar hočemo doseči. Res smo si želeli priti v prvo ligo, naš poslovno-športni cilj pa je samozadostnost. To se morda sliši utopično, a k temu stremimo. Vprašanje je, ali bi bilo to mogoče doseči v drugi ligi, če bi se iz prodaje igralcev financiral celoten proračun. To sezono se nam je posrečilo, s prodajo smo veliko zaslužili, je pa seveda vprašanje, kako bo s tem v prihodnosti.
Zgledno sodelujete z NK Maribor, ki vam je posodil številne dobre igralce. Najnovejši prišlek iz Štajerske je Nino Žugelj. Je prišel na vašo željo?
Vse mlade igralce poznamo, to pa zaradi tega, ker nas je kar nekaj trenerjev delalo tudi v mladih reprezentancah. Vse generacije od leta 2003 naprej poznamo odlično. Zato smo vedeli, kdo ima potencial, kdo pa ne. Z Mariborčani sodelujemo, ker se je stvar pač tako zapeljala. Sodelovali bi z vsakim, ki bi pokazal interes, obenem pa bi bila zadovoljna tako oba kluba kot tudi igralec. Ko se interesi uskladijo, je logično, da se posel izpelje.
V Ljubljani domuje tudi Olimpija. Bi bilo bolj logično, da bi Olimpija kot eden največjih slovenskih klubov skušala kakšnega od vaših najboljših igralcev pripeljati k sebi, kot pa, da ste vi pri njej vzeli dva, ki jima Olimpija ni posvetila veliko priložnosti? Bo to še dodatna motivacija, da se dokažeta v vašem dresu?
Ne. Odprti smo za vsako sodelovanje. Z vsakim. Me pa malce čudi, da v vseh teh letih pri Olimpiji niso prepoznali kakšnega od naših igralcev, ki bi lahko – v to sem prepričan – igrali vidno vlogo pri njej. Pa še v Ljubljani bi ostali. Kakor vem, niso nikoli izrazili interesa za kakšnega našega igralca. Tudi v trenutkih, ko so poudarjali, kako bodo oblikovali mlado slovensko ekipo. Boljšega bazena od našega nimaš, treba je samo pogledati čez železniško progo!
Olimpija bo seveda vedno največji nogometni magnet v Ljubljani. Od tega ne bežimo. Če pa bi malce bolje sodelovali, bi bilo to dobrodošlo tako za nas kot za njih. Oba kluba bi naredila korak naprej.
Safet Hadžić je v sezoni 2019/20 vselej spravil Bravo v kozji rog.
Že Luka Žinko nam je govoril, kako vas je Olimpija v preteklosti, ko ste skupaj trenirali v Šiški, večkrat prinesla okrog za udarne termine treningov na igriščih. In da bi morali takrat bolj udariti po mizi.
Smo za sobivanje na vseh ravneh. Sploh ni razloga, da bi kaj ropotali.
Si raje želite prvoligaške tekme v vlogi gostiteljev igrati v Stožicah ali na stadionu ŽAK v Spodnji Šiški?
ŽAK je vendarle naš dom, sam pa skupaj s strokovnim štab tako poudarjam Stožice zaradi kakovosti igrišča in hitrosti igre. Nogomet bi bil videti malce bolj privlačen. V Šiški nas tudi zavira nekoliko manjša dimenzija igrišča, še bolj pa hitrost površine. V Stožicah, pa tudi Ljudskem vrtu, je prisotna hibridna travnata podlaga. Tam se igrajo večinoma tudi večerne tekme, mi pa igramo po največji vročini. To ne gre nikamor.
Na oba štadiona imate prijetne spomine, saj ste v koledarskem letu 2020 izkusili marsikaj lepega.
Da, tako lepe kot manj lepe izkušnje. Z Mariborom smo tudi v Stožicah izgubili z 0:3.
A že takrat, ko ste si zagotovili obstanek, in ni bilo več rezultatskega imperativa …
No, da, so plusi in minusi. Načeloma imamo kar hitro ekipo. Stremimo pa k temu, da bi igrali še hitreje, se hitreje odločali. Ko tako razmišljam, gledam neko piramido. Na vrhu sta Nogometna zveza Slovenije in A-reprezentanca. Proti njej bi morali vsi stremeti. Da bi bilo vedno boljše. Mediji, navijači, klubi. Vsi bi morali trobiti v en rog. Te stvari me včasih zmotijo. Tako banalne, kot je počasnost igrišča. Tega si na ravni prve lige več ne smemo dovoliti. Morali bi se predpisati standardi, protokol zalivanja trave, pravilo o višini. Le tako bi lahko žoga povsod drsela podobno. To so stvari, ki niso povezane z denarjem.
Ste na to temo že opravili sestanke z drugimi klubi?
Ne, to bi moral sprožiti nekdo, ki je glava, vodstvo tekmovanja. Da bi se vse skupaj pospešilo.
Po jesenskem porazu s Triglavom je bil eden redkih trenutkov, ko je po tekmi 1. SNL izpostavil sodniške odločitve. ''Zakaj sem takrat znorel? Ker mi je sodnik, takrat, ko bi moral dosoditi 11-m za nas, pa naš igralec ni padel na tla, rekel, da bi moral za kaj takega pasti. Da bi šele takrat dosodil najstrožjo kazen. Zakaj pa naš igralec, čeprav je bil nad njim storjen prekršek, ni padel? Rekel se mu, da mi ne padamo. Kaj naj ga učim, da naj izsili 11-metrovko? Ne. Učim jih, naj si izborijo prednost z veščino ne pa prevaro.''
Bi si v času, ko Prva liga Telekom Slovenije prisilno miruje zaradi novih pozitivnih primerov novega koronavirusa, želeli tudi pospešitev začetka sezone?
Načeloma nam je vseeno, ker se s stvarmi, na katere nimamo vpliva, ne ukvarjamo, ampak se jim samo prilagodimo. Načeloma bi nam bilo v redu začeti sezono že v prvem terminu, tako pa bomo odigrali še eno ali dve prijateljski tekmi. Nimamo pa spet toliko novincev, da bi potrebovali veliko časa za uigravanje.
Na zadnji pripravljalni tekmi ste izgubili proti graškemu Sturmu. Edini zadetek za Bravo je dosegel novinec Michele Šego.
Je eden od bolj talentiranih igralcev. O njem me spremlja dober občutek. Vidi se njegov odnos do dela, predanost, karakter, zmagovalni duh. Nerad izgublja. To so osnove, ki jih potrebujemo. V povprečju jih imajo Hrvati več kot slovenski nogometaši. Verjetno zaradi okolja, saj se je na Hrvaškem težje prebiti.
V napadu računate tudi na Roka Kidriča, ki se pri Olimpiji ni kaj preveč izkazal, malo je igral tudi kot posojeni igralec v Turčiji.
V enem ali dveh tednih bi lahko že bil v optimalnem stanju. Takrat bo za nas velika dodana vrednost. Po tem, kar sem začutil na treningih in tekmah. Nanj smo mislili že v prejšnjih prestopnih rokih. Najprej vedno pogledamo blizu nas, ali se da kaj narediti. Na prvo oko bi lahko rekli, da ne ustreza našemu načinu igre, sam pa menim, da nam bo dal novo dimenzijo.
Aljoši Matku, ki se je kot napadalec Brava uvrstil blizu vrha lestvice najboljših strelcev prve lige, želi veliko sreče v dresu Maribora.
V napadu ne bo več najboljšega strelca Aljoše Matka. Vas je presenetilo, da mu Maribor ni ponudil priložnosti oziroma bolj zaupal že prej?
Ne. To pa zato, ker vem, kakšne so zahteve v Mariboru. Način igre je tak, da moraš večino prvenstva kontinuirano napadati. Ne igra se veliko na protinapade. Znotraj tega načina pa se moraš pravilno odločati. Govorim na pamet, denimo v 90 odstotkih akcij. Tisti, ki se prav odloča v 70 odstotkih, morda že ne zadošča merilu. Dominiraš s tem, da pripelješ žogo na drugo polovico, jo pravilno obdelaš in v pravem trenutku pošlješ v globino, mladi igralci pa nimajo toliko izkušenj. Potem je logično, da ne dobiš takoj priložnosti. Zdaj upam, da jo bo dobil. Nekaj se je vseeno naučil v sezoni pri nas. Bomo videli. Kakor kaže, bo pri Mariboru igral desno zgoraj. Je pa neverjeten karakter. Zlepa ne odneha, je trmast, vse bo naredil, da mu uspe, zato mu bo to naredilo lepo kariero.
V zadnji sezoni je bila morda vaša prednost, da so vas tekmeci kot novinca v prvi ligi še nekoliko podcenjevali. Tega v novi sezoni ne bo več.
Verjetno res. Moramo pa najprej sami sebe v glavah umestiti tja, kamor spadamo. To pa je krčevita borba za obstanek. Če nam to ne bo jasno, če tega ne bomo sprejeli in stopili malce ven iz svoje taktične discipline, se nam lahko hitro zalomi. To bi nas lahko kot bumerang udarilo v glavo. To bo naš največji izziv. Vrniti se k osnovam, ker nas nobena ekipa ne bo več podcenila.
Trudi se, da bi se čim večkrat dobival s trenerji v Sloveniji. ''Da bi si pomagali, si odpirali glave. Nimam težav o ničemer govoriti. Tudi pred tekmo, tudi s trenerjem tekmeca, da mu povem, kako bomo začeli. Ne vem, zakaj tega ne bi govoril. Eni so na to pripravljeni, Camoranesi je zelo odprt,'' sporoča Grabić.
Ste v zadnji sezoni večkrat začutili, da so vas podcenjevali?
Ne v polni meri. Menim, da so imeli tekmeci to le v podzavesti. Govorili so si, saj je to vendarle le Bravo. V tej sezoni verjetno ne bo več tako. Vsaj ne v taki meri.
Najbolj nepremostljiva ovira v vaši krstni sezoni med prvoligaši je bil Safet Hadžić. Kot trener Olimpije vas je premagal trikrat. Vselej.
Olimpija je bila nasploh zelo zahteven tekmec. No, dobro, do zadnje tekme.
Da, takrat ste ji z zmago v Stožicah s 5:0 vrnili s trojnimi obrestmi.
Je pa zanimivo, da pri igralcih nisem začutil, da bi bila tekma z Olimpijo nekaj več. Malo so bili še motivirani, tako kot so tudi proti Mariboru, da pa bi komu to odrezalo noge, se pa ni zgodilo. Na takih tekmah nismo imeli nikoli ničesar za izgubiti. Potem nam je lažje.
Ste se v Ljubljani po hitrem vodstvu s 4:0 nad Olimpijo usmilili tekmeca? Ste podobno, kot so storili Nemci na polfinalni tekmi SP 2014 proti Brazilcem, ko so vodili s 5:0, iz spoštovanja do tekmeca zaigrali manj zavzeto?
Ne, ne. Poskušali smo igrati v istem ritmu. Vedno igramo z našo filozofijo.
Dušan Kosić je s Celjani osvojil naslov prvaka in bil izbran za najboljšega trenerja sezone, S Celjani je prvo in edino zmago nad Bravom dosegel šele v četrtem poizkusu. Prejšnje tri tekme so se končale z 2:2.
Se vam ni nič zasmilila Olimpija, ki ji je šlo na prvi tekmi brez Safeta Hadžića vse narobe?
Ne, džentelmensko gor ali dol, na tekmah imamo vedno isto filozofijo. Nikoli nočemo preračunavati. Svoje stvari hočemo izpeljati do konca. Tudi ko vodiš visoko, se mi zdi bolj spoštljivo do tekmeca, da svoje napraviš do konca, nato pa si po koncu tekme daš roko. Pa če je 10:0 ali 1:0. Bolje, kakor da bi nehal igrati iz spoštovanja. To zame niti ni spoštovanje. Da se ustaviš in potem nehaš? Zakaj bi sploh zaviral?
Po uspešni sezoni ste prejeli veliko pohval, v izboru SpinsXI ste pristali med tremi najboljšimi trenerji sezone.
Lepo mi je bilo, ker smo bili izbrani trije slovenski trenerji. Dule (trener Celja Dušan Kosić, op. p.), Ante (trener Mure Ante Šimundža, op. p.) in jaz. Ta sezona je lepo zapeljala zgodbo, o kateri sem vam govoril prej, da vsi deležniki stremimo v isto smer. Tudi strokovna javnost je začela priznavati ta način dela. Ta sezona je bila zelo koristna za slovenski nogomet. Če bomo nadaljevati tako, da se bomo zavedali svoje kakovosti, da bomo gradili na znanju, inovacijah in nenehnem izobraževanju, gre lahko to v dobro smer. Če pa ne, ne bo dobro, ker ne moremo konkurirati z ničimer drugim. Zlasti denarjem.
Kar pa zadeva nagrado, je to pohvala za cel strokovni štab. Za klub, za vsako tekmo, resnično živi od 20 do 30 ljudi. Vsak mi lahko pove, kar hoče. Vsak lahko da nasvet in sodeluje. Vem, kako dobro se imamo. Zavedamo se, kako pomembno je to.
Domen Gril je poskrbel za enega najodmevnejših prestopov Prve lige Telekom Slovenije, ko ga je v svoje vrste privabil nemški bundesligaš Hoffenheim.
Večkrat ste javno pohvalili trenerja vratarjev Miho Obreza, tudi najbolj zaslužnega za odmeven klubski posel, ko je nemški bundesligaš Hoffenheim kupil vratarja Domna Grila.
Če nas je s tem rešil za en proračun, bo to krasno. Ko vidim dnevni napredek teh fantov, je to, kar dela Miha, nekaj neverjetnega. Lepo je, da se vse skupaj izraža še na poslovnem delu. Štaba si brez njega ne predstavljam. Vsi ga imajo radi. Ima tako odprto dušo, čisto glavo, je najbolj izkušen od nas, a lojalen klubu. Tukaj je od prvega dneva kluba. Je naš "ata", je glavni.
So Nemci hitro odkrili Grila?
Že v reprezentančnih selekcijah pred tremi leti. V prejšnji sezoni je imel psihološka nihanja, kar pa je nekaj razumljivega. Njemu se je zgodilo toliko stvari. Najprej matura, nato vozniški izpit, pa še Hoffenheim …
Njegovo praznino bo skušal zapolniti mladi Hrvat Matija Orbanić, ki mu Olimpija ni izkazala veliko priložnosti.
Izbral ga je Miha. Ima glavno besedo tudi pri skavtingu. On ga je preskeniral, mi pa mu verjamemo. Po prvih tednih, odkar je z nami, kaže velik potencial. Z Igorjem Vekićem bosta drug drugega potiskala še do večje kakovosti.
Mauro Camoranesi bi lahko že v torek ponovno gostoval v Spodnji Šiški.
Kdaj bosta spet lahko branila? Ste se dogovorili za kakšne nove prijateljske tekme?
Smo. V nedeljo bomo gostovali v Radomljah, v torek pa bomo verjetno odigrali tekmo s Sežano. Če ne bomo tako mi kot oni igrali prvoligaške tekme v petek, saj dvoboji še niso delegirani. Potem bomo v torek igrali v Šiški s Taborom.
Z Maurom Camoranesijem se pogosto družite?
Vsakič po tekmah ostanemo skupaj in malce razpravljamo.
Jezik ne predstavlja težav?
Saj govori tudi malce angleško, zraven pa je ponavadi tudi direktor Davor Škerjanc, ki prevaja. Sam razumem tudi nekaj španskih izrazov, tako da se poloviva. Sva v rednem stiku. Sporočil mi je, da nas bo naslednjič pričakal in počastil v Brdih, ko se srečamo. Je preprosta oseba, zna uživati. Občudoval sem ga že kot igralca. Bil je svetovna klasa.
Kako pa ste vi zadovoljni s tem, kar ste dosegli kot igralec?
Nikoli nisem o tem razmišljal ali analiziral kariere za nazaj. Ne vem. Neke odločitve bi lahko morda drugače sprejemal. Tako na igrišču kot tudi pri prestopih. A če ti je neka stvar usojena, te stvari že zapeljejo tja, kamor te morajo. Bilo je veliko lepega, osvojil sem kar nekaj lovorik. A očitno že nisem bil tako dober, da bi lahko naredil še kaj več.
V dresu Interblocka je tako gostoval pri Mariboru, ki je 23. maja 2009 proslavil državni naslov.
Je za popolnejšo srečo manjkal kak poziv v reprezentanco?
Ne. Ko gledam nazaj, vem, da nisem bil dovolj dober za to. Ne glede na vse.
Ko smo vas o tem povprašali pred dobrim desetletjem, ko ste še igrali na Cipru, ste sporočili selektorju Matjažu Keku, da mu plačate za letalsko karto, da naj vas pride pogledat.
Tega se spominjam, da. Takrat je resnično nato poslal pomočnika Milana Miklaviča na tekmo med APOP, za katerega sta poleg mene igrala tudi Luka Žinko in Zoran Zeljković, ter Omonio, za katero je nastopal Anton Žlogar. Takrat sem mislil, da bomo kakšno rekli po tekmi, pa se je dobil le s Tončijem. Pa še izgubili smo.
Takrat ste bili očitno toliko samozavestni, prepričani, da bi si zaslužili še kaj več.
Očitno sem takrat čutil, da bi lahko spadal poleg. Ko pa gledam za nazaj, se niti ne spomnim, kakšna je bila takrat reprezentanca. Glava je takrat, ko si nogometaš, pa takrat, ko se konča kariera, drugačna.
Se bolje počutite kot nogometaš ali trener?
Trenerstvo je večje poslanstvo kot tisto prej. Prepričan sem, da imam tukaj večji potencial.
Kdaj pa ste prvič začutili trenersko žilico? Še kot igralec?
Da. Ko sem zaključeval kariero, sem igral za Bravo Interblock. Takrat so bili moji soigralci številni mladi upi. Andraž Šporar, Miha Zajc .. Trener pa Tomaž Petrovič. Odličen strateg. Usmerjal me je, da postanem tudi trener. Tako, kot zdaj dela Žinko. Čez leto ali dve sem videl, da me zelo veseli delo z mladimi in bi lahko to počel tudi dlje. Potem sem kmalu nehal igrati. Končal sem pri Krki, star 32 let.
Pri trenerskem delu mu je najbolj zanimivo, da imaš skupaj ogromno različnih značajev in moraš vsakega voditi drugače. ''Imamo neko pot, vodilo, katerega se držimo, potem pa je umetnost, da izvlečeš iz vsakega kar največ. Enemu paše trši pristop, zaušnica, drugemu pa niti najmanj.''
Kariero ste končali relativno hitro. Zakaj?
Zakaj pa ne, saj nisem bil več dober. Takrat za moje pojme nisem bil več igralec za prvo ligo. Imel sem še poškodbo rame, se vračal pol leta, potem šel v Albanijo, kjer se mi je nogomet v štirih mesecih povsem zagabil. Dogajalo se je vse možno, bilo je skrajno neprijetno. Potem sem šel v Krko in končal kariero. Takrat sem že delal v računalniškem podjetju. Osem ur na dan, zraven pa še igral. Pa potem treniral v drugi ligi kot profesionalec, vodil še mlade zasedbe, nato pa sem si rekel, da tako ne gre več naprej. Ostal sem le še trener.
Na veliko srečo Brava, ki ga vodite od leta 2017 in z njim žanjete uspehe. Veljate za bolj prijazni ali tiranski tip trenerja?
Kaj pa vem. Nekateri igralci me kličejo celo Graba. To veliko pove (smeh, op. p.). Sem njihov prijatelj, odprt za vse. Z ekipo imamo zdrav odnos. Vedo, kakšen je red, koliko ustvarjalnostg, ne le na igrišču, ampak tudi v odnosih, v "zafrkanciji" si lahko dovolijo. Nimam nobenih težav z egom. Pri tistih stvareh, o katerih mislim, da niso dobre za ekipo, pa vedno povlečem črto.
Nekdanji soigralec Luka Žinko velja za vašo podaljšano roko na igrišču.
Podaljšana roka? Ta besedna zveza je taka floskula. Luka je igralec, ki da veliko na igrišču. Ima največ izkušenj, najhitrejši um od vseh, najhitrejšo žogo. Veliko poslušam, da upočasnjuje našo igro, ampak jo v bistvu pospeši, ker prej vidi, prej razume, prej se odloča. Dokler je tako, bo konkuriral za prvih 11. To je edino dejstvo, v Bravu lahko še vedno brez težav igra prvo ligo. Z lahkoto. Soigralce pa uči z nasveti. Tudi Kiro (Andraž Kirm, op. p.) je podoben.
Kot trenerju mu gre najbolj na živce zamujanje. "To je zame nespoštovanje. Ne spoštuješ ure, dogovora, starejšega, opreme. Nespoštovanje resnično sovražim. Dnevno se ubadamo s takšnimi, tudi vzgojnimi stvarmi."
Kako je zdaj z njim? Si je že opomogel po hujši poškodbi?
Mavec je že odstranil, bo pa potreboval še nekaj mesecev, da bo lahko spet zaigral. Z nami je podaljšal pogodbo za eno sezono.
To je res lepa gesta, ko ste mu stopili nasproti po smoli z zdravjem in veliki starosti.
Podobne primere smo imeli že v prejšnjih letih. Ko si je Marko Klemenčič strgal križno vez, a smo podaljšali pogodbo. Nejc Filipčič podobno. Klub je svojim igralcem vedno dal potrebno podporo.
Delujete kot družina. Na tekmah vlada simpatično vzdušje, kar spoznavajo tudi Ljubljančani, saj ste imeli na mnogih dvobojih celo boljši obisk od Olimpije!
Res je dobro. Prva tekma z Olimpijo je bila svetovna! Stadion je bil poln, dogajanje pred in po tekmi izjemno. Veliko ljudi se ukvarja z marketingom, stiki z javnostmi, organizacijo tekem. Res lepo delajo. Takrat je bilo vzdušje prisrčno, v prijateljskem duhu, ko sta skupaj spila pivo navijača Olimpije in Brava ali pa Maribora … To je tisto, kar hočemo imeti in obdržati.
Družino Grabić sestavljajo Dejan, žena Janja, sin Aleks, ki tudi trenira nogomet (ravno pri Luki Žinku) in ravnokar v klubu opravlja poletno prakso, pri delu pomaga fizioterapevtu, a je po mnenju očeta zelo umetniško nadarjen, tako da morda nogomet v prihodnosti ne bo njegova prva izbira, ter hčerka Ula. Ima Downov sindrom, oče pa v družbi opozarja na pomanjkanje stika z drugačnostjo. ''Kot družba smo še vedno zelo nazadnjaški. Otroke, ki so drugačni, pri nas tlačimo v posebne šole in tako potisnemo na rob družbe. Sploh nimamo stika z drugačnostjo, to je hudo narobe. V državnem zboru je predlog, da bi v navadne šole umestili tudi otroke, ki so drugačni. Ne vem, če bo šlo skozi,'' ni povsem prepričan v sprejetje predloga.
Je Bravo vaš življenjski projekt ali se kot trener vidite še stopničko višje?
Ne bom rekel, da nisem ambiciozen. Sem, a ne hitim nikamor. Takšen sem tudi v življenju. Nekaj stvari se mi je zgodilo, ki so me malce umirile, in sem si znal postaviti prioritete. Trenersko delo je pač moja služba. Za zdaj je vse super, vem pa tudi, kakšna je specifika te službe. S ponudbami se prav nič ne obremenjujem. Ko so in ko bodo, bom o njih premislil in se potem odločil.
Zdaj, po tej sezoni, niste prejeli nobene?
Do mene ni prišlo neposredno nič.
Niti od Olimpije, vašega nekdanjega kluba, ki ste ga nazadnje nadigrali s 5:0? Bi dobro razmislili o ponudbi zmajev, če bi jo prejeli?
Kaj naj rečem? Odgovoril bi kar v slogu igralcev, ko nekam prestopijo in spregovorijo o projektu. Odgovoril bi, če bi bil zadovoljiv projekt. V tem trenutku se ne vidim nikjer drugje. Pri Bravu je za vse nas še veliko potenciala, lahko okrepimo tudi trenerski štab. In tudi delamo v to smer. Pa še malce igralskega, da bi res lahko postali stabilen prvoligaš. To pa je prva stopnička do tega, da bomo nekoč samozadostni.
4