Sobota, 20. 4. 2019, 4.00
9 mesecev, 3 tedne
Sobotni intervju: Safet Hadžić
Dobri angel Olimpije z veliko srčno napako #video
Poštarji, pravijo, pozvonijo samo dvakrat, predsednik Olimpije Milan Mandarić pa je na vrata Safeta Hadžića pozvonil že trikrat. Rojeni Ljubljančan, predstavnik zdaj že znamenite peterice nogometnih prijateljev iz Štepanjskega naselja, se je vedno razveselil zvonca. Predsedniku je odprl z ljubeznijo in neizmerno željo, da pomaga Olimpiji. Kot dežurni gasilec, strokovni vodja, skavt, vseeno. Tudi v finančno škodo, če je treba.
Trenerju Safetu Hadžiću, od peta do glave zaljubljenemu v zeleno-belo barvo, ni lahko. Zelo spoštuje predsednika Milana Mandarića. V treh letih ga je spoznal tako dobro, da ga sploh ne bi presenetilo, če bi moral po koncu sezone kljub dobrim rezultatom predati štafetno palico nekomu drugemu. ''Zdaj sem bolj izkušen. Ne odzovem se več takoj na vsako stvar,'' pojasnjuje, kako je odklenkalo obdobju, ko so ga pri delu znala ponesti čustva ali pa je padel v evforijo. In je bilo takoj kaj narobe. ''Preden se o čem odločim, najprej o tem razmislim. Zdaj sem bolj realen, bolj razsoden,'' je zadovoljen, da ne počenja več stvari v afektu.
Vodi ga le cilj. Da pomaga Olimpiji, svetinji, globoko zasidrani v njegovem srcu. Težko bi našli Ljubljančana, ki ji je pripravljen toliko pomagati. Vedno, v dobrem in slabem. Slačilnico zmajev je spoznal od blizu še v Jugoslaviji, za Bežigradom, v nižjih ligah, pod vodstvom Izeta Rastoderja in zdaj še Mandarića. Ljubezen pa je le še rasla. Še vedno je pripravljen storiti vse, da bi ji podaril lepši jutri.
Zato mu opazke, kako se je Olimpija spremenila v cirkus, nekateri so šli pri tem tako daleč, da vztrajajo pri tem, kako potrebuje vsak cirkus svojega klovna, ne dišijo. Niti najmanj. ''Preveč je negativizma,'' ga motijo vsebine, izpostavljene v medijih, zlasti v povezavi z Olimpijo. Če se mu rezultatski cilji ne bodo izšli, čeprav je proti Aluminiju in Gorici nakazal uspešno pot, se bo vrnil k podmladku. In nadaljeval kot strokovni vodja mladinskega pogona in nogometne šole. Ne bi se pritoževal, nikakor. Še vedno bi deloval v Olimpiji, še vedno bi z navdušenjem vsak dan hodil v službo. Zato, ker ljubi nogometni posel in je zadovoljen že z majhnim. V nasprotju s številnimi razvajenimi navijači Olimpije, ki pa jih popolnoma razume. Takšen je dobri stari ''dežurni gasilec'' Safet. Doktor Brown iz hollywoodske uspešnice Vrnitev v prihodnost. Angel varuh Milana Mandarića z veliko srčno napako, saj ima preveč rad Olimpijo.
Z Milanom Mandarićem je dogovorjen, da bo vodil Olimpijo vsaj do konca te sezone.
Kako je biti trener Olimpije že v četrtem različnem časovnem obdobju?
Vsekakor ni najlaže. Je pa v nogometu vedno tako, da je tvoje delo tako lahkotno, kakor si ga pač sam narediš lahkotnega. Če si ga ne, je vse zahtevno. Moraš pa ljubiti vsako delo v nogometu. Če ga, potem ti ni nič težko.
Mnogi trenerji se dokazovanja pri Olimpiji otepajo kot hudič križa, zlasti po tako pogostih menjavah, kot jih v tej sezoni udejanja predsednik Milan Mandarić, saj so prepričani, da lahko to njihovi karieri le škodi.
To je res. Če ne bi bil iz Ljubljane, ne bi vedel, kaj je Olimpija, bi tako mogoče razmišljal tudi sam. Glede na to, da sem vendarle Ljubljančan, zelo rad pomagam Olimpiji. Predstavlja mi pravi izziv. Lep izziv, a tudi težak zalogaj, kar se tiče zahtevnosti dela.
Ste izpostavljeni prevelikemu pritisku?
Pritisk ni prisoten le v klubu. Velik pritisk ustvarja že samo mesto Ljubljana. Ljubljančani želijo nekaj več. Hočejo gledati dober nogomet, pozdravljati zmage, proslavljati lovorike. S tem se strinjam, to povsem razumem. Tako pač je, saj je Olimpija velik klub.
O tem, ali bi sprejel ponudbo NK Maribor:
Je pa Olimpija tudi klub z največjim številom trenerskih menjav v zadnjih sezonah. Vas kot trenerja z diplomo kaj zaboli pri srcu, ko spremljate tako pogoste spremembe? Sočustvujete s stanovskimi kolegi, ko izgubijo službo?
Vsak trener se sooča z dobrimi in slabimi stvarmi. Zagotovo želi klubu vse najboljše. Želi si dobrega rezultata, tu pa igra največjo vlogo sreča. Po mojem mnenju daleč največji dejavnik za dober rezultat. Kar pa se tiče politike kluba, vanjo nočem zahajati. Mene zanima le igrišče.
Kako je potekalo dogovarjanje s predsednikom Milanom Mandarićem? Podobno kot jeseni, ko ste čez noč vskočili na izpraznjen trenerski stolček?
Pri Olimpiji sem zdaj že tri leta zapored. Predsednika dobro poznam in vem, kako se odziva na določene stvari. Pogovorila sva se, podala svoje mnenje, nato pa sem mu dal zagotovilo, da mi ni prav nič težko znova prevzeti Olimpije. O tem, kaj bo prinesel čas, pa ne vem kaj dosti povedati.
Ste res dogovor pogojevali s tem, da nočete ponovno opravljati le vloge začasnega trenerja, ampak končno v odgovorni vlogi dočakati malce daljše časovno obdobje?
Zadeva je sledeča. Rekel sem mu, da je, če me hoče ponovno za trenerja le do konca sezone, veliko bolje, da potem pripelje drugega trenerja in se ta že pripravi na novo sezono. To bi bila boljša rešitev za klub, kot pa to, da bi sam vztrajal do konca sezone. Oziroma, kot vi radi rečete, da bi bil gasilec. Potem sva našla skupen jezik. Dogovor je tak, da bomo ob koncu sezone ocenili, kako je šlo. Če bo v redu, bo predsednik razmislil o tem, da bi se lahko pogovarjali o nadaljnjem delu tudi v prihodnji sezoni.
Kariero je začel na Kodeljevem, kjer je vrsto let treniral pri Slovanu. Zato je s posebnimi spomini poziral na tribunah stadiona v Mostah, kjer je nastopal tudi v 1. SNL.
Če bi se to uresničilo, bi prvič kot trener Olimpije vodili tudi poletne priprave! V prejšnjih primerih, ko ste opravljali vlogo dežurnega gasilca, tega niste dočakali.
Res je. In kot veste, mi je bilo zaradi tega teže. Tretjič se že vračam na trenerski stolček Olimpije in vedno naletim na podobno težavo. Vidim, da novinarji radi opravljate raznorazne ankete in statistike, kjer računate odstotke uspešnosti trenerjev v določenem obdobju. Je pa velika razlika, kdo kot trener sploh lahko izbira igralce in kdo dela priprave.
Zdaj že tretjič prihajam k ekipi ravno takrat, ko prevladuje negativizem. Energija ni prava, to pa je povsem drugačno izhodišče od tega, če bi bil npr. trener vse od začetka sezone. Če bi začel priprave in imel v klubu svoj izbor igralcev. Neprimerno teže je.
Se pravi, da bi morali pri statističnem ocenjevanju uspešnosti trenerjev upoštevati tudi dejavnik težavnosti, če prevzameš ekipo v tako neugodnih trenutkih?
Ja, tako je veliko teže. Pa podpiram vsakega trenerja. Pevnik je naredil ogromno dobrih stvari, a ima vsak trener svoje zahteve. Sam imam nekoliko drugačne od njega. Mogoče zdaj vlak za moje zahteve drvi dol, pa ga je treba ustaviti in spet dvigniti. To je pa zahteven projekt, saj se ne dogaja z danes na jutri.
V tej sezoni se je kot trener Olimpije preizkusil že jeseni in pustil odličen vtis. Jeseni, ko ste vskočili v podobnem trenutku, nato pa predali vajeti Zoranu Barišiću, ste bili neverjetno uspešni. Navijači morda zato še toliko bolj samoumevno pričakujejo, da boste tako prepričljivi tudi tokrat.
To je res, ampak vidite, da je zdaj drugače. Jeseni sem začel s tekmo v Domžalah, kjer pa sem imel na voljo malenkost drugačne igralce. Tudi Vombergarja in Abassa, denimo. Takrat smo lepo igrali že na prvi tekmi, če pa gledamo zdajšnji prevzem, je situacija obratna. Za začetek smo premagali Aluminij, a ni bila igra niti blizu tega, kar smo lani pokazali v Domžalah.
Je bila pa najpomembnejša zmaga, da se je postavila zdrava energija. Da smo se dvignili od tal, da so se igralci sprostili. Olimpija mora vedno igrati všečno, napadalno in zmagovati. Obstajajo zmage in porazi, a Olimpija mora gledati le na te tri elemente nogometa.
Če boste zmagovali do konca sezone, lahko matematično gledano še vedno ogrozite vodilni Maribor.
Seveda, ni še vse izgubljeno. Dokler obstaja matematika, moraš v to verjeti. Vse do takrat, ko ostaneš brez možnosti. Smo na dveh frontah. Še vedno poskušamo napadati prvo mesto, dokler bo pač upanje, ali vsaj zadržati drugo mesto in osvojiti pokalno lovoriko.
Vrhunci s tekme Olimpija : Gorica 3:1
Ste slačilnico uspeli sprostiti? Uporabljate pri tem podobne vzorce, kot ste jih denimo v prejšnjih izkušnjah v vlogi trenerja Olimpije?
Pokušam ponavljati vzorce, a mi ne gredo toliko na roko, saj se igralci menjajo in so precej različni. Lanska situacija je bila drugačna od letošnje. Mogoče so nekateri prej sprejeli moje zahteve, zdajšnji izbranci jih bodo malce teže. Za vsako stvar potrebuješ nekaj časa, da prideš v situacijo, ko gre na bolje.
Težava je v tem, ker pride na dan slaba energija. Ne bi rekel ravno kaos, raje ostanimo pri slabi energiji. Potem je vidna vsaka zadeva. Igralci so nervozni, delujejo raztrgano v igri, potem ko vse to povežeš, pa lahko pride do uspeha ali neuspeha.
Kar pa se tiče razlik med starejšimi in mlajšimi igralci, zame nima velikega pomena, če mladinec odigra deset minut. Pomembno je, da trenira s člani, nato pa redno igra tekme z mladinsko ekipo. Ko pa vidiš, da je že zrel, ga postaviš od prve minute in opazuješ, kdaj se bo pokazal njegov potencial. V velikih ekipah, menim, da je Olimpija za slovenske razmere zelo velik klub, ne more igrati pet mladih igralcev naenkrat. To je vendarle selekcija. Če gledamo Ajax, je to povsem druga zadeva. Po navadi je v tako velikih klubih lep uspeh, če igra eden ali dva mlada igralca.
Želi si, da bi lahko kot trener Olimpije končno oddelal poletne priprave in vstopil v sezono. Lep pokazatelj vaših besed je Maribor, kjer se v prvo ekipo ne prebija veliko talentiranih igralcev iz lastnega klubskega podmladka, a je še vedno najuspešnejši slovenski klub.
Ne gre tako hitro. Malim državam veliko pomeni Evropa. Tu je izvor denarja. Če eksperimentiraš z mladimi, lahko doživljaš neugodnosti. Evropa ti nekaj daje, klubi od tega živijo. Tega se najbolj zaveda Maribor, mi pa imamo po drugi strani veliko srečo, da imamo gospoda Mandarića, ki nam daje kapital. Druge ekipe te sreče nimajo, njihova vrsta zaslužka je Evropa.
Je sabotaža soigralcev z nesrečnim dresom Roka Kronavetra, zaradi katerega so nogometaši Olimpije zamujali na začetek srečanja proti Rudarju, že pozabljen?
Roka dobro poznam. Z njim je treba znati pravilno delati. Takšen ni le Rok. Svoje zahteve ima tudi Messi, pa Ronaldo. To so pač posebni igralci, zunajserijski. Če znaš z njimi, ti na igrišču veliko dajo. Poglejte. Po konfliktu, ne glede s kom in zakaj, je naslednjo tekmo (proti Aluminiju, 2:0, op. p.) dosegel gol, asistiral za gol, zadel prečko. To pomeni, da je Rok velik igralec.
In kot takega ga trenerji ne glede na vse zelo cenite?
Seveda. Takšnega igralca moraš imeti vedno v ekipi. To so posebni igralci, zaradi njih prihajajo gledalci na tribune, ker lahko ponudijo več kot ostali. Pa ne žalim nobenega, a tako pač je. Obstajajo zunajserijski igralci, mednje za slovenske razmere spada tudi Rok.
Omenili ste gledalce. V zadnjem času, ko je obisk zadnjih tekem v Stožicah milo rečeno skromen, se neradi pogovarjate o tem.
Problem je večplasten. Težava se ne skriva le v našem klubu. Govori se, da je s tem povezan predvsem naš predsednik, pa ni tako. Ne. Ljubljana vsekakor zahteva rezultate in večje tekme, v Ljubljani pa je tudi ogromno različnih interesov. Potem to rezultira skozi medije. Ljudi nekaj potegne, berejo se zadeve, nekatere stvari so take, kot so, nekatere niso in ne držijo, rezultat pa je v tem, da je nato stadion prazen.
V petek je vodil Olimpijo do zmage nad Gorico, s katero je zmanjšala zaostanek za vodilnim Mariborom (s tekmo manj) na devet točk.
Je kar se tiče medijev okrog Olimpije narejenega preveč negativnega vzdušja?
Ravno to sem hotel povedati. Apeliral bi, da se piše več o pozitivnih zadevah. Govorim na splošno, ne le za Olimpijo. Mediji so ključni dejavnik za obisk tekem. Razumem, neke stvari se dogajajo, to je normalno, ampak se da vse skupaj zagotovo lepše zapakirati oziroma o tem pisati bolj pozitivno. Vidite, kaj se dogaja, ko je evforija. Takrat, ko je derbi, je stadion poln.
Za Ljubljančane radi rečejo, da so kot razvajene mestne srajce in hodijo le na izbrane dogodke. Kot denimo pred leti na prijateljsko tekmo s Chelseajem, ko je bil stadion poln do zadnjega kotička, manjše tekme pa jih sploh ne zanimajo.
V tej smeri bi morali narediti neko promocijo, kakšen marketinški poseg. Slab obisk je zdaj za tak klub, kot je Olimpija, velik problem. Normalen cilj bi moral biti, da bi bilo na tekmah povprečno pet tisoč gledalcev. To je glede na velikost mesta nekaj normalnega. Da o večjih tekmah sploh ne govorim. Takrat bi moral biti stadion poln. Govorim za evropske tekme in derbije z Mariborom.
Ko je prvič letos vodil Olimpijo, je bil neprijetno presenečen nad slabo obiskanostjo dvoboja proti Aluminiju. Ste kot Ljubljančan začutili to malodušje, apatijo navijačev Olimpije, ki se vse bolj poredko odločajo za obisk tekem v Stožicah?
Ne hodim veliko po mestu, razumem pa in vidim ljudi, da so na nekem razpotju. Še sami ne vedo, kam bi se dali. Ampak še enkrat pravim, ni le to, da bi vsi napadali predsednika. Ni le to.
Je transparent ''Vsak teden nova vizija, rezultat je apatija'' tako užalil predsednika, da je odšel v tujino? Je navijače zmotila prepogosta menjava trenerjev ali še kaj drugega?
Tega ne bi komentiral. Je pa ena zadeva, ki jo je vredno izpostaviti. Včasih ne marajo tako velikih ljudi.
Torej so ljubosumni na predsednika Milana Mandarića?
Že na splošno veljamo za tak narod. Včasih zato nekdo ni dobrodošel. Na začetku je, potem pa vse manj.
Če za vas pravijo, da ste dežurni gasilec, je predsednik Mandarić postal v očeh navijačev pogrebnik trenerjev.
Tega, glede na to, da je moj predsednik, resnično ne želim komentirati. Moje delo je tisto na igrišču.
Leta 2017 je z Olimpijo ostal praznih rok v pokalnem finalu proti Domžalam.
Pa se ne bojite, da bi se ponovila sezona 2016/17, ko ste z Olimpijo končali sezono s finalom pokala v Kopru, nato pa prepustili mesto nasledniku, v tem primeru Igorju Bišćanu?
Ne bojim se. Na to sem pripravljen. Vsekakor. Še enkrat ponavljam, da kakor funkcionira predsednik, me ne bi prav nič začudilo, če se zadeva ne bi obrnila v mojo korist. Pač, jaz to razumem. Tako je. Ali ostaneš ali ne, o tem odloča predsednik. On daje denar.
Ste ga razumeli tudi takrat v Kopru, ko vam je to sporočil pred finalom pokala? O tem se je dokaj kritično izrazil tudi Simon Rožman in se postavil na vašo stran, da bi si zaslužili lepši način?
Kako bi bilo, če bi mi predsednik to sporočil 20 dni pred finalom? Da pride nov trener, kako bi lahko držal potem ekipo do konca, pred nami pa še finale?
Vsi Sportalovi sobotni intervjuji, zbrani na enem mestu.
Lahko bi vsaj počakal do konca finala.
Ko je konec finala, je konec sezone. Zadnji dan, igralci gredo na dopust. To je potem težko uskladiti. Sicer pa veste, da sem uslužbenec kluba. Takrat se nisem poslovil od Olimpije, ampak sem šel samo na drugo delovno mesto. To je drugače, kot pa da bi bilo s tem konec moje službe pri Olimpiji. Je pa res, da ko podpišeš pogodbo, po navadi podpišeš dobro. Jaz imam še vedno svojo pogodbo kot uslužbenec, ne pa kot trener prvega moštva.
Kot Ljubljančan se čuti poklicanega, da v vsakem trenutku pomaga Olimpiji. Vam denar ni toliko pomemben?
Predsedniku sem rekel, da me to sploh ne zanima. Četudi sem finančno prikrajšan. Zakaj bi bil slabe volje? Tukaj sem v službi, že tri leta zapored. Mesečno dobivam redno plačo na isti datum, kar je v Sloveniji redkost. Predsedniku sem zato šel na roko. Če se bo pa odločil, da bi sodelovala naprej, se bova usedla in pogovarjala o drugih stvareh. O boljši pogodbi.
To je pripadnost.
Je, pripadnost. Pa ne le zaradi predsednika, ampak pripadnost do kluba. To je to.
To so jeseni začutili tudi navijači. Ko ste za kratek čas vodili Olimpijo, ni manjkalo veliko do največjega evropskega uspeha. Na koncu ste po remiju na Slovaškem izpadli iz Evrope. Če bi lahko takrat računali na Andresa Vombergarja, ki so ga vaši srbski stanovski kolegi prej nerazumljivo črtali z evropskega seznama …
Škoda, ja. Že ena stvar bi nam pomagala. Če bi v Ljubljani na prvi tekmi ostalo 0:0 (bilo je 0:2, op. p.), bi šli naprej. Če smo odkriti, smo si krivi sami. Tudi jaz kot trener. Ne morem obsojati Aleksandra Linte, da je tako odreagiral. Druga stvar pa je pomanjkanje napadalca. Če bi imel visokega špica, Vombergarja, takrat tudi Lupeta ni mogel igrati, bi bilo lahko drugače. Imeli smo 12 kotov, vemo pa, da se Vombi hrani s temi žogami.
Škoda, lahko bi se izteklo drugače. To bi bila prava nadgradnja dvojne slovenske krone, a moram priznati, da smo naredili napako v nekaterih stvareh. Govorim klubsko, ne bi rad koga omenjal posebej. Delali smo napake, a Evropa je bila dosegljiva.
Otrok Slovana, zadnjo tekmo zaigral za Olimpijo
V članski reprezentanci je sodeloval s številnimi nekdanjimi nogometaši Slovana, tudi Samirjem Handanovićem. V nogometni karieri je bil branilec. Kariero je začel na Kodeljevu pri Slovanu, nato pa zaigral za Gorico, Celje, Olimpijo, Slavijo Vevče, Domžale, Beltince, Muro, Livar in Ljubljano. V 1. SNL je odigral 158 tekem in dosegel sedem zadetkov, največ nastopov pa je zbral v dresu Olimpije (46). Kariero je sklenil leta 2007, ko je bil star 39 let in je pomagal novopečeni Olimpiji v tretji ligi.
Kot trener je v štirih različnih časovnih obdobjih vodil Olimpijo, dvakrat je vodil Belo krajino, bil pa je tudi trener Ivančne Gorice. Kot pomočnik trenerja je deloval pri Domžalah, leta 2012 pa bil pomočnik selektorja Slaviše Stojanovića v članski slovenski izbrani vrsti.
Nato ste se vrnili k delu z mladinskim pogonom.
Tako. Nisem več imel večjega vpliva na člane. Ko sem bil strokovni vodja mladincev, sva seveda sodelovala tudi s Pevnikom. Nekaj igralcev, ki so zdaj med člani, je takrat igralo zanj pri mladincih. Pri tem pa razmišljam drugače od Pevnika. Nikoli ne bi postavil pet mladincev na klop. S tem ni mogoč efekt. Bolje je, da jih za velike stvari pripraviš drugače. Lahko, da je moj pogled napačen, a ta in naslednji mesec bom tako razmišljal.
Bi si upali zadati cilj, da bi prepričali predsednika Mandarića, nato pa zdržali na klopi Olimpije od začetka do konca prihodnje sezone? Tako kot Bišćan?
To je visok cilj. Moralo bi se poklopiti veliko stvari. Moral bi imeti dober izbor igralcev, morala bi vladati pozitivna klima, predvsem pa sreča v rezultatu. Da takrat, ne glede na padce, ki vselej pridejo, ostaneš noter in da predsednik ne razmišlja o prekinitvi pogodbe. Igor je pa naredil lep rezultat, nimamo kaj, vse čestitke.
Leta 2017 ga je na vročem stolčku nasledil Igor Bišćan. Ni sprejel njegove ponudbe, da bi bil njegov pomočnik, nato pa je Zagrebčan popeljal zeleno-bele do dvojne slovenske krone.
Kakšen je bil vajin stik?
Imela sva korekten odnos, lepo se je izteklo. Zanimale so ga določene stvari, z veseljem sem mu jih pojasnil in povedal. S tem nimam nobenih težav. Tudi, ko me je lani nasledil Zoran Barišić, nisem imel težav. Povedal sem vse, kar se je dalo. Velik uspeh je, če naslednji trener sprejme mnenje prejšnjega. Oba sta se na to odzvala pozitivno.
Igor Bišćan vam je ponudil možnost, da bi postali njegov pomočnik, a je niste sprejeli. Zakaj?
Ko si enkrat trener in na tvoje mesto prihaja drugi, imaš svoj vpliv v klubu in pri igralcih. Takrat lahko njegovo mišljenje spremeniš in mu s tem narediš škodo, ne pa korist. Zato sem se mu zahvalil. Bolje je, da vodi moštvo v svojem filmu, da ima svoje pomočnike. Mogoče bi bila to moja želja kdaj v prihodnosti, ko predsednik pripelje kakšno starejše, posebno trenersko ime, da se naučiš nekatere stvari.
Ko pa so vsi trenerji mladi, mlajši, na moji starostni ravni, verjemite, da je takrat bolje, da razmišljajo s svojo glavo. Vsak vidi zadevo po svoje. Lahko toliko vplivam nanj, da ga prisilim, da ne razmišlja več tako, kot je hotel. Potem ne naredi tistega, kar je nameraval, pa pride do porazov.
Bi raje v ekipi imel Cristiana Ronalda ali Lionela Messija?
Igor Benedejčič je denimo zdaj pomočnik selektorja, prej pa je bil nekaj časa selektor.
Moramo upoštevati, da je reprezentanca večplastna zgodba. Tam je že uveljavljen nek sistem. Tudi Matjaž Kek je za naše razmere velik trener. Si pa ne predstavljam, da bi Benedejčič postal pomočnik kakemu mlajšemu trenerju, z manjšo kilometrino od njega. To bi bila lahko težava.
V članski reprezentanci je s Tonijem Usnikom pomagal Slaviši Stojanoviću. Dobro veste, kako je biti pomočnik selektorju. Pred leti ste pomagali Slaviši Stojanoviću.
Skupaj sva delala v Domžalah, poznava se od mladih nog iz Štepanjskega naselja. Bilo je nekaj povsem normalnega, da me je izbral. To je bila njegova želja. Tistemu, s katerim delaš, moraš zaupati. Če si mlajši trener, si postaviš svoj štab, drugo pa je, ko si velik trener. Potem lahko neke stvari zamakneš, jih narediš drugače.
S Stojanovićem po reprezentanci, ko je zamenjal kar nekaj klubov v tujini, nista nadaljevala skupne poti.
Najini zgodbi sta se končali. Razšla sva se. Vsak trener ima, ko gre višje in višje, svoje apetite. Tu se je zgodba končala, zdaj delava vsak po svoje.
Hajduk Split je bil zanj kot Real Madrid
Safet Hadžić in Slaviša Stojanović se poznata že od mladih nog. Prihaja iz ljubljanskega okraja Štepanjsko naselje v Mostah. Ironija, le nekaj metrov od njegovega nekdanjega doma na ulici Vide Janežič je pozneje zaživel gasilski dom. Takrat je bil že nogometaš, tako da se ni nikoli tesneje družil z gasilsko brigado. Je pa na starejša leta postal dežurni gasilec, čeprav se otepa tega vzdevka, saj se mu zdi neprimeren za vse trenerje.
V Štepanjskem naselju se je kot otrok družil s štirimi sosedi, s katerimi so kmalu ponotranjili ljubezen in strast do nogometa. Pa tudi do košarke in preostalih športov. Bili so nerazdružljivi, od igrišča so jih ločili le glasni kriki mam ali očetov, ki so klicali h kosilu ali večerji. Zanimivo je, da je legendarna peterica iz Štepanjskega naselja pozneje naredila mogočne kariere v nogometu. Nekateri celo v mednarodnem merilu, drugi pa v slovenskem.
Z Nihadom Pejkovićem, nekdanjim sosedom iz Štepanjskega naselja, je sodeloval tudi z izbrani vrsti.
''Še zdaj se dobro spominjam. Bili smo posrečeni. Vsak je namreč navijal za drug klub. Željko Milinović je za zagrebški Dinamo, Nenad Protega za Crveno zvezdo, Slaviša Stojanović za Partizan, Nihad Pejković za Velež, jaz pa sem imel rad splitski Hajduk. Skoraj ves dan smo prebili zunaj. Včasih ni bilo nevarnosti, kot se zdaj govori za mlajše, in so te kar pustili zunaj. Vedel si približno, kdaj bo kosilo, seveda še ni bilo mobitelov. Pač, imel si svoj film, se držal tega, ne ravno stoodstotno, a s pravim občutkom. Od nas je bil malce starejši Gregor Židan, Dušan Kosić je bil malce mlajši, tu je bil še Suad Beširović … Če bi lahko takrat naredili ekipo Štepanjskega naselja, bi z lahkoto igrali v prvi slovenski ligi. In bili bi zelo povezani, odlični,'' se je spominjal otroštva.
O slovenski reprezentanci in Štepanjskem naselju:
Vsak je torej nosil v srcu velik klub iz Jugoslavije. ''Takrat je bila Olimpija majhen klub, vsak je najraje gledal jugoslovansko veliko četverko. Noben ni oboževal Reala, Barcelone ali Liverpoola, tako kot mladi to delajo zdaj. Takrat je bil Hajduk zame kot Real Madrid. Nekaj revij, časopisov in redki kanali na televiziji. In sem spremljal Hajduk kot božanstvo. Bila so lepa leta, ki pa jih je konec. Še zdaj cenim Hajduk, a ni več tisto, kar je bil. Lahko rečem, da ga je Olimpija na določeni ravni že kar ujela. Ne po zgodovini, po organizaciji pa.''
Je laže delati v reprezentanci ali klubu, kot je Olimpija?
V reprezentanci so izbrani igralci, ki so na višji ravni, če me razumete. Dosti več vedo in razumejo. To je jasno. Po eni strani je laže delati z njimi. Če igraš v Atleticu in si vreden 100 milijonov evrov, no, po novem je Jan Oblak vreden že 120 milijonov evrov, ali pa Interju, je velika razlika. Pa vse spoštovanje do slovenske lige, a to so druge dimenzije. Reprezentantom je o nekaterih stvareh vse jasno.
V sezoni 2009/10 je vodil ljubljansko Olimpijo in sodeloval z Robertom Pevnikom, katerega je letos nasledil na klopi zmajev.
V reprezentanci ste delali tudi z Janom Oblakom. Ravno takrat je debitiral za člansko izbrano vrsto. Z njim ste bili skupaj že pri NK Bežigrad, ko se je Olimpija na pogorišču propadlega kluba za Bežigradom postavljala na noge v novi preobleki.
Jana poznam res že dolgo. Še kot pionirčka iz četrte lige. Že takrat se je videlo, da bo postal velik vratar. Ko sem bil leta 2010 trener Olimpije in jo prevzel po Branku Oblaku, je Jan že stal v vratih. Tisto sezono, ko mi je Pevnik pomagal. Takrat smo z njim prejeli najmanj golov v ligi in se neposredno po napredovanju iz druge lige uvrstili v Evropo. Nato je šel v Benfico, čeprav je bil star šele 16 let.
Torej bi lahko takrat prejel še slovensko priznanje zamora, če bi ga seveda podeljevali?
Točno tako, še to bi moral dobiti. Vse, kar je osvojil, si je zaslužil. Njegova največja vrlina je značaj. Težko ga kaj vrže iz ritma. Predvsem nanj ne vplivajo zunanje stvari. Tu je zelo močen. Ne pada pod pritiski. Tudi zdaj, ko so se mnogi spraševali, a je bil ali ni bil, zakaj ni bil, je kriv ali ni, vse zato, ker lani ni igral za reprezentanco, a to ni veliko vplivalo na njegovo branjenje. Je stabilna oseba, velika vrednost za velikega igralca.
Na klopi ljubljanske Olimpije je nasledil Branka Oblaka. Tako se je v družbi nekdanjega napadalca Sebastjana Cimirotića, legendarnega ekonoma prvega moštva Olimpije Arifa Behrića in ljubljanskega župana Zorana Jankovića nasmihal ob obisku gradbenih del v Stožicah. Tam, kjer zdaj stojita moderna večnamenska športna dvorana in največji nogometni stadion v Sloveniji.
Če bi podeljevali priznanje za zvestobo Olimpiji, bi se priznanje znašlo v vaših rokah. Vaša povezanost z Olimpijo je neverjetna. Težko najdeš osebo, tako povezano z zmaji v različnih časovnih obdobjih.
Res je. V nekem trenutku, ko sem bil še mladinec, sem bil še v Jugoslaviji priključen članom Olimpije, igral v slovenski ligi za Bežigradom, pa za zmaje v peti ligi, bil trener v dobi tako Izeta Rastoderja kot Milana Mandarića. V Olimpiji sem tudi sklenil igralsko kariero. Igral sem do tretje lige, potem pa me je Slaviša Stojanović poklical v Domžale, kjer sem mu pomagal.
Na Olimpijo sem res vezan zgodovinsko. Dala mi je vse srečne kot tudi slabe trenutke. Če ljubiš klub, če ga imaš rad, in pride do takega uspeha, je edino to nek normativ. Moraš imeti rad klub, da delaš s polnim elanom, da ti ni vseeno, kaj se dogaja z njim.
Ko je stara Olimpija prenehala delovati, se je na njenem pogorišču ustanovil NK Bežigrad. Zbrali ste se stari asi in ekspresno vrnili zmaje med najboljše. Verjamete, da bi se ponovno zbrali junaki podobne vrste, kot ste se tedaj pod vodstvom Primoža Glihe, ki bi priskočili na pomoč Olimpiji, če bi ta utrpela črn scenarij in ponovno padla v najnižjo ligo?
Kot prvo, sploh ne verjamem v takšen scenarij. Ne razmišljam v tej sezoni. Če bi se pa kdaj to zgodilo, pa srčno upam, da se ne bo, in v kaj takega ne verjamem, mislim, da bi se našla kakšna rešitev, da bi se Olimpija čim prej vrnila v prvo ligo.
Na družbenih omrežjih so se pojavile fotografije, na katerih ste se znašli v druščini znanega lika iz filmske uspešnice Vrnitev v prihodnost. Po zunanjosti in pričeski močno spominjate na doktorja Emmetta Browna, ki je izumil časovni stroj.
Res? Pač, frizura je takšna, kot jo imam. Vsak ima svoj pogled, svojo podobo. Na to ne dam veliko. V mlajših letih sem še gledal in pazil na to, kaj oblačim, zdaj pa gledam najbolj na to, da sem tak, kakršen sem po naravi. Če bi prišel na klop v obleki in z drugačno pričesko, potem to ne bi bil jaz.
Nogometne tekme vedno vodi v športni opremi, nikoli pa v resnih oblekah.
Bi vodili tekmo v obleki in kravati, če bi Olimpija igrala v ligi prvakov?
Ne. Saj lahko pogledate selektorja Keka. Vsak ima svoj stil, ki se ga drži. Potem to ne bi bil več jaz. Obleka ne dela človeka. Tak, kot si, pač si.
Kako se spominjate filmov Vrnitev v prihodnost?
Nekaj malega, a je bilo že res dolgo od tega.
Vlogo doktorja Browna je v filmih Vrnitev v prihodnost igral Christopher Lloyd:
2019 marks the 30th Anniversary of #BacktotheFuture Part II - celebrate this momentous milestone with us all year long! @DocBrownLloyd #GettingBackWasOnlyTheBeginning https://t.co/Zjv7ZuQATQ pic.twitter.com/6kR8GkLokc
— Back to the Future™ (@BacktotheFuture) January 21, 2019
V treh delih te hollywoodske uspešnice se je glavni junak, ki ga je igral Michael J. Fox, pogosto vračal v preteklost, odpravljal pa se je tudi v prihodnost. Kaj bi vi izbrali, če bi imeli na voljo časovni stroj? Kakšen dogodek bi spremenili?
Če bi lahko kaj spremenil v zvezi z Olimpijo, bi naredil to, da njeni igralci, ki so bili kakovostni v preteklosti, takšni, kot je denimo Jan Oblak, ne bi nikoli zapustili Ljubljane. Rad bi videl, da bi ostali v Olimpiji, a tega žal ne moreš vrniti. Da sploh ne bi šli nikamor. Po zaslugi tega bi Olimpija postala velika tudi v Evropi, a je to skoraj nemogoča vizija.
Slovenija je pač majhna država. Velike države te, kar se tiče nogometa, hitro pohopsajo. Prevelik je kapital, da bi lahko razmišljali v tej smeri. Poglejte primer Andresa Vombergarja. To je slabost malih držav. Velike države ti takoj vzamejo dobrega igralca. Če bi ostal še pol leta pri nas, bi bilo mogoče zanj še bolj idealno. Verjetno bi bil prvi strelec lige, dal bi 20 zadetkov, a je vseeno povzročil veliko stvar. V tako kratkem času je prejel veliko konkretnih ponudb, kar pomeni, da je igralec na dobrem glasu.
Ponudbe Zlatka Zahovića za trenersko delo pri NK Maribor ne bi sprejel. Če ne bi bil Ljubljančan, bi bilo povsem drugače. Ste tudi vi v zadnjih mesecih, ko niste bili trener, prejeli kakšne ponudbe?
Nekaj sem jih res dobil, tudi nekatere iz prve lige, ampak … Moraš pretehtati, kaj ti to prenese. A se splača iti ali ne. Na to ne gledam le finančno, ampak z različnih pogledov. Zanima me, kakšna je ekipa, kako je organiziran klub, kaj sploh obeta. Ko sem dal vse na tehtnico, sem se odločil, da ponudb ne sprejmem.
Med njimi ni bilo ponudbe Maribora?
Ne. Nisem še na tej ravni, da bi morda izbirali mene.
So pa v Mariboru znali ''provocirati'', tako, kot so denimo pred leti javno snubili Sebastjana Cimirotića. To bi bil udarec za Olimpijo, navsezadnje vas imajo Ljubljančani radi, in bi jih znalo zaboleti, če bi vas videli na vijoličnem stolčku.
Ali pa tudi ne. Razmišljam, govorim kot klub. Ne, da me imajo radi, ampak da bi bili bolj razočarani, če bi mogoče šel v Maribor. Imam neko spoštovanje do teh ljudi, oni pa do mene. Verjamem, da bi bili razočarani. Da bi pa to bila velika tragedija, pa ne. Sem realen, če me razumete.
Cenim Maribor, cenim Zlatka Zahovića, ogromno so naredili za slovenski nogomet, a je nekakšno rivalistvo. Težko bi se odločil, da bi postal trener Maribora. Drugače bi pa bilo, če ne bi prihajal iz Ljubljane. Potem bi z veseljem prevzel ta položaj.
5