Stalnica olimpijskih iger od leta 1920, za ženske pa šele od leta 2000

Dvigovanje raznoraznih bremen je od nekdaj del človekovih opravil in povsem logično je, da je hitro dobilo tudi tekmovalno razsežnost. Kdo je močnejši? To vprašanje je staro kot človeštvo samo, odgovor nanj v obliki raznoraznih predstavitev moči pa prav tako.

Resen šport ali cirkuška atrakcija?

Dviganja uteži v programu antičnih olimpijskih iger sicer ni bilo, tovrstna aktivnost je bila takrat obravnavana le kot del treninga za moč ali kot bolj karnevalska, cirkuška atrakcija. Vsekakor to ni bil resen šport. V programu prvih sodobnih iger je bilo dviganje uteži del tekmovanja v atletiki.

Dviganje uteži je lahko tudi zelo nevaren šport, takole se je zalomilo Nemci Matthiasu Steinerju na igrah v Londonu, ko je poskušal dvigniti 196 kilogramov. Odnesel jo je brez hujših poškodb, a vseeno končal tekmovanje in kmalu za tem tudi kariero. Foto: Reuters

Leta 1896 je na štadionu Panathinaiko v Atenah tekmovala peščica silakov v dveh disciplinah, in sicer v enoročnem in dvoročnem dviganju uteži. Tekmovanje je sprožilo nekaj pomislekov o primernosti tega športa za olimpijske igre, bilo je nekaj težav z nedorečenimi pravili, sodniškimi kriteriji in majhnim številom tekmovalcev.

Po mnenju vodilnih mož olimpijskega gibanja je bilo tekmovanje, kakršno je bilo v Atenah, preveč cirkuško, zato so dviganje uteži umaknili iz programa iger, ki jih je leta 1900 gostil Pariz. Ponovno so poskusili na igrah leta 1904 v St. Louisu, spet kot del tekmovanja v atletiki, nato pa dviganje uteži črtali iz iger v letih 1908 in 1912.

Na igrah v Antwerpnu že samostojen šport

V času po prvi svetovni vojni je ta šport vendarle naredil korakal naprej, v leta 1905 ustanovljeno svetovno zvezo dviganja uteži (International Weightlifting Federation) se je včlanjevalo vse več nacionalnih zvez in na prvih povojnih olimpijskih igrah leta 1920 v Antwerpnu je bilo dviganje uteži že samostojni šport z dorečenimi pravili in težnostnimi kategorijami.

Od takrat je dviganje uteži olimpijska stalnica, leta 1928 (Amsterdam) so opustili enoročne dvige, do leta 1972 (München) sta ostali le še disciplini, ki ju poznamo danes, dviganje v potegu in sunku. Ženske so prvič nastopile šele na igrah leta 2000 v Sydneyju.

Tudi Slovenija ima s tem športom nekaj izkušenj, na olimpijskih igrah v Münchnu leta 1972 je za jugoslovansko reprezentanco nastopal Celjan Jože Urankar in v srednje težki kategoriji zasedel 16. mesto, ljubljanska Hala Tivoli pa je leta 1982 gostila svetovno prvenstvo v dviganju uteži.

Svetovni rekord Iranca Behdada Salimija v potegu (214 kg) na SP leta 2011:

Za kaj gre?

Tekmovalci dvigajo drog oziroma olimpijsko ročko, na katero z obeh strani enakomerno dodajajo utežne kolute različnih barv in teže. Tekmovanja potekajo v dveh vajah, v potegu in sunku. Poteg je dvig ročke z utežnimi koluti s tal nad glavo v stoječem položaju v enem neprekinjenem dvigu. Sunek je dvig ročke s tal nad glavo v dveh potezah. Prvi del je tako imenovan nalog, dvig bremena s tal do ramen, drugi del, sunek, pa je dvig bremena z ramen nad glavo. Končni rezultat na tekmovanju je seštevek kilogramov dvignjenega bremena v obeh tehnikah.

Tekmovanja v Riu bodo potekala od šestega do 16. avgusta, vmes bo en prosti dan, 11. avgust.