Sreda, 8. 6. 2016, 21.13
7 let, 2 meseca
INTERVJU: DEAN BOMBAČ, ROKOMETNI REPREZENTANT
"Družina je največ, kar ti ponudi življenje"
Dean Bombač, eden glavnih adutov rokometne reprezentance, o preteklosti v madžarskem Picku, prihodnosti v evropskem prvaku iz Kielc, Norvežanih in številki ena – družini.
Za njim sta odlični sezoni pri madžarskem podprvaku iz Szegeda. Ne le to. Dean Bombač je postal najboljši srednji zunanji lige prvakov. Bil je peti strelec tega tekmovanja, čeprav se je proti Kielu moral posloviti v osmini finala. Selektor Veselin Vujović mu je namenil vlogo enega ključnih igralcev. Brez dvoma pa bo moral ob pomanjkanju levih zunanjih igralcev pomagati tudi tam. Iz Picka se odpravlja v klub z evropskega vrha, Kielce. Brez madžarske lovorike, a z drugorojencem v družini.
"Skoraj vsak v reprezentanci je nekaj osvojil, razen mene. Mene pa je Bog potisnil naprej na drug način, dobil sem sina. Vsi bomo imeli pozitivno energijo in željo," pred kvalifikacijskima tekmama za svetovno prvenstvo z Norveško, prva bo v soboto v Celju, pravi Primorec.
Živite odlično obdobje. Dobili ste drugorojenca, postali ste najboljši srednji zunanji lige prvakov. Manjkala je le še ena stvar …
Drži. Žal mi je, da brez lovorike zapuščam Madžarsko. Prepričan sem, da bo v prihodnjih letih domov prinesel vsaj eno. Še posebej v pokalu smo bili Veszpremu blizu. Izgubili smo po sedemmetrovkah. Pred tem bi morali tekmo dobiti, a so se stvari odvile, kot so želeli nekateri drugi. Ve se, koliko kdo vlaga, Veszprem ima tudi pomoč (sodniško, op. a.). To je na Madžarskem običajno. Včasih bi bilo prav, da bi tudi Pick vzel kakšno lovoriko. Upam, da bo tako v prihodnje. Žal mi je, da nas Bog ni pogledal vsaj pri sedemmetrovkah. V ligi prvakov pa ni več pogledal Veszprema. Šport nekaj da, nekaj vzame. Nam je vzel vse, njim pa ligo prvakov.
"Če bomo na taki ravni kot na olimpijskih kvalifikacijah ali tudi malo slabši, se za napredovanje ne gre bati," pravi Dean Bombač pred tekmama z Norveško.
Vseeno vam bo Madžarska ostala v lepem spominu po razburkanih epizodah v Kopru in Minsku.
Da, ko sem prišel, sem soigralcem rekel: "Samo da bo januarja plača in smo na konju." V prejšnjih dveh, treh letih v omenjenih klubih ni bilo tako. To sta bili dve sanjski leti. Igral sem najboljši rokomet, postal boljši, bolj razgledan, umirjen človek. Rade volje se bom vrnil v Szeged.
Pred vami je poljski izziv. Kielce, klub s še višjimi ambicijami kot Pick.
Kielce so osvojile ligo prvakov. Težje je braniti kot osvajati. Pritisk bo še večji, navijači bodo zahtevnejši. A hvala Bogu, da je tako. Če bi želel in vztrajal, bi ostal v Szegedu in imel manj skrbi. Čakali so mojo odločitev. Zdaj grem na višjo raven. V finalu (Kielce so igrale z Veszpremom, op. a.) sem se počutil, kot da sem z njimi, s Kielcami. Tudi zaradi velike tekmovalnosti in naših tesnih porazov z Veszpremom. Ko je prišlo do sedemmetrovk, sem si rekel, da bo imel Veszprem spet srečo. Hvala Bogu se ni razpletlo tako. Odhajam v najboljši klub v Evropi.
Pri 27 letih imate že štiričlansko družino. Se športniki v tujini lažje odločajo za naraščaj kot tisti doma?
Rad imam otroke, vselej sem jih imel. Ženi sem rekel, da bi jih imela že pri 21 letih. Prvorojenka je prišla dve leti pozneje. Družina je največ, kar ti ponudi življenje. Zame je številka ena. Do številke deset ni nič, nato pride vse drugo. Hvala Bogu, imam ženo, ki me podpira in spodbuja. Vem, da imajo nekateri s tem težave. Žena vse uredi doma. Jaz razmišljam le o rokometu in malo o družini.
Iz tujine pa z veseljem opazujete svoj Koper, ki raste hitreje tudi od najbolj optimističnih pričakovanj. V tretji sezoni obstoja si je že priboril Evropo in četrto mesto.
Če smo iskreni, bi moral biti tretji. Koprčani so dosegli gol za remi proti Gorenju, a ga sodnika nista priznala. To je politika. Žalostno je, da se te stvari dogajajo. Ne samo pri nas. Rokomet je daleč za nogometom in košarko. Kar zadeva Koper: vse fante poznam, navijam zanje, upam, da se bom nekoč spet vrnil tja, kamor bi se rad.
Dolgo je čakal na pravo priložnost. Zdi se, da je prišel njegov čas.
Ste si po prvenstvu napolnili baterije?
Nikoli bolje. Prostih deset dni je bilo, kot da bi mi nekdo nakazal pet milijonov evrov. Bil sem pri porodu, klical sem selektorja, načrtovala sva, da bi žena rodila prej, da se to morda ne bi zgodilo tedaj, ko bi bila reprezentanca na Norveškem, jaz pa bi moral ostati doma. Sina smo malo zapili, zdaj pa gremo novim ciljem naproti. Pred nami je težko poletje. Norvežani so najpomembnejši. Olimpijske igre pa so nagrada, ki jo moramo potrditi na tekmah z njimi. Ne smemo si privoščiti izpada. Če bomo na ravni kot aprila ali celo malo slabši, bomo gotovo napredovali. Pomembno je, da verjamemo v uspeh.