Sobota, 5. 9. 2015, 21.03
7 let, 2 meseca
Trener, ki je želel, da preigravajo tudi drogove za napeljavo
Ta konec tedna je v Ljubljani potekal 12. rokometni turnir v čast pokojnemu Krimovemu trenerju Vinku Kandiji. To je bil mož, ki je stremel k popolnosti in to pričakoval tudi od vseh, ki so ga obkrožali. Z njim so krimovke leta 1999 prvič zaigrale v finalu lige prvakinj.
Najboljši trener vseh časov, Človek z veliko začetnico, rokometni fanatik. To so besede, s katerimi Hrvata opisujejo tisti, ki so imeli priložnost delati z velikim Vinkom. Od Krima se je poslovil leta 2000, dve leti pozneje pa se je končala tekma njegovega življenja.
"Veste, kaj sem danes sanjal?"
"Po toliko letih vidim, da je pustil res velik pečat. Neštetokrat, tudi ko sama treniram mlada dekleta, se spomnim nanj in njegovih besed," pravi Deja Ivanović, zdaj vodja Krimove mladinske šole, nekoč pa izvrstna krožna napadalka.
Ko je v klub prišel Kandija, je bila še najstnica: "Od vseh je pričakoval, da bodo takšni entuziasti za rokomet in šport kot on. Dejal je, da ni trenutka v dnevu, ko bi si človek lahko privoščil, da ne razmišlja o rokometu. Govoril je, da če na primer hodiš po ulici in vidiš drog za napeljavo, zakaj ga ne bi na hitro preigral? Imel je nešteto anekdot. Zjutraj je prišel na trening in rekel: 'Veste, kaj sem danes sanjal?' Hitro nas je postavil v formacijo in razdelil naloge. Tudi ponoči je razmišljal o športu in to zahteval tudi od nas. Da je rokomet naše življenje."
In v življenju igralk in sodelavcev je Kandija vsekakor pustil globoke sledi. Njegove misli ostajajo v glavah tudi desetletja potem, ko so bile izrečene.
Ko bi prišel prej ...
Za Kandijo ni bilo polovičarstva. Imel je izjemno karizmo, že po njegovi gesti je bilo mogoče ugotoviti razpoloženje in razkritje misli. Za to ni potreboval veliko besed. S pohvalami ni bil razsipen. Med tistimi največje stopnje je bil stavek: "To sploh ni bilo slabo."
"Ko smo videle, kako entuziastičen je, je vsaka igralka še bolj željno vsrkavala novo znanje. Največja kazen in obenem največja žalost, ki si ju lahko doživel, sta bili, da si ga razočaral. Če na primer nisi izpolnil njegovih navodil. Slikovito nam je prikazoval prigode iz Radničkega, Budućnosti, Hypa in nas tako vzgajal v polprofesionalke in pozneje profesionalke. Točno je vedel, kje smo in kam moramo še priti. To so bile velike stvari – za naše glave, način življenja, za Slovenijo. Poznal je to pot. Ko razmišljam za nazaj, bi si želela, da bi morda prišel kako leto prej. Če bi bil kako leto mlajši, bi verjetno že tedaj osvojili naslov evropskega prvaka," razmišlja Ivanovićeva.
Predanost, ki se ne konča
Še pogled z druge strani. Roberta Beguša je Kandija pri 28 letih s Slovana poklical v svojo ekipo. "Ponosen in vesel sem, da sem bil lahko tri leta pomočnik Vinka Kandije, od katerega sem se veliko naučil. Vsi, ki smo delali z njim, s sabo nosimo nekaj načina njegovega dela. Rokometu je bil predan 24 ur na dan. Žal mi je, da ga ni več med nami," se spominja zdaj uspešni trener Ribnice.
Imel je približno štiri tisoč kaset s posnetki tekem. Z njim nikdar ni bilo dolgčas. Kandija je bil rokometni zaljubljenec in pri tej igri z mislimi noč in dan.
"Ko je bila njegova žena na smrt bolna, sem ga po enem od treningov vprašal, kako je z njo. Odvrnil mi je, da dekleta ne bi smela dobiti prosto. Nisem mogel povezati vprašanja z odgovorom, nato mi je pojasnil, da bi igralke morale trenirati. Tudi v najhujših trenutkih je razmišljal le o rokometu," o svojem tedanjem učitelju, enem najbolj karizmatičnih trenerjev, ki so kdajkoli delovali v Sloveniji, še dodaja Beguš.