Nedelja, 19. 1. 2025, 14.30
1 ura, 12 minut
Druga kariera: Uroš Šerbec (394.)
Uroš Šerbec: pozabljeni velikan, ki je pustil neizbrisen pečat
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,48
Gost 394. Druge kariere je Uroš Šerbec.
Rokometna žoga je še danes njegova največja ljubezen, še kako živ pa je spomin na njegovo veliko slavje na evropskem prvenstvu pred skoraj 25 leti sredi Zagreba, ko je Slovenija utišala Hrvaško. Danes 56-letni Uroš Šerbec je po koncu kariere, ki jo je zaznamovala huda poškodba, zakorakal tudi v življenje zunaj rokometa, a brez tega še danes ne more. Dneve najraje posveča družini in trem hčerkam, ki so njegovo največje bogastvo.
Potem ko sva si v eni izmed ljubljanskih restavracij ob snidenju segla v roko, se nam je pogled ob pozdravu najprej ustavil na opravi danes 56-letnega nekdanjega rokometaša Uroša Šerbca, ki je ponosno nosil jakno nogometnega velikana Liverpool. "Navijač?" ga pobaramo ob tem, ko s prstom pokažemo na klubski logotip. "Uf, ja, že vrsto let, res sem velik navijač Liverpoola. Leta 2005 sem bil tudi na finalu lige prvakov v Istanbulu, ko se je Liverpool vrnil po zaostanku z 0:3 in osvojil naslov. Večkrat grem na Anfield, bil sem tudi na zadnji domači tekmi Stevena Gerrarda, dejansko sem bil nekaj metrov stran, ko je dosegel svoj zadnji gol. Včlanjen sem v slovensko društvo navijačev Liverpoola. S tem sem 'okužil' tudi starejšo hčer, medtem ko mlajši dve nista tako strastni navijačici," v smehu pojasnjuje Šerbec, ki mu ob pripovedovanju o navdušenju nad angleškim velikanom ne zmanjka besed.
Besed mu tako na igrišču kot ob njem ni zmanjkalo tudi med rokometno kariero, ob kateri danes z lahkoto pripišemo besedo legenda, saj Šerbec še danes velja za enega najboljših rokometašev, ki ga je Slovenija kadarkoli imela. Ljubezen do rokometne žoge je še kako živa tudi danes, a ob manku finančnih sredstev v slovenskem rokometnem krogu si danes 56-letni Šerbec kruh služi tudi zunaj rokometnih igrišč.
Leta 2017 se je kot pomočnik selektorja razveselil brona na svetovnem prvenstvu.
"Moja primarna služba? Eden izmed mojih znancev ima prevozništvo in zanj vozim kombi z medicinskim kisikom, torej oskrbujemo ljudi s kisikovimi bombami. Na ta način vidiš, da življenje včasih res ni enostavno in kako pomembno je zdravje. Bolj kot ne imam iste relacije, s tem se nas ukvarja sedem in pokrivamo celotno Slovenijo," pripoveduje Šerbec, ki popoldneve, večere in konce tedna še vedno posveča rokometu.
"Še vedno sem trener, sicer B-ligašev, Drave Ptuj. Lani smo iz druge lige prišli v 1. B ligo. Rokomet še vedno ostaja prioriteta, veselje, strast … Na žalost so me takrat v Celju odžagali, tudi v drugih klubih se je zgodba končala, prav tako sodelovanje z Rokometno zvezo Slovenije. Za preživetje pa seveda finančno to ni dovolj, tako da dopoldne opravljam še službo. Dneve imam dobro zapolnjene, po službi so večeri namenjeni treningom, preostali čas skušam preživeti z družino in tremi hčerkami," pravi.
Z Dravo Ptuj so se lani suvereno prebili iz druge lige v 1. B ligo. "Na 18 tekmah smo imeli 17 zmag, letos se pozna, da smo stopničko višje, tako da se borimo za obstanek, a verjamem, da nam bo uspelo. Res grem z užitkom na vsak trening in tekmo, fantje so željni, mladi, srkajo znanje. Še vedno imam ambicije, da nekoč vodim klub na najvišji ravni, željan sem dela in učenja. Spogledoval sem se tudi z Bližnjim vzhodom, a tudi tam danes finančno ni takšna meka, kot je bila včasih. Katar npr. v svojo reprezentanco ne vlaga več, zdaj veliko bolj vlaga v nogomet," pripoveduje Šerbec.
Konec po težki poškodbi rame
Kariera legendarnega rokometaša je leta 2000 doživela nepričakovan zasuk, potem ko so se mu po poškodbi rame sanje čez noč sesule v prah. "Po poškodbi rame dolgo nisem mogel preboleti, da je takšna smola končala mojo kariero. Po izpahu rame sem najprej skušal opraviti rehabilitacijo brez operacije, a neuspešno, nato je sledila operacija, ki je bila zelo slabo narejena. Takoj po operaciji so mi na ramo in roko nadeli mavec, tako da sem bil povsem nemobilen. Če ne bi takrat spoznal fizioterapevta Mateja Čeboklja, bi bil danes z gotovostjo invalid, ker roke verjetno še danes ne bi mogel pošteno premikati. Takrat sva dva meseca res neprestano delala, da sva jo spravila v kolikor toliko normalno stanje, da sem lahko še malce igral za dušo v matičnem klubu v Krškem," se spominja Šerbec, ki je nato rokometne superge hitro zamenjal za čevlje trenerja.
"Potem sem hitro prevzel vlogo trenerja, čeprav sem skozi celotno trenersko kariero govoril, da trener pa nikoli ne bom, saj sem videl, kakšni pritiski so v ozadju. Potem pa enostavno nisem mogel brez rokometa in sem povsem logično pogledal proti naslednjemu koraku. Zatem sem pridobil vse trenerske licence do najvišjih v organizaciji EHF. Najprej sem se kot nekakšen vajenec učil v Mariboru pri Bojanu Čotarju, potem pa sem samostojno začel delo v Krškem, kjer smo iz 1. B lige takoj prišli v prvo ligo, potem smo bili šesti, igrali celo v ligi za prvaka. Vse skupaj se je končalo zaradi finančnega kolapsa v klubu, kar je v Sloveniji že kar klasična zgodba. Še vedno je ena izmed mojih želja, da bi se enkrat vrnil v Celje, ker je to moj klub in mu želim nekaj vrniti, saj mi je dal res ogromno. Poleg vseh trenerskih izkušenj sem vodil še dva kluba v Avstriji, zdaj pa sem spet na Ptuju. V tem trenutku mi ugaja, da delam na takšni ravni, da ni pretiranih pritiskov, še vedno pa sem v stiku z rokometom," pravi Šerbec.
"To je bilo res lepo obdobje," pravi za obdobje v izbrani vrsti.
Desna roka Veselina Vujovića
V svoji karieri je med letoma 2015 in 2020 opravljal tudi vlogo pomočnika selektorja v slovenski izbrani vrsti, kjer je bil desna roka Veselina Vujovića. Leta 2017 so z izbrano vrsto na svetovnem prvenstvu osvojili bron. "To je bilo res lepo obdobje. Veselin je res močan karakter, sam sem bil takrat neizmerno vesel, da mi je Rokometna zveza Slovenije sploh dala priložnost. Veselin Vujović je bil v svojih časih izjemen igralec, sam sem ga kot nadobuden igralec vedno spremljal in navijal zanj, tako da mi je bilo v veliko čast in hkrati izziv delati z njim. Že od prej sem vedel, da je močan in težek karakter, a smo res super sodelovali s celotno ekipo. Vedelo se je, kdo je šef, a nas je tudi poslušal in z nami sodeloval. Bilo pa je zelo zanimivo vpijati njegove izkušnje, anekdote, pa tudi nasvete," se spominja Šerbec.
Dobro se znajde tudi za mikrofonom
Kariero si je nekaj časa gradil tudi ob novinarskem mikrofonu, saj je vrsto let na Televiziji Slovenija opravljal vlogo strokovnega komentatorja. Zaradi gostobesednosti so ga gledalci hitro vzeli za svojega. "Več kot deset let sem opravljal vlogo sokomentatorja Iva Milovanovića, to je bilo res krasno obdobje. V tem sem zelo užival. Takrat sem bil na številnih velikih tekmovanjih, tudi na dveh olimpijskih igrah v Atenah in Londonu. Odzivi so bili vedno dobri, bil sem eden prvih nekdanjih rokometašev pri nas, ki je stopil v te vode. V tistem času sem se naučil res ogromno, na koncu sva se z Ivom vedno dobro dopolnjevala, vesel sem, da sem na ta način lahko še komu približal rokomet. Tudi sicer z javnim nastopanjem nisem imel nikoli težav, to sem sprejel kot del svojega posla, tako da je vse skupaj postalo rutina," pripoveduje Šerbec.
Prijateljstvo s Čeferinom
Iz začetkov kariere ga posebna zgodba povezuje s predsednikom Uefe Aleksandrom Čeferinom, s katerim sta stkala posebno vez. "Z Aleksandrom sva skupaj služila vojaški rok v Vipavi, dejansko sva bila skupaj celo leto. Pred tem se nisva poznala, tam pa sva bila v isti četi in isti sobi. Že takrat je bil zelo podjeten, marsikaj je organiziral, med drugim se je domislil, da sva šla delat izpit za tovornjak. Na koncu sva bila izbrana za opravljanje tečaja, ki sva ga opravila, tako da imam še danes po njegovi zaslugi priznan izpit za vožnjo tovornjaka, čeprav ga od časov vojske nisem vozil nikoli več (smeh, op. p.). Z Aleksandrom sva ostala v stikih tudi kasneje, potem so se poti malce razšle, a se še kdaj pa kdaj slišiva," pravi Šerbec, čigar rokometna kariera se je v profesionalno smer razvila po služenju vojaškega roka.
Znameniti skok na mizo v Zagrebu
S trdim delom je hitro postal eden najbolj prepoznavnih rokometašev v Evropi. Dogajanje v rokometni izbrani vrsti podrobno spremlja tudi zdaj, za slovenske rokometaše pa močno stiska pesti tudi na letošnjem svetovnem prvenstvu v Zagrebu. Med tistimi, ki še kako dobro vedo, kako je zmagovati sredi hrvaške prestolnice in kako sladko je, ko na pomembni tekmi premagaš južne sosede, je zagotovo prav Šerbec. Ta je bil vrsto let izjemno pomemben član slovenske izbrane vrste, s katero je na evropskem prvenstvu leta 2000 v izjemno pomembni tekmi sredi Zagreba ugnal Hrvaško. S tem je Slovenija prvič v zgodovini dobila vstopnico za olimpijske igre. Njegov skok na novinarsko mizo in panoje po tekmi je hitro ponarodel, slovensko veselje pa je bilo takrat nepopisno.
"Septembra bo od tega minilo 25 let, to je res dolga doba. Vse skupaj se je začelo s tekmo na evropskem prvenstvu za peto mesto v Zagrebu proti Hrvaški, ki smo jo dobili. Potem je sledilo naše veselje kot odgovor na hrvaške provokacije … Mogoče se bo letos spet ponovila kakšna lepa zgodba v Zagrebu. Olimpijske igre so bile krona slabim desetim letom po osamosvojitvi in pika na i naši generaciji, ko so nam metali kovance, vžigalnike ... Mi smo se v tistem obdobju šele dobro začeli spoznavati s profesionalizmom. Rasli smo eden z drugim. Potihoma smo že prej razmišljali o olimpijskih igrah v Atlanti, a je bilo potem za Sydney toliko slajše, ker je bila pot do tam še veliko težja," se spominja Šerbec.
Na svojo kariero ima izredno lepe spomine, za slovensko reprezentanco je v dobrem desetletju odigral 120 tekem in dosegel 467 golov, vestno je opravljal kapetansko vlogo, velik pečat pa je pustil tudi v vrstah Celja Pivovarne Laško, kamor je iz Gorenja prestopil leta 1991. Nato je bil del šampionske ekipe, dres Celja pa je nosil kar enajst let in se za vedno zapisal med celjske legende.
"Če bi lahko kaj spremenil, se na tekmi Celja in Göteborga ne bi vrgel za tisto žogo, po kateri sem si poškodoval ramo. A hkrati potem to ne bi bil jaz, ker sem skušal požrtvovalno rešiti žogo, da ne bi šla v avt. Druga stvar, za katero mi je mogoče malce žal, pa je to, da se igralsko nikoli nisem preizkusil v tujini. V tistih časih je bilo to veliko težje, a imel sem ponudbe, vendar mi je takratni predsednik Celja Turnšek dejal, da me ne bo izpustil iz rok. Res je, da je bilo takrat v Celju vse na najvišji ravni, tudi finančno ... pa vseeno. Dejansko je bila takrat finančna ponudba iz bundeslige nižja od te v Sloveniji, zato potem nisem niti razmišljal," danes pravi Šerbec.
Spomin na očeta celjskega rokometa
Tudi zato v pogovoru nismo mogli mimo Toneta Turnška, očeta celjskega rokometnega kluba, ki se je v začetku januarja za vedno poslovil. Bil je eden najzaslužnejših za velik preporod in dvig slovenskega rokometa na najvišjo raven. "V ponedeljek smo se za vedno poslovili od našega predsednika. On je bil človek, ki smo mu vsi, ki smo v rokometu, lahko neizmerno hvaležni. Zaradi njega je rokomet prišel na raven, na kateri je zdaj, brez njega ne bi bilo nič. Bil je začetnik v 90. letih, velik navdušenec, direktor Pivovarne Laško, ki se je takrat odločil, da bo vlagal v rokomet. Zaradi njega smo spoznavali rokomet in se z njim začeli profesionalno ukvarjati. Po nizu petih zaporednih polfinalov lige prvakov je leta 2004 vendarle uspelo. Tone je bil pojem vztrajnosti in poguma, bil je naš športni oče, mi pa smo mu vračali z našimi uspehi," se s cmokom v grlu spominja Šerbec.
Tudi sicer je Šerbec svoje rokometne sanje živel v nekem drugem, zlatem času za slovenski rokomet, ob uspehih, ki so danes sploh v klubskem rokometu le še utopija. "To so bili zlati časi, po teh uspehih je bilo finančno neprimerno boljše, kot je danes v Sloveniji. Zato nekako razumem, da mladi fantje zdaj zgodaj odhajajo v tujino. A na ta račun kakovost rokometa v Sloveniji na žalost vztrajno pada. To vidimo že pri Celju, kjer je raven neprimerno nižja, kot je bila v preteklosti. Včasih je bilo nepredstavljivo, da Slovenija ne bi imela svojega predstavnika v ligi prvakov. Močno Celje je bilo nekoč generator dobrih drugih klubov. Zdaj pa Slovenija v Evropi nima predstavnikov, kaj šele rezultatov. To se mi zdi res škoda," je dodal Šerbec, ki upa, da bodo obliže na klubske rane lepili vsaj reprezentančni uspehi.
"Žreb na letošnjem svetovnem prvenstvu je bil izbrani vrsti naklonjen, pot do četrtfinala je povsem odprta, mislim pa, da bo ključnega pomena tretja tekma v skupini z Islandijo, takrat bomo lahko že jasnejše pogledali, kam lahko fantje posežejo. Upam si reči, da bodo fantje prišli do polfinala. Če jim bo to uspelo, pa verjamem, da bo prišla tudi medalja. Čas je že, da se stvari dokončno postavijo na svoje mesto, upam, da še presežejo naš bron iz leta 2017," je dodal Šerbec.
Več iz rubrike Druga kariera:
