Ernesto Gainza, ekstremni športnik iz Venezuele, ki se je (z)našel v Prekmurju #video

Ernesto Gainza je ekstremni športnik, poklicni padalec, inštruktor padalstva in kaskader. Zase pravi, da je perfekcionist, ki stavi na varnost svojega početja, to pa je tudi razlog, da je kljub vratolomnim podvigom še vedno živ in zdrav.

Prihaja iz Venezuele, kjer se je izobrazil za pravnika, a je kmalu ugotovil, da mu v domovini zaradi razvejanih lovk korupcije ta izobrazba ne bo koristila kaj dosti.

Ernestova žena Darja prihaja iz Slovenije in to je tudi razlog za njegovo tesno povezanost z našo državo. Foto: Osebni arhiv

V Londonu delal kot natakar in čistilec ter spoznal ljubezen svojega življenja

Preselil se je v London, izpilil angleški jezik in se nekaj časa preživljal kot natakar in čistilec. V jezikovni šoli je spoznal tudi ljubezen svojega življenja, Slovenko Darjo, in jo pred tremi leti na Bledu popeljal pred oltar.

Ravno na Bledu je leta 2015 izvedel tudi enega od svojih podvigov (skok s padalom iz helikopterja in pristanek na Grajskem kopališču na Bledu), ga zapakiral v všečen promocijski video Slovenije, ta pa je bil na neki način tudi poročno darilo ženi Darji. Leto dni je živel tudi v Franciji ter pet let v Španiji.

Skok na Bledu je bil darilo ženi za obletnico poroke:

Trikratni Guinnessov rekorder

Gainza je trikratni Guinnessov rekorder, tudi v pristanku z najmanjšim in najhitrejšim padalom na svetu. Pravi, da izvaja samo podvige, za katere ve, da ga ne bodo stali življenje. "Imam prekrasno ženo in lepo življenje, ne vem, zakaj bi tvegal, da bi vse to izgubil."

Pot od skokov s padalom do kaskaderstva je prehodil postopoma. Z enim podvigom na leto, vmes pa se je preživljal s padalstvom. "Skakal sem kot snemalec skokov v tandemu, delal kot trener in kot inštruktor padalstva, medtem ko danes podeljujem licence inštruktorjem in predavam na seminarjih o padalstvu. To je pravzaprav način, s katerim služim denar, s katerim lahko razvijam svoje podvige, poleg tega to res rad počnem. Izjemno pomembno se mi zdi, da padalstvo ostane varen šport," poudarja.

Na predavanju TEDxLjubljana:

Po petih letih Dubaj zamenjal za Mursko Soboto

Pred približno dvema letoma je ugotovil, da ga življenje v Dubaju utesnjuje. "Naveličal sem se Dubaja. Več časa sem želel preživeti v naravi, se ukvarjati z aktivnostmi na prostem … Pet let v tem mestu je bilo dovolj. Zaslužek je bil sicer zelo dober, vendar denar ni vse," je odločitev za selitev iz mondenega, a puščobnega Dubaja, kjer v dvorani lahko smučate tudi pri 40 stopinjah Celzija, argumentiral Ernesto.

V Mursko Soboto sta se z ženo, sicer Prekmurko, preselila pred 17 meseci, a večino časa še vedno preživi v tujini, kjer se ukvarja s svojimi projekti. "Trenutno živiva v Prekmurju, vendar se vse bolj poigravava z idejo, da bi se preselila na Gorenjsko, predvsem zaradi gora," je povedal.

Dokumentarni film o življenjski zgodbi Ernesta Gainze:

Down to Earth from The Orchard on Vimeo.

Namesto objemov imamo raje rokovanje

O Slovencih pravi, da smo do tujcev dokaj zadržani. "Sam se zelo rad objemam, to pa Slovencem ni ravno blizu. Malo vas preseneti, raje se rokujete, tega se počasi navajam. Mislim, da morate najprej začutiti človeka in ga ne pustite kar takoj blizu. Slovenci radi najprej ocenite, ali smo tujci vredni vašega prijateljstva."

Opaža, da ljudje pogledujejo za njim, se sprašujejo, od kod prihaja, a negativnih izkušenj zaradi barve kože in videza še ni imel. "Mislim, da skušajo ugotoviti, od kod prihajam. Nekateri tukaj živijo že vse življenje in se poznajo med sabo, jaz pa sem tujec in sem seveda zanimiv. Vsi so zelo prijazni, opazujejo me, vendar ni nobenih rasističnih odzivov."

Someone called the city inspector? 😎#flying #wingsuit #adventures #GoGainza #dubai #skydive #getoutside pic.twitter.com/EYtB56XlZM

— Ernesto Gainza 🇻🇪 (@GainzaErnesto) November 16, 2017

Razkošni pri bivališčih in avtomobilih

Posebnih običajev med Slovenci ni opazil, mu je pa všeč navada nošenja copat, ki jo tujci v Sloveniji pogosto izpostavljajo. "Mislim, da je to super. To pomeni, da bo hiša čistejša. Glede na to, da ima večina na tleh parket, je to tudi najprimernejše."

Zdi se mu, da zelo veliko zapravljamo za hiše in avtomobile. "To je ena od stvari, ki sem jih opazil v Sloveniji. Opažam tudi, da radi veliko jeste. Običajno se tako najem, da je kar groza. Najprej sem mislil, da je to značilno za Prekmurje, a opažam, da je to značilno za vso Slovenijo. Zelo veliko krompirja pojeste, tega nisem vajen. V Venezueli namesto tega jemo riž."

Foto: Klemen Korenjak

"Besedna zveza čim prej? Kot bi govoril kitajsko."

Pravi, da je slovenski jezik težek. "Približno polovico pogovora razumem, to opažam, ko na primer v lokalu pijem kavo, jezika pa se mi še ni uspelo naučiti, ne morem na primer začeti pogovora. Preveč hodim okrog in se ne morem redno udeleževati tečaja slovenskega jezika. Govorim tudi špansko, angleško in francosko. Moji možgani so preveč natrpani z jeziki."

Najbolj neobičajna slovenska beseda? "Čim prej. Kot bi govoril kitajsko."

Foto: Osebni arhiv

Slovenija – država, kjer je vse na dosegu roke

Simpatijo do Slovenije goji tudi njegova družina. "Vse poletje so bili pri meni. Peljal sem jih povsod, v gore, na jezera, morje, Krvavec … mama je navdušena nad Slovenijo. Saj imamo tudi v Venezueli naravna čudesa, a država je tako velika, da si jo je nemogoče ogledati v tako kratkem času, v Sloveniji je to precej lažje. Vse je na dosegu roke."

Skok z najmanjšim padalom na svetu:

Bo v Sloveniji postavil nov svetovni rekord?               

Slovenijo je želel vključiti tudi v svoje projekte, a se ni razpletlo tako, kot si je zamislil. "Želel sem izpeljati kar nekaj projektov, predvsem v povezavi s promocijo Slovenije, a za zdaj še nisem našel sogovornika na ministrstvu. Trajalo je kar devet mesecev, da so odgovorili na mojo elektronsko pošto. Prišel sem do točke, ko sem se odločil, da v to ne bom več vlagal energije in denarja. Nisem dobil podpore, ki sem si je želel, zato sem se odločil, da bom svoje projekte raje izvajal v tujini. Nobenih zamer, Slovenijo imam neizmerno rad, a posluha za moje projekte pač ni bilo. Ne bom vlagal energije v promocijo države, ki po mojem mnenju ne želi biti promovirana."

Kakorkoli, ima pa v mislih projekt, ki bi ga prihodnje leto želel izpeljati v Ljubljani, vendar mora o tem prej govoriti z ljubljanskim županom. "Trenutno ne morem več povedati o tem, bi pa lahko v Ljubljani padel nov svetovni rekord."

Gainza je večkratni svetovni in trikratni Guinnessov rekorder. Foto: Osebni arhiv

Papirologija, ki ji ni ne konca ne kraja

Opaža, da imamo za tako majhno državo ogromno birokracije. "Zame, ki sem tujec in moram urediti vse dokumente, je je res ogromno. Ne želim biti breme za državo, imam svoje prihranke, delam v tujini, tukaj pa zapravim svoj denar. Ne pritožujem se, mislim pa, da bi morali spremeniti mentaliteto. Naj se mladi razvijajo, ustvarjajo … Če prav vem, veliko izobraženih mladih odide v tujino. Kaj ni to škoda za Slovenijo?"

Okusil je tudi slovenski zdravstveni sistem. Imel je operacijo leve rame, zaradi čakalnih dob si jo je plačal sam. "Živim od svojega telesa in moram biti fit, zato si ne morem privoščiti, da bi leto dni čakal na operacijo. Če kdaj to omenim, se ljudje razjezijo in slišim, naj grem raje v svojo državo in se pritožujem tam. Če ne bi čutil, da je Slovenija moj dom in da sem del te družbe, ne bi ničesar rekel."

Foto: Osebni arhiv

Čas bo prinesel svoje

Pravi, da ima rad zimo in sneg. Tega v Dubaju že dolgo ni okusil, pa tudi v Venezueli nimajo zime v pravem pomenu besede. "Imamo deževna obdobja, zima pa je v višje ležečih predelih, medtem ko so nižje tudi pozimi skorajda spomladanske temperature do 20 stopinj Celzija.

Trenutno mu življenje v Prekmurju ustreza, na stara leta pa bi raje živel kje, kjer je podnebje bolj tropsko. "Sicer pa kdo ve, kaj bo prinesel čas. Morda bom v Sloveniji ostal za vedno."