Filip Flisar: Med veseljem in žalostjo

''Vsaj enkrat bi rad zmagal na tekmi svetovnega pokala,'' je pred začetkom sezone odločno dejal brkati Mariborčan Filip Flisar. Želja se mu je uresničila, a se pri tem ni ustavil. Mesec in pol po prvencu je svetovno elito ugnal še v Bischofswiesnu in bil drugi v Branasu. Zaključni udarec je nameraval tekmecem prizadejati še v Grindelwaldu. V kvalifikacijah je bil najboljši, nato pa … Nato pa je prišlo do velike tragedije. Nick Zoricic se je med tekmo smrtno ponesrečil, tako da so organizatorji kvalifikacijske dosežke vknjižili kot končne rezultate in odpovedali zadnjo tekmo. Flisar je tako postal zmagovalec skupnega seštevka, a njegovo veselje kazi spomin na tragedijo.

Takoj po tragičnem razpletu ste bili brez besed. Je prespana noč zbistrila misli? Težko mi je pri srcu. Trdim, da je moja zmaga povsem zaslužena, a mimo tragičnih dogodkov preprosto ne morem. Preplavila so me čustva. Po eni strani sem tako vesel, da bi bil težko še bolj. Po drugi strani pa čutim v sebi neizmerno žalost. Ni mi lahko. Verjetno bom potreboval še kakšen teden, da uredim misli in pridem k sebi.

V kakšnem spominu vam bo ostal Nick Zoricic? V zelo lepem. Bil je prijeten in vselej nasmejan fant, s katerim sva bila povezana na poseben način. Verjetno zaradi balkanske krvi. Najini pogovori so bili nekaj posebnega, predvsem pa zelo domači. Tudi zaradi jezika. Vsem tekmovalcem je težko pri srcu, a nekako bomo morali naprej.

Ste se že pred nesrečo zavedali nevarnosti vašega športa? Da. Smučarski kros spada med ekstremne športe. To je pač del igre. Tega se zavedamo vsi. Veliko je zlomov kosti, strganih ali natrganih vezi. Vseeno pa bi težko dejal, da se med tekmami igramo z življenji. Priznam, gre za veliko tragedijo. A iz tega ne morem sklepati, da so takšni dogodki sestavni del našega športa. Se zgodi. Žal.

Boste imeli prizor iz Grindelwalda v mislih, ko se boste naslednjič postavili na štart? Verjetno ne. Do nesreč prihaja tudi v prometu, pa se še vedno vozimo in hodimo po cesti.

Sezono torej končujete z mešanimi občutki, a tudi z globusom. Pred zimo ste dejali, da bi bili zadovoljni že z eno zmago … Že za to napoved sem potreboval veliko poguma in samozavesti. Nisem pa Nostradamus, da bi napovedal končno zmago.

Globus ste velikokrat videli. Zdaj ga imate v rokah. Občutek? Uf, precej težji je, kot pa sem mislil. Ko so mi ga izročili, sem se bal, da mi bo spolzel iz rok. Ne vem, morda zaradi stresa. Bilo bi res neprijetno, če bi mi med fotografiranjem padel na tla.

Predsednik Smučarske zveze Slovenije Tomaž Lovše je ob vašem uspehu med drugim dejal, da vas še ni imel priložnosti spoznati. Je to odraz odnosa zveze do vašega športa? Ha, ha … Čestitke za predsednikovo izjavo. Mar sem res tako nedosegljiv? Kot kaže, moraš biti pri nas neverjeten ''frajer'', da te želi prvi človek zveze spoznati. No, če je to dejal, si štejem v čast, da se bova videla.

Si v prihodnje obetate otoplitev odnosov in nemara tudi kakšen dodaten evro? Veliko bi mi pomenilo že spoštovanje mojih rezultatov in našega športa. Vesel bi bil že besede ''čestitam''.

A z besedo ''čestitam'' verjetno ne morete plačati serviserja in trenerja … Res ne. To bi uspelo le čarodeju. A če do konca odgovorim na vaše predhodno vprašanje, moram priznati, da si večjih sprememb na tem področju ne obetam. V zadnjih letih sem vzpostavil sistem delovanja brez pomoči zveze. Ali bo pomoč večja, pa ni vprašanje zame.

Je vaš letni proračun skrivnost? Ni skrivnost, vseeno pa vam ne morem postreči z zneskom. Pravzaprav niti ne vem, koliko sem vložil. Po poškodbi Saše Farič sem nosil še težje breme. Če ne bi januarja zmagal v Franciji, bi se vse skupaj hitro končalo. Na srečo sem nato dobil nekaj denarja od nagrad in ga namenil trenerju in serviserju. Ko sem prejel kuverto, sem preprosto segel vanjo in bankovce delil naokoli. Prav zato nimam pravega nadzora nad porabo. Dejstvo pa je, da ne gre za znesek, ki bi bil za Smučarsko zvezo Slovenije nedosegljiv.

Letos smo veliko pisali o vas. Deloma zaradi rezultatov, deloma zaradi brkov. Vseeno pa vaš šport v Sloveniji še nima prave odmevnosti in tudi oglaševalske teže. Kaj storiti? Z medijskim pokrivanjem sem zadovoljen. Čutim tudi, da je ljudem šport všeč, kar me veseli. Prepričan sem o tem, da s svojimi rezultati skrbim za napredek na tem področju. Če bom dober, se bo ustvarjal javni interes. Javni interes pa bo že storil svoje.

Sezona je končana. Kako naprej? Najprej počitek, ki ga potrebujem tudi zaradi urejanja misli. Morda bom nastopil še na kakšnem državnem prvenstvu. Nato pa … Hm, prav gotovo se moram posvetiti diplomi in tako skleniti študij biosistemskega inženirstva. Lani sem si privoščil prosto poletje. Letos bo znova na sporedu fakultetno udejstvovanje. Želim se znebiti tega bremena, saj mi občutek pravi, da sem zabredel. No, gre pa za študij prihodnosti.