Četrtek, 13. 2. 2025, 4.00
4 ure, 21 minut
Intervju z nekdanjo ritimičarko, danes trenerko in sodnico Mojco Rode
Mojca Rode z močnim sporočilom: Morda se motnje hranjenja lahko prikriva, a telo slej ko prej odpove
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,93
Z Mojco Rode smo se pogovarjali o pomembnosti prepoznavanja simptomov motenj hranjenja v športu in ukrepanju.
Na Sportalu nadaljujemo s serijo člankov na temo motenj hranjenja v športu, ki so pogosto prikrite, a vseeno prisotne, skrb zbujajoče in potrebujejo pozornost. "Motnje hranjenja moramo obravnavati tako kot vsako drugo poškodbo ali bolezen – če si športnik zlomi nogo, gre k zdravniku, tudi psihološka bolezen je bolezen, ki zahteva ustrezno obravnavo. Pomembno je, da se čim prej odzovemo in usmerimo športnika oziroma njegove starše, da poiščejo pomoč," poudarja Mojca Rode, nekdanja vrhunska tekmovalka v ritmični gimnastiki, danes pa vodja in glavna trenerka ritmičnega kluba TiM ter mednarodna sodnica. V intervjuju za Sportal je opozorila na pomembnost odprte komunikacije in soočanja s problemom čim prej, ko ga zaznamo. "Morda se lahko motnje hranjenja nekaj časa prikriva, a telo slej ko prej odpove," opozarja naša sogovornica.
Kako pomembno je po vašem mnenju, da se o motnjah hranjenja v športu govori?
Zagotovo je koristno, da o tej temi odkrito govorimo čim pogosteje. Zelo uporabno je, da se trenerji udeležujemo delavnic o motnjah hranjenja. Nedavno so strokovnjaki Fakultete za šport v sodelovanju s smučarsko zvezo izvedli delavnico Odprimo oči trenerjem – Delavnica projekta Eating disorders in sport: Opening coaches' eyes, kjer smo s trenersko ekipo iz kluba doživele pravo "razsvetljenje" na to temo.
To ni le izobraževanje, ampak tudi priložnost za premislek in sproščeno razpravo o temi z raznimi primeri. Še vedno je v odprtih razpravah preveč tabuja in zadržanosti. To, da se kot trener aktivno vključiš in svoje razmišljanje deliš z drugimi, te popelje v novo razsežnost pogleda na to temo – lahko vidiš, "kje si se zataknil".
"Tehtanje otrok na treningu ni več praksa, kot je bilo v času moje kariere, kljub temu pa nekateri trenerji še vedno na različne načine dajejo otrokom občutek, da nimajo ustrezne telesne teže."
Večkrat ko bomo izrazili svoje mnenje, večkrat bomo o tem morali razmišljati in uvideti smiselnost lastnih prepričanj. Zdi se mi, da je to pot za boljše razumevanje problematike ter posledično v boljšo podporo mladim športnikom in v razbijanje tabujev.
Čim več naj bo organiziranih izobraževanj za trenerje in starše, še posebej mladoletnikov, bodisi znotraj klubov ali reprezentančnih aktivnosti na panožnih zvezah ... Prek spleta imamo namreč veliko boljši in hitrejši dostop do staršev, trenerjev in športnikov, zato si predstavljam, da tega ni tako zelo težko izvesti.
Se vam zdi, da je danes v športu motenj hranjenja več ali manj kot v času vaše športne kariere?
Če govorim izključno za ritmično gimnastiko, kjer delujem in jo dobro poznam, lahko rečem, da je tema prisotna drugače kot nekoč. Tehtanje otrok na treningu ni več praksa, kot je bilo v času moje kariere, kljub temu pa nekateri trenerji še vedno na različne načine dajejo otrokom občutek, da nimajo ustrezne telesne teže. Morda je zaradi vpliva okolice – socialnih omrežij in hitrega širjenja tega več. Saj ne vznikne problem le zaradi udejstvovanja s športom.
"Otroško telo se nenehno spreminja, mora skozi svoj naravni razvoj in ne smemo ga prisilno prilagajati zgolj zato, da bi ustrezalo idealu vrhunskega športnika."
Še vedno pa opažamo uporabo neprimernih opazk, komentiranja, kot so: "Si med prazniki pojedla preveč krofov, da ne moreš skozi vrata?" ali "Kako nameravaš skočiti s takšno težo?" Takšni komentarji so dandanes enako ali bolj škodljivi kot nekoč nadzorovanje teže s tehtanjem. Vsekakor pa je dejstvo, da nobena oblika pritiska na telesni razvoj otroka – telesa najstnika oziroma najstnice ni sprejemljiva.
Otroško telo se nenehno spreminja, mora skozi svoj naravni razvoj in ne smemo ga prisilno prilagajati zgolj zato, da bi ustrezalo idealu vrhunskega športnika.
Pomembno je, da se s starši in otroki pravočasno, iskreno in premišljeno pogovarjamo o tej temi – zakaj in kako smo si ljudje različni, da so otroci med seboj različni v številnih dejavnikih razvoja. Da bodo nekateri morda imeli prirojene predispozicije in karakterne lastnosti za pot v vrhunski šport, drugi pa ne. In s tem ni nič narobe. Nekateri zmorejo več, drugi manj, in da se lahko telo v puberteti povsem spremeni ter s tem vpliva na športno pot. A v tem ni nič slabega. Pomembno je, da otroku omogočimo različne priložnosti in ga usmerimo tja, kjer se lahko najbolje razvija.
Otroško telo se nenehno spreminja, mora skozi svoj naravni razvoj in ne smemo ga prisilno prilagajati zgolj zato, da bi ustrezalo idealu vrhunskega športnika.
Osebno zagovarjam dejstvo, da je gimnastika šport, v katerem lahko vsakdo najde svoje mesto, če ga le trener zna pravilno usmeriti. (V klubu TiM razvijajo vse veje ritmične gimnastike – rekreativno, tekmovalno, vrhunsko, op. a.). Pogosto mi kakšna mama reče: "Moja hči je bolj debelušna, to ni šport zanjo." Moj odgovor je vedno enak: ravno tak otrok nujno potrebuje gibanje, le na pravi ravni, ki mu bo omogočila optimalen razvoj v skladu z njegovimi telesnimi zmožnostmi.
Kako se v vašem klubu TiM lotevate tematike motenj hranjenja?
Svoj klub sem ustanovila ravno zato, ker sem želela delati drugače, kot je bila ustaljena praksa v ritmični gimnastiki.
Eden od pristopov je zagotovo poznejše usmerjanje v vrhunski šport. Prepričana sem, da nikoli ni prepozno. Če imaš močno voljo, lahko kadarkoli "stopiš na plin" in nadaljuješ v pravo smer, seveda ob pogoju, da telo to dopušča. Prav zato je ključno, da ga usmerjamo premišljeno in ga ne silimo v nekaj, za kar ni pripravljeno.
V obdobju pubertete se trudimo več časa nameniti pogovorom s starši, saj se takrat običajno med dekleti začnejo kazati razlike. Nič ni narobe, če dve od šestih deklet v puberteti začasno ne zmoreta tempa. Takšna je pot njihovega telesa, ki se mora razviti, dobiti menstruacijo, povečati telesno maso …
Tudi sama sem šla skozi ta razvoj, medtem ko sem bila športnica. Dve leti se mi je zdelo, da sem videti kot napihnjena luna, nato pa se je telo samo uravnovesilo. Nič ni narobe, če za nekaj časa upočasniš, dokler ostajaš v športu ter imaš jasno željo in cilje.
Ritmična gimnastika je specifičen šport, kjer dekleta v puberteti pogosto doživijo krizo motivacije – ne le zaradi telesnih sprememb, ampak tudi zato, ker se njihovi vrstniki zabavajo, medtem ko naš šport ne prinaša visokih zaslužkov in profesionalnih pogodb, ki bi jih dodatno spodbujale k vztrajnosti. Zato imamo v tem obdobju še večji izziv, kako ohraniti njihovo predanost.
Pomemben vidik je tudi športniku prijazna prehrana. Do konca osnovne šole imajo na prehrano velik vpliv starši, ki lahko veliko pripomorejo k vzpostavljanju zdravih prehranskih navad. Da se mlada športnica nauči jesti zdravo hrano, v pravih količinah in ob pravem času. Opažam pa, da je prehod v srednjo šolo pomembna prelomnica, saj so dekleta od doma skoraj ves dan in se izgubi sledljivost obrokov, starši izgubijo nadzor.
Mojca Rode na svetovnem prvenstvu v Bakuju 2005.
V klubu smo v preteklosti že organizirali predavanja z nutricionisti, kjer staršem in dekletom skušamo razložiti, kaj je primerno jesti pred treningom, kaj med in po treningu. Spodbujamo odprto komunikacijo in pogovore o teh temah. Zavedam se, da si za to vzamemo premalo časa – a se trudimo v pravo smer, ki je zagotovo, da se čim več pogovarjamo in ozaveščamo.
Ste se tudi sami že morali soočiti s primerom motnje hranjenja v klubu? Kako ste se odzvali?
Da, v našem klubu smo se že srečali z motnjami hranjenja, zato vem, kako zahteven je pristop k tej težavi. Ko gre za mladoletnega otroka, je prvi korak vedno pogovor s starši, kar je izjemno občutljiva in zahtevna naloga, še posebej ker gre pri motnjah hranjenja za psihološko težavo, ki se pogosto ne pokaže takoj in jo starši včasih težko sprejmejo.
V klubu smo odločeni, da se bomo s takšnimi izzivi soočali odgovorno, strokovno in da bomo sledili smernicam priznanih psihologov.
Ko starše opozorimo na težavo, je pomembno, da informacijo vzamejo resno in ukrepajo. To pomeni, da poiščejo strokovno pomoč, da se na primer pripravi ustrezen načrt prehrane in da otrok dobi potrebno podporo.
"Ko gre za mladoletnega otroka, je prvi korak vedno pogovor s starši, kar je izjemno občutljiva in zahtevna naloga, še posebej ker gre pri motnjah hranjenja za psihološko težavo, ki se pogosto ne pokaže takoj in jo starši včasih težko sprejmejo."
Kako hitro trenerji opazite problem, na kaj ste še posebej pozorni?
Simptomi motenj hranjenja so opazni dokaj hitro, lahko že v treh ali štirih tednih. Športnica ne zmore več treninga, upočasni se, začne se pomikati v kot telovadnice, da se je ne opazi toliko, skriva se za ohlapnimi oblačili.
Pri ritmiki običajno vsaka tekmovalka vadi pred trenerjem posamezno po glasbi, zato lahko trenerji hitro opazimo spremembe in na tekmovanju vidimo, kako je videti v dresu. Ker jih imamo redno pred očmi, z lahkoto opazimo in primerjamo, kako je športnica delovala pred mesecem dni. Tako hitro ločimo med običajno telesno nepripravljenostjo in telesno nezmožnostjo, ki jo lahko povzroči motnja hranjenja. Ko opazimo prve znake, ukrepamo in se pogovorimo s starši.
Simptomi motenj hranjenja so opazni dokaj hitro, lahko že v treh ali štirih tednih. Športnica ne zmore več treninga, upočasni se, začne se pomikati v kot telovadnice, da se je ne opazi toliko, skriva se za ohlapnimi oblačili.
Katero starostno obdobje je po vaših izkušnjah najbolj dovzetno za motnje hranjenja?
Mislim, da je najbolj kritično obdobje od 10. do 16. leta, ko se telo intenzivno spreminja in je soočanje s spremembami že samo po sebi težko sprejeti. Drobna nepazljivost z neprimernim komentiranjem posameznice ali dejavniki okolice so hitro lahko usodni.
Je lahko nekdo, ki ima motnje hranjenja, uspešen v športu?
Mislim, da ne more biti uspešen na dolgi rok. Sicer nimam veliko izkušenj, sem pa skoraj prepričana, da na dolgi rok ne gre. Morda se lahko motnje hranjenja nekaj časa prikriva, a telo slej ko prej odpove.
V ritmični gimnastiki je to še posebej izrazito, saj zahteva vrhunsko telesno pripravljenost, moč, eksplozivnost in vzdržljivost. Če telo nima dovolj energije, preprosto ne zmore več treningov na visoki ravni. Skoki postanejo nižji, gibljivost upade, koordinacija se poslabša. Športnica ne more zdržati minute in pol po glasbi z izvajanjem na vso moč.
Vsekakor se na dolgi rok takšen način delovanja vedno pokaže kot omejitev. Telo začne izgubljati moč, prihaja do poškodb in izčrpanosti, posledično pa tudi motivacija pade. Uspeh v športu ni samo rezultat trdega dela in telesnih danosti, temveč tudi pravilne skrbi za telo.
"Uspeh v športu ni samo rezultat trdega dela in telesnih danosti, temveč tudi pravilne skrbi za telo."
Kam napotiti otroka, pri katerem opazite motnje hranjenja? V Sloveniji še nimamo ustaljenega protokola za obravnavo motenj hranjenja.
Idealno bi bilo, da bi ena izmed ključnih športnih institucij – denimo Olimpijski komite Slovenije ali pristojno ministrstvo – vzpostavila sistem, kjer bi bili strokovnjaki, predvsem športni psihologi, redno predvsem pa hitro dostopni športnikom in trenerjem.
Ker takšnega sistema žal še ni, je trenutno največ odvisno od staršev. Pomembno je, da težavo čim prej prepoznajo in poiščejo strokovno pomoč. Iskanje dobrega psihologa je lahko zahtevna misija, za hitro in dobro obravnavo si v vlogi samoplačnika, kar pomeni dodatno finančno breme za družino. Ampak za otroke smo pripravljeni narediti vse, mar ne?
Če lahko otroku kupimo najnovejšo različico popularnega telefona in podobne modne muhe, bi mu po tej logiki razmišljanja morali priskrbeti tudi psihološko zdravljenje, tudi če je samoplačniško. To je nekaj, v kar je vredno "investirati" – v zdravje otroka.
