Petek, 29. 12. 2023, 19.00
11 mesecev
ŠPORTNI PREGLED LETA 2023: Športniki, ki so se za vedno poslovili
Za vedno so se poslovili, številni mnogo prezgodaj
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
6,60
Leto 2023 je v športnem svetu postreglo s številnimi rekordi, uspehi in zgodbami, ki bodo za vedno zapisani v zgodovino športa. Za številne od teh so poskrbeli tudi športniki in športni strokovnjaki, ki so se na žalost letos od nas za vedno poslovili. Številni so odšli veliko prezgodaj.
Gino Mäder (1997–2023)
Ena najbolj tragičnih zgodb leta se je odvila junija, potem ko je za posledicami poškodb v hudem padcu na spustu šeste etape dirke po Švici umrl 26-letni švicarski kolesar Gino Mäder. Nesreča se je včeraj zgodila ob visoki hitrosti na spustu do cilja v La Puntu, kjer je Mäder padel v prepad, pristal v vodi, zdravniki pa so ga morali oživljati, so organizatorji zapisali v zdravniškem poročilu. Po informacijah organizatorjev je bil zdravnik na kraju nesreče v roku dveh minut. Mäder je ob prihodu zdravnikov nepremično ležal v vodi, so zapisali v zdravniškem poročilu. Nemudoma so ga začeli oživljati in ga nato s helikopterjem odpeljali v bolnišnico v Churu, kjer je dan kasneje izgubil bitko za življenje.
Mäder je bil moštveni kolega slovenskih kolesarjev Matevža Govekarja in Mateja Mohoriča, ki se mu je v čustvenem nagovoru tudi poklonil po zmagi na 19. etapi letošnje Dirke po Franciji.
Elena Fanchini (1985–2023)
Pri le 37 letih je februarja po dolgem boju z rakom umrla italijanska alpska smučarka Elena Fanchini. Fanchinijeva je nazadnje na tekmah nastopila decembra 2017, od aktivne kariere pa se je nato uradno poslovila leta 2020 skupaj s sestro Nadio Fanchini. Podrobnosti o bolezni niso bile razkrite, se je pa Italijanka z njo borila od leta 2018. Čeprav je takrat bitko z boleznijo dobila, se je njeno stanje kasneje znova močno poslabšalo. Lansko poletje so se bolečine vrnile in za Italijanko se je začela nova bitka, ki pa je smučarki iz Lombardije ni uspelo dobiti.
Ćiro Blažević (1935–2023)
Februarja se je za vedno poslovil tudi Miroslav Ćiro Blažević. Legendarni nogometni trener se je že več let boril z rakom prostate, letos pa je bitko izgubil. Leta 2007 je prejel nagrado za življenjsko delo. Bil je izjemno cenjen trener, z osvojitvijo brona na svetovnem nogometnem prvenstvu v Franciji leta 1998 se je v hrvaški kolektivni spomin zapisal kot trener vseh trenerjev. S svojimi neposrednimi izjavami je vedno dvigoval veliko prahu. Svojo trenersko pot, v kateri je vodil skoraj 30 klubov in reprezentanc, je končal v sezoni 2014/2015 na klopi Zadra.
Mirko Novosel (1938–2023)
Julija je v 86. letu starosti umrl legendarni hrvaški ter jugoslovanski košarkar in trener Mirko Novosel. Dobitnik dveh olimpijskih kolajn je bil z Jugoslavijo tudi dvakrat evropski prvak, dvakrat je bil zmagovalec evrolige in je član Hiše slavnih. Jugoslavijo je popeljal do kar petih kolajn – dveh evropskih zlatih (1973, 1975), svetovnega srebra ter olimpijskega srebra in brona. Neizbrisen pečat je pustil zlasti v zagrebški Ciboni, ki jo je spremenil v evropskega velikana. Z njo je v letih 1985 in 1986 osvojil pokal evropskih prvakov, trikrat je bil prvak Jugoslavije, sedemkrat pa je osvojil pokal.
Tori Bowie (1990–2023)
V začetku maja je umrla komaj 32-letna ameriška atletinja Tori Bowie, ki je leta 2016 postala olimpijska podprvakinja v teku na 100 metrov, leta 2017 pa je bila svetovna prvakinja. Izkazalo se je, da je Bowiejeva umrla zaradi zapletov, povezanih z nosečnostjo. Njena nenadna smrt je bila velik šok za atletsko skupnost. Bowiejeva, rojena 27. avgusta 1990 v Sand Hillu v podeželskem Misisipiju, je leta 2014 prestopila iz skoka v daljino v sprint in dosegla najboljšo predstavo na svetu v teku na sto metrov tistega leta, ko je tekla 10,80 na mitingu v Monaku. Nato ji je uspel velik skok na vrh, najprej je na olimpijskih igrah v Rio de Janeiru 2016 osvojila tri kolajne, zlato v štafeti 4x100 metrov, srebro na sto metrov ter bron na 200 metrov. Naslednje leto v Londonu pa je Bowiejeva postala svetovna prvakinja v sprintu s časom 10,85, sodelovala pa je tudi v zlati štafeti ameriške ekipe 4x100 metrov.
Christian Atsu (1992–2023)
Med žrtvami februarskega uničujočega potresa, ki je prizadel Turčijo in Sirijo, je bil nekdanji ganski nogometni reprezentant Christian Atsu. Atsujevo truplo so potegnili izpod ruševin kompleksa, kjer je živel. Da je nogometaš Hatayspora v turški prvi ligi pogrešan, so mediji poročali že kmalu po potresu z magnitudo 7,8, ki je 6. februarja stresel Turčijo in Sirijo, v njem pa je po doslej znanih podatkih umrlo vsaj 43 tisoč ljudi. A kasneje so se pojavile informacije, da naj bi Ganca rešili izpod ruševin. Te so se izkazale za neresnične, saj so nekdanjega nogometaša Chelseaja in Newcastla našli mrtvega, ko so ga potegnili izpod ruševin v mestu Antakya v pokrajini Hatay.
Franc Pinter (1953–2023)
V 70. letu starosti je decembra umrl slovenski parastrelec Franc Pinter – Ančo. Pinter je bil paraplegik od leta 1977, ko je utrpel poškodbe v prometni nesreči. S parastrelstvom se je resno ukvarjal vse od leta 1986, s svojimi dosežki pa dosegel status legende, saj je več kot 30 let sooblikoval svetovni vrh parastrelstva. Udeležil se je kar osmih paraolimpijskih iger in osvojil štiri medalje. V Atlanti (1996), Sydneyu (2000) in Atenah (2004) je osvojil srebrno kolajno, v Pekingu leta 2008 pa bronasto. Bil je svetovni in evropski prvak v streljanju z zračno puško stoje ter evropski prvak v streljanju z malokalibrsko puško.
Gianluca Vialli (1964–2023)
Januarja se je v 59. letu starosti za vedno poslovil nekdanji odlični italijanski nogometni napadalec Gianluca Vialli. Umrl je za posledicami raka trebušne slinavke, ki so mu ga leta 2021 diagnosticirali drugič. Med drugim je velik pečat pustil v italijanski reprezentanci, s katero je zaigral na dveh svetovnih prvenstvih (leta 1986 in 1990), in tudi na domačem prvenstvu, ko je leta 1990 osvojil bronasto kolajno. Za Azzurre je odigral 59 tekem in zbral 16 golov. V dresu Sampdorie je zbral kar 328 nastopov in 141 zadetkov, pozneje se je preselil k Juventusu, s katerim leta 1996 osvojil ligo prvakov. Kasneje je prestopil k londonskemu Chelseaju, za katerega je igral med letoma 1996 in 1999, pozneje pa je na Stamford Bridgeu deloval kot trener.
Iztok Pergarec (1959–2023)
Za vedno se je po tragični nesrečni poslovil dolgoletni planiški delavec Iztok Pergarec – Ič, ki se je novembra smrtno ponesrečil v Planici, kjer je najraje preživljal svoj čas. Pergarec je svoje znanje unovčeval tudi pri pripravi olimpijskih skakalnic v Sočiju leta 2014. Prav tako pa je bil tisti, ki se je na dan tekem v Planici po pobočju Letalnice bratov Gorišek spustil s slovensko zastavo v roki.
Adam Johnson (1994–2023)
Nekdanji igralec lige NHL, hokejist Adam Johnson, je konec oktobra umrl po hudi nesreči na tekmi britanske hokejske lige Elite Ice Hockey League med Sheffield Steelers in Nothingham Panthers. Imel je le 29 let. Domači branilec Matt Petgrave je po trčenju v enega od gostujočih igralcev izgubil ravnotežje, nato pa med padcem z nogo zadel v predel vratu Adama Johnsona. 29-letniku so takoj nudili zdravniško pomoč, a mu niso mogli pomagati. Zaradi hude poškodbe je umrl. Nekateri klubi so po tragičnem dogodku sprejeli priporočila, nekateri pa so se celo obvezali, da morajo njihovi hokejisti od zdaj nositi ščitnike vratu.
Rosi Mittermaier (1950–2023)
V 73. letu starosti je po dolgem in hudem boju z boleznijo umrla nemška smučarska ikona Rosi Mittermaier, mama nekdanjega nemškega smučarskega zvezdnika Felixa Neureutherja. Bavarka je leta 1976 postala zvezda olimpijskih iger in poskrbela za enega največjih slavij v nemški olimpijski zgodovini, ko je leta 1976 v Innsbrucku osvojila dve zlati medalji v smuku in slalomu ter eno srebrno v veleslalomu.
Marko Zalaznik (1994–2023)
Maja je pri le 28 letih umrl nekdanji nogometaš Radomelj Marko Zalaznik. Kot so zapisali pri Radomljah, je zanje zbral 43 nastopov, na katerih se je krilni napadalec med strelce vpisal 15-krat. Svoj čas tudi mladinski reprezentant Slovenije je v prvi ligi odigral dve tekmi, v pokalu tri, v drugi slovenski ligi pa 43. Zalaznik je sicer kratek čas igral tudi za ljubljansko Olimpijo.
Patrick Gasienica (1998–2023)
Junija se je za vedno poslovil ameriški smučarski skakalec poljskih korenin Patrick Gasienica. Umrl je v 25. letu starosti, usodna je bila prometna nesreča z motorjem. Gasienica je večinoma tekmoval na celinskem pokalu, zadnjič marca v Iron Mountainu. Edini nastop v svetovnem pokalu je zabeležil na ekipni tekmi leta 2021 v Lahtiju, ko so Američani zasedli deveto mesto. Tekmovalni vrhunec je dočakal lani na olimpijskih igrah v Pekingu.
Tim Lobinger (1972–2023)
Po dolgotrajni bolezni je februarja v 50. letu starosti umrl nekdanji nemški skakalec s palico Tim Lobinger. Lobinger je bil med prvimi atleti, ki jim je s palico uspelo preskočiti šest metrov (leta 1997). Leta 2003 je osvojil naslov dvoranskega svetovnega prvaka. Na evropskih prvenstvih na prostem je osvojil tri odličja. Po končani športni poti se je posvetil trenerstvu in med drugim skrbel za telesno pripravljenost nogometašev Leipziga.
Ruth Fuchs (1946–2023)
Septembra je v Jeni v starosti 76 let umrla nekdanja nemška atletinja Ruth Fuchs, ki je v karieri izgubila le tri tekme v metu kopja. Dvakratna olimpijska zmagovalka je bila prva ženska, ki je kopje vrgla prek 60 metrov. "Ženska z železno roko", kot so imenovali nemško športnico, je bila olimpijska prvakinja na igrah v Münchnu leta 1972 in štiri leta pozneje v Montrealu. Najboljša metalka kopja na svetu je ob koncu tekmovalne športne kariere, ki je trajala med letoma 1967 in 1980, s šestim, svojim zadnjim svetovnim rekordom, za štiri centimetre zgrešila mejo 70 metrov.
Petar Porobić (1957–2023)
Oktobra je v 67. letu starosti nenadoma umrl prvi selektor črnogorske vaterpolske reprezentance Petar Porobić. Ta je pri črnogorski vaterpolo zvezi od leta 2013 do 2016 opravljal naloge direktorja. Med drugim je bil med letoma 2000 in 2004 prvi pomočnik Nenada Manojlovića v reprezentanci tedanje Zvezne republike Jugoslavije oziroma Srbije in Črne gore ter osvojil dve olimpijski medalji, bronasto leta 2000 in srebrno leta 2004. V začetku leta 2005 so mu zaupali naloge vodje stroke. S selekcijo Srbije in Črne gore je osvojil zlato kolajno na svetovnem prvenstvu v Montrealu leta 2005. Z reprezentanco Črne gore je kot njen prvi selektor osvojil zlato medaljo na evropskem prvenstvu v vaterpolu v Malagi leta 2008, Črno goro je nato popeljal še do zlata v svetovni ligi leta 2009 v Podgorici. Bil je tudi selektor Nemčije. S kitajsko žensko reprezentanco je sodeloval na olimpijskih igrah v Tokiu leta 2021. Leta 1991 je bil tudi trener ženske reprezentance Jugoslavije.
Več iz športnega pregleda leta 2023:
