Druga kariera Andreja Bizjaka? Ne, že tretja!

Sportal Nova realnost Štefana Hadalina

Ne le druga, temveč že tretja kariera. Današnji sogovornik, ki je pustil določen pečat v slovenskem tenisu, ima opravka že s tretjo kariero! Življenjsko pot Andreja Bizjaka bi lahko namreč razdelili na tri sklope. Tako je na začetku pogovora, ki smo ga opravili v njegovi pisarni družinskega podjetja v Luciji, predlagal tudi sam. Sosledje svojih dejavnosti in pridobivanja izkušenj namreč deli na tri različna obdobja.

Ni izpolnil želja, a je užival v tenisu

Njegova prva kariera se navezuje na tekmovalni šport, kjer je svojčas spadal med najbolj talentirane teniške igralce v Sloveniji, a mu nikoli ni uspelo napraviti zadnjega, najzahtevnejšega koraka, da bi se iz (nad)povprečnega prelevil v igralca svetovnega kova. "Nisem izpolnil tistega, kar sem si želel. Oziroma tega, o čemer sem sanjal kot najstnik. V nogometu bi rekli, da dosežeš cilj, če zaigraš za klub iz priljubljene petice (pet najmočnejših lig v Evropi – angleška, francoska, italijanska, nemška in španska, op. p.), v tenisu pa bi izpolnil kariero, če bi zaigral v glavnem turnirju grand slam turnirja ali pa prišel med sto najboljših na lestvici. Tega nisem izpolnil, vendar sem zelo užival v tekmovalnem tenisu," nam je priznal 46-letni Primorec, ki se je s tekmovalnim tenisom začel ukvarjati še v nekdanji skupni državi Jugoslaviji. 

Leta 1992 se je odpravil na turnir Orange Bowl na Florido skupaj z Gregorjem Krušičem, zdajšnjim direktorjem Teniške zveze Slovenije (desno), in Žigo Ruparjem (v sredini). Ko je bil star 14 let, je na enem izmed turnirjev v Avstriji zaigral v finalu tudi proti Čehu Radeku Štepaneku. Foto: Osebni arhiv

Je generacija Ivana Ljubičića, Iva Karlovića in Željka Krajana, hrvaških teniških mušketirjev, ki so v karieri prišli bistveno dlje od Bizjaka. "Zakaj ni uspelo tudi meni? Razlogov je več. Nisem bil vrhunski material, tudi znanja in izkušenj o poti v teniški vrh je danes v Sloveniji veliko več," se spominja, kako sta v slovenskem tenisu svojčas orala ledino Blaž Trupej in Iztok Božič, sam pa se je podal v teniški svet nekoliko pozneje. Ko se je v Sloveniji že vzpostavilo določeno znanje trenerjev, je nastopilo obdobje Mihe Gregorca, Grege Žemlje in Blaža Kavčiča. Tako je bilo pri fantih, slovenska dekleta pa so proti svetovnemu vrhu posegla že bistveno prej. Pozneje jih je usoda povezala tudi z našim sogovornikom, a o tem kaj več v njegovi "drugi karieri".

Pri 23 letih prišel do usodnega spoznanja

Leta 2001 je kot prvi Slovenec na drugi strani velike luže nastopil na zaključnem teniškem turnirju NCAA. Foto: Osebni arhiv Kako pa je bilo trenirati tenis v časih nekdanje Jugoslavije in začetkih samostojnosti Slovenije? "Klubi so bili takrat dokaj dobro organizirani, a je vseeno večje finančno breme padlo na pleča staršev. Imel sem srečo, da so mi lahko starši pokrili dobršen del treningov in tekmovanj. Pa tudi infrastruktura v Portorožu je bila pred obdobjem gradenj dvoran kar dobra. Lahko smo dlje časa igrali zunaj. Je pa res, da do mojega 17. leta pri nas sploh nismo imeli 'balona', tako da smo se morali nekajkrat na teden peljati v Ljubljano, kjer so v BTC blizu današnjega Milleniuma naredili teniško dvorano, kasneje pa se je na Dolgem mostu razvil teniški center," je tako pogosto menjal prizorišča za trening.

Imel je srečo, da je živel na Primorskem. Klima mu je namreč bila v veliko prednost, saj je lahko celotno zimo, če le ni deževalo, igral na zunanjih igriščih. Od novembra do februarja na betonu, drugače pa na pesku.

Kljub napornim treningom tenisa, ki so zahtevali odrekanje in red, ni zanemarjal šole. Obiskoval je gimnazijo v Piranu, nato pa se vpisal na ekonomsko fakulteto v Ljubljani in se iz leta v leto bolj zavedal, da bo v tenisu le stežka prišel tja, kamor bi si želel.

Na turnirju v Portorožu je tako leta 1998 v dvojicah združil moči z Andrejem Kraševcem, zdajšnjim selektorjem ženske Fed Cup reprezentance. Foto: Osebni arhiv

"Počasi sem videl, da so možnosti, da bom res nekam prišel, vse manjše. In res. Pri 23 letih sem prišel do spoznanja, da iz tega ne bo nič," je tako dokaj hitro sklenil tekmovalno teniško pot.

Magisterij opravil v Londonu, tenis igral v ZDA

Njegov sovrstnik Ivo Karlović, sloviti hrvaški orjak, znan po neubranljivih začetnih udarcih, je za razliko od njega še vztrajal in izbral drugačno pot. "Včasih sva igrala skupaj. Proti njemu sem odigral dva dvoboja in sva izenačena, saj sem enkrat zmagal (smeh, op. p.). On je od 18. do 25. leta postopno napredoval. Bil je 500. na lestvici, se dvigoval, se uvrstil med 400, 300 in tako naprej. Vse do leta 2003, ko je v prvem krogu Wimbledona po uspešnih kvalifikacijah presenetil prvega nosilca, branilca naslova Lleytona Hewitta," se dobro spominja tistega dvoboja, saj ga je spremljal v častni loži. Tja ga je povabil Karlovićev trener Goran Orešić, ki mu je v času Wimbledona v Londonu ponudil prenočišče.

"Teniški igralci in delavci iz Slovenije in Hrvaške smo si veliko pomagali," se spominja časov, ko je občudoval uspehe južnih sosedov, zlasti Ivana Ljubičića, ki se je na svetovni jakostni lestvici prebil vse do tretjega mesta. Foto: Osebni arhiv

"Takrat sem v Londonu opravljal magisterij in stanoval v središču blizu železniške postaje. To je Orešiću zelo ustrezalo. Teniški igralci in delavci iz Slovenije in Hrvaške smo si veliko pomagali," se spominja časov, ko so največji teniški talenti v Sloveniji kot po nesojenem pravilu kaj kmalu zaključevali kariere.

"Andrej Kraševec, Gregor Krušič in Miha Gregorc so jih sklenili relativno hitro po koncu mladinskega staža. Sam sem še nekaj časa igral tenis v ZDA. Kot gostujoči študent sem leta 2001 igral za univerzo Washington v Seattlu, s katero sem se tako posamično kot ekipno uvrstil na zaključni turnir prvenstva NCAA," je omenil lep dosežek, ki sta ga pozneje presegla njegova rojaka Blaž Rola in Filip Jeff Planinšek. Prvi je osvojil prvenstvo NCAA za Ohio State University (2012 v dvojicah, 2013 pa posamezno), drugi pa letos v konkurenci posameznikov za University of Alabama. To tekmovanje ima sicer v ZDA veliko tradicijo.

Nastopil je na treh univerzijadah, največjemu tekmovanju na svetu za športnike s statusom študenta. Leta 1999 na Palma de Mallorci, leta 2001 v Pekingu, ko je na lastne oči spremljal ''generalko'' kitajskih prirediteljev za poznejše olimpijske igre (2008), leta 2003 pa v južnokorejskem Daeguju, kjer je le leto pred tem na SP v nogometu (žal neuspešno) nastopila slovenska reprezentanca. V Španiji je zastopal barve Slovenije tudi z Barbaro Mulej. Foto: Osebni arhiv

Leta 1978, ravno ko je na Primorskem privekal na svet Andrej Bizjak, je osvojil prvenstvo NCAA legendarni John McEnroe, leta 2022 pa je bil najboljši Ben Shelton, ki se je letos prebil med 20 najboljših igralcev na svetu. 

Kar naenkrat ni vedel, kaj bi s prostim časom

Na univerzijadi v Pekingu skupaj s slovenskima plavalcema, Alešem Aberškom in Petrom Mankočem. Foto: Osebni arhiv Ko se je leta 2001 vrnil iz ZDA, je tako pri sebi dokončno začutil, da je nastopil trenutek, ko bo moral reči tenisu zbogom. In da bo končal tekmovalno teniško kariero brez uresničenih ciljev. "V ZDA sem z rednim treningom izkoristil priložnost, da prejmem šolnino. Tam je bil sistem podrejen tenisu. Zjutraj si bil v šoli, popoldne pa so sledile ure za tenis ali nabiranje kondicije. Ko si manjkal v šoli, si bil upravičen do izostanka, ker si zastopal šolo," se je takrat na drugi strani velike luže kot študent posluževal podobne prakse kot denimo znana slovenska plavalka Alenka Kejžar.

Vseeno pa je teniška iskra v njem prenehala žareti, saj je videl, da ne bo sposoben ustvariti tistega, kar si je ambiciozno začrtal kot cilj. Sčasoma je tako prenehal igrati na turnirjih, leta 2003 je nastopil še zadnjič na univerzijadi, tretji zapored, na kateri je zastopal barve Slovenije. "Nisem več igral. Rekel sem si, da je to to. Potem pa sem kar naenkrat postal slabe volje, saj imaš preveč prostega časa in ne veš, kaj bi z njim," je občasno vendarle še kdaj poprijel za lopar, bil sparing partner zlasti mladim in nadarjenim igralcem, drugače pa se bolj osredotočil na izobrazbo.

Še danes je hvaležen sošolcem

Leta 2003 je nastopil še na zadnji univerzijadi v Južni Koreji. Foto: Osebni arhiv Izkušnje na grand slam turnirjih je tako kot teniški igralec nabiral le v mladinski konkurenci. Nastopil je na vseh razen v Wimbledonu. Na OP ZDA je med dvojicami prekrižal lopar tudi s slovitima ameriškima bratoma Bryan. "V članski konkurenci nisem na grand slam turnirju nastopil v kvalifikacijah niti enkrat. To je bila žal realnost," ni bil dovolj dober, niti vztrajen, da bi se enakovredneje kosal z elito.

Relativno hitro je končal študij v Ljubljani, nato pa opravil še magisterij v Londonu. Še danes je hvaležen sošolcem, s katerimi je ohranil prijateljstvo, da so mu na srednji šoli in fakulteti nudili tako veliko pomoč in mu pravočasno dostavljali gradivo. Študij je namreč, če ni šlo za nujne obvezne vaje, večinoma opravljal na daljavo, srednjo šolo pa pred tem delal po izpitih.

Skrbel je za ameriško delegacijo in se izkazal

Ko se je po enoletnem magisteriju v Londonu leta 2003 vrnil domov, je začel delati v družinskem podjetju. Star je bil 25 let, začelo se je njegovo novo obdobje v življenju. Lahko bi ga označili kot njegovo drugo kariero, saj je že vstopil v poslovni svet, a tudi ohranil stik s tenisom, le da v nekoliko drugačni vlogi. In to skoraj pred domačimi vrati.

Andrej namreč prihaja iz Lucije, leta 2004 pa je Portorož v ŠRC Marina gostil teniški spektakel. V Sloveniji, kjer so takrat opozarjale nase Katarina Srebotnik, Tina Pisnik, Maja Matevžič in Tina Križan, ter pisale zametke ženske teniške pravljice, so v pokalu Fed gostovale Američanke, ene izmed prvih favoritinj tekmovanja.

Pred 20 leti so mu v Portorožu na tekmi pokala Fed zaupali vlogo predstavnika za stike z ameriško delegacijo, v kateri je bila tudi legendarna Billie Jean King. Foto: Osebni arhiv

V Portorož je v sklopu ameriške delegacije pripotovala celo legendarna Billie Jean King, v ekipi pa so bile tudi Martina Navratilova, Venus Williams in Lisa Raymond. Zvezdniško, da bolj ne bi moglo biti. Kapetanka je bila Zina Garrison, ki ji je morala takratna stanovska kolegica Mima Jaušovec v Portorožu čestitati za zmago (4:1).

Prireditelji so takrat zaprosili Bizjaka, če bi opravljal vlogo liaison officerja za Američanke. Tako je kot predstavnik za stike skrbel za goste, gostil tudi predsednika ameriške teniške zveze USTA in legendarno Billie Jean King ter se s svojim delom, zavzetostjo in pozitivno energijo tako izkazal, da so ga pri Teniški zvezi Slovenije povprašali, ali bi bil leta 2005 pripravljen sprejeti izziv vodenja WTA turnirja v Portorožu. Ambiciozen, kakor je bil, poln tako teniških izkušenj kot tudi svežega poslovnega in študijskega znanja, se ni upiral skušnjavi. 

"Bil sem dovolj mlad, da nisem videl vseh težav"

Slovensko žensko teniško reprezentanco so leta 2005 sestavljale Katarina Srebotnik, Tina Pisnik, Andreja Klepač in Tina Križan. Kapetanka je bila Mima Jaušovec. Matjaž Kirbiš (levo) je bil član organizacijskega odbora turnirja v Portorožu. Foto: Osebni arhiv Sprejel je ponudbo in postal direktor največjega teniškega turnirja na slovenskih tleh, ki je v Portorož iz leta v leto privabljal več znanih teniških obrazov. Ljubitelji ženskega tenisa so tako v poletnih mesecih med letoma 2005 in 2010 lahko prišli na svoj račun. "Sprejel sem ponudbo. Bil sem dovolj mlad, da nisem videl vseh težav ali problemov, ki bi se lahko zgodili," se je nasmehnil Bizjak in v nadaljevanju spregovoril o tem, kako je bilo voditi portoroški turnir. To službo je sicer opravljal prostovoljno. Ker je imel poleg tega še redno službo, saj je bil zaposlen v družinskem podjetju Bitermo, kjer je opravljal delo koordinatorja vseh pogodb in projektov, niti ni imel dovolj časa za kakšne dodatne projekte v svetu tenisa. Tako je v letih 2007 in 2008 odklonil povabilo, da bi postal predstavnik manjših turnirjev v odboru WTA.

Kako pa je sploh Portorož dobil tako velik turnir? Teniška zveza Slovenije je pod vodstvom Andreja Polenca in Andreja Jerasa leta 2004, ko je šlo ženskemu tenisu na sončni strani Alp imenitno, zaprosila WTA za izvedbo turnirja v Portorožu. Želja se je krovni zvezi izpolnila, leta 2005 je lahko izpeljala prvega, a žal brez Tine Pisnik in Maje Matevžič, ki nista imele sreče z zdravjem. Vseeno se je, kar se tiče slovenskih nastopov, začelo več kot spodbudno.

Katarina Srebotnik se je dvakrat uvrstila v finale portoroškega turnirja, a obakrat doživela poraz (2005 in 2007). Andreju Bizjaku je še danes izjemno žal, da Velenjčanka v letih 2008 in 2009 zaradi zdravstvenih težav ni mogla nastopiti na največjem domačem turnirju. Foto: Aleš Fevžer Velenjčanka Katarina Srebotnik, ki je hitro postala ljubljenka občinstva, je igrala odlično in se uvrstila v finale. Zadišalo je po slovenski veselici, a je nato ostala praznih rok proti Čehinji Klari Koukalovi. Podobno je bilo leta 2007, ko je Srebotnik v finalu izgubila proti prvi nosilki, Francozinji Tatiani Golovin, in potočila nemalo solza. Kot da ni bilo usojeno, da bi portoroški turnir pripadel Slovenki.

Turnirje končali s pozitivno ničlo

Ko je Bizjak pri 27 letih postal direktor turnirja, je spletel mrežo sodelavcev, ki so mu pomagali z neprecenljivimi izkušnjami in nasveti. "Pred tem sem si ogledal nekaj podobnih turnirjev v Evropi. Slavko Rasberger iz Umaga mi je nudil pomoč, podobno velja za Splitčana Vesa Matijaša, ki je organiziral podobne turnirje v Splitu in Meranu v Italiji. Pomagal mi je tudi organizacijski odbor. Takratni predsednik zveze Andrej Polenec in pa Ludvik Hrvatin iz Kopra sta mi pomagala pri naboru sponzorjev," je hvaležen za pomoč, brez katere bi težko spravil pod streho izvedbo turnirja. 

"Namen turnirja je bila promocija tenisa na prizorišču, kjer lahko nastopajo Slovenke, pa tudi, da bi si s presežkom zagotovili denar za financiranje teniške zveze. Zato sponzorjev nikoli nismo iskali iz obstoječega bazena teniške zveze, ampak drugje," je predstavil glavne cilje turnirja, ki je od leta 2005 do 2007 potekal pod okriljem TZS, potem pa se je organizacijsko preselil pod vodenje športnega društva Portorož.

Plakat, ki je vabil na zadnjo izvedbo portoroškega turnirja, ko je v slovenskem tenisu že ogromno pomenila Polona Hercog, največja zvezdnika turnirja pa je bila Srbkinja Jelena Janković. Foto: Osebni arhiv

"Turnirje smo vselej končali s pozitivno ničlo, saj si moral plačati zneske za prihode največjih zvezdnic, če si si jih hotel privoščiti. Ko pa je leta 2009 podobno kot po svetu tudi v Sloveniji udarila ekonomska kriza, smo se znašli v zahtevnem položaju, v katerem smo ocenili, da je edina rešitev, da turnir predamo naprej. Tako ga je dobil Baku," je leta 2010 ekonomska kriza naredila preveč škode, da bi lahko slovenski prireditelji brezskrbno izpeljali vodenje portoroškega WTA spektakla tudi v prihodnosti.

Leto 2010 je bilo krizno, slovo je bilo neizogibno

Ženska teniška smetana se je tako v času poletja, ko je bila vajena gostovati v slovenskem mestu rož ob Jadranskem morju, preselila v bogato in večmilijonsko prestolnico Azerbajdžana.

Zadnja zmagovalka portoroškega turnirja, na katerem je Andrej Bizjak opravljal vlogo direktorja, je bila leta 2010 Rusinja Ana Čakvetadze. Foto: Aleš Fevžer

"Zadnje leto 2010 je bilo najbolj krizno. Nekaj sponzorjev je šlo v stečaj ali proti njemu. Ni bilo prijetno. Odgovornost za izvedbo turnirja je bila na mojih plečih. V organizacijskem odboru smo bili zbrani realni poslovneži in nismo hoteli nobenemu ostati dolžni. Tako je tudi bilo. Ker pa ni bilo več realno, da bi še lahko zagotovili proračun (v zadnjem letu je bil nagradni sklad turnirja že 220 tisoč dolarjev, op. p.), je bilo neizogibno slovo. Licenca je bila predana Bakuju," se je kaj hitro prepričal, da je bila sprejeta odločitev povsem na mestu, saj so bila naslednja leta, zlasti 2011, 2012 in 2013, v Sloveniji, kar se tiče ekonomskih razmer, zelo težka.

Velika želja je bila Ana Ivanović, a ...

V Portorožu je med letoma 2005 in 2010 nastopalo veliko zvezdnic, največ zanimanja pa je zagotovo vzbudila prisotnost (in zmaga) Dinare Safine. Ruska zvezdnica, sestra nekdanjega asa Marata Safina, je leta 2009 nastopila v Sloveniji kot prva igralka sveta. Številka ena. "Pomagalo je, da je bil takrat njen trener Željko Krajan in je turnir v Portorožu ustrezal njenemu konceptu treningov. Pripeljali smo tudi Caroline Wozniacki, ki je bila takrat zvezdnica v vzponu," je Danko in njenega očeta spoznal leto dni pred tem na turnirju v Val Gardeni. "Ni veliko zahtevala. Dobila je le še dodatno hotelsko sobo za očeta," je pojasnil.

Najbolj je bil zadovoljen leta 2009, ko je bil razprodan finale. In to resnično razprodan, ne pa, da bi bile vstopnice podarjene. Takrat je prišel na finale in bil podeljevalec tudi takratni predsednik Slovenije dr. Danilo Türk. Foto: Osebni arhiv

Kar se tiče nevsakdanjih želja, tistih muhastih in nenavadnih, s katerimi občasno parajo živce prirediteljem samosvoji zvezdniki, denimo glasbeniki ali pa hollywoodski igralci, ni nikoli naletel na nobeno, ki bi negativno ali bizarno izstopala. Vse je bilo v skladu s tistim, kar so lahko ponudili, vsem željam so lahko ugodili.

"Velika prednost našega turnirja je bila bližina. Če igraš turnir v velikem mestu, potrebuješ od igrišča do hotela vsaj 20 minut vožnje z avtom, tu pa so lahko vse opravile peš. Ali pa se še osvežile v morju, kolikor jim je to dopuščal trening."

Dinara Safina je na poti do naslova v prvem krogu izločila tudi Tadejo Majerič, zdajšnjo srčno izbranko Jana Plestenjaka. Poleg Safine so turnir osvajale še Čehinja Klara Koukalova (2005), Avstrijka Tamira Paszek (2006), Francozinja Tatiana Golovin (2007), Italijanka Sara Errani (2008) in Rusinja Ana Čakvetadze (2010). Foto: Aleš Fevžer

Od nekdanjih zvezdnic rad izpostavi tudi Srbkinjo Jeleno Janković, nekdanjo številko ena na svetu, ki je nastopila v Portorožu leta 2010 na zadnji izvedbi turnirja. "Želeli smo pripeljati tudi njeno rojakinjo Ano Ivanović, to je bila naša velika želja, a nam ni uspelo. Leta 2010 bi morala nastopiti tudi Francesca Schiavone, ki je tistega leta osvojila Roland Garros. Z njo smo se že dogovorili, a so ji po zmagi v Parizu zrasli finančni apetiti. Začelo se je zapletati, njenim zahtevam nismo mogli več slediti," tako Italijanke, ki je bila takrat v življenjski formi, ni bilo v Slovenijo.

Boli ga srce, ko gleda, kaj je nastalo

Tenisa, ki bi se v Portorožu še vedno igral na tako vrhunski ravni, po lanskoletnem zaprtju centra ni več. Ženski turnir WTA Zavarovalnica Sava Portorož se je tako lani preselil v Ljubljano. V zadnjem desetletju so na portoroških igriščih sicer kar dolgo kraljevali fantje, igral se je turnir ATP Challenger, poleg najboljših Slovencev sta med drugim nabirala izkušnje tudi mlada Rus Danil Medvedev in Grk Stefanos Cipicas, zdaj pa je podoba ŠRC Marina in okolice manj prijetna.

Tako je bilo leta 2009 na največjem teniškem spektaklu v Sloveniji, ko je vladalo veliko zanimanje za ogled srečanj, zlasti tistih na osrednjem igrišču. Foto: Osebni arhiv

Tam, kjer so bila nekoč številna igrišča, je po novem gradbišče. "Srce me boli, ko gledam, kaj je nastalo iz naših klubskih igrišč, kjer sem nekoč treniral. Boli te, ko veš, da je bilo nekaj zgrajeno, a greš to rušiti," nam je s težkim srcem povedal, da je bilo v sklopu ŠRC Marina porušenih sedem peščenih igrišč, tri pa so bila skrajšana. 

Tako Portorož z zdajšnjo teniško infrastrukturo, ostalo je še šest peščenih igrišč, ne more več voditi velikih dogodkov. "Tudi za večji veteranski ali pa rekreativni turnir je priporočljivo, če imaš na voljo vsaj deset igrišč. Če jih imaš šest, žal nisi konkurenčen," zdaj o usodi nekdanjega teniškega poligona, ki je ponujal marsikaj in bil priljubljen tudi pri teniških rekreativcih kot tudi turistih, odloča občina.

"Boli te, ko veš, da je bilo nekaj zgrajeno, a greš to rušiti," nam je potožil Andrej Bizjak, ko je bilo govora o porušenih igriščih v ŠRC Marina. Foto: Osebni arhiv Nekdaj igrišče, danes gradbišče. "Pustimo času čas," je dodal Bizjak, ki ga podobno kot vse sokrajane na Obali zanima, kaj se bo v prihodnje godilo v tem delu Portoroža.

V podjetju niso ostali dolžni nikomur

Po letu 2010, ko je v Portorožu še zadnjič pod budnim očesom Andreja Bizjaka potekal WTA turnir Banka Koper Slovenia Open, se je začela tretja kariera našega sogovornika. Povsem poslovna, v kateri vladajo drugačni pritiski kot na teniškem igrišču.

"V poslovnem svetu oziroma podjetništvu je, tudi če si dovolj dober, veliko odvisno od sreče, da lahko zaslužiš in preživiš. Tenis pa je po svoje najbrutalnejši šport, saj poteka po načelu gladiatorstva. Na igrišče prideta dva. Eden preživi, drugi izgubi. Igraš sam, tako da ti ni lahko. Kar pa se tiče pritiska v poslovnem svetu, se nismo v podjetju nikoli lotevali stvari z namenom, da nekaj kupimo za ena, nato pa upamo, da bi to prodali za 20. To se nam zdi nerealno, zato posledično ni prihajalo do takšnih pritiskov ali pričakovanj. Ko kupiš nekaj, oceniš negativna tveganja in vidiš, kam bo šlo normalno poslovanje. Ne vladajo takšni pritiski kot pri tenisu," raje pluje v poslovnem svetu varno in previdno.

Družinsko podjetje Bitermo je sodelovalo vseh šest let portoroškega turnirja v sponzorski vlogi. Ni pomagalo le finančno, ampak tudi materialno. Od takšnih banalnosti kot je papir, pa do postavljanja in razstavljanja prizorišča ali pa čiščenja v času dogodka. Foto: Osebni arhiv

Še vedno ima najmanj prijetne spomine na poslovno obdobje med letoma 2008 in 2011, ko je šlo ogromno podjetij v stečaj. "Veliko je bilo verižnih stečajev. V družinskem podjetju smo občutili krizo, saj je bilo manj dela, a smo na srečo izgubili relativno malo v stečajih, da bi nam kdo ostal kaj dolžan. Mi nismo ostali dolžni nikomur prav nič. Sem pa takrat spoznal, da je, če v okolju ni dovolj dela, veliko težje preživeti," se je spominjal najtežjega obdobja, ko se je obnavljalo manj hotelov ali pa so njihovi lastniki šli v stečaj. A vseeno so bili temu izzivu kos.

Iz pritličja hiše v moderno zgradbo v Luciji

Če je družinsko podjetje Bitermo v preteklosti ponujalo zlasti rešitve, povezane s strojnimi inštalacijami, je v skladu s potrebami časa nato preraslo v podjetje z razvejanim naborom storitev s področja strojnih inštalacij, izolacij plovil, kompleksnih gradbenih posegov in opremljanja prostorov. 

S partnerji se je v svet proizvodnje piškotov brez glutena podal leta 2016. Foto: Osebni arhiv

Njegov oče je začel podjetniško pot v Luciji. Leta 1987 je bil projektant z obrtjo, dve leti pozneje pa je bilo v pritličju vrstne hiše, kjer so živeli, ustanovljeno podjetje Bitermo. V 35 letih je doživelo skokovit razvoj, kar dokazuje tudi selitev v moderno zgradbo v Luciji. "Že moj dedek je bil mizar v Postojni. Vedno je bil obrtnik. Nikoli ni bil drugje zaposlen. Oče je bil zaposlen do leta 1987, nato pa je šel na svoje. Tako se naučiš delati in odgovarjati za svoj bančni račun, hkrati pa se prilagajaš okoliščinam in malce zamenjaš branžo. Tako sem prišel do te proizvodnje, ki jo imamo v Celju. To pa je spet nekaj čisto drugega," nas je popeljal v svet proizvodnje piškotov brez glutena, s katero se s partnerji ukvarja od leta 2016.

Vsa stavba v Celju je brez glutena

Je direktor podjetja Sapidum, kjer v knežjem mestu, zato je vsaj nekajkrat na teden prisoten v tem delu Slovenije, proizvajajo piškote. Zaposlenih je 70 ljudi. Proizvedejo končni izdelek, pri čemer gre velika večina produktov v tujino. Kar 95 odstotkov izdelkov je namreč namenjenih izvozu.

"Večina naših izdelkov je tudi veganskih. Ni jajc in mleka, obenem pa imamo čisto proizvodnjo, tako da ni alergenov. Ni oreščkov, soje, mleka, laktoze," poudarja Andrej Bizjak. Foto: Osebni arhiv

"Vse je narejeno v Sloveniji. Delamo za druge proizvajalce piškotov ali pa trgovske verige. Mora pa biti celotna proizvodnja brezglutenska. Pri glutenu je pomembno, da tisti, ki ima celiakijo, odpre izdelek s čistimi rokami in ga da nato v usta. Tako je vsa naša stavba brez glutena," vodi v Celju podjetje, specializirano za proizvodnjo široke palete izdelkov brez glutena in laktoze. Prevladujejo piškoti.

Ciljne stranke so osebe s celiakijo. To je kronična sistemska avtoimuna bolezen, ki najpogosteje prizadene tanko črevo in je posledica preobčutljivosti na gluten. Takšnih ljudi je od ena do dva odstotka na svetu. "So pa še nekateri, ki nimajo celiakije, pa vseeno promovirajo brezglutensko prehrano. Denimo Novak Đoković. Večina naših izdelkov je tudi veganskih. Ni jajc in mleka, obenem pa imamo čisto proizvodnjo, tako da ni alergenov. Ni oreščkov, soje, mleka, laktoze," se že osem let ukvarja s proizvodnjo brezglutenskih piškotov in skuša postati vedno bolj uveljavljen partner na omenjenem tržišču.

Delati pravilne stvari s pravilnimi partnerji

Kakšni pa so načrti za prihodnost? "Uživam v tem, kar počnem, se pa zavedam, da moraš v vsem, kar počneš, imeti tudi srečo. Starši so zdravi, žena in otroci tudi, osnovne stvari so urejene. V osnovi skušam delati pravilne stvari s pravilnimi partnerji. Tistim, za katere ocenim, da niso pravilni, pa se niti ne približujem," nekdanji teniški up Slovenije pri 46 letih, ko je lopar že zdavnaj zamenjal za poslovno obleko s kravato, še zdaleč ne razmišlja o upokojitvi, ampak verjame, da je pred njim še veliko prijetnih poslovnih izzivov. 

Uživa v smučanju na vodi. Če je morje mirno in mu je naklonjeno vreme, se rade volje odpravi na vožnjo kar v domačem zalivu v Portorožu. Foto: Osebni arhiv

Kar se tiče športa, ne igra več toliko tenisa, kot ga je v preteklosti, ampak ga bolj navdušuje smučanje na vodi. V tem pogosto uživa kar v domači občini, v slovenskem morju. "To je moja športna ljubezen. V Portorožu nas ni veliko, ki bi smučali na vodi, saj je to relativno drag šport. Vendarle potrebuješ čoln, nekoga, ki te vleče, in nenazadnje bencin. Je pa to zame čisti užitek, ki pride najbolj do izraza, ko smučaš na vodi na jezerih," najbolj uživa, ko smuča na mirni vodni gladini. Če pa je mirno tudi morje, lahko smuča v domačih vodah tudi do sredine novembra. Takšna je torej njegova največja trenutna športna strast.

Vrhunski šport ti lahko veliko da, a ...

Teniški lopar poprime v roke zelo redko, sploh po zaprtju teniškega centra v Portorožu, ki ga je doživel zelo čustveno, si ga pa vseeno želi v prihodnje več igrati z otroki. S sinom, ki ga sicer najbolj navdušujeta košarka in nogomet, ter hčerko, ki zelo rada pleše. "Otrok sicer ne silim v vrhunski šport. Lahko ti veliko da, a ti lahko tudi veliko vzame, saj to ni neko klasično normalno življenje. Drugače pa pozimi radi tudi smučamo na snegu," uživa v športnih aktivnostih v družinskem okolju.

Domače obale ne bi kot ponosen Primorec zamenjal za nič na svetu. Foto: Osebni arhiv

Takšno je torej "sladko" življenje Andreja Bizjaka, ki se je iz nekdanjega teniškega upa prelevil v poslovneža, medtem pa pomagal portoroškemu turnirju, da je pustil tako velik in odmeven pečat, ko je na Obalo pripeljal številna zveneča imena.

Sportal Matjaž Hafner: Brez dvoma moj največji karierni izziv

Sportal Robi Cokan je spregovoril o svoji posebni trenerski izkušnji

Sportal Andraž Pograjc hitro obrnil smer in našel drugačen prostor v smučarskih skokih