Ponedeljek, 28. 1. 2019, 11.05
4 leta, 11 mesecev
SMUČARSKI POGLED
Kruto soočenje s kruto smučarsko realnostjo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
6,04
1
Ko povsem nedolžna vožnja z gondolo odpre niz vprašanj: ne le junaške predstave, zmage, nasmehi s stopničk. Smučarske tekme so vse pogosteje pravi boj za preživetje.
Ko sem ob nedavnem poročanju s tekem svetovnega pokala v Garmisch-Partenkirchnu vstopil v eno od kabin vlečnice Kreuzeckbahn - da, prav tiste, v kateri se je tri dni pred tem odvijala drama s 60-letnim domačinom in odzivnimi švedskimi smukačicami, ki so mu po zastoju srca rešile življenje - sta se na sosednji ovalni klopi znašli dve uveljavljeni tekmovalki svetovnega pokala. Znana obraza. Francozinja in Američanka. Imeni nista pomembni oziroma bi bilo ob povzemanju vsebine pogovora njuno navajanje nekorektno. Bolj pomembna je vsebina, sporočilo in predvsem povod za razmislek.
Celotno pot od vznožja smučišča do vrha hriba, s katerega sta se nato spustili na ogrevalno vožnjo pred nedeljskim smukom, sta se pogovarjali izključno o poškodbah. O tem, kakšno je stanje njunih reprezentančnih sotekmovalk, ki so se znašle na bolniški listi, kaj se dogaja z njunimi telesi, kakšne poškodbe sta že doživeli, kakšni padci so najbolj nevarni, kakšno je bilo njuno vračanje po rehabilitaciji …
"Saj veš, da tvoje koleno v resnici nikoli več ne bo takšno, kot je bilo," je dejala prva. "Oh, seveda. Ampak telo je pametno. Hitro se prilagodi. Posledice pa vseeno nosiš v sebi. Večno," ji je odgovorila druga in dodala, da se je vsekakor bolje poškodovati že v bolj zrelih letih. Zakaj? Ker je smučar do takrat že prestal leta najbolj intenzivnega smučanja, zato po vrnitvi telesa ne obremenjuje tako izrazito, za nameček pa se lahko zanaša tudi na izkušnje.
"Veš kaj? Včasih se zalotim, da si v cilju smuka pošteno oddahnem. Cela sem! Uspelo mi je. Jej! Noro, mar ne? Vem, to ni zmagovalna miselnost, a tako čutim. Vsaka vožnja je potencialna nevarnost," je nadaljevala Američanka, Francozinja pa ji je z zavidljivo ravnjo angleščine odgovorila: "Da, vem, kaj misliš. Res je. Nore smo. Ta šport je nor. A po drugi strani tako zelo lep, da se mu ne morem odreči."
Nemški rekreativni smučar, ki je bil prav tako naš sopotnik na tej vožnji, skorajda ni mogel verjeti. Pogled mu ni bežal proti s soncem obsijanim okoliškim hribom, ki so napovedovali lep zimski dan, temveč je izpod obrvi vztrajno spremljal "smučarski gladiatorki", ki sta se povsem brezbrižno pogovarjali o krutem delu svetovnega pokala. Prav tistega svetovnega pokala, ki je le dobri dve uri zatem terjal nove žrtve. Tako v Garmisch-Partenkirchnu kot v sosednjem Kitzbühlu.
Zdi se, da se o varnosti, pripravi prog, preventivnih ukrepih, zaščitah, opremi in vsem skupaj še nikoli ni razpravljalo toliko in tako celostno kot prav v zadnjem obdobju. Vseeno je smučarska statistika poškodb res skrb vzbujajoča. Ne le v hitrih disciplinah, ki so zaradi hitrosti že po naravni bolj nevarne. Pred dnevi mi je slovenski trener postregel s podatkom Mednarodne smučarske zveze, da se v svetovnem pokalu poškodujeta dve tretjini tekmovalk. "Smučarka je vsako peto leto, statistično gledano, 'na vrsti' za strgano križno vez," je dejal.
Pri celotni zgodbi pa v oči najbolj bode spoznanje, da bo smučarska karavana le stežka našla rešitev, saj so v tem začaranem krogu razlogi za poškodbe raznorodni, a z jasnim skupnim imenovalcem. To pa je boj za najvišja mesta. Tudi brez nevarnih smukaških odsekov, ki jih pri sicer FIS poskušajo omejevati, in agresivne snežne podlage, ki pa je pogoj za poštene tekme, ostaja dejstvo, da zmag ni brez tveganega smučanja. Vsi se približujejo limitom. Pri agresivni opremi, pri izvedbi, pri ravni tveganja … Ne le na tekmah, tudi na treningih. To je namreč tisto, kar pogosto prinaša razliko. Nedolžen odstop posledično (pre)pogosto ni edina cena napake.
Preverite še:
1