Torek, 13. 11. 2018, 11.20
6 let
ENO LETO OD SMRTI Davida Poissona
Tragedija, ki naj bi spremenila smukaški svet
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,45
David Poisson (31. 3. 1982–13. 11. 2017)
Pred natanko enim letom je športni svet pretresla vest o smrti francoskega smučarja Davida Poissona na treningu v Nakiski. Tragedija je še dodatno okrepila razprave o varnosti na smukaških progah. Veliko vprašanje pa je, ali je res spremenila smukaški svet.
Zgodilo se je pred enim letom. Trening francoske moške reprezentance v Nakiski, kjer se številni tabori pripravljajo na začetek smukaške sezone v bližnjem Lake Louiseu, se je končal z usodnim padcem 35-letnega Davida Poissona. Bronasti smukač s svetovnega prvenstva 2013 v Schladmingu, ki je enkrat na odru za zmagovalce stal tudi v svetovnem pokalu, je izgubil nadzor nad smučmi, poletel v zaščitno ograjo, jo predrl, trčil v drevo in kljub pomoči na kraju nesreče umrl.
Sotekmovalec je bil kot duh
"Počutil sem se kot duh. Ničesar nisem čutil. Tudi na olimpijskih igrah. Kot da sploh ne bi bil tam. Kar sem počel, je bilo avtomatizirano, brez občutkov," je eno leto po sotekmovalčevi smrti v pogovoru za spletni medij Ski Crono priznal Johan Clarey, ki je resno razmišljal tudi o zaključku kariere. "Pomembno pa je, da smo kot ekipa postali povezani in drug drugemu pomagali," dodaja Clarey, ki je v spomin na umrlega rojaka, podobno kot preostali francoski reprezentanti, večji del sezone na čeladi nosil nalepko srčka v barvah zastave in z inicialkama DP.
Johan Clarey s čelado v spomin na reprezentančnega sotekmovalca.
Varnejši smuki
Nezgoda v Nakiski, podkrepljena z medijsko precej manj odmevno smrtjo mladega nemškega smukača Maxa Burkharta tri tedne pozneje v Lake Louiseu in številnimi poškodbami smučarjev na tekmah svetovnega pokala, je še okrepila razprave o varnostnih ukrepih. O tem smo se lahko pretekli mesec prepričali tudi na alpskem forumu v Söldnu, kjer je vodja moškega dela svetovnega pokala Markus Waldner poudaril niz ukrepov pri opremi in zaščiti na samih tekmovališčih, s katerimi naj bi pri mednarodni smučarski zvezi pripomogli k večji varnosti oziroma zmanjševanju možnosti poškodb.
Ograje, poddresi, zračne blazine …
"Takšne stvari se ne smejo dogajati," je pred kratkim poudaril avstrijski smukač Hannes Reichelt, ki se v delovanje FIS vključuje kot predstavnik tekmovalcev. Sicer je prikimal Waldnerjevi oceni, da se tveganju poškodb v smuku pravzaprav nikoli ne bo dalo izogniti, a podprl nakazano smer. Tako naj bi bile varnostne mreže na tekmah svetovnega pokala v hitrih disciplinah v novi zimi še čvrstejše, proizvajalci naj bi ponujali dodatne poddrese, pripravljene iz materialov, ki naj bi znatno zmanjševali možnosti ureznin. Vodstvo tekmovanj pa smučarje spodbuja tudi k uporabi jopičev z zračno blazino, ki se sproži ob padcih.
Scene, ki jih je nemogoče izkoreniniti.
Tveganje je pri sto kilometrih na uro nemogoče izničiti
V slovenskem taboru se sicer za uporabo zračnih blazin še niso odločili, deloma tudi zaradi nekoliko večje okornosti, ki naj bi jo čutil smučar s posebnim jopičem. Sicer pa kakšnih revolucionarnih sprememb v novi sezoni ne pričakujejo. "Vem, da se o tem veliko govori v raznih delovnih skupinah. Verjamem tudi, da se odgovorni trudijo poskrbeti za izboljšave, toda žal se določeni stopnji nevarnosti pri smučanju s hitrostjo krepko nad sto kilometrov na uro ne da izogniti. Utopično je pričakovati, da v smuku ne bo poškodb. Je pa vsekakor prav, da se o tem pogovarjamo," pripoveduje Poissonov nekdanji tekmec, zdaj pa že več let trener v slovenski moški smukaški reprezentanci Gašper Markič.
"Ni ti vseeno, toda …"
Markič se v sredo v družbi glavnega trenerja Petra Pena, drugih pomočnikov in slovenskega hitrostnega kvarteta (Martin Čater, Boštjan Kline, Miha Hrobat in Klemen Kosi) odpravlja prav v Nakisko. Pravi, da brez izrazitega cmoka v grlu. "Seveda ti ni vseeno, ko slišiš, da je umrl smučar, s katerim si se redno srečeval. Na to sem se večkrat spomnil, ko sem videl francoske čelade s spominskimi nalepkami. Žal pa se nesreče dogajajo povsod. Predvsem pa je bila ta nesreča tako specifična in pospremljena z neverjetnim spletom naključij. Progo v Nakiski, predvsem pa tisti del, ki je bil usoden za Poissona, bi težko označili za zelo nevarno," pred potjo v Kanado, od koder prihaja tudi vest o zeleni luči za to tekmo v Lake Louiseu, poudarja Markič.
