Sreda, 19. 3. 2025, 4.00
13 ur, 11 minut
Intervju z Žanom Koširjem
Za Žana Koširja je svetovno prvenstvo lahko tekma za finančno eksistenco
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,60
Slovenski deskar Žan Košir se dobro zaveda teže letošnjega svetovnega prvenstva, ki se začenja prav danes. Če želi obdržati zaposlitev v javni upravi se mora uvrstiti med najboljših osem.
"Če naslednje leto ne bom dobil finančne podpore, potem se olimpijskih iger ne bom udeležil oziroma bom končal kariero," je v intervjuju za Sportal brez dlake na jeziku napovedal najboljši slovenski deskar vseh časov Žan Košir, ki je z zmago v Kanadi dokazal, da še vedno drži stik z deskarskim vrhom. Pred sklepnim dejanjem sezone smo se pogovarjali o pomembnosti kanadskega zmagoslavja, teži bližajočega svetovnega prvenstva v luči njegove zaposlitve v javni upravi, besedah Primoža Peterke in zapisu Zlatana Ibrahimovića, mentalni pripravi, ki mu manjka, a zanjo vedno zmanjka časa, in zmagovanju v slogu Tadeja Pogačarja ali Primoža Rogliča.
V švicarskem Engadinu se bo danes s kvalifikacijami v snežnem parku začelo svetovno prvenstvo v deskanju na snegu. Slovenijo bo zastopalo šest tekmovalcev, dva v deskanju prostega sloga (Tit Štante in Naj Mekinc) in štirje v paralelnih disciplinah (Tim Mastnak, Žan Košir, Rok Marguč in Gloria Kotnik). Prva tekma, paralelni veleslalom, jih čaka v četrtek, paralelni slalom pa bo na sporedu v soboto.
O priložnostih, boju za obstanek, pomenu zmage v Kanadi in mentalnih izzivih smo se pred začetkom prvenstva pogovarjali s Koširjem, dobitnikom treh olimpijskih medalj, in srebrne snežinke s svetovnega prvenstva v Lachtalu leta 2015.
"Ko sem že mislil, da sem izgubil podporo ljudi, sem jo ob zadnji zmagi spet začutil. Mnogi so mi povedali, da so spremljali tekmo in se veselili mojega uspeha. Ta odziv mi je ogromno pomenil."
INTERVJU: ŽAN KOŠIR
Vaš vrhunec letošnje sezone je bila nedvomno zmaga v paralelnem veleslalomu v kanadskem Val St. Come. Kako pomemben je bil ta dosežek za vašo samozavest, za to, da svetu pokažete, da ste še vedno konkurenčni? Se vam je odvalil kamen od srca?
Najprej bi rad povedal, da je bilo dejstvo, da smo bili tako daleč od doma, zame na nek način osvobajajoče. Nisem razmišljal o tem, kako sem pred sezono sponzorjem, zvezi, opremljevalcem in novinarjem razlagal, da bom dosegal dobre rezultate, prav tako me niso obremenjevale misli o tem, da so se pogoji za zaposlitev v javni upravi letos močno zaostrili. Vse te skrbi imam na bližnjih prizoriščih vedno nekje v malih možganih, v Kanadi pa tega bremena nisem čutil.
Kar pa zadeva občutek olajšanja ob zmagi, bi ga lahko primerjal s tistim, ki ga Zlatan Ibrahimović opisuje v svoji avtobiografiji. Knjigo sem letos vzel s seboj na tekme na Kitajsko. Zlatan v knjigi med drugim piše o tem, kako je, ko več tekem zapored ne dosežeš zadetka, in te ljudje počasi odpišejo, potem pa spet dvakrat zabiješ in nenadoma ves stadion spet stoji za tabo.
Tudi sam sem z letošnjo zmago doživel nekaj podobnega. Ko sem že mislil, da sem izgubil podporo ljudi, sem jo ob zadnji zmagi spet začutil. Mnogi so mi povedali, da so spremljali tekmo in se veselili mojega uspeha. Ta odziv mi je ogromno pomenil.
A že naslednji dan me je čakala nova tekma, kjer pa nisem bil tako uspešen (13. mesto, op. a.), zato še ne morem reči, da se mi je dokončno odvalil kamen od srca.
Še vedno si želim na vsaki tekmi prebiti v izločilne boje in nato vsaj med najboljših osem. Verjamem pa, da mi je zmaga v Kanadi pri sponzorjih, opremljevalcih in sotekmovalcih ponovno prinesla nekaj kredibilnosti. To, da sem med njimi začutil spoštovanje, mi je dalo nekakšen notranji mir. Sicer pa ima vsak od nas svojo zgodbo in svoje izzive. Ko slišiš zgodbe drugih tekmovalcev, hitro ugotoviš, da se vsak bori s svojimi preizkušnjami, in potem se ne obremenjuješ toliko s svojimi.
"Ko slišiš zgodbe drugih tekmovalcev, hitro ugotoviš, da se vsak bori s svojimi preizkušnjami, in potem se ne obremenjuješ toliko s svojimi."
Na novinarski konferenci pred koncem sezone ste omenili, da se morate za ohranitev zaposlitve v javni upravi na bližnjem svetovnem prvenstvu uvrstiti med najboljših osem oziroma biti med osem v skupnem seštevku paralelnega veleslaloma. Kdaj so ta pravila stopila v veljavo in ali so vas presenetila?
Pravila veljajo od 1. 1. 2025. Malo čudno se mi zdi, da so pravila začela veljati sredi sezone. Če bi vedel prej, bi se morda sezone morda lotil drugače, bolj taktično, morda bi katero od tekem (v paralelnem slalomu, op. a.) izpustil … Je pa dejstvo, da se ni tako enostavno uvrstiti med osem najboljših v skupnem seštevku veleslaloma, če vemo, da je letos v tej disciplini zmagalo že deset različnih zmagovalcev.
Je pa uvrstitev med osem na svetovnem prvenstvu ali v skupnem seštevku paralelnega veleslaloma, ki je olimpijska disciplina, minimalni pogoj za status in dejstvo je, da ne morem tekmovati, če nimam izpolnjenih osnovnih pogojev.
Ko ste bili pred dnevi že osmič razglašeni za športnika Tržiča, je bilo v obrazložitvi zapisano, da se zavedate, da še niste prišli do zadnje ovire na svoji športni poti. Čakate, da ovira pride sama ali boste vi tisti, ki si jo boste postavili? Boste vztrajali še do olimpijskih iger in potem potegnili črto ali boste vztrajali, dokler boste čutili, da ste še v stiku z vrhom?
Dejstvo je, da je deskanje že 20 let moja edina služba, in tako kot vsak športnik v svoji glavi še nisem pripravljen na to, da bi kariero zaključil. Seveda pa bom to storil takoj, če mi bodo odrezali financiranje.
Dobri prijatelj Primož Peterka mi je nekoč rekel: "Žan, nikoli ne sprejmi tega, da boš svoj denar vlagal v to, da boš ostal v športu in zastopal Slovenijo." Torej, če prihodnje leto ne bom dobil finančne podpore, potem se olimpijskih iger ne bom udeležil oziroma bom končal kariero. Ne morem vlagati lastnih prihrankov za to, da bom na olimpijskih igrah zastopal svojo državo.
Vprašali ste me, ali bom čakal na oviro ali jo postavil sam. V mojem primeru sta oviri dve. Prva je fizična – tukaj ovire ne čakam, ampak se proti poškodbam aktivno borim, se pripravljam in vlagam v svoje telo. Druga pa je finančna – tukaj lahko skrbim za svoje sponzorje, več kot to pa težko naredim.
"Dejstvo je, da je deskanje že 20 let moja edina služba, in tako kot vsak športnik v svoji glavi še nisem pripravljen na to, da bi kariero zaključil. Seveda pa bom to storil takoj, če mi bodo odrezali financiranje."
Januarja je minilo deset let od vaše srebrne medalje v paralelnem veleslalomu na SP v Lachtalu v Avstriji. Ste takrat mislili, da boste deset let pozneje še vedno vztrajali v deskanju?
Ne, nikakor, pa tudi zdi se mi, da sploh ni minilo deset let, tako hitro je šlo.
Se pa dobro spomnim, da se pred tisto tekmo res nisem dobro počutil, da sem izpustil celo trening in raztezanje, in sem raje ležal pred televizorjem. Vem, da sem gledal biatlon, mislim, da je bil Jakov Fak celo na stopničkah.
Skratka, po tekmi v slalomu (5. mesto, op. a.) sem bil povsem izpraznjen in vem, da sem bil po drugem mestu v veleslalomu vesel, da se mi je kljub temu uspelo "sestaviti" do te mere, da sem osvojil srebro, pa čeprav bi lahko šlo tudi bolje. V finalni vožnji sem že močno vodil, priboril sem si veliko prednost pred Andrejem Soboljevim, nato pa vodstvo z napako zapravil.
Žan Košir je v sezoni 2014/2015 osvojil veliki kristalni globus za zmago v skupnem seštevku svetovnega pokala in oba mala globusa za zmago v posamični paralelni disciplini.
Na svetovnem prvenstvu v Engadinu oz. St. Moritzu verjetno spet merite na mesta pri vrhu?
Seveda se želim uvrstiti med najboljših osem, vem pa, da na svetovnem prvenstvu šteje le zmaga. Žal pa tudi vem, da se stvari lahko čez noč spremenijo. Samo poglejmo v leto 2021, ko se mi na svetovnem prvenstvu, ki ga je gostila Rogla, ni uspelo prebiti niti v izločilne boje, nato pa sem na istem prizorišču čez dva dneva zmagal na tekmi svetovnega pokala, kar pomeni, da sem bil tudi na prvenstvu konkurenčen.
Če sem čisto odkrit, sam nikoli nisem razmišljal o tem, da bi moral zmagati na svetovnem prvenstvu, zato ker so slovenski deskarji zmage tam že dosegli, bolj sem si želel zmage na olimpijskih igrah ali v skupnem seštevku, ker tega dosežka še nismo imeli. Edino, kar nam v slovenskem deskanju zdaj še manjka, je zlata olimpijska medalja, vse drugo smo že dosegli. Tudi medaljo na ekipni tekmi (lani sta bila z Glorio Kotnik druga na ekipni tekmi v Winterbergu, op. a.)
Seveda ne bom trdil, da me zmaga na svetovnem prvenstvu ne zanima. Lepo je, če lahko napišeš "Žan Košir, svetovni prvak", pa ne zato, ker bi bil brez tega naslova kaj manj vreden – tako kot vsak starš sem tudi sam še vedno najbolj ponosen na svoja otroka –, ampak v tem primeru se pogovarjava o Žanu kot deskarju in ne Žanu kot očetu.
Pa tudi zato, ker je vaša športna eksistenca odvisna od tega.
Drži. Rekel bi celo, da malo preveč. Mogoče bom moral za sprostitev spiti kakšen deciliter vina – šalim se seveda.
Se vam zdi, da po vseh teh letih znate dobro kontrolirati svoje mentalno stanje pred tekmovanji?
Rekel bi, da ne. V naši generaciji za mentalno pripravo ni bilo poskrbljeno, sam pa tudi nikoli nisem poskrbel za to področje. Sem del generacije, kjer nas mentalne priprave niso učili, in ko mi je šlo dobro, tega nisem potreboval, zdaj pa mi to zelo manjka.
Večkrat sem že rekel, da bom nekaj naredil na tem področju. Ampak edina stvar, ki sem jo res naredil, je ta, da zdaj pred tekmami opravim nekaj vaj joge, ki sem se je naučil na delavnici, kamor me je povabil eden od mojih sponzorjev, da se poskusim vsaj malo umiriti. Vendar nimam sistema, zato tudi moji rezultati tako nihajo.
Na svetovnem prvenstvu bom najbolj zadovoljen, če bom vožnje odpeljal tekoče. Če se navežem na vaš intervju z Benjaminom Karlom, ki je dejal, da si želi zmagovati kot Tadej Pogačar, realnost pa je, da zmaguje bolj kot Primož Roglič. Prvi zmaguje igrivo in z nasmehom, drugi pa se za to zelo trudi. No, mi bolj sodimo med tiste, ki se zelo trudijo.
Preberite še:
